V evangeliju 30. nedelje med letom (Mr 10,46-52) beremo, da je medtem ko je Gospod odhajal iz Jerihe, sedel ob poti pri enih od mestnih vrat slepi Bartimaj in beračil. Ravno skozi ta vrata je šel Jezus iz Nazareta, saj gre tu pot v Jeruzalem, kjer se bo dopolnila Velika noč, njegova velikonočna žrtev, kateri gre Mesija za nas naproti. Ta pot je njegov in tudi naš izhod, saj je edina pot, ki vodi v obljubljeno deželo sprave, pravičnosti in miru. Na tej poti je torej Gospod srečal Bartimaja, ki je oslepel. Njuni poti se srečata, postaneta ena sama pot. Bartimaj se je namreč obrnil proti Njemu in močno vpil: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« S to molitvijo se je dotaknil Jezusovega srca, ki se je ustavil, ga dal poklicati ter ga ozdravil. Odločilen trenutek pri tem je bilo osebno, neposredno srečanje med Gospdoom in tem trpečim človekom. Tako sta se znašla drug pred drugim; Bog s svojo voljo ozdraviti ga in človek s svojo željo biti ozdravljen. Dve svobodi, dve volji, ki sta prišli skupaj. »Kaj hočeš, da ti storim?« ga je Gospod vprašal. »Da bi spregledal!« mu je slepi odgovoril.»Pojdi, tvoja vera te je rešila!« S temi besedami se je zgodil čudež. Veselje Boga je veselje človeka. In Bartimaj je spregledal, pripoveduje evangelij, »in šel po poti za njim«, torej je postal njegov učenec ter se je skupaj z Učiteljem povzpel v Jeruzalem, da bi bil skupaj z Njim udeležen pri veliki zveličavni skrivnosti. Ta pripoved je v svojih bistvenih prehodih podobna poti katehumena do zakramenta svetega krsta, ki so ga v prvotni Cerkvi imenovali tudi 'razsvetljenje'.

Vera je pot razsvetljenja. Začne se s ponižnim priznanjem potrebe po zveličanju in pride do osebnega srečanja s Kristusom, ki kliče k hoji za njim po poti ljubezni. Po tem vzoru so v Cerkvi pripravljeni itinerariji (to je poti) uvajanja v krščanstvo, ki pripravljajo na zakramente krsta, birme in svete evharistije. V krajih starodavne evangelizacije, kjer je razširjen krst otrok, pa so za mlade in tudi odrasle pripravljene kateheze in duhovne izkušnje, ki omogočajo na zrel in zavesten način prehoditi pot ponovnega odkritja vere, da bi nato lahko temu primerno sprejeli nalogo pričevanja. Kako pomembno je delo, ki ga na tem področju opravljajo pastirji Cerkve in katehisti. Ponovno odkritje vrednosti lastnega krsta je osnova za misijonsko prizadevanje vsakega kristjana, saj v evangeliju vidimo, da ko se je nekdo pustil navdušiti Kristusu, ne more da ne bi pričeval za veselje, da hodi za njim. V tem mesecu oktobru, ki je še posebej posvečen poslanstvu, še bolj razumemo, da imamo v moči krsta prirojeno misijonarsko poklicanost.

Prosimo za priprošnjo Devico Marijo, da bi se povečalo število misijonarjev evangelija ter da bi vsak krščen, ki je tesno povezan z Gospodom, začutil, da je poklican oznanjati s pričevanjem svojega življenja Božjo ljubezen vsem.

Homilija Benedikta XVI. ob zaključku sinode za novo evangelizacijo
»Zelo je pomenljivo, da zaključujemo zasedanje sinode o novi evangelizaciji, ko je med bogoslužjem evangelij o Bartimaju. Ta Božja Beseda lahko še posebej spregovori nam, ki smo se v teh dneh soočili z nujnostjo ponovnega oznanila Kristusa tam, kjer je luč vere oslabela, tam, kjer je Božji ogenj postal žerjavica in čaka, da bo zagorel ter postal plamen, ki razsvetljuje in ogreva vso hišo«.

