Origen pravi: »Ne vsi, ki Jezusa imenujejo Učitelj, ga imajo za takega, ampak samo tisti, ki se resnično želijo naučiti kaj od njega. Samo učenec mu lahko v resnici reče Učitelj.« Neznani pisec pravi: »Farizeji so strnili vrste, da bi Jezusa s svojo številčnostjo porazili, saj so ugotovili, da ga z dokazi ne morejo. A so kljub temu pred njim popolnoma nemočni.«Origen nadalje pravi: »Ljubiti Gospoda ni samo največja zapoved, ampak je tudi prva med vsemi.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa k temu dodaja: »Ljubiti Boga iz vsega srca je povod za vsako drugo dobro.«

Benedikt XVI. je spregovoril o največji zapovedi ter poslušanju Božje Besede med homilijo pri zaključni maši 12. redne škofovske sinode leta 2008.
»Gospodova beseda v današnjem evangeliju nas je spomnila, da je v ljubezni povzeta vsa Božja postava. Evangelist Matej pripoveduje, da so se farizeji potem, ko je Jezus z odgovorom zaprl usta saducejem, zbrali, da bi ga skušali (prim. Mt 22,34-35). Eden izmed njih, ki je bil učitelj postave, ga je vprašal: 'Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?' (Mt 22,36). Vprašanje namreč izraža prizadevanje, ki zaznamuje vso judovsko izročilo, da bi našli počelo, ki bi poenotilo različne definicije Božje volje. To gotovo ni bilo lahko vprašanje, če pomislimo, da je bilo potrebno premisliti Mojzesovo postavo, ki je vsebovala 613 predpisov in prepovedi. Kako izbrati med vsemi največjo? Toda Jezus brez obotavljanja takoj odgovori: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem'. To je največja in prva zapoved’ (Mt 37-38). V svojem odgovoru je Jezus navedel molitev Shema (Poslušaj), ki jo pobožni jud moli večkrat na dan, predvsem pa zjutraj in zvečer (prim. 5Mz 6,4-9; 11,13-21; 4Mz 15,37-41). Ta molitev celostno in popolno izrazi dolžnost ljubezni do Boga, edinega Gospoda. Poudarek pri tem pa je na popolni posvetitvi Bogu z vsemi tremi sposobnostmi, ki opredeljujejo človeka v njegovih najglobljih psiholoških razsežnostih: s srcem, z dušo in z mišljenjem. Pojem mišljenje, grško diánoia, vsebuje tudi razumsko razsežnost. K Bogu naj ne bi bila usmerjena samo naša ljubezen, prizadevanje, volja ter čustva temveč tudi razum, ki ga nikakor ne smemo izključiti. Še več, ravno naša misel se mora preoblikovati po Božji misli. Zatem Jezus doda še nekaj, kar ga sicer učitelj postave ni vprašal: ' Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe' (Mt 22,39). To, kar preseneča v Jezusovem odgovoru, je podobnost, ki jo vzpostavi med prvo in drugo zapovedjo, vendar tudi tokrat s svetopisemskim stavkom iz levitskega kodeksa o svetosti (3Mz 19,18). Na koncu ti dve zapovedi postaneta počelo, na katerem stoji vse svetopisemsko razodetje. Jezus namreč pravi: Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki'  (Mt 22,40).

Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni. Tudi prvo berilo iz Druge Mojzesove knjige vztraja pri dolžnosti ljubezni, ki se konkretno izraža v odnosih med osebami v medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in velikodušni pomoči. Pri tem pa so bližnji, ki jih je treba ljubiti tujec, sirota, vdova ter revež, torej tisti državljani, ki nimajo nobenega zaščitnika. Sveti pisatelj Druge Mojzesove knjige vse to zelo podrobno opisuje, kot na primer v primeru, ko eden od teh ubogih zastavi kaj svojega. V tem primeru  je Bog sam porok zanj.

Pri današnjem obhajanju svete evharistije, smo še posebej opazili povezanost med ljubečim poslušanjem Božje Besede in brezpogojnim služenjem bratom.

