Po zahvali za milost gleda Pavel naprej in spodbuja k posvečenju, da bi povezali človeško prizadevanje z delovanjem Svetega Duha in uresničili Božji dar v sebi. Zato je treba obvladati strasti, da ne zavladajo nad duhom. Trudil se bom ohraniti čistost namenov in usmeriti strasti v službo ljubezni in uma. Gospod, hvala, ker morem v svobodi uresničevati Božji načrt in najti notranjo srečo.

Jezus prikazuje dekleta, ki so povabljene na svatbo. Pet se jih za to oskrbi z oljem, nespametne pa ga morajo kupiti šele, ko je treba iti na gostijo. Vendar je že prepozno, kajti vrata so zaprta. Olje za svetilko je Božja ljubezen, ki je vlita v človeška srca. Jezus me vabi, naj skrbim za olje svoje svetilke. Gospod, naj bom pripravljen za tvoj prihod tudi v nepredvidljivih okoliščinah.

29. avgusta 2010 je Benedikt XVI. v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja dejal: »Dragi prijatelji, danes se spominjamo mučeništva sv. Janeza Krstnika, največjega med preroki, ki so napovedali Kristusa. Znal se je odpovedati sebi, da je pripravil prostor Zveličarju. Trpel in umrl je za resnico.«

Ob različnih priložnostih je Benedikt XVI. predstavil Janeza kot pravega preroka, ki je bil ves usmerjen na Kristusa. »Prav tako kot življenje Kristusove matere Marije, je bilo tudi Janezovo življenje povsem usmerjeno na Kristusa. Bil je njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Krstnik, ki je bil največji med preroki, je bil poklican, da pripravi pot Mesiju (prim Mt 11,9-10).«

»Kot pravi prerok je Janez brezkompromisno pričeval za resnico. Razkrival je kršitve desetih Božjih zapovedi, četudi so bili kršitelji mogočniki. Tako je obtožbo, da Herod in Herodiada živita v prešuštvu, plačal z življenjem ter tako z mučeništvom zapečatil svojo službo Kristusu, učlovečeni Resnici. Prosimo Janeza ter Sveto Marijo za priprošnjo, da bi tudi danes zmogla biti Cerkev vedno zvesta Kristusu ter pogumno pričevala za njegovo resnico in njegovo ljubezen do vseh.«

Kateheza, 29. avgust 2012
Janez Krstnik je edini svetnik, pri katerem praznujemo tako dan njegovega rojstva kot smrti. Čaščenje tega svetnika je starodavno in globoko. Že evangelisti pišejo o njegovem rojstvu, življenju v puščavi in pridiganju. Evangelist Marko pa piše tudi o njegovi dramatični smrti.

Janez Krstnik je začel pridigati okoli leta 27 ali 28 po Kristusu. Ljudi je vabil, da »pripravijo pot za sprejem Gospoda in zravnajo ukrivljene steze svojega življenja«. Toda ni se omejil le na pridiganje o pokori in spreobrnjenju. Jezusa je prepoznal kot »Božje Jagnje« in bil je tako globoko ponižen, da je v njem pokazal pravega Božjega odposlanca. Sam pa se je umaknil ob stran. Nazadnje je s krvjo izpričal svojo zvestobo Božjim zapovedim in tako dopolnil svoje poslanstvo. Sveti Beda, menih iz 9. stoletja je dejal, da je Janez Krstnik dal svoje življenje za Jezusa Kristusa. Od njega so zahtevali, da zataji resnico. In ker tega ni storil, je umrl zanj, ki je Resnica.

Lahko se vprašamo, od kod je izviralo to življenje, tako močna, poštena in dosledna notranjost; moč, ki se je zoperstavila mogočnikom; osebnost, ki se je v polnosti predala, da bi pripravila pot Gospodu. Vse to je izviralo preprosto iz odnosa z Bogom. Rdeča nit celotnega bivanja Janeza Krstnika je bila molitev. Janez Krstnik je Božji dar, za katerega sta dolgo molila njegova starša Zaharija in Elizabeta; je velik dar, ki ga s človeškega vidika ne bi bilo mogoče pričakovati, toda Bogu ni nič nemogoče.

Praznik mučeništva Janeza Krstnika pa tudi nas, kristjane današnjega časa, spominja, da se pri ljubezni do Kristusa, njegove besede in resnice, ni mogoče zatekati h kompromisom. Resnica je resnica in kompromisov pri tem ni. Krščansko življenje tako rekoč zahteva mučeništvo. In sicer mučeništvo vsakodnevne zvestobe evangeliju, pogum za dopuščanje, da Kristus v nas raste in da on usmerja naše misli in delovanje. Toda to se v našem življenju lahko zgodi le, če je odnos z Bogom trden. Le če smo zmožni živeti zvesto, redno in zaupanja polno molitev, nam bo Bog sam dal zmožnost in moč, da živimo srečno in vedro, da premagujemo težave in da pogumno pričujemo zanj.

