Dragi sobratje v duhovniški službi,
dragi bratje in sestre,
duhovniško leto, ki smo ga obhajali 150 let po smrti svetega arškega župnika, vzora duhovniške službe v našem času, gre h koncu. Dali smo se voditi arškemu župniku, da bi na novo razumeli veličino in lepoto duhovniške službe. Duhovnik ni zgolj nositelj uradne funkcije,  kakor tisti, ki jih vsaka družba potrebuje, da bi v njej mogli izpolnjevati določene naloge. Duhovnik marveč dela nekaj, česar noben človek ne more storiti sam od sebe: v Kristusovem imenu izgovarja besedo odveze naših grehov in tako s pomočjo Boga spreminja položaj našega življenja. Duhovnik izgovarja nad darovi kruha in vina besede Kristusove zahvale, ki so besede spremenjenja. Te besede napravljajo navzočega Kristusa samega, Vstalega, njegovo Telo in njegovo Kri, ter tako spreminjajo prvine sveta. To so besede, ki na stežaj odpirajo svet Bogu in ga združujejo z njim. Duhovništvo torej nikakor ni samo "uradna funkcija", marveč je zakrament: Bog uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč za ljudi in bi deloval v njihov blagor. Ta je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem. Drznost Boga, ki ima ljudi - čeprav pozna naše slabostim - za zmožne, da delujemo in smo namesto njega. Ta drznost Boga je zares velika stvar, ki se skriva v besedi "duhovništvo". Drznost, da nas ima Bog za zmožne tega; da tako  kliče ljudi v svojo službo in se od znotraj poveže z njimi: prav to smo hoteli v tem letu na novo premišljevati in razumevati. Hoteli smo prebuditi veselje, da nam je Bog tako blizu, in hvaležnost za dejstvo, da se on sam zaupa naši slabotnosti; da nas vodi in podpira dan za dnem. Prav tako smo hoteli ponovno pokazati mladim, da obstaja ta poklicanost, ta skupnost služenja za Boga in z Bogom. Še več: hoteli smo pokazati, da Bog pričakuje našo privolitev. Skupaj s Cerkvijo smo hoteli ponovno opozoriti, da moramo Boga prositi za to poklicanost. Prosímo, naj Bog pokliče nove delavce za svojo žetev. Ta prošnja k Bogu je hkrati trkanje Boga samega na srce mladih, naj se imajo za zmožne tega, za kar jih Bog ima za zmožne. Bilo je pričakovati, da to novo bleščanje duhovništva ne bo všeč "sovražniku". Sovražnik bi namreč raje videl, da duhovništvo izgine, zato da bi bil naposled Bog potisnjen ven iz sveta. In tako se je zgodilo, da so prav v tem letu veselja nad zakramentom duhovništva prišli na dan grehi duhovnikov - zlasti zloraba malih. S tem se duhovništvo, ki udejanja pozornost Boga v korist ljudi, obrača v svoje nasprotje. Tudi mi vztrajno prosimo odpuščanja Boga in vpletene oseb.  Medtem pa obljubljamo, da hočemo storiti vse, kar je mogoče, da se takšna zloraba ne bo zgodila nikoli več. Obljubljamo, da bomo pri pripustitvi k duhovniški službi in pri vzgoji v času priprave nanjo storili vse, kar moremo, da bi prerešetali pristnost poklicanosti; obljubljamo, da hočemo še bolj spremljati duhovnike na njihovi poti, zato da bi jih Gospod branil in varoval v mučnih okoliščinah in v nevarnostih življenja. Če bi duhovniško leto hotelo poveličevati naš oseben človeški dosežek, bi ga omenjeni pripetljaji uničili. A šlo nam je natanko za nasprotno: hoteli smo postajati vedno bolj hvaležni za božji dar, za dar, ki se skriva v "glinastih posodah" in ki prek vse človeške slabotnosti udejanja njegovo ljubezen v tem svetu. Zato gledamo na vse, kar se je zgodilo, kot na nalogo očiščevanja; nalogo, ki nas spremlja v prihodnost in nam še bolj daje spoznavati in ljubiti veliki božji dar. Prejeti dar nas obvezuje, da na božji pogum in ponižnost odgovarjamo s svojim pogumom in svojo ponižnostjo. Kristusova beseda, ki smo jo kot vstopni spev peli v bogoslužju, nam more v tej uri povedati, kaj pomeni postati in biti duhovniki: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen" (Mt 11,29).

