Obljube, dane očakom, so se v polnosti uresničile v Jezusu Kristusu. II. vatikanski koncil pravi: »Prišel je torej Sin, poslan od Očeta, ki nas je pred stvarjenjem sveta v Njem izvolil in vnaprej določil za Božje posinovljence… Zato je Kristus, da bi izpolnil Očetovo voljo, na zemlji začel nebeško kraljestvo in nam razodel njegovo skrivnost ter s svojo pokorščino izvršil odrešenje« (C 3). Živeti v skladu z Gospodovim klicem pomeni, soočiti vsako nevarnost in celo preganjanje z modrostjo in preprostostjo, saj »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem« (Mt 10,24). Ko učenci postanejo eno z Učiteljem, niso več sami v oznanjevanju nebeškega kraljestva, ampak sam Jezus deluje v njih:»Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Poleg tega, kot pravi pričevalci, »odeti v moč z višave« (Lk 24,49), oznanjajo »spreobrnjenje in odpuščanje grehov« (Lk 24,47) vsem narodom. (Poslanica Benedikta XVI. za 45. svetovni molitveni dan za duhovne poklice).

Jezus spodbuja svoje učence, torej vsakega od nas, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za njim po poti popolne ljubezni do Boga Očeta in človeštva in pravi: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,38-39). To je logika pšeničnega zrna, ki umre, da bi vzklilo in prineslo življenje (prim. Jn 12,24). Jezus sam je pšenično zrno, ki je prišlo od Boga, božje pšenično zrno, ki se je pustilo pasti na zemljo, se pustilo streti in zdrobiti v smrt in ravno zaradi tega se je odprlo in prinaša sad širom po svetu. Mučenec je tisti, ki do konca hodi za Gospodom in svobodno sprejme smrt za zveličanje sveta ter tako najodličneje pričuje za vero in ljubezen.

Dragi bratje in sestre, mi verjetno nismo poklicani v mučeništvo, nihče pa ni izključen iz klica po svetosti, da temeljito živi krščansko življenje. To pa vključuje, da vsak dan sprejmemo svoj križ. Vsem, še posebej v današnjem času, ko prevladujeta sebičnost in individualizem, mora biti prvo in temeljno, da si prizadevamo vsakodnevno rasti v vedno večji ljubezni do Boga in do bratov, da tako preoblikujemo naše življenje in tudi naš svet. Po priprošnji svetnikov in mučencev prosimo Gospoda naj vname naše srce, da bomo sposobni ljubiti, kakor je On ljubil vsakega od nas.

Sv. Hieronim pravi: »Ljubi svojega očeta, svojo mater, svoje otroke, a ljubi jih urejeno v odnosu ljubezni do Boga.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Z ugotovitvijo, da ima Bog takšno moč in sposobnost pritegniti k sebi človeške otroke in ločiti jih od njihovih staršev, Jezus le-tem zapoveduje naj se ne upirajo temu.« Sv. Avguštin dodaja: »Tako reci svojim staršem: 'Ljubim vas v Kristusu, toda ne ljubim vas namesto Kristusa. Z mano boste v Njem, ne bom pa jaz z vami brez Njega'.« Neznan avtor pravi: »Bolje je umreti iz ljubezni v Boga ter tako večno živeti, kot pa živeti samo z ljubeznijo do človeških dobrin in utrpeti večno smrt.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Kristusa ni vreden tisti, ki zavrača, da bi sprejel svoj križ, pod katerim trpimo, umremo, smo pokopani in vstanemo z Njim, saj ni hodil za Gospodom.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Poglejte, kakšno škodo utrpijo tisti, ker imajo preveč radi svoje življenje, in kakšno korist dosežejo tisti, ki znajo življenje prezirati in ga izgubiti?« Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi: »Kristus se nam je predstavil kot posrednik, kot tisti, ki je prišel od Boga.« Neznani avtor o dejavni ljubezni pravi: »S čim boš pogostil popotnika, to boš prejel ti, ki si v svojo hišo sprejel popotnika.« Teodor iz Herakleje dodaja: »Kdor sprejme apostole, ki pridigajo Očeta, Sina in Svetega Duha, sprejme tudi polnost božanstva.« Origen pojasnjuje: »Kdor je sprejel pravilen pomen apostolskih spisov in ni narobe razumel njihovega smisla, je sprejel apostola kot, da bi bil Kristus sam, ki govori in prebiva v apostolu.«