Homilija med kanonizacijo, nedelja, 23. oktober 2011
Današnji evangelij nas spominja, da se celotni Božji zakon lahko povzame z ljubeznijo. Na vprašanje učitelja postave, katera je največja zapoved, Jezus odgovori s popolno preprostostjo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved.« (Mt 22,37-38) V resnici je poglavitna potreba za vsakogar izmed nas, da je Bog prisoten v našem življenju. Kot pravi Sveto pismo mora prodreti v vse plasti našega bitja in jih popolnoma napolniti: srce ga mora poznati in dopustiti, da se ga dotakne; in tako tudi duh, sile našega hotenja in odločanja, kot tudi um in misli. Jezus v evangeliju nato doda še drugo zapoved, za katero pravi, da je podobna prvi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,39) Jezus želi s tem opozoriti, da je ljubezen do bližnjega prav tako pomembna kot ljubezen do Boga. Vidno znamenje, s katerim kristjan svetu pokaže in pričuje o Božji ljubezni je prav ljubezen do bratov. Dejstvo, da Cerkev ravno na današnji dan praznuje razglasitev treh novih svetnikov, je torej delo Božje previdnosti. V različnih okoliščinah in z različnimi karizmami so namreč vsi trije dopustili, da jih je Božja ljubezen preoblikovala in k njej so usmerili celo svoje življenje. Tako so postali »zgled vsem verujočim« (1 Tes 1,7).

Evangeljski odlomek, o katerem premišljujemo, nam pojasni, da biti Jezusov učenec pomeni konkretno uresničevati njegov nauk, ki je povzet v prvi in največji zapovedi Božje postave, zapovedi ljubezni. Tudi prvo berilo iz Druge Mojzesove knjige vztraja pri dolžnosti ljubezni, ki se konkretno izraža v odnosih med osebami v medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in velikodušni pomoči. Pri tem pa so bližnji, ki jih je treba ljubiti tujec, sirota, vdova ter revež, torej tisti državljani, ki nimajo nobenega zaščitnika. Sveti pisatelj Druge Mojzesove knjige vse to zelo podrobno opisuje, kot na primer v primeru, ko eden od teh ubogih zastavi kaj svojega. V tem primeru je Bog sam porok zanj.

Sveti Guido Maria Conforti nam je lahko zgled, kako se z zaupanjem prepustiti v Gospodove roke. Ta notranja drža je vodila celotno njegovo življenje in poslanstvo. Bil je odločen, da bo sledil Božji volji. Globoko je občutil nujnost oznanjevanja Njegove ljubezni tistim, ki še niso slišali za veselo novico. Z vsemi svojimi močmi se je predajal služenju ljudem, ki so mu bili zaupani, še zlasti tistim, ki so se oddaljili od Gospodovih poti. Kljub težkim življenjskim preizkušnjam je vsako okoliščino sprejemal s krotkostjo in kot znamenje na poti, ki mu jo je začrtala Božja previdnost, kot del Božjega načrta.

Poseben milosten dar za Cerkev je tudi človeško in duhovno pričevanje svetega Luigija Guanelle. Zapoved, o kateri govori današnja Božja beseda, je namreč živel pogumno in odločno. Zahvaljujoč globoki in stalni povezanosti s Kristusom je postal tolažba in podpora najbolj ubogim in slabotnim. Božja ljubezen je v njem razvnemala željo po dobrem za vse ljudi. Po papeževih besedah nam je Gospod v njem dal »preroka in apostola ljubezni. V njegovem pričevanju, tako polnem človečnosti in pozornosti do zadnjih, prepoznamo svetlo znamenje dobrodejne Božje navzočnosti in Njegovega delovanja.« Lahko nam je zgled rodovitne sinteze med kontemplacijo in akcijo. Razkriva, kako se v podarjanju sebe drugim nič ne izgubi, ampak se prav s tem v polnosti uresniči naša prava sreča. Uči nas rasti v prijateljstvu z Gospodom, da bi človeška družba tako vse bolj postajala družina Božjih otrok.

Sveta Bonifacija Rodriguez de Castro pa nam je zgled življenja v ljubezni preko vsakodnevnega dela. Ko je zaradi mnogih nasprotovanj hodila po poti križa, je svoje življenje povsem izročila Bogu. S tem pa je svetu podarila veliko znamenje upanja.