Homilija v Domu sv. Marte, 8. februar 2019
Prizor iz Markovega evangelija (Mr 6,14-29) nam približa štiri osebe, na katere glejmo z odprtim srcem, da nam bo Gospod lahko spregovoril. Te osebe so: kralj Herod, pokvarjen in neodločen; Herodiada, žena kraljevega brata, ki je znala samo sovražiti; Saloma, nečimrna plesalka, in prerok, ki je bil sam v zaporu in obglavljen.

Največji med vsemi konča na ta način. A Janez je vedel, da se mora izničiti. Že na začetku, ko je govoril o Jezusu, je to rekel: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« In zmanjšal se je vse do smrti. Bil je Jezusov predhodnik in njegov oznanjevalec. Rekel je: »Nisem jaz, On je Mesija.« Pokazal ga je prvim učencem, zatem pa je njegova luč začela počasi ugašati, vse do teme tiste celice v ječi, kjer je ostal sam in bil obglavljen.

A zakaj se je to zgodilo? O življenju mučencev ni lahko pripovedovati. Mučeništvo je služba, je skrivnost, je zelo poseben in zelo velik življenjski dar. Na koncu se stvari zaključijo na nasilen način zaradi človeških drž, ki pripeljejo do odvzetja življenja nekemu kristjanu, pošteni osebi, in tako iz njega naredijo mučenca.

Kralj Herod je verjel, da je Janez prerok, pripravljen ga je bil poslušati, v nekem trenutku ga je tudi ščitil, a dal ga je v ječo. Bil je neodločen, kajti Janez ga je grajal zaradi greha prešuštva. Herod je po preroku slišal Božji glas, ki mu je govoril: »Spremeni življenje.« A mu tega ni uspelo. Kralj je bil pokvarjen. In iz pokvarjenosti se je zelo težko izviti. Bil je pokvarjenec, ki je hotel vzpostaviti diplomatsko ravnotežje med svojim življenjem, kjer ni bilo samo prešuštva, ampak tudi polno nepravičnosti, ki jih je podpiral, ter zavedanjem o svetosti preroka, ki je stal pred njim. In ni mu uspelo razvezati vozla.

Herodiada je bila žena Herodovega brata Filipa, ki ga je ubil sam Herod, da bi lahko dobil njegovo ženo. Evangelij o njej pravi samo to, da je sovražila Janeza, kajti govoril je zelo jasno. Vemo, da je sovraštvo zmožno vsega, ima veliko moč. Sovraštvo je satanovo dihanje. Mislimo, da ne zna ljubiti, da ne more ljubiti, a njegova 'ljubezen' je sovraštvo. In ta žena, Herodiada, je imela satanskega duha sovraštva, ki je uničeval.

Zatem je tu še Saloma, Herodiadina hči, vešča v plesu, ki je bila zelo všeč gostom in samemu kralju. Herod sredi te navdušenosti deklici obljubi, da ji bo dal vse. »Dal ti bom vse«, pravi in tako uporabi iste besede, ki jih je uporabil satan, ko je skušal Jezusa: »Če me boš počastil, ti bom dal vse, vse kraljestvo.« A Herod tega ni vedel.

Za temi tremi osebami je satan, sejalec sovraštva v ženi, sejalec nečimrnosti v deklici, sejalec pokvarjenosti v kralju. 'Največji človek, rojen iz žene', pa konča sam, v temno celici ječe, zaradi muhavosti neke nečimrne plesalke, zaradi sovraštva diabolične ženske, zaradi pokvarjenosti neodločnega kralja. Je mučenec, ki je dopustil, da se je njegovo življenje manjšalo, manjšalo, manjšalo, da bi tako dal mesto Mesiji.

Janez umre v ječi, v anonimnosti, kakor mnogi naši mučenci. Evangelij nam pravi samo, da so učenci šli, vzeli truplo in ga položili v grob. Vsi smo prepričani, da je to veliko pričevanje velikega moža in velikega svetnika. Vrednost življenja je samo v darovanju, ko se daruje v ljubezni, resnici, ko se daruje drugim, v družini. Vedno v darovanju. Če nekdo vzame življenje zase, da bi ga varoval, kakor kralj v svoji pokvarjenosti ali žena s sovraštvom ali deklica s svojo nečimrnostjo, življenje umre, ovene, ničemur ne služi.

Janez je daroval svoje življenje. »Jaz se moram manjšati, da bi se Njega poslušalo in videlo, da bi se On, Gospod razodel.« Zapomnimo si te štiri osebe: »Pokvarjenega kralja, gospo, ki je znala le sovražiti, nečimrno deklico, ki ni imela nobene vesti, in preroka, osamljenega, obglavljenega v ječi. Opazujte jih in vsak naj odpre srce, da bi mu Gospod o tem govoril.