Angel Gospodov, nedelja, 2. julij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnje bogoslužje nam predstavlja zadnje stavke misijonarskega govora 10. poglavja Matejevega evangelija (prim. 10, 37-42), s katerim poučuje dvanajstere apostole v trenutku, ko jih prvič pošilja v misijone po vaseh Galileje in Judeje. Jezus v tem zaključnem delu poudari dva bistvena vidika za življenje učenca – misijonarja: prvi je ta, da je njegova vez z Jezusom močnejša, kakor katera koli druga vez; drugi pa je, da misijonar ne prinaša sebe temveč Jezusa in po Njem ljubezen nebeškega Očeta. Ta dva vidika sta povezana, saj bolj, ko je Jezus središče tako srca kot življenja učenca, toliko bolj je ta učenec 'prozoren' za to navzočnost. Oba vidika gresta skupaj.

»Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden...« (v. 37), pravi Jezus. Ljubezen očeta, nežnost matere, lepo prijateljstvo med brati in sestrami, vse to, čeprav zelo dobro in upravičeno, ne sme nasprotovati Kristusu. Ne zato, ker bi od nas zahteval, da smo brez srca in brez hvaležnosti, nasprotno, ampak ker je do učitelja potreben prednostni odnos. Kateri koli učenec, tako laik, laikinja, duhovnik, škof, mora biti zanj prednosti odnos. Morda prvo vprašanje, ki ga je potrebno postaviti kristjanu je: »Ampak, ti se srečaš z Jezusom? Moliš Jezusa? Mora biti odnos. Lahko skoraj parafraziramo knjigo Geneze: 'Zaradi tega bo človek zapustil svojega očeta in svojo mater in se pridružil Jezusu Kristusu in oba bosta eno' (prim. 1Mz 2,24).

Kdor se pusti pritegniti v to vez ljubezni in življenja z Gospodom Jezusom, postane njegov predstavnik, njegov 'veleposlanik' in sicer predvsem z načinom, kako je in kako živi. In sicer do take mere, da Jezus sam, ko pošilja svoje učence v misijone, jim reče: »Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Potrebno je namreč, da ljudje zaznajo, da je za tega učenca Jezus resnično »Gospod«, je resnično središče življenja ter vse v življenju. Ni pomembno, če ima, kakor vsaka človeška oseba, svoje meje, tudi svoje napake, da le ima ponižnost priznati jih, ampak je pomembno, da nima razdvojenega srca, to je nevarno. »Kristjan sem, Jezusov učenec sem, duhovnik, škof sem, a imam razdvojeno srce. Ne tako ne gre. Ne sme imeti razdvojenega srca, temveč preprosto, združeno, da nima noge v dveh čevljih, temveč je pošten tako do samega sebe kot do drugih. Dvojnost ni krščanska. Zaradi tega Jezus moli k Očetu, da učenci ne bi zapadli posvetnemu duhu. Ali si z Jezusom, z Jezusovim duhom, ali pa si s posvetnim duhom.

In tu nas naša duhovniška izkušnja uči nekaj zelo lepega in nekaj zelo pomembnega: 'Ravno ta gostoljubnost svetega vernega Božjega ljudstva je tisti »kozarec sveže vode« (v. 42), o katerem govori Gospod v današnjem evangeliju, dan iz ljubezni, ki ti pomaga biti dober duhovnik! Neka vzajemnost je tudi v poslanstvu: če ti vse pustiš zaradi Jezusa, bo ljudstvo v tebi prepoznalo Gospoda, a ti istočasno pomaga vsak dan spreobrniti se k Njemu, prenoviti se, očistiti se kompromisov ter prerasti skušnjave. Kolikor bližje je neki duhovnik Božjemu ljudstvu, toliko bolj se bo čutil blizu Jezusu in bolj je neki duhovnik blizu Jezusu, toliko bolj se bo čutil blizu Božjemu ljudstvu.

Devica Marija je osebno okušala, kar pomeni ljubiti Jezusa in odtrgati se od sebe same ter dati nov pomen družinskim vezem, izhajajoč iz vere Vanj. Naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga biti svobodni in veseli misijonarji evangelija.