»Ljubim te, Gospod, moja moč.« To so bile besede današnjega psalma in besede, ki nam govorijo o ljubezni do Boga, ki je zaznamovala vse tri nove svetnike: Guida Mario Confortija, Luigija Guanello in Bonifacijo Rodriguez de Castro. Pustimo, da nas njihovi zgledi pritegnejo, pustimo se voditi njihovemu učenju, da bi vse naše bivanje postalo pričevanje resnične ljubezni do Boga in do bližnjega.

Vidno znamenje, ki ga kristjan lahko izkaže, da bi v svetu pričeval o Božji ljubezni, je ravno bratska ljubezen. Zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega ni prva zato, ker je na vrhu seznama zapovedi. Jezus je ne postavi na vrh, ampak v središče, in to zato, ker je srce, iz katerega mora vse izhajati in h kateremu se mora vse vračati ter se nanj sklicevati. Že v Stari zavezi je poziv k svetosti po podobi Boga, ki je svet, obsegal tudi dolžnost, da se skrbi za najšibkejše osebe kot so tujci, sirote in vdove. Jezus to postavo zaveze dopolni – On, ki v sebi, v svojem mesu, združi božanskost in človeškost v eno samo skrivnost ljubezni.

V luči te Jezusove besede je ljubezen merilo vere in vera je duša ljubezni. Ne moremo več ločevati verskega življenja, pobožnega življenja, od služenja bratom, tistim konkretnim bratom, ki jih srečamo. Ne moremo več ločevati molitve, srečanja z Bogom v zakramentih, od poslušanja drugega, od bližine njegovemu življenju, predvsem njegovim ranam. Ljubezen je merilo vere. Vprašajmo se, kako je z mojo vero, kajti moja vera pomeni, kako ljubim, vera pa je duša ljubezni.

Sredi goščave zapovedi in predpisov, danes bi temu rekli legalizmi, nam Jezus pokaže na dvoje obličij: Očetovo obličje in obličje brata. Ne dá nam dveh formul ali dveh zapovedi, ampak nam izroči dve obličji, oziroma eno samo obličje: obličje Boga, ki odseva na mnogih obličjih, kajti na obličju vsakega brata, predvsem najmanjšega, krhkega in nezaščitenega, je navzoča podoba samega Boga. Ko srečamo enega od teh bratov, se moramo vprašati, ali smo zmožni v njem prepoznati Božje obličje.

Jezus na ta način vsakemu človeku daje temeljni kriterij, na katerega postaviti svoje življenje. Predvsem pa nam je dal svojega Svetega Duha, ki nam pomaga ljubiti Boga in bližnjega, kot ga on ljubi, s svobodnim in darežljivim srcem.

Po priprošnji Marije, naše Matere, se odprimo za sprejem tega daru ljubezni, da bomo vedno hodili v tej postavi dveh obličij, ki je eno samo obličje, v postavi ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 29. oktober 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo nam bogoslužje prestavi kratek a zelo pomemben evangeljski odlomek« (prim. Mt 22,34-40). Evangelist Matej pripoveduje, kako so se farizeji zbrali, da bi ga skušali. Eden izmed njih, učitelj postave, mu je postavil sledeče vprašanje: »Učitelj, katera zapoved je največja v postavi?« (v. 36). To je zahrbtno vprašanje, saj je v Mojzesovi postavi omenjenih več kot šesto predpisov. Kako razločiti med temi največjo zapoved? Toda Jezus se ne obotavlja in odgovori: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« In doda: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (vv. 37.39).