Sv. Avguštin pravi: »Bartimajeva slepota predstavlja naše nesrečno stanje.« Glede imena slepega pa pravi: »Timejev sin. S tem Marko zapiše tako ime Bartimaja kot njegovega očeta Timaja. V dosedanjih Gospodovih ozdravljenjih ne naletimo na tako natančno opredelitev imena ozdravljenega. Nobenega dvoma ni, da je bil Bartimajev padec iz velikega bogastva v takšno revščino splošno znan, saj ni bil samo slep, ampak je tudi beračil ob poti.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Milost nas kliče, naj urno odgovorimo, saj Božja izvolitev in obljuba ne pogojujeta naše volje in ne preprečujeta svobodnega odgovora.« Molitev svetega Klemena Aleksandrijskega: »'Vse do sedaj sem blodil v upanju, da bom našel Boga. In sedaj, ko me razsvetljuješ ti, Gospod, sem po tebi našel Boga, sprejel od tebe Očeta ter postal s teboj sodedič, saj se nisi sramoval imeti me za brata. Odpravimo torej, odpravimo, pozabo resnice, nevednost ter odstranimo temine, ki zastirajo pogled kakor megla, da bomo zrli resničnega Boga... ker je zasvetila luč z nebes nad nas pokopane v temini in jetnike smrtne sence, luč, ki je čistejša od sonca, slajša od življenja tu spodaj' (113,2 – 114,1). Amen.«

Vsa tri berila današnje nedelje nam predstavljajo sočutje Boga, njegovo očetovstvo, ki se je dokončno razodelo v Jezusu. Prerok Jeremija med popolno narodno katastrofo, ko sovražniki vodijo ljudstvo v izgnanstvo, oznanja, da je »Gospod, rešil svoje ljudstvo, Izraelov ostanek!« (Jer 31,7). In zakaj je to On storil? Zato, ker je On Oče (prim. v. 9), in kot oče poskrbi za svoje otroke, jih spremlja na poti, podpira »slepega in hromega, nosečnico in porodnico« (31,8). Njegovo očetovstvo jim opre dostopno pot, pot tolažbe po tolikih solzah in tolikih bridkostih. Če bo ljudstvo ostalo zvesto, če bo nadaljevalo z iskanjem Boga tudi v tuji deželi, bo Bog spremenil njihovo ujetništvo v svobodo, njegovo osamljenost v občestvo, saj to, kar danes ljudstvo seje v solzah, bo jutri želo v veselju (prim. Ps 125,6).

Tudi mi smo s psalmom izrazili veselje, sad Gospodovega zveličanja: »Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik veselja« (Ps 125,2). Vernik je namreč tisti, ki je v svojem življenju izkusil zveličavno delovanje Boga. In mi pastirji smo izkusili, kaj pomeni s trudom sejati, včasih v solzah, in se veseliti za milost žetve, ki gre onkraj naših moči in naših sposobnosti.

Odlomek iz pisma Hebrejcem nam je predstavil Jezusovo sočutje. Tudi On se je »obdal s slabostjo« (prim. Heb 5,2), da bi začutil sočutje do tistih, ki so v nevednosti in se motijo. Jezus je vzvišen, veliki duhovnik, svet in nedolžen, a istočasno je veliki duhovnik, ki je nase vzel naše slabosti in je bil preizkušan v vsem kakor mi, razen v grehu (prim. Heb 4,15). Zaradi tega je Srednik nove in dokončne zaveze, ki nam daje zveličanje.

Današnji evangelij pa se neposredno navezuje na prvo berilo. Kakor je bilo Izraelsko ljudstvo osvobojeno po Božjem očetovstvu, tako je bil Bartimaj osvobojen po Jezusovem sočutju. Jezus je pravkar prišel iz Jerihe. Čeprav je pravkar začel najpomembnejšo pot, tisto v Jeruzalem, se je spet ustavil, da bi odgovoril na Bartimajevo vpitje. Pustil je, da se ga je dotaknila njegova prošnja, pustil se je vplesti v njegovo stanje. Ni mu bilo dovolj, da bi mu dal miloščino, ampak ga je hotel osebno srečati. Ni mu dal navodil, niti odgovorov. Postavil mu je vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« (Mr 10,51). Morda se zdi, da je to vprašanje odveč, saj kaj naj si želi slepi, če ne vid? Pa vendar, s tem vprašanjem 'njemu in zanj', torej naravnost, a spoštljivo, Jezus pokaže, da želi slišati naše potrebe. Želi z vsakim od nas življenjski pogovor, o resničnih zadevah, torej, da nič ne izvzamemo pred Bogom. Po ozdravljenju je Gospod rekel temu človeku: »Tvoja vera te je rešila!« (v. 52). Lepo je videti, kako Jezus občuduje Bartimajevo vero, saj mu zaupa. On veruje v nas bolj, kot mi verujemo vase.

Je pa še zanimiva podrobnost. Jezus je rekel svojim učencem, naj gredo in pokličejo Bartimaja. Slepega so nagovorili z dvema izrazoma, ki ju v nadaljevanju evangelija uporablja samo Jezus. Najprej mu rečejo: »Korajžno!«, torej z besedo, ki dobesedno pomeni »zaupaj, pogum!« V resnici samo srečanje z Jezusom, da človeku moč za soočanje z najtežjimi situacijami. Drugi izraz pa je: »Vstani!«, kakor ga je Jezus izrekel tolikim bolnikom, ki jih je prijel za roko in ozdravil. Njegovi ne počnejo nič drugega, kot le ponavljajo Jezusove opogumljajoče in osvobajajoče besede in tako peljejo brez pridige naravnost k Njemu. K temu so Jezusovi učenci poklicani tudi danes, še posebej danes. Privesti človeka v stik s sočutnim Usmiljenjem, ki rešuje. Ko krik človeštva postane še močnejši, kakor v Bartimaju, ni drugega odgovora, kakor ponoviti Jezusove besede, predvsem pa posnemati njegovo srce. Stanje bede in sporov so za Boga priložnost za usmiljenje. Danes je čas usmiljenja!

Obstajajo pa tudi nekatere skušnjave za Jezusove učence. Evangelij omenja najmanj dve. Nihče izmed učencev se ni ustavil, kot se je Jezus. Nadaljujejo s potjo, gredo naprej, kot da ne bi bilo nič. Če je torej Bartimaj slep, so oni gluhi, saj njegov problem ni njihov problem. To je lahko tudi naša nevarnost, da je pred nenehnimi problemi bolje iti naprej in se jim ne pustiti vznemirjati. Na ta način smo, kakor učenci z Jezusom, a ne mislimo, kakor Jezus. Smo v njegovi skupini, a se izgubi odprtost srca, izgubi se čudenje, hvaležnost in navdušenje. S tem tvegamo, da se 'navadimo na milost'. Govorimo o Njem, delamo Zanj, toda živimo daleč od njegovega srca, ki se steguje k tistemu, ki je ranjen. To je ta skušnjava, 'duhovnost privida', ko lahko hodimo skozi puščave človeštva, ne da bi videli to, kar je res, ampak to, kar hočemo videti. Sposobni smo ustvariti vizijo sveta, a ne sprejmemo to, kar nam Gospod postavlja pred oči. Vera, ki se ne zna zakoreniniti v življenje ljudi, postane suha, in namesto oaze, ustvarja druge puščave.

Je pa še druga skušnjava in sicer ta, da se pade v 'vero rokovnika.' Hodimo torej z Božjim ljudstvom, a imamo svoj rokovnik, kjer je vse. Vemo kam iti, kolikšen čas je potreben. Vsi morajo upoštevati naš ritem, vsaka neprijetnost nas vznemiri. S tem tvegamo, da postanemo kakor množica iz evangelija, ki je izgubila potrpežljivost in je grajala Bartimaja. Malo prej so grajali otroke (prim. Mr 10,13), sedaj slepega berača, ki je nadležen in ker ni na nivoju, ga je potrebno izključiti. Jezus pa nasprotno hoče vključiti zlasti tistega, ki je na obrobju, ki vpije k Njemu. Takšni kot Bartimaj imajo vero, saj ko vedo, da so potrebni zveličanja, je to najboljši način za srečanje s Kristusom.

Na koncu je Bartimaj šel po poti za Jezusom (prim. v. 52). Ni samo ponovno videl, ampak se je tudi pridružil skupnosti tistih, ki hodijo z Jezusom. Dragi sinodalni bratje, mi smo skupaj hodili. Zahvaljujem se vam za skupno pot, s pogledom uprtim v Gospoda in