Angel Gospodov, nedelja, 28. junij 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo nedeljo iz evangelija (prim. Mt 10,37-42) z vso močjo odmeva povabilo, da bi živeli v polnosti in brez omahovanja svojo pridružitev Gospodu. Jezus zahteva od svojih učencev, da vzamejo z vso resnostjo evangeljske zahteve tudi tedaj, ko to zahteva žrtve in napor.

Prva težka zahteva, ki jo On namenja tistemu, ki hodi za njim, je ta, da postavi ljubezen do Njega nad družinsko ljubezen. Pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ... sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden« (v. 37). Jezus prav gotovo nima namena podcenjevati ljubezni do staršev in otrok, a dobro ve, da sorodstvene vezi, če so postavljene na prvo mesto, lahko preusmerijo od resničnega dobrega. To lahko vidimo, ko nekatere korupcije po vladah pridejo iz tega, ko je ljubezen do sorodnikov večja od ljubezni do domovine in začnejo zaposlovati sorodnike. Enako je pri Jezusu. Ko je ljubezen večja, a ne do Njega, to ni v redu.

Vsi lahko glede tega prenesemo številne primere, ne da bi pri tem govorili o tistih situacijah, kjer se družinska čustva pomešajo z evangelijem nasprotnimi izbirami. Ko pa je ljubezen do staršev in otrok poživljena in očiščena z Gospodovo ljubeznijo, tedaj postane v polnosti rodovitna in rodi sadove dobrega tako v družini sami in tudi precej onkraj nje same. V tem smislu izgovori Jezus ta stavek. Prav tako se spomnimo, kako je Jezus grajal učitelje postave, ki so odtegovali potrebno staršem z izgovorom, da se da za daritev, da se da za Cerkev. Grajal jih je. Prava ljubezen do Jezusa zahteva pravo ljubezen do staršev, otrok, toda če naprej iščemo družinske interese, nas to zapelje na napačno pot.

Za tem Jezus reče svojim učencem: »Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (v. 38). Gre za to, da hodimo po poti, ki jo je On sam prehodil, ne da bi iskal bližnjice. Prave ljubezni ni brez križa, brez tega, da bi osebno za to plačali ceno. To pravijo številne mame, številni očetje, ki se tako zelo žrtvujejo za otroke in s tem prenašajo prave žrtve, križe. Vse to zato, ker ljubijo.

Nošenje križa z Jezusom ne prinaša strahu, saj je On ob nas, da nas podpira v uri najtežje preizkušnje in nam da moč ter pogum. Prav tako se ni potrebno s plašno in sebično držo vznemirjati, da bi ohranili lastno življenje. Jezus opozarja: »Kdor obdrži svoje življenje zase, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene«, - to je iz ljubezni, iz ljubezni do Jezusa, iz ljubezni do bližnjega, iz služenja drugim - »ga bo našel« (v. 39). To je paradoks evangelija. Tudi glede tega imamo Bogu hvala, veliko zgledov! To vidimo v teh dneh, koliko ljudi, koliko ljudi prenaša križe drugih, da bi jim pomagali, se žrtvujejo za druge, ki potrebujejo v tej pandemiji pomoč... Toda vedno z Jezusom je to možno delati. Polnost življenja in veselje se najde, ko se z odprtostjo, sprejemanjem in dobrohotnostjo daruje same sebe za evangelij in za brate.

Če tako delamo, lahko okušamo Božjo velikodušnost in hvaležnost. Na to spominja Jezus: »Kdor sprejme vas, mene sprejme; … Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, … ne bo izgubil svojega plačila« (vv. 40; 42). Velikodušna hvaležnost Boga Očeta je pozorna tudi na najmanjša dejanja ljubezni in služenja bratom. V teh dneh sem slišal duhovnika, ki je bil ganjen, ker se mu je v župniji približal majhen otrok in mu je rekel: »Pater, to je moj prihranek. Nekaj malega je. Je za vaše reveže, za tiste, ki danes zaradi pandemije potrebujejo pomoč«. Je nekaj malega, a nekaj velikega.