Ta Jezusov odgovor ni samoumeven, kajti med številnimi predpisi judovske postave je bilo najpomembnejših deset zapovedi, ki jih je Bog neposredno sporočil Mojzesu kot pogoje za pogodbo zaveze z ljudstvom. Jezus pa jim hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do te zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

To potrjuje drugo besedilo iz Druge Mojzesove knjige, tako imenovani zakonik zaveze, kjer je rečeno, da ni mogoče biti v zavezi z Gospodom in grdo ravnati s tistimi, ki uživajo Njegovo zaščito. Kdo so ti, ki uživajo Njegovo zaščito kot pravi Sveto pismo, to so vdova, sirota in tujec, torej osebe, ki so najbolj same in nezaščitene (prim. 2Mz 22,20-21). Z odgovorom farizejem, ki so ga spraševali, jim Jezus skuša postaviti v red njihovo religioznost, da ponovno vzpostavijo razliko med tem, kar resnično velja in tem, kar je manj pomembno. Pravi Jezus, doda: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Jezus je ravno tako živel svoje življenje, ko je pridigal in delal to, kar resnično velja in je bistveno, torej ljubezen. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so 'sanje' Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

Sveta Devica naj nam pomaga sprejeti v naše življenje »največjo zapoved« ljubezni do Boga in do bližnjega. Kajti, čeprav ga poznamo od takrat, ko smo bili otroci, se ne bomo nikoli prenehali spreobračati k njej in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo

Angel Gospodov, nedelja, 25. oktober 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan. V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mt 22,34-40) neki učitelj postave vpraša Jezusa, »katera zapoved je največja v postavi?« (v. 36) oziroma, katera je temeljna zapoved vse Božje postave. Jezus je preprosto odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (v. 37). In takoj zatem dodal: »Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (v. 39). V Jezusovem odgovoru sta vključena in združena dva temeljna predpisa, ki ju je Bog dal po Mojzesu svojemu ljudstvu (prim. 5Mz 6,5; 3Mz 19,18)). S tem je preskočil past, ki mu je bila nastavljena, »da bi ga skušal« (v. 35). Njegov sogovornik ga je hotel potegniti v razpravo, ki je bila med izvedenci Postave, glede hierarhije predpisov. Jezus pa je tako vzpostavil dva osnovna temelja za vernike vseh časov.

Dva osnovna temelja našega življenja. Prvi je, da se moralno življenje ne sme skrčiti na zaskrbljeno in prisiljeno pokorščino, ampak mora imeti za počelo ljubezen. So ljudje, ki hočejo izpolnjevati zapovedi z zaskrbljenostjo in prisiljeno. Jezus nam daje razumeti, da se moralnega in verskega življenja ne more skrčiti na zaskrbljeno in prisiljeno pokorščino

Drugi pa je, da mora ljubezen težiti skupaj in neločljivo proti Bogu in proti bližnjemu. To je ena temeljnih novosti Jezusovega nauka in ta nam da razumeti, da ni prava ljubezen do Boga takšna, ki se ne izrazi v ljubezni do bližnjega, in na enak način, da ni prava ljubezen do bližnjega, če ne zajema iz odnosa z Bogom.

Jezus sklene svoj odgovor s sledečimi besedami: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (v. 40). To pomeni, da je potrebno vse predpise, ki jih je dal Gospod svojemu ljudstvu, postaviti v odnos z ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Dejansko so vse zapovedi zato, da udejanjijo in izrazijo to dvojno neločljivo ljubezen. Ljubezen do Boga se izrazi predvsem v molitvi, še posebej v adoraciji (češčenju). Mi zelo zanemarjamo češčenje Boga. Opravljamo molitev prošnje za milost, zahvaljevanja, prošnje, da česar prosimo, toda zanemarjamo češčenje. Češčenje Boga je jedro molitve. Ljubezen do bližnjega, ki se imenuje tudi bratska ljubezen, pa je v bližini, v poslušanju, podelitvi in v skrbi za drugega. Večkrat opustimo poslušanje drugega, ker je dolgočasno ali nam jemlje čas, ali da ga prenašamo, spremljamo v njegovi bolečini, v njegovih preizkušnjah… Vedno pa najdemo čas za klepetanje, vedno! Nimamo časa za poslušanje prizadetih, imamo pa veliko časa za klepetanje. Bodite pozorni na to! Apostol Janez piše: »Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl« (1Jn 4,20). Tako se vidi enost teh dveh zapovedi.