Obhajamo praznik presvetega Jezusovega Srca in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo srce, ki je bilo ob smrti prebodeno s sulico rimskega vojaka. Da, njegovo srce je odprto za nas in pred nami - in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga govorico Jezusovega srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega srca. Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja, ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu in ga moramo živeti iz njega. Danes bi rad premišljeval zlasti o besedilih, s katerimi Cerkev kot molivka odgovarja na božjo besedo, predstavljeno v berilih. V teh pesmih sta beseda in odgovor med seboj prežeta. Z ene strani so ti spevi vzeti iz božje besede, a so z druge strani  hkrati že človekov odgovor na njegovo besedo, odgovor, v katerem se Beseda sama podarja in vstopa v naše življenje. Najpomembnejši od teh besedilih v današnjem bogoslužju je Psalm 23 (22) - "Gospod je moj pastir". V tem psalmu je Izrael v molitvi sprejel razodetje Boga samega kot pastirja in iz tega napravil usmeritev za svoje življenje. "Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka". V tej prvi vrstici sta izražena veselje in hvaležnost za dejstvo, da je Bog navzoč in skrbi za nas. Berilo iz knjige preroka Ezekijela se začenja z isto mislijo: "Jaz sam bom iskal svoje ovce in bom skrbel zanje" (Ezk 34,11). Bog se osebno zavzema zame, za nas, za človeštvo. Nisem puščen sam, izgubljen v vesolju in v družbi, v kateri smo vedno bolj zmedeni. Bog se zavzema zame! Ni oddaljeni Bog, kateremu moje življenje ne bi pomenilo veliko. Verstva sveta, kolikor lahko vidimo, so vedno vedela, da v bistvu obstaja en sam Bog. Toda ta Bog je bil daleč. Navidezno je prepustil svet drugim oblastem in močem, drugim božanstvom. Z njimi je bilo treba najti sporazum. Edini Bog je bil sicer dober, a vendarle daleč. Ni škodoval, pa tudi pomagal ne. Zato ni bilo potrebno ukvarjati se z njim. Ni vladal. Čudno, ta misel je spet prišla na površje v razsvetljenstvu. Tedaj so še razumeli, da svet predpostavlja Stvarnika. Toda ta Bog je ustvaril svet in se je nato očitno umaknil iz njega. Zdaj je svet imel svoj skupek zakonov, po katerih se je razvijal in v katere Bog ni posegal, ni mogel posegati. Bog je bil samo oddaljeni izvor. Mnogi si morda sploh niso želeli, da bi se Bog brigal zanje. Niso hoteli, da bi jih Bog motil. A kjer dojemajo božjo skrb in ljubezen kot motnjo, tam je spačeno tudi človeško bitje. Kako lepo in tolažljivo je vedeti, da obstaja oseba, ki mi hoče dobro, me ima rada in se briga zame. A veliko odločilnejše je, da obstaja tisti Bog, ki me pozna, me ljubi in se skrbi zame. "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene" (Jn 10,14), govori Cerkev pred evangelijem z Gospodovo besedo. Bog me pozna, skrbi zame. Ta misel bi nas morala zares navdajati s srečo. Pustimo, naj prodre globoko v našo notranjost! Tedaj bomo tudi doumeli, kaj pomeni: Bog hoče, da mi kot duhovniki, v majhni točki zgodovine, delimo njegove skrbi za ljudi. Kot duhovniki hočemo biti ljudje, ki v povezanosti z njegovo pozornostjo do ljudi skrbimo zanje in jim omogočamo, da stvarno in resnično doživljajo to pozornost Boga. Duhovnik bi moral na področju, ki mu je zaupano, skupaj z Gospodom govoriti: "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene". "Poznati" v smislu Svetega pisma ni nikoli samo zunanje znanje, kakor poznamo telefonsko številko kake osebe. "Poznati" pomeni, da smo notranje blizu drugemu. Da mu hočemo dobro in ga imamo radi. Skušati moramo "poznati" ljudi s strani Boga in s pogledom na Boga. Skušati moramo hoditi z njimi po poti božjega prijateljstva.