To je nalezljiva hvaležnost, ki pomaga vsakemu od nas, da je hvaležen do vseh, ki skrbijo za naše potrebe. Ko nam kdo ponudi uslugo, ne smemo misliti, da je vse to dolžnost. Mnogo uslug se naredi brezplačno. Pomislite na prostovoljstvo, ki je ena od največjih stvari v italijanski družbi, na prostovoljce. Koliko jih je dalo življenje med to pandemijo. To se počne iz ljubezni in preprosto zaradi služenja. Imeti hvaležnost, biti hvaležen je predvsem znamenje dobre vzgoje, je pa tudi razpoznavno znamenje kristjana. Je namreč preprosto a pristno znamenje Božjega kraljestva, ki je kraljestvo zastonjske in hvaležne ljubezni.

Sveta Marija, ki je imela Jezusa rada bolj kot svoje življenje in je hodila za njim vse do križa, naj nam pomaga, da se bomo vedno postavili pred Boga z razpoložljivim srcem in bomo pustili, da njegova Beseda presoja naše obnašanje in naše izbire.

Angel Gospodov, nedelja, 2. julij 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju Jezus pravi: »Kdor sprejme preroka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preroka« (Mt 10,41). Trikrat je beseda prerok. Toda kdo je prerok? So nekateri, ki si ga predstavljajo kot neke vrste čarovnika, ki napoveduje prihodnost. To je vraževerna ideja in kristjan ne verjame v vraževerje, kot je magija, karte, horoskopi ali podobne stvari. (Med zaklepaji: mnogi, mnogi kristjani gredo, da bi jim brali iz rok. Prosim vas!) Drugi opisujejo preroka samo kot osebnost preteklosti, ki je obstajal pred Kristusom, da bi napovedal njegov prihod. Pa vendar Jezus sam danes govori o potrebi, da sprejmemo preroke. Torej oni še vedno obstajajo, toda kdo so, kdo so preroki, kdo je prerok?

Prerok, bratje in sestre, je vsakdo izmed nas, saj smo s krstom vsi prijeli dar in poslanstvo preroštva (prim. Katekizem Katoliške Cerkve, 1268). Prerok je torej tisti, ki v moči krsta pomaga drugim pod delovanjem Svetega Duha razbirati sedanjost. To je zelo pomembno, da razbiramo sedanjost, ne kot kroniko, ampak da jo beremo kot razsvetljeno z delovanjem Svetega Duha. Z drugimi besedami, je torej tisti, ki drugim kaže Jezusa, pričuje o njem, ki pomaga glede na njegove načrte živeti sedanjost in graditi prihodnost. Vsi smo torej preroki, Jezusovi pričevalci, »da bi moč evangelija zasvetila v vsakdanjem družinskem in družbenem življenju« (Lumen Gentium, 35). Prerok je živo znamenje, ki drugim kaže Boga. Prerok je odsev Kristusove luči na poti bratov. Zato se lahko vprašamo: Jaz, ki sem bil izbran za preroka pri krstu, govorim in predvsem živim kot Jezusova priča? Prinašam vsaj nekaj njegove luči v življenje nekoga? To preverjam? Se vprašam, kako je z mojim pričevanjem, z mojim preroštvom?

Gospod pa v evangeliju tudi zahteva, da sprejemamo preroke. Torej je pomembno, da se sprejemamo med seboj kot takšni, kot prinašalci Božjega sporočila, vsakdo glede na svoj stan in svojo poklicanost ter da to počnemo tam, kjer živimo: v družinah, v župniji, v redovnih skupnostih, v drugih področjih Cerkve in družbe. Sveti Duh je v svetem Božjem ljudstvu porazdelil darove preroštva. Poglejte torej, zakaj je dobro prisluhniti vsem. Na primer, ko je potrebno sprejeti pomembno odločitev, dobro dene predvsem moliti in klicati Svetega Duha, zatem pa poslušati se in pogovarjati se v zaupanju, da ima vsak, tudi najmanjši kaj pomembnega za reči, preroški dar za podeliti. Tako se išče resnico in se širi ozračje poslušanja Boga in bratov, v katerem se osebe ne čutijo sprejete samo takrat, ko rečejo to, kar je meni všeč, ampak se čutijo sprejete in cenjene kot dar za to, kar so.