V današnjem evangeliju nam Jezus ponovno pomaga iti k živemu in žuborečemu izviru Ljubezni. Ta izvir, ki je Bog sam, je vredno popolnoma ljubiti v občestvu, ki ga nič in nihče ne more prekiniti. Za to občestvo, ki je dar, je potrebno vsak prositi, potrebno pa je tudi osebno prizadevanje, da ne bomo pustili svojega življenja zasužnjiti malikom tega sveta. Preizkus naše poti spreobrnitve in svetosti je vedno ljubezen do bližnjega. To je preizkus, če rečem, da ljubim Boga in ne ljubim bližnjega, to ne gre. Preizkus, da ljubim Boga je, če ljubim bližnjega. Dokler bo brat ali sestra pred katerim zapremo svoje srce, bomo daleč od tega, da bomo taki učenci, kot Jezus od nas zahteva. Toda njegovo božansko usmiljenje nam ne pusti, da bi obupali. Nasprotno, kliče nas, da vsak dan ponovno začnemo živeti skladno z evangelijem.

Naj nam priprošnja Svete Marije odpre srce za sprejem »velike zapovedi«, te dvojne zapovedi ljubezni, ki povzema vso Božjo postavo in od katere je odvisno naše zveličanje.

Angel Gospodov, nedelja, 29. oktober 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij govori o največji zapovedi (prim. Mt 22, 34-40). Učitelj postave je glede tega vprašal Jezusa in On je odgovoril z »največjo zapovedjo ljubezni«. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem [… in] svojega bližnjega kakor samega sebe (vv. 37. 39.). Ljubezen do Boga in do bližnjega sta med sabo neločljivi. Ustavimo se malo pri razmišljanju o tem.

Prvo dejstvo, da je ljubezen do Gospoda prva, nas spominja, da je Bog vedno pred nami in nas prehiteva s svojo neizmerno nežnostjo, s svojo bližino, s svojim usmiljenjem. On je vedno blizu, je nežen in usmiljen. Otrok se nauči ljubiti na kolenih mame ali očeta, mi pa se to naučimo v naročju Boga, kakor pravi psalm: »kakor otrok v naročju svoje matere«. Tako se moremo mi čutiti v naročju Boga. Tam vpijamo Gospodovo ljubezen. Tam se srečamo z ljubeznijo, ki nas preganja, da se z velikodušnostjo podarjamo. To nas spominja sveti Pavel, ko pravi, da ima Kristusova dejavna ljubezen v sebi moč, ki nas preganja ljubiti (prim. 2Kor 5,14). Vse se začne pri Njem. Ti ne moreš resnično ljubiti drugih, če nimaš te korenine, ki je ljubezen Boga, Jezusova ljubezen.

Zdaj pa drugi vidik, ki odseva iz zapovedi ljubezni. Ta povezuje ljubezen do Boga s to do bližnjega. To pomeni, ko ljubimo brate, odsevamo kakor ogledalo Očetovo ljubezen. Odsevati ljubezen Boga. To je bistveno, saj ljubimo Njega, ki ga ne vidimo, preko brata, ki ga vidimo (prim. 1Jn 4,20). Nekega dne je sveta Terezija iz Kalkute novinarju, ki jo je spraševal, če si s tem, kar počne, domišlja, da bo spremenila svet, odgovorila: »Ne, ne, nikoli si nisem mislila, da bom lahko spremenila svet! Vedno sem le skušala biti kapljica čiste vode, v kateri bi lahko svetila Božja ljubezen« (Novinarska konferenca ob podelitvi Nobelove nagrade za mir, 1979). Poglejte zakaj je ona, tako majhna, lahko storila tako veliko dobrega, ker je odsevala kot kapljica Božjo ljubezen. In če bi kdaj, ko bomo gledali njo in druge svetnike, nam prišlo na misel, da so junaki, ki jih ni mogoče posnemati, pomislimo na to majhno kapljico. Ljubezen je majhna kapljica, ki lahko spremeni mnoge stvari. In kako se to stori? Tako, da napravimo prvi korak, vedno. Včasih ni lahko narediti prvi korak, pozabiti na stvari, narediti prvi korak. Naredimo ga! To je ta kapljica: narediti prvi korak.

Tako, dragi bratje in sestre, ko pomislimo na ljubezen Boga, ki je vedno pred nami, se lahko vprašamo: sem hvaležen Gospodu, ki me prvi ljubi? Čutim Božjo ljubezen in sem mu hvaležen? Skušam odsevati njegovo ljubezen? Si prizadevam ljubiti brate in tako narediti drugi korak?