Vrnimo s k našemu psalmu. Tam je rečeno: "Vodi me po pravi poti zaradi svoje ljubezni. Tudi če hodim po temni dolini, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost" (23 /22/ 3s). Pastir kaže pravo pot tistim, ki so mu zaupani. Hodi pred njimi in jih vodi. Povejmo drugače: Gospod nam kaže, kako pravilno uresničujemo človečnost. Uči nas umetnosti živeti kot oseba. Kaj moram storiti, da ne bom propadel, da ne bom zapravil svojega življenja v pomanjkanju smisla? Prav to vprašanje si mora zastaviti vsak človek in sicer v vsakem obdobju življenja. Koliko temine je okoli tega vprašanja v našem času! Vedno znova nam prihaja na misel beseda Jezusa, ki je imel sočutje z ljudmi, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Gospod, usmili se tudi nas! Pokaži nam pot! Iz evangelija vemo: On sam je pot. Živeti s Kristusom, hoditi na njim – pomeni, najti pravo pot, da bi naše življenje našlo smisel in da bi nekega dne mogli reči: »Zares, življenje je bilo nekaj dobrega«. Izraelsko ljudstvo je bilo in je hvaležno Bogu, ker je v zapovedih pokazal pot življenja. Veliki psalm 119 (118) je izraz veselja nad dejstvom, da ne tavamo v temi. Bog nam je pokazal, kakšna je pot in kako moremo hoditi pravilno. Tisto, kar povedo zapovedi, je povzeto v Jezusovem življenju in je zato postalo živ vzor. Zdaj razumemo, da te božje smernice niso verige, marveč so pot, ki nam jo Jezus kaže. Lahko smo hvaležni zanje in se veselimo, ker so v Kristusu pred nami kot živeta resničnost. On sam nas je osrečil. V hoji skupaj s Kristusom doživljamo veselje razodetja. Kot duhovniki pa moramo ljudem prinašati veselje, da nam je Gospod pokazal pravo pot življenja.

Sledi beseda o »temni dolini«, po kateri Gospod vodi človeka. Pot vsakega od nas bo nekega dne pripeljala v temno dolino smrti, v kateri nas nihče ne more spremljati. Edino Gospod bo tam. Kristus sam je sestopil v temno noč smrti. Tudi tam nas On ne zapusti. Tudi tam nas vodi. »Če grem v podzemlje, si tam«, pravi Psalm 139 (138). Da, ti si navzoč tudi v poslednji bridkosti. Zato naš psalm lahko reče: tudi tam, v temni dolini, se ne bojim hudega. Ko govorimo o temni dolini, pa lahko mislimo tudi na temne doline skušnjave, malodušnosti, preizkušnje, skozi katere mora iti vsaka človeška oseba. Gospod je navzoč tudi v teh temačnih dolinah življenja. O, Gospod, pokaži mi, da si tu: v mračnosti skušnjave, v urah zatemnitve, v katerih se zdi, da so ugasnile vse luči! Pomagaj nam duhovnikom, da bomo mogli biti v takšnih temnih nočeh blizu osebam, ki so nam zaupane. Da jim bomo mogli pokazati tvojo luč.

»Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost«. Pastir potrebuje palico proti divjim živalim, ki hočejo vdreti v čredo; proti roparjem, ki iščejo svoj plen. Poleg palice je gorjača, ki daje oporo in pomaga, da gremo skozi težke prehode. Oboje spada tudi k cerkveni službi, k duhovniški službi. Tudi Cerkev mora uporabljati pastirjevo palico, s katero varuje vero zoper ponarejevalce,   zoper takšne usmeritve, ki v resnici zbegajo in zavajajo. Prav uporaba palice more biti služenje ljubezni. Danes vidimo, da ne gre za ljubezen, kadar dopuščajo ravnanja, ki niso vredna duhovniškega življenja. Prav tako ne gre za ljubezen, če dopuščajo bujno razraščanje krive vere, pačenje ali potvarjanje in razpadanje vere, kakor da bi mi neodvisno iznašli vero. Kakor da vera ne bi bila več dar Boga, dragoceni biser, ki si ga ne pustimo iztrgati. Hkrati pa mora palica vedno znova postajati pastirjeva gorjača, ki pomaga ljudem, da morejo hoditi za Gospodom tudi po težkih poteh.

Na koncu tega psalma je govor o pripravljeni mizi, o olju, s katerim je maziljena glava, o prekipevajočem kelihu, o tem, da smemo prebivati v Gospodovi bližini. V psalmu to izraža predvsem vidik veselja ob prazniku, ko smo z Bogom v svetišču, ko nas On sam pogosti in nam služi, ko moremo prebivati pri njem. Za nas, ki molimo ta psalm skupaj s Kristusom in njegovim telesom, ki je Cerkev, je ta vidik upanja dobil še večjo prostranost in globino. V teh besedah tako rekoč vidimo preroški predujem skrivnosti evharistije, v kateri nas Bog sam pogosti, ko se nam daje kot hrana – kot tisti kruh in tisto izborno vino, ki edina moreta dati poslednji odgovor na najglobljo človekovo lakoto in žejo. Kako ne bi bili srečni, da moremo biti vsak dan gostje pri Gospodovi mizi in prebivati pri njem? Kako ne bi bili srečni ob dejstvu, da nam Gospod sam  naroča: »To delajte v moj spomin!« Srečni, ker nam je zaupal, da pripravljamo Gospodovo mizi za ljudi, da jim dajemo njegovo telo in njegovo kri, jim podarjamo dragoceni dar njegove navzočnosti. Zares, z vsem srcem smemo skupaj moliti besede psalma: »Dobrotljivost in zvestoba me spremljata vse dni mojega življenja« (23/22/,6).

Na koncu se na kratko ozrimo še na dva obhajilna speva, ki nam ju Cerkev danes predlaga v svojem bogoslužju. To je zlasti beseda, s katero sv. Janez sklepa pripoved o Jezusovem križanju: »Vojak mu je s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda« (Jn 19,34). Jezusovo srce je prebodeno s sulico. Odprto je in postane izvir: voda in kri, ki pritečeta iz njega, kažeta na dva temeljna zakramenta, iz katerih Cerkev živi: na krst in evharistijo. Iz Gospodove prebodene strani, iz njegovega odprtega srca privre živi studenec, ki teče skozi stoletja in gradi Cerkev. Odprto srce je izvir nove reke življenja. V tej povezavi je sv. Janez gotovo mislil tudi na prerokbo Ezekijela, ki vidi, kako iz novega templja izvira reka, ki daje rodovitnost in življenje (Ez 47): Jezus sam je novi tempelj. Njegovo odprto srce je izvir, iz katerega priteka reka novega življenja, ki se nam podarja v krstu in evharistiji.

Bogoslužje slovesnega praznika presvetega Jezusovega Srca pa predvideva kot obhajilni spev še eno besedo, sorodno tej, vzeto iz Janezovega evangelija: Kdor je žejen, naj pride k meni. Naj pije, kdor veruje v mene. Sveto pismo pravi: »Pritekali bodo iz njega studenci žive vode« (prim. Jn 7,37s). V veri pijemo tako rekoč živo vodo Božje Besede, Kristusa. Tako vernik tudi sam postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni zemlji zgodovine. To vidimo v svetnikih. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Vsak kristjan in vsak duhovnik bi moral iz Kristusa postati studenec, ki prinaša življenje drugim. Mi bi morali dajati vodo življenja žejnemu svetu.

Danes obhajamo praznik rojstva sv. Janeza Krstnika. Njegovo rojstvo je dogodek, ki razsvetli življenje njegovih staršev, Elizabete in Zaharije, ter povzroči veselje in čudenje med sorodniki in sosedi. Ta dva ostarela starša sta sanjala in se tudi pripravljala na ta dan, a ga že več nista čakala: čutila sta se izključena, ponižana, razočarana – nista imela otrok. Pred napovedjo rojstva sina (glej Lk 1,13) je Zaharija nejeveren, saj zakoni narave tega niso dopuščali, bila sta že ostarela. Gospod ga je zato naredil nemega za ves čas nosečnosti. Gospod ni odvisen od naših logik in naših omejenih človeških zmožnosti. Treba se je naučiti zaupanja in molčati pred skrivnostjo Boga ter v ponižnosti in tišini premišljevati njegovo delo, ki se razodeva v zgodovini in ki velikokrat presega našo domišljijo.

In zdaj, ko se je to zgodilo, Elizabeta in Zaharija izkusita, da Bogu ni nič nemogoče (glej Lk 1,37). Njuno veselje je veliko. Današnji evangeljski odlomek (Lk 1,57-66.80) napove rojstvo in se zatem zaustavi pri izbiri imena za otroka. Elizabeta izbere ime, ki je tuje družinski tradiciji, ter pravi: »Janez se bo imenoval.« Ime pomeni »Bog daje milost«. Ta otrok bo glasnik, priča Božje milosti za uboge, ki s ponižno vero čakajo na svojo rešitev. Zaharija potrdi nepričakovano izbiro njegovega imena in ga zapiše na deščico. Nemudoma so se mu razvezala usta in jezik ter je spet normalno govoril in slavil Boga. Celotno dogajanje okoli rojstva Janeza Krstnika je obdano z veselim občutkom čudenja, presenečenja in hvaležnosti. Čudenje, presenečenje, hvaležnost. Tamkajšnje ljudi je obšel sveti strah božji in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh.

Bratje in sestre, zvesto ljudstvo sluti, da se je zgodilo nekaj velikega, čeprav ponižnega in skritega, in se sprašuje: Kaj neki bo ta otrok? Zvesto Božje ljudstvo je zmožno živeti vero z veseljem, s čutom za čudenje, presenečenje in hvaležnost. Veliko ljudi je o čudežu Janezovega rojstva govorilo na lep način, z veseljem, bili so zadovoljni.

Vprašajmo se: Kaj pa moja vera? Je radostna vera ali pa je vedno enaka vera? Imam čut za čudenje, ko vidim Gospodova dela, ko slišim govoriti o stvareh evangelizacije ali o življenju nekega svetnika? Ali ko vidim veliko dobrih ljudi – čutim v sebi milost ali pa se v mojem srcu nič ne premakne? Znam začutiti tolažbe Duha ali pa sem pred njimi zaprt? Vprašajmo se, vsak med nami, med izpraševanjem vesti: Kako je z mojo vero? Je vesela? Je odprta za Božja presenečenja? Sem v duši okusil tisto čudenje, ki ga povzroča Božja navzočnost, tisti občutek hvaležnosti. Razmislimo o teh držah vere: veselje, čudenje, presenečenje in hvaležnost.

Devica Marija naj nam pomaga razumeti, da je v vsaki človeški osebi odtis Boga, izvir življenja. Ona, Božja mati in naša mati, naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali, da pri rojstvu otroka starši delujejo kot sodelavci Boga. To je zares vzvišeno poslanstvo, ki iz vsake družine naredi svetišče življenja in z vsakim rojstvom otroka prebuja veselje, čudenje in hvaležnost.

Homilija, petek, 3. junij 2016
Srce Dobrega pastirja ni samo Srce, ki ima do nas usmiljenje, ampak je usmiljenje sámo.« V njem sije Očetova ljubezen; tu sem sprejet in razumljen tak, kakršen sem; tu, z vsemi svojimi ovirami in grehi, okušam gotovost, da sem izbran in ljubljen. »Ko gledam to Srce, obnavljam prvo ljubezen: spomin na trenutek, ko se me je Gospod v duhu dotaknil in me poklical, naj mu sledim. Srce Dobrega pastirja duhovnikom pravi, da je njegova ljubezen brez meja, da se ne utrudi in se nikoli ne preda. V njem vidijo Gospodovo neprestano darovanje; tu najdejo izvir zveste in krotke ljubezni, ki jih pušča svobodne in jih dela svobodne; tu vsakokrat odkrijejo, da jih Jezus ljubi do konca, ne da bi se kadar koli vsiljeval. Srce Dobrega pastirja je iztegnjeno proti nam, usmerjeno je predvsem proti najbolj oddaljenemu; tja trmasto kaže igla njegovega kompasa, tam razodeva slabotnost posebne ljubezni, ker želi vse doseči in nikogar izgubiti.

Pred Jezusovim Srcem se po papeževih besedah rodi temeljno vprašanje duhovniškega življenja, ki si ga duhovnik mora zastaviti vsak dan: »Kam je usmerjeno moje srce?« Sredi mnogih dejavnosti duhovniške službe vztraja vprašanje: »Kje je pritrjeno moje srce, kam je uperjeno, kateri zaklad išče?« Jezus namreč pravi, da kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Nenadomestljiva zaklada Jezusovega Srca pa sta dva: Oče in mi. Jezus je svoje dneve preživljal med molitvijo k Očetu in srečevanjem z ljudmi. Tudi srce Kristusovega pastirja pozna samo dve smeri: Gospod in ljudje. Duhovnikovo srce je srce, ki je prebodeno z Gospodovo ljubeznijo. Zato ne gleda več samega sebe, ampak je obrnjen k Bogu in k bratom. Ni več ''srce plesalca'', ki se pusti pritegniti mikom trenutka ali ki gre sem in tja in išče soglasja in mala zadovoljstva, ampak je srce, ki je trdno v Gospodu, ovito s Sveti Duhom, odprto in razpoložljivo za brate.

Tri dejanja so, ki lahko duhovniku pomagajo, da bo njegovo srce gorelo od ljubezni do Jezusa, Dobrega pastirja. To so: iskati, vključevati in veseliti se.

Bog išče svoje izgubljene ovce. V evangeliju beremo, da gre iskat tisto eno izgubljeno ovco, ne da bi se bal nevarnosti. Brez zadržkov si upa zapustiti pašnik, zapustiti delovni urnik, ne pusti si izplačevati nadur. Iskanja ne prelaga, ne razmišlja danes sem že opravil svojo dolžnost, s tem se bom ukvarjal jutri, ampak se takoj posveti delu. Njegovo srce je nemirno, dokler ne najde tiste ene izgubljene ovce. In ko jo najde, pozabi na ves napor in si jo ves zadovoljen naloži na ramena. Enkrat jo mora iti iskat, se pogovarjati, prepričevati, drugič mora ostati pred tabernakljem in se z Gospodom boriti za tisto ovco.

To je srce ki išče, je nadaljeval papež: »Je srce, ki si ne lasti časov in prostorov, ni ljubosumno zaradi svojega upravičenega miru in nikoli ne zahteva, naj se ga ne moti. Pastir, ki je po Božjem srcu, ne brani svoje udobnosti, ni obremenjen z varovanjem svojega dobrega imena, ampak je brez strahu pred kritikami pripravljen tvegati, samo da bi posnemal svojega Gospoda.

Pastir, ki je oblikovan po Jezusu, ima svobodno srce in lahko zapusti svoje stvari. Ne dela obračuna za tisto, kar ima, in za ure, ko je delal. Ni računovodja duha, ampak je dobri Samarijan, ki išče tistega, ki je v stiski. »Je pastir, ni nadzornik črede. Posveti se poslanstvu ne petdeset ali šestdeset odstotno, ampak z vsem, kar je. Ker se poda iskat, najde, in najde, ker tvega. Če pastir ne tvega, ne najde. Ne zaustavi se ob razočaranjih in ob naporih se ne preda; je namreč trdovraten v dobrem, maziljen z božjo trdovratnostjo, da se nihče ne izgubi. Zato ne le pušča odprta vrata, ampak gre ven iskat tistega, ki skozi vrata noče več vstopiti. Kakor vsak dobri kristjan in kot zgled za vsakega kristjana, je vedno 'v izhodu iz sebe'. Epicenter njegovega srca se nahaja zunaj njega: je razsrediščen od samega sebe, osrediščen je edino v Jezusu; ne privlači ga lastni jaz, ampak 'Ti' Boga in 'mi' ljudi.

Druga pomembna poteza duhovnikovega srca je vključevanje. Kristus ljubi in pozna svoje ovce, zanje dá svoje življenje, nobena mu ni tuja. Njegova čreda je njegova družina in njegovo življenje. Ni vodja, ki se boji ovac, ampak je Pastir, ki hodi z njimi in jih kliče po imenu. Zbrati želi vse ovce, ki še ne bivajo z njim.

Enako tudi s Kristusovim duhovnikom: je maziljen za ljudstvo, ne da izbira lastne projekte, ampak da je blizu konkretnim ljudem, ki mu jih je po Cerkvi zaupal Bog. Nihče ni izključen iz duhovnikovega srca, iz njegove molitve in iz njegovega nasmeha. Z ljubečim pogledom in očetovskim srcem sprejema, vključuje in, kadar mora opominjati, je to vedno zato, da zbližuje; nikogar ne prezira, ampak je pripravljen umazati si roke za vse. Dobri Pastir nima rokavic.« Duhovnik prav tako ne čaka na pozdrave in komplimente drugih, ampak prvi ponudi roko, odvrže opravljanje, predsodke in mržnjo. S potrpežljivostjo posluša probleme in spremlja korake ljudi, s tem ko podarja božje odpuščanje z velikodušnim sočutjem. Ne ošteva tistega, ki zapusti pot ali se na njej izgubi, ampak je vedno pripravljen ponovno vključevati in zgladiti spore. Je človek, ki zna vključevati.

Bog je poln veselja: njegovo veselje se rodi iz odpuščanja, iz življenja, ki se poraja, iz sina, ki ponovno diha domači zrak, je sveti oče spregovoril še o tretji pomembni lastnosti duhovnika. Veselje Jezusa, Dobrega pastirja, ni veselje 'zase', ampak je veselje 'za druge' in 'z drugimi', je resnično veselje ljubezni.« In to je tudi duhovnikovo veselje, je pripomnil papež in nadaljeval, da je duhovnik »preoblikovan z usmiljenjem, ki ga zastonj daje«. »V molitvi odkrije tolažbo Boga in izkusi, da ni nič močnejšega od njegove ljubezni. Zato je notranje veder, je srečen, da je kanal usmiljenja in približevanja človeka k Božjemu Srcu. Žalost zanj ni nekaj normalnega, ampak je samo prehodna; strogost mu je tuja, ker je pastir v skladu s krotkim Božjim Srcem.

Duhovniki, to identiteto pastirjev lahko najdete vsak dan v evharističnem obhajanju. Vzemite si za svoje Jezusove besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.« To je tudi smisel njihovega življenja, to so besede, s katerimi na neki način lahko vsakodnevno obnavljajo obljube svojega duhovniškega posvečenja. Sveti oče se je vsem zahvalil za njihov 'da' in za mnoge skrite 'da-je', ki jih pozna samo Gospod: »Zahvaljujem se vam za vaš 'da' darovanju življenja, združeni z Jezusom: tu je čisti izvir našega veselja.«

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Farizeji in pismouki se pritožujejo, ker nočejo sprejeti, da je Kristus postal človek zato, da bi lahko rešil cestninarje in grešnike.« Sv. Ambrož pa pravi: »Prilike so bile napisane za ozdravitev naših ran, saj predstavljajo božansko zdravilo, ki od Trojice prihaja k nam: oče je namreč Bog Oče, pastir je Kristus, žena pa je Cerkev.« Tertulijan dodaja: »Pastir pokaže krepost potrpežljivosti, ko išče ovco, prav tako pa oče s potrpežljivostjo čaka na sina.« Sv. Maksim Torinski nadaljuje: »Pastir, to je Bog, ne more pozabiti na nas, tudi na najmanjšega ne.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Pastir je moral nositi ovco vse do vasi, a se je kljub temu veselil. Pastirjeva ramena so raztegnjene roke na križu, ki potrpežljivo prenašajo težo ponovne vključitve.«

Dragi bratje in sestre!

V katehezah o velikih ljudeh Cerkve prvih stoletij prihajamo danes do izjemne osebnosti sv. Ireneja Lyonskega. Življenjepisne podatke o njem zajemamo iz njegovega osebnega pričevanja, ki nam ga je zapisal Evzebij Cezarejski v peti knjigi Cerkvene zgodovine. Irenej se je rodil najverjetneje okrog leta 135–140 v Smirni (danes je to Izmir v Turčiji), kjer je še kot mladenič bil v šoli pri škofu Polikarpu, ki je bil učenec apostola Janeza. Ne vemo, kdaj se je preselil iz Male Azije v Galijo, gotovo pa se njegova selitev pokriva s prvimi koraki krščanske skupnosti v Lyonu. Tam najdemo Ireneja leta 177 vpisanega v zbor prezbiterjev. Prav tistega leta je bil tudi poslan v Rim kot nosilec pisma lyonske skupnosti papežu Elevteriju. Rimsko poslanstvo je umaknilo Ireneja pred preganjanjem Marka Avrelija, med katerim je bilo ubitih vsaj oseminštirideset mučencev, med njimi tudi sam lyonski škof, devetdesetletni Potin, ki je v ječi zaradi krutega ravnanja z njim umrl. Ob vrnitvi je bil tako Irenej izvoljen za škofa tega mesta. Novi pastir se je povsem posvetil škofovski službi, ki jo je končal okrog leta 202–203, verjetno z mučeništvom.

Irenej je predvsem človek vere in pastir. Od Dobrega pastirja si je privzel čut za pravo mero, bogastvo nauka in misijonarsko gorečnost. Kot pisatelj si je zadal dvojni cilj: braniti pravi nauk pred napadi krivovercev in jasno razložiti verske resnice. Tema namenoma natančno ustrezata obe njegovi deli, ki sta nam ostali: pet knjig Zoper krivoverstva (Adversus haereses) in Razlaga apostolskega oznanila (Epideixis, ki jo lahko imenujemo najstarejši ‘katekizem krščanskega nauka’). Dejansko je Irenej prvoborec v boju proti krivoverstvom. Cerkev je v 2. stoletju ogrožal tako imenovani gnosticizem, nauk, ki je trdil, da je vera, kakor jo poučuje Cerkev, samo nekaj simboličnega za preprosteže, ki niso sposobni razumeti težkih reči; nasprotno pa naj bi uvedeni, intelektualci – poimenovali so se gnostiki – razumeli, kaj je za temi simboli in bi tako radi oblikovali elitistično, intelektualistično krščanstvo. Seveda se je to intelektualistično krščanstvo vedno bolj drobilo v razne tokove s pogosto čudnimi, vendar privlačnimi mislimi za mnoge. Skupna prvina tem različnim tokovom je bil dualizem. Zavračali so vero v edinega Boga, Očeta vseh, Stvarnika in Odrešenika človeka in sveta. Da bi razložili zlo na svetu, so trdili, da poleg dobrega Boga obstaja neko negativno počelo. To negativno počelo naj bi naredilo materialne stvari, skratka snov.

Trdno ukoreninjen v svetopisemskem nauku o stvarjenju je Irenej zavračal dualizem in gnostični pesimizem, ki je razvrednotil telesne resničnosti. Odločno je zagovarjal, da snov, telo, meso niso izvirno nič manj sveti kakor duh. Njegovo delo pa seže daleč onkraj golega zavračanja krivoverstva: lahko rečemo, da se izkaže kot prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo. Govori o teološkem sistemu, to je o notranji skladnosti vse vere. V središču njegovega nauka je vprašanje ‘pravila vere’ (regula fidei) in njenega predajanja. Za Ireneja se ‘pravilo vere’ dejansko pokriva z apostolsko veroizpovedjo in nam daje ključ za razlaganje evangelija. Apostolska veroizpoved (símbol), ki je nekakšen povzetek evangelija, nam pomaga razumeti, kaj pomeni evangelij, kako moramo brati sam evangelij.

Dejansko je evangelij, ki ga oznanja Irenej, evangelij, ki ga je prejel od Polikarpa, smirnskega škofa; Polikarpov evangelij pa sega do apostola Janeza, čigar učenec je bil Polikarp. In tako pravi nauk ni tisti, ki so si ga izmislili intelektualci mimo preproste vere Cerkve. Pravi evangelij je tisti, ki ga podajajo škofje, ki so ga prejeli od apostolov v nepretrgani verigi. Ti so učili samo tisto preprosto vero, ki je tudi resnična globina božjega razodetja. Tako – nam pravi Irenej – ni nobenega tajnega nauka, ki bi se skrival za splošno vero Cerkve. Ne obstaja nobeno višje krščanstvo za intelektualce. Vera, ki jo Cerkev javno izpoveduje, je skupna vera za vse. Samo ta vera je apostolska, prihaja od apostolov, to je od Jezusa in od Boga. Ko se kristjani oklenejo te vere, ki jo javno predajajo apostoli svojim naslednikom, morajo spoštovati, kar rečejo škofje, še posebej morajo upoštevati nauk rimske Cerkve, ki je najodličnejša in silno starodavna. Ta Cerkev ima zaradi svoje starodavnosti večjo apostolskost, dejansko izvira od stebrov apostolskega zbora, Petra in Pavla. Z rimsko Cerkvijo se morajo skladati vse druge Cerkve in v njej priznavati merilo pravega apostolskega izročila, edine vere, ki je skupna vsej Cerkvi. S takimi argumenti, ki smo jih tukaj le na kratko povzeli, Irenej že v temeljih zavrača predpostavke gnostikov, teh intelektualcev; predvsem nimajo v lasti resnice, ki bi bila višja od resnice običajne vere, saj tisto, kar govorijo oni, ni apostolskega izvora, ampak so si izmislili sami; kot drugo: resnica in odrešenje nista privilegij in monopol maloštevilnih, ampak ju lahko dosežejo vsi po oznanilu naslednikov apostolov, zlasti rimskega škofa. Še posebej se Irenej trudi – kakor vedno v polemiki s “tajnostnim” značajem gnostičnega izročila, ko opozarja na njegove mnogovrstne izpeljave, ki so si med seboj protislovne –, da bi prikazal pristen pojem apostolskega izročila, ki ga lahko povzamemo v treh točkah:

a) Apostolsko izročilo je “javno”, ne pa zasebno ali tajno. Ireneju se ne postavlja noben dvom, da je vsebina vere, ki jo predaja Cerkev, prav tista, ki jo je ta sprejela od apostolov in od Jezusa, Božjega Sina. Drugega nauka od tega ni. Zato pa tistemu, ki hoče spoznati pravi nauk, zadošča, da spozna “izročilo, ki prihaja od apostolov, in vero, ki je oznanjena ljudem”: izročilo in vero, “ki sta prišla do nas po nasledstvu škofov” (Zoper krivoverstva 3,3,3–4). Tako se pokrivata nasledstvo škofov – osebno načelo in apostolsko izročilo – načelo nauka.

b) Apostolsko izročilo je “eno samo”. Medtem ko je gnosticizem razdeljen na mnoge sekte, pa je izročilo Cerkve eno samo v svojih temeljnih vsebinah, ki jih – kakor smo videli – Irenej poimenuje regula fidei (pravilo vere) ali regula veritatis (pravilo resnice). In ker je eno samo, ustvarja tudi edinost med ljudstvi, med raznimi kulturami, raznimi ljudstvi; gre za skupno vsebino kot resnico kljub različnosti jezikov in kultur. V prvi knjigi Zoper krivoverstva najdemo zelo dragocen Irenejev stavek: “Čeprav je Cerkev razsejana po vsem svetu, skrbno hrani