Pomislimo, koliko sporov bi lahko na tak način preprečili in rešili, če bi prisluhnili drugim v iskreni želji po razumeti se! Vprašajmo se torej. Znam sprejeti brate in sestre kot preroški dar? Verjamem, da jih potrebujem? Jih s spoštovanjem poslušam in z željo, da bi se kaj naučil? Kajti vsak od nas potrebuje to, da se uči od drugih? Vsakdo od nas potrebuje to, da se uči od drugih.

Marija, Kraljica prerokov, naj nam pomaga videti in sprejeti dobro, ki ga je Sveti Duh posejal v drugih.

Dragi bratje in sestre!

V katehezah o velikih ljudeh Cerkve prvih stoletij prihajamo danes do izjemne osebnosti sv. Ireneja Lyonskega. Življenjepisne podatke o njem zajemamo iz njegovega osebnega pričevanja, ki nam ga je zapisal Evzebij Cezarejski v peti knjigi Cerkvene zgodovine. Irenej se je rodil najverjetneje okrog leta 135–140 v Smirni (danes je to Izmir v Turčiji), kjer je še kot mladenič bil v šoli pri škofu Polikarpu, ki je bil učenec apostola Janeza. Ne vemo, kdaj se je preselil iz Male Azije v Galijo, gotovo pa se njegova selitev pokriva s prvimi koraki krščanske skupnosti v Lyonu. Tam najdemo Ireneja leta 177 vpisanega v zbor prezbiterjev. Prav tistega leta je bil tudi poslan v Rim kot nosilec pisma lyonske skupnosti papežu Elevteriju. Rimsko poslanstvo je umaknilo Ireneja pred preganjanjem Marka Avrelija, med katerim je bilo ubitih vsaj oseminštirideset mučencev, med njimi tudi sam lyonski škof, devetdesetletni Potin, ki je v ječi zaradi krutega ravnanja z njim umrl. Ob vrnitvi je bil tako Irenej izvoljen za škofa tega mesta. Novi pastir se je povsem posvetil škofovski službi, ki jo je končal okrog leta 202–203, verjetno z mučeništvom.

Irenej je predvsem človek vere in pastir. Od Dobrega pastirja si je privzel čut za pravo mero, bogastvo nauka in misijonarsko gorečnost. Kot pisatelj si je zadal dvojni cilj: braniti pravi nauk pred napadi krivovercev in jasno razložiti verske resnice. Tema namenoma natančno ustrezata obe njegovi deli, ki sta nam ostali: pet knjig Zoper krivoverstva (Adversus haereses) in Razlaga apostolskega oznanila (Epideixis, ki jo lahko imenujemo najstarejši ‘katekizem krščanskega nauka’). Dejansko je Irenej prvoborec v boju proti krivoverstvom. Cerkev je v 2. stoletju ogrožal tako imenovani gnosticizem, nauk, ki je trdil, da je vera, kakor jo poučuje Cerkev, samo nekaj simboličnega za preprosteže, ki niso sposobni razumeti težkih reči; nasprotno pa naj bi uvedeni, intelektualci – poimenovali so se gnostiki – razumeli, kaj je za temi simboli in bi tako radi oblikovali elitistično, intelektualistično krščanstvo. Seveda se je to intelektualistično krščanstvo vedno bolj drobilo v razne tokove s pogosto čudnimi, vendar privlačnimi mislimi za mnoge. Skupna prvina tem različnim tokovom je bil dualizem. Zavračali so vero v edinega Boga, Očeta vseh, Stvarnika in Odrešenika človeka in sveta. Da bi razložili zlo na svetu, so trdili, da poleg dobrega Boga obstaja neko negativno počelo. To negativno počelo naj bi naredilo materialne stvari, skratka snov.

Trdno ukoreninjen v svetopisemskem nauku o stvarjenju je Irenej zavračal dualizem in gnostični pesimizem, ki je razvrednotil telesne resničnosti. Odločno je zagovarjal, da snov, telo, meso niso izvirno nič manj sveti kakor duh. Njegovo delo pa seže daleč onkraj golega zavračanja krivoverstva: lahko rečemo, da se izkaže kot prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo. Govori o teološkem sistemu, to je o notranji skladnosti vse vere. V središču njegovega nauka je vprašanje ‘pravila vere’ (regula fidei) in njenega predajanja. Za Ireneja se ‘pravilo vere’ dejansko pokriva z apostolsko veroizpovedjo in nam daje ključ za razlaganje evangelija. Apostolska veroizpoved (símbol), ki je nekakšen povzetek evangelija, nam pomaga razumeti, kaj pomeni evangelij, kako moramo brati sam evangelij.

Dejansko je evangelij, ki ga oznanja Irenej, evangelij, ki ga je prejel od Polikarpa, smirnskega škofa; Polikarpov evangelij pa sega do apostola Janeza, čigar učenec je bil Polikarp. In tako pravi nauk ni tisti, ki so si ga izmislili intelektualci mimo preproste vere Cerkve. Pravi evangelij je tisti, ki ga podajajo škofje, ki so ga prejeli od apostolov v nepretrgani verigi. Ti so učili samo tisto preprosto vero, ki je tudi resnična globina božjega razodetja. Tako – nam pravi Irenej – ni nobenega tajnega nauka, ki bi se skrival za splošno vero Cerkve. Ne obstaja nobeno višje krščanstvo za intelektualce. Vera, ki jo Cerkev javno izpoveduje, je skupna vera za vse. Samo ta vera je apostolska, prihaja od apostolov, to je od Jezusa in od Boga. Ko se kristjani oklenejo te vere, ki jo javno predajajo apostoli svojim naslednikom, morajo spoštovati, kar rečejo škofje, še posebej morajo upoštevati nauk rimske Cerkve, ki je najodličnejša in silno starodavna. Ta Cerkev ima zaradi svoje starodavnosti večjo apostolskost, dejansko izvira od stebrov apostolskega zbora, Petra in Pavla. Z rimsko Cerkvijo se morajo skladati vse druge Cerkve in v njej priznavati merilo pravega apostolskega izročila, edine vere, ki je skupna vsej Cerkvi. S takimi argumenti, ki smo jih tukaj le na kratko povzeli, Irenej že v temeljih zavrača predpostavke gnostikov, teh intelektualcev; predvsem nimajo v lasti resnice, ki bi bila višja od resnice običajne vere, saj tisto, kar govorijo oni, ni apostolskega izvora, ampak so si izmislili sami; kot drugo: resnica in odrešenje nista privilegij in monopol maloštevilnih, ampak ju lahko dosežejo vsi po oznanilu naslednikov apostolov, zlasti rimskega škofa. Še posebej se Irenej trudi – kakor vedno v polemiki s “tajnostnim” značajem gnostičnega izročila, ko opozarja na njegove mnogovrstne izpeljave, ki so si med seboj protislovne –, da bi prikazal pristen pojem apostolskega izročila, ki ga lahko povzamemo v treh točkah:

a) Apostolsko izročilo je “javno”, ne pa zasebno ali tajno. Ireneju se ne postavlja noben dvom, da je vsebina vere, ki jo predaja Cerkev, prav tista, ki jo je ta sprejela od apostolov in od Jezusa, Božjega Sina. Drugega nauka od tega ni. Zato pa tistemu, ki hoče spoznati pravi nauk, zadošča, da spozna “izročilo, ki prihaja od apostolov, in vero, ki je oznanjena ljudem”: izročilo in vero, “ki sta prišla do nas po nasledstvu škofov” (Zoper krivoverstva 3,3,3–4). Tako se pokrivata nasledstvo škofov – osebno načelo in apostolsko izročilo – načelo nauka.

b) Apostolsko izročilo je “eno samo”. Medtem ko je gnosticizem razdeljen na mnoge sekte, pa je izročilo Cerkve eno samo v svojih temeljnih vsebinah, ki jih – kakor smo videli – Irenej poimenuje regula fidei (pravilo vere) ali regula veritatis (pravilo resnice). In ker je eno samo, ustvarja tudi edinost med ljudstvi, med raznimi kulturami, raznimi ljudstvi; gre za skupno vsebino kot resnico kljub različnosti jezikov in kultur. V prvi knjigi Zoper krivoverstva najdemo zelo dragocen Irenejev stavek: “Čeprav je Cerkev razsejana po vsem svetu, skrbno hrani