Več cerkvenih očetov pravi, da nas »Pavel spominja, da je novo življenje v Kristusu, nov način zaznavanja, gledanja na nebeške reči preko teh zemeljskih.« Sv. Gregor iz Nise pravi: »V novem življenju v Kristusu je stvarstvo obnovljeno in razum ima ponovno nadzor nad človeškim umom.«  Sv. Avguštin pravi: »Prenovitev v Kristusu se zgodi v najgloblji notranjosti osebe. Medtem ko se boj proti grehu nadaljuje, je mogoče napredovati v krepostih.« Sv. Gregor Nazianški in sv. Gregor iz Nise to pojasnita: »In tako lahko damo popoln  in takojšen odgovor milosti.« Sv. Janez Krizostom in Teodoret pravita: »V drugem delu odlomka pisma Kološanom Pavel obravnava praktična vprašanja, kakor je to že storil v pismu Efežanom in Timoteju ter Titu. Te Cerkve so živele v miru in so bile dobro utrjene v nauku. Odnosi med ženo in možem ter otroki, med gospodarji in služabniki, morajo biti utemeljeni na ljubezni, ki jo ima Bog do vsakega od nas ter glede na ustaljen družbeni red.«

Neznani pisec razlaga beg v Egipt: »Jožef je ponoči med preganjanjem bežal v Egipt in se je vrnil iz Egipta podnevi, ko je bilo popolnoma varno.« Sveti Hilarij iz Poitiersa pa nadalje razlaga: »Jožef je predpodoba službe apostolov.« Sv. Janez Krizostom pravi, da je bil Jožef notranje spodbujen bežati iz Beltehema preko Egipta v Galilejo. Neznani pisec ter sv. Hieronim pravita: »Sveto pismo v polnosti potrjuje, da bo Mesija svet, to pa sovpada z prvotno podobo Nazarejca«. Ta beseda, kot pravi Ciril iz Aleksandrije, predlaga dvojen pomen in sicer svetost ter razcet. Kdo so bili 'nazarejci' natančno razloži Kromacij Oglejski: »Nazarejce so imenovali vse tiste, ki so Bogu z odlično zaobljubo darovali svojo čistost in tudi tiste, ki so si pustili rasti lase. Po posebnem predpisu pa naj bi tudi darovali daritve.«

 

Rojstvo vsakega otroka prinese nekaj od te skrivnosti. To zelo dobro vedo starši, ki ga sprejmejo kot dar in to tudi povedo. Vsi mi smo slišali očeta in mamo reči: »Ta otrok je dar, čudež!« Dejansko človeška bitja ne dojemajo rojevanje, kot čisto razmnoževalno dejanje, ampak to razumejo kot bogastvo. Začutijo, da je vsako človeško bitje, ki se pojavi na zemlji najodličnejše znamenje Stvarnika, Očeta, ki je v nebesih. Kako pomembno je, da je vsak otrok, ki se rodi na svet, v družini sprejet s toplino. Zunanja udobnost ni toliko pomembna, saj so bile jaslice za Jezusa prva zibelka. Ob Mariji in Jožefu pa je začutil nežnost in lepoto biti ljubljen. Otroci potrebujejo ravno to: ljubezen očeta in matere. To jim da gotovost, saj jim med odraščanjem omogoča odkriti smisel življenja. Sveta nazareška Družina je šla skozi številne preizkušnje, kakor 'poboj nedolžnih otrok', kakor omenja Matejev evangelij, zaradi katerega sta morala Jožef in Marija bežati v Egipt (prim Mt, 2,13-23). Toda z zaupanjem v Božjo previdnost, sta našla prebivališče in tako zagotovila Jezusu  vedro mladost in trdno vzgojo.

Dragi prijatelji, sveta Družina je gotovo edinstvena in neponovljiva, a je krati zgled življenja za vsako družino, saj se je Jezus hotel roditi v človeški družini, da bi jo s tem blagoslovil in posvetil. Zaupajmo zato Mariji in Jožefu vse družine, da ne bodo izgubile poguma pred preizkušnjami in težavami, temveč vedno gojile zakonsko ljubezen in se z zaupanjem posvetile služenju življenja in vzgoje.

Odlomki na začetku Matejevega in Lukovega evangelija usmerijo naš pogled na Jezusa, Marijo in Jožefa z namenom, da lahko častimo skrivnost Boga, ki se je hotel roditi iz žene, Svete Device in prišel na ta svet na vsem ljudem običajen način. Tako je posvetil resničnost družine, jo napolnil z Božjo milostjo, ter ji v polnosti razodel njeno poklicanost in poslanstvo. Drugi vatikanski koncil je posvetil družini veliko pozornost. Zakonca sta po besedah koncila poklicana, da bi bila drug drugemu in otrokom priče vere in Kristusove ljubezni (prim. C 35). Krščanska družina se tako udeležuje preroškega poslanstva Cerkve, saj s svojim načinom življenja na glas oznanja kreposti Božjega kraljestva in upanje na blaženo življenje (prim. C 35). Moj častitljivi predhodnik Janez Pavel II. je večkrat vztrajno ponavljal, da je dobro osebe in človeške družbe tesno povezano z »dobrim zdravjem« družine (prim. CS 47). Zato si Cerkev prizadeva obvarovati in uveljavljati 'po naravi dano dostojanstvo' in 'najvišjo sveto vrednoto' zakona in družine (prim. CS 47). Obrnimo se sedaj na Sveto Devico in jo prosimo za dobro družine in za vse družine po vsem svetu.

Angel Gospodov, 28. december 2008

Na današnjo nedeljo, ki sledi prazniku Gospodovega rojstva, z veseljem obhajamo praznik nazareške svete Družine. Božični čas je primeren kontekst za praznovanje v družini. O tem pričajo mnoga izročila in običaji, posebno pa navada, da se vsi družinski člani med temi prazniki zberejo skupaj, si voščijo in izmenjajo darila. Ob tem pa toliko bolj pridejo do izraza stiske in bolečine, ki jih povzroča morebitna ranjenost v družini.

Jezus se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. Devica Marija je bila njegova mati in Jožef je bil njegov krušni oče. Oba sta ga z neizmerno ljubeznijo vzgajala. Jezusova družina resnično zasluži naziv 'sveta', saj so se v njej vsi zavzemali, da bi izpolnjevali Božjo voljo, ki se je v Jezusovi čudoviti navzočnosti učlovečila. Po eni strani je bila družina kot vse druge in je kot takšna zgled zakonske ljubezni, sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti, skratka vseh tistih vrednot, ki jih družina ohranja in razširja in tako na bistven način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna od vseh drugih družin, zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanskim družinam, na obzorje Boga, na blago a hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni. Za vse to se zahvalimo Bogu, pa tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala pri Gospodovem zveličavnem načrtu.

Dragi bratje in sestre. Lukov evangelij pripoveduje, da so betlehemski pastirji, potem ko so slišali angelovo naznanilo o rojstvu Mesije, »hitro odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,16). Prvi pričevalci Jezusovega rojstva so zagledali prizor družine: mater, očeta in novorojenčka. Zato v bogoslužju na prvo nedeljo po Božiču obhajamo praznik svete Družine. Letos je ta praznik takoj po Božiču in nas potem, ko je prevzel praznik svetega Štefana, vabi naj zremo to »ikono« (podobo), na kateri je Jezušček v središču pozornosti in ljubezni svojih staršev. V ubogi betlehemski votlini, kot pišejo cerkveni očetje -  sije čudovita luč, odsev globoke skrivnosti odeva tega Otroka ter sta jo Marija in Jožef ohranila v svojih srcih in tako dopustila, da je zasijala v njunih pogledih, dejanjih, predvsem pa v njuni tišini. Onadva sta namreč ohranila v svoji notranjosti besede angelovega oznanila Mariji: »On, ki bo rojen, se bo imenoval Božji Sin« (Lk 1,35).

Pa vendar, rojstvo vsakega otroka prinese nekaj od te skrivnosti. To zelo dobro vedo starši, ki ga sprejmejo kot dar in to tudi povedo. Vsi mi smo slišali očeta in mamo reči: ‘Ta otrok je dar, čudež!’ Dejansko človeška bitja ne dojemajo rojevanje, kot čisto razmnoževalno dejanje, ampak to razumejo kot bogastvo. Začutijo, da je vsako človeško bitje, ki se pojavi na zemlji najodličnejše znamenje Stvarnika, Očeta, ki je v nebesih. Kako pomembno je, da je vsak otrok, ki se rodi na svet, v družini sprejet s toplino. Zunanja udobnost ni toliko pomembna, saj so bile jaslice za Jezusa prva zibelka. Ob Mariji in Jožefu pa je začutil nežnost in lepoto biti ljubljen. Otroci potrebujejo ravno to: ljubezen očeta in matere. To jim da gotovost, saj jim med odraščanjem omogoča odkriti smisel življenja. Sveta nazareška Družina je šla skozi številne preizkušnje, kakor »poboj nedolžnih otrok«, kakor omenja Matejev evangelij, zaradi katerega sta morala Jožef in Marija bežati v Egipt (prim Mt, 2,13-23). Toda z zaupanjem v Božjo previdnost, sta našla prebivališče in tako zagotovila Jezusu  vedro mladost in trdno vzgojo.

Dragi prijatelji, sveta Družina je gotovo edinstvena in neponovljiva, a je krati zgled življenja za vsako družino, saj se je Jezus hotel roditi v človeški družini, da bi jo s tem blagoslovil in posvetil. Zaupajmo zato Mariji in Jožefu vse družine, da ne bodo izgubile poguma pred preizkušnjami in težavami, temveč vedno gojile zakonsko ljubezen in se z zaupanjem posvetile služenju življenja in vzgoje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo prvo nedeljo po božiču nas bogoslužje vabi k obhajanju praznika Svete nazareške Družine. Dejansko je v vsakih jaslicah upodobljen Jezus v betlehemski votlini skupaj z Marijo in svetim Jožefom. Bog se je hotel roditi v človeški družini, hotel je imeti mater in očeta.

Današnji evangelij nam predstavlja Sveto Družino na boleči poti izgnanstva, v iskanju zatočišča v Egiptu. Jožef, Marija in Jezus okušajo dramatične pogoje beguncev kot so strah, negotovost in stiske (prim. Mt 2,13-15.19-23). Žal se more tudi danes na milijone družin prepoznati v tej žalostni resničnosti. Vsak dan nam televizija in časopisi prinašajo novice o beguncih, ki bežijo pred lakoto, vojno ali pred drugimi hudimi nevarnostmi, v iskanju varnosti in dostojnega življenja zase ter za svoje družine.

V daljnih deželah, tudi če najdejo delo, pa ga pogosto ne, begunci in priseljenci ne naletijo vedno na resničen ter spoštljiv sprejem, s katerim bi spoštovali njihove vrednote. Njihova upravičena pričakovanja se spopadejo z zapletenimi razmerami in težavami, ki se včasih zdijo nepremostljive. Zato ob tem, ko s pogledom spremljamo sveto nazareško Družino v trenutku, ko je prisiljena bežati, pomislimo na drame tistih migrantov in beguncev, ki so žrtve zavrnitve ali izkoriščanja, ki so žrtve trgovine z ljudmi ter suženjskega dela. Pomislimo pa tudi na »izgnance«, jaz jih bom poimenoval 'skrite izgnance', ki so celo lahko znotraj samih družin. To so ostareli, s katerimi včasih ravnajo kot s tistimi, ki so jim v napoto. Večkrat mislim na to, da je znamenje, kako je z družino to, kako v njih ravnajo z otroki ter ostarelimi.

Jezus je hotel pripadati družini, ki je doživljala izgnanstvo, da se ne bi nihče čutil izključenega iz ljubeče Božje bližine. Beg v Egipt zaradi Herodovih groženj nam pokaže na to, da je Bog tam, kjer je človek, ki je v nevarnosti, tam, kjer je človek, ki trpi, beži, doživlja zavrnitev in zavrženost. Bog pa je tudi tam, kjer človek sanja, upa na vrnitev v svobodno domovino, kjer načrtuje in izbira življenje ter dostojanstvo zase in za svoje domače.

Danes pa naš pogled na sveto Družino privlači tudi preprostost njenega življenja v Nazaretu. Ta zgled zelo dobro dene našim družinam. Pomaga jim vedno bolj postajati skupnost ljubezni ter sprave, v kateri doživlja nežnost, medsebojno pomoč ter medsebojno odpuščanje. Ob tem bi želel opogumiti družine, da se zavedo pomembnosti, ki jo imajo v Cerkvi in družbi. Oznanilo evangelija namreč predvsem preko družin dosega različna področja vsakdanjega življenja.«

Papež Frančišek je ob tem spomnil na tri besede, ki jih je že večkrat ponovil in ki so značilne za družino, ki živi v medsebojnem miru in veselju. »Smem? Hvala. Oprosti.« Navzoče je povabil, naj jih skupaj z njim ponovijo: »Smem? Hvala. Oprosti.«

Ob zaključku nagovora pred molitvijo Angelovega češčenja se je sveti oče obrnil na Marijo in sv. Jožefa z besedami: »Goreče prosimo Sveto Marijo, Jezusovo in našo Mater ter sv. Jožefa. Prosimo ju, da bi razsvetljevala, bodrila in vodila vsako družino tega sveta, da bo lahko z vedrino ter z dostojanstvom izpolnila poslanstvo, ki ji ga je Bog zaupal.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes je zares lep dan! Danes obhajamo praznik Svete nazareške družine. Pojem »sveta« vključuje to družino v področje svetosti, ki je Božji dar, a je istočasno tudi svobodna in odgovorna privolitev Božjemu načrtu. Tako je bilo z nazareško družino, ki je bila popolnoma razpoložljiva za Božjo voljo.

Kako ne ostrmimo nad Marijino poslušnostjo delovanju Svetega Duha, ki jo je prosil, da postane mati Mesija? Marija je, kakor vsaka mlada žena njenega časa, začela uresničevati svoj načrt življenja, to je poročiti se z Jožefom. Toda, ko se je zavedala, da jo Bog kliče k posebnemu poslanstvu, se ne obotavlja imenovati se njegova »služabnica« (prim. Lk 1,38). Pri njej bo Jezus poveličeval njeno veličino, ne toliko zaradi njene vloge matere, temveč zaradi pokorščine Bogu. Jezus pravi: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo!« »Lk 11,28), kakor Marija. In ko ne razume v polnosti dogodkov, v katere je vpletena, Marija v tišini razmišlja, premišljuje in časti Božjo pobudo. Njena navzočnost ob vznožju križa posveti to njeno popolno razpoložljivost.

Kar pa se tiče Jožefa, evangelij o njem ne prinaša niti ene besede. On ne govori, toda deluje v pokorščini. Je mož tišine in mož pokorščine. Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 2,13-15.19-23) trikrat omenja to pokorščino pravičnega Jožefa, ki se nanaša na beg v Egipt in na vrnitev v Izraelsko domovino. Pod Božjim vodstvom, ki ga predstavlja angel, Jožef umakne svojo družino pred Herodovimi grožnjami in jo reši. Sveta družina je tako solidarna z vsemi družinami na svetu, ki so prisiljene v izgnanstvo, je solidarna z vsemi tistimi, ki so prisiljeni zapustiti svojo domovino zaradi represije, nasilja in vojne.

Nazadnje še tretja oseba Svete družine: Jezus. On je Očetova volja. V njem ni bilo, kakor pravi sv. Pavel, »da« in »ne«, ampak samo »da« (prim. 2Kor 1,19). In to se je pokazalo med številnimi trenutki njegovega zemeljskega življenja. Na primer med dogodkom v templju, ko staršem odgovori, ki sta ga z bolečino iskala: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49); njegovo nenehno ponavljanje: »Moja jed je izpolnjevati voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4,34); njegova molitev v oljčnem vrtu: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« (Mt 26,42). Vsi ti dogodki so popolna uresničitev besed, ki jih Kristus sam pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel… Tedaj sem rekel: »Glej prihajam…, da izpolnim o Bog, tvojo voljo« (Heb 5-7; Ps 40, 7-9).

Marija, Jožef in Jezus, nazareška družina prestavlja zborovski odgovor na Očetovo voljo. Trije člani te edinstvene družine si medsebojno pomagajo odkrivati in uresničiti Božji načrt. Molili so, delali in med sabo komunicirali. Sprašujem se: ti, v tvoji družini znaš komunicirati, ali si kot tisti otroci za mizo vsak s svojim pametnim telefonom, ko chatajo? Za to mizo je tišina, kot da bi bili pri maši. Toda ne komunicirajo. Ponovno moramo začeti komunicirati v družini: očetje, starši z otroki, s starimi starši, da komunicirati, z brati in sestrami, med sabo… To je naloga za opraviti danes, ravno na dan Svete družine. Naj bo Sveta družina zgled našim družinam, da bi si starši in otroci medsebojno pomagali pri privolitvi evangeliju, ki je temelj svetosti družine.

Izročimo Mariji, Kraljici družin, vse družine sveta, še posebej pa tiste, ki so preizkušene s trpljenjem in stisko, in kličimo nadnje njeno materinsko varstvo.

Ljudje in svet smo razdeljeni na luč in temo. Nekateri so odprti za Božjo ljubezen in živijo njegovo resnico. Drugi pa živijo v temi, ker se prepuščajo krivici in zametujejo Božjo ljubezen. Jezus prinaša dar odpuščanja vsem, ki se kesajo. Priznal bom temo v sebi in se obrnil na Gospoda, da me bo očistil. Gospod, hvala za neizmerni dar tvojega odpuščanja in jasnost resnice.

Jožef posluša angela in beži pred Herodom v Egipt. Do Jezusa se je treba opredeliti. Smrt nedolžnih otrok je predpodoba zavrnitve, ki je je bil sam deležen na križu. Marsikdaj se zapiram pred Gospodom in mu ne dajem pravega mesta. Gospod, v tem božiču pridi k meni kot prijatelj in odrešenik. Naj ti ne obrnem hrbta, ko mi podarjaš vse svoje življenje.

Po odhodu treh modrih, je vstopil ponovno v ospredje sv. Jožef, ki pa ni deloval po lastni pobudi, ampak po ukazu, ki ga je zopet v sanjah prejel od Božjega angela. Naročeno mu je bilo, naj takoj vstane, vzame dete in njegovo mater ter beži v Egipt. Tam naj ostane, dokler mu ne bo sporočeno, kajti»Herod bo namreč iskal dete, da bi ga pokončal« (Mt 2,13). Leta 7. pred Kristusom je Herod ubil dva svoja sinova, ker je mislil, da ogrožata njegovo oblast. Leta 4. pred Kristusom pa je iz istega namena odstranil sina Antipatra. Herod je namreč razmišljal samo z vidika oblasti. Novica modrih o novem kralju ga je gotovo zelo vznemirila. Glede na njegov značaj pa je jasno, da ga nič ne bo moglo ustaviti.

»Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. V Betlehemu in v vsej njeni okolici je dal pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj« (Mt 2,16). Kratko pripoved o poboju nedolžnih Matej ponovno zaključi s preroško besedo, tokrat vzeto iz knjige preroka Jeremija: »Glas se je slišal v Rami, jok in bridko vzdihovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več« (Mt 2,18; Jer 31,15). Pri preroku Jeremiju so te besede v okviru širše prerokbe, za katero pa je značilno upanje in veselje. Prerok v njej s polnim zaupanjem naznanja obnovitev Izraela: »On, ki je Izraela razkropil, ga bo znova zbral, varoval ga bo kakor pastir svojo čredo. Kajti Gospod je rešil Jakoba, ga odkupil iz rok močnejšega od njega« (Jer 31,10-11).

Pri Mateju najdemo dve spremembi prerokovega besedila. V času preroka Jeremija naj bi bil Rahelin grob na meji med področjem Benjamina in Efraima, torej bolj severno, na meji s Severnim kraljestvom, kjer je bilo področje Rahelinih sinov. Še za časa stare zaveze pa so kraj groba prestavili v Betlehem, kakor to tudi navaja Matej. Druga sprememba pa je v tem, da pri evangelistu ni tolažeče prerokbe o vrnitvi. Ostaja samo jok in bridko vzdihovanje. Mati ostaja nepotolažena. Tako je pri Mateju prerokova beseda, materin jok brez tolažbe. Je krik k Bogu samemu, zahteva po tolažbi, ki je do sedaj ni bilo in še čaka nanjo, torej krik na katerega lahko in dejansko more samo Bog sam odgovoriti. Kajti edina prava tolažba, ki je več kot le besede, je vstajenje. Samo z vstajenjem bo odpravljena krivica, na katero spominjajo grenke besede: »Ni jih več«. Tudi v našem času še vedno obstajajo kriki mater k Bogu, a nas istočasno pri tem Jezusovo vstajenje utrjuje v upanju na resnično tolažbo.