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vsakdan živeli veliko zapoved ljubezni: ljubiti in se pustiti ljubiti Bogu ter ljubiti brate.

Homilija, nedelja, 29. oktober 2023
Sklep rednega zasedanja Škofovske sinode
Gre samo za izgovor, s katerim se učitelj postave predstavi Jezusu, da bi ga preizkusil. Vendarle pa je njegovo vprašanje pomembno in vedno aktualno, ki si včasih utre pot v naša srca in v življenje Cerkve: »Katera je največja zapoved?« (Mt 22,36). Tudi mi, potopljeni v živo reko izročila, se sprašujemo: kaj je najbolj pomembno? Kaj je gonilno središče? Kaj je najbolj pomembno, tako da je osnovno merilo vsega? Jezusov odgovor je jasen: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37-39).

Bratje kardinali, sobratje škofje in duhovniki, redovnice in redovniki, sestre in bratje. Ob koncu tega dela poti, ki smo jo prehodili, je pomembno, da se ozremo na »načelo in temelj«, iz katerega se vse začne in znova začenja: ljubiti. Ljubiti Boga z vsem svojim življenjem in ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Ne naše strategije, ne človeški izračuni, ne mode sveta, ampak ljubiti Boga in bližnjega: to je srce vsega. Toda kako izraziti ta polet ljubezni? Predlagam vam dva glagola, dva vzgiba srca, o katerih želim premišljevati: častiti in služiti. Boga ljubimo s češčenjem in s služenjem.

Prvi glagol, častiti. Ljubiti pomeni častiti. Češčenje je prvi odgovor, ki ga lahko ponudimo zastonjski in presenetljivi Božji ljubezni. Čudenje češčenja je v Cerkvi bistvena. Častiti namreč pomeni v veri spoznati, da je samo Bog Gospod in da so od nežnosti njegove ljubezni odvisna naša življenja, pot Cerkve, usoda zgodovine. On je smisel življenja.

Ko častimo Njega, ponovno odkrijemo, da smo svobodni. Zato je ljubezen do Gospoda v Svetem pismu pogosto povezana z bojem proti vsakemu malikovanju. Kdor časti Boga, zavrača malike, kajti medtem ko Bog osvobaja, maliki zasužnjujejo. Varajo nas in nikoli ne izpolnijo tega, kar obljubljajo, ker so »delo človeških rok«. Sveto pismo je ostro proti malikovanju, ker so maliki človekovo delo in človek z njimi manipulira, medtem ko je Bog vedno Živi, ki je tukaj in onkraj, »ki ni narejen, kot si ga zamišljam jaz, ki ni odvisen od tega, koliko jaz pričakujem od njega, ki potemtakem lahko preobrne moja pričakovanja prav zaradi tega, ker je živ. Potrditev, da nimamo vedno prave predstave o Bogu, je, da smo včasih razočarani: pričakoval sem to in to, predstavljal sem si, da bo Bog tako ravnal, pa sem se motil. Na ta način ponovno prehodimo pot malikovanja, ko želimo, da bi Gospod ravnal po podobi, ki smo si jo naredili o njem. To je nevarnost, v katero lahko vedno zapademo: mišljenje, da »nadzorujemo Boga«, da njegovo ljubezen zapremo v svoje načrte. Njegovo delovanje pa je vedno nepredvidljivo, gre onkraj in zato to Božje delovanje zahteva čudenje in češčenje. Čudenje je zelo pomembno.

Vedno se moramo boriti proti posvetnemu malikovanju, ki pogosto izhaja iz osebne prevzetnosti, kot je želja po uspehu, uveljavitev samega sebe za vsako ceno, pohlep po denarju, – hudič vstopa preko žepov, ne pozabimo tega! – privlačnost karierizma; pa tudi malikovanja, ki je zakrinkano v duhovnost: moja duhovnost, moje verske ideje, moja pastoralna sposobnost … Bodimo pozorni, da se ne bi zgodilo, da bi v središče postavili sebe namesto Njega. In vrnimo se k češčenju. Naj bo za nas, pastirje, središčno: vsak dan posvetimo čas domačnosti z Jezusom, Dobrim pastirjem, pred tabernakljem, častiti. Cerkev mora biti častilka: v vsaki škofiji, v vsaki župniji, v vsaki skupnosti naj se časti Gospod! Samo tako se bomo obrnili k Jezusu in ne k sebi. Kajti samo preko tišine v češčenju se bo Božja beseda naselila v naše besede; samo pred Njim bomo očiščeni, spremenjeni in prenovljeni z ognjem njegovega Duha. Bratje in sestre, častimo Gospoda Jezusa!

Drugi glagol je služiti. Ljubiti pomeni služiti. Ljubiti in služiti. Častiti, ljubiti, služiti. V največji zapovedi Kristus Boga poveže z bližnjim, tako da nista nikoli ločena. Nobene pristne verske izkušnje ni, ki bi bila gluha za krik sveta, torej pristna verska izkušnja. Brez vpletenosti v skrb za bližnjega ni ljubezni do Boga, sicer tvegamo farizejstvo. Morda imamo v resnici veliko lepih idej za prenovo Cerkve, vendar si zapomnimo: častiti Boga in ljubiti brate z njegovo ljubeznijo je velika in trajna prenova. Biti Cerkev češčenja in Cerkev služenja, ki umiva noge ranjenemu človeštvu, ki spremlja krhke, slabotne in zavržene, ki gre nežno naproti najbolj ubogim. Bog je to ukazal v prvem berilu.

Bratje in sestre, mislim na tiste, ki so žrtve vojnih grozot; na trpljenje migrantov, na skrite bolečine tistega, ki je ostal sam in v revščini; na tistega, ki nima glasu. In pomislim, koliko krat se za lepimi besedami in mikavnimi obljubami pospešujejo oblike izkoriščanja in se ne stori ničesar, da bi jih preprečili. Izkoriščati najbolj slabotne je težak greh, težak greh, ki razjeda bratstvo in pustoši družbo. Mi, Jezusovi učenci, hočemo v svet prinašati drugačen kvas, kvas evangelija: Boga na prvem mestu in skupaj z Njim tiste, ki jih ima najrajši, torej uboge in slabotne.

To je Cerkev, o kateri smo poklicani sanjati: Cerkev, služabnica vseh, služabnica najmanjših. Cerkev, ki nikoli ne zahteva spričevala o »lepem obnašanju«, ampak sprejema, služi, ljubi. Cerkev odprtih vrat, ki je pristanišče usmiljenja. »Usmiljen človek – je rekel Krizostom – je pristanišče za tistega, ki je v stiski. Pristanišče sprejema in rešuje nevarnosti vse brodolomce, pa naj bodo hudodelci, dobri, ali karkoli že so (…), pristanišče jih zavaruje v svojem zalivu. Tudi ti, ko vidiš na tleh človeka, ki je prestal brodolom revščine, ga ne sodi, ne zahtevaj obračuna o njegovem vedenju, ampak ga reši nesreče« (Govori o ubogem Lazarju, II, 5).

Bratje in sestre sinodalno zasedanje se zaključuje. V tem »pogovoru Duha« smo lahko okušali nežno Gospodovo navzočnost in odkrivali lepoto bratstva. Poslušali smo drug drugega, predvsem pa smo v bogati različnosti naših zgodovin in naših občutljivosti prisluhnili Duhu. Danes ne vidimo celotnega sadu tega procesa, vendar pa lahko z daljnovidnostjo zremo na obzorje, ki se odpira pred nami. Gospod nas bo vodil in nam pomagal, da bomo bolj sinodalna in bolj misijonska Cerkev, ki časti Boga in služi ženskam in moškim našega časa s tem, da gre ven in vsem prinaša tolažilno veselje evangelija.

Bratje in sestre, za vse to, kar ste storili in še delate za sinodo, vam rečem: hvala. Hvala za pot, ki smo jo prehodili skupaj, za poslušanje in za dialog. In ko se vam zahvaljujem, bi rad vsem nam zaželel: da bi mogli rasti v češčenju Boga in v služenju bližnjemu. Častiti in služiti. Gospod naj nas spremlja. In z veseljem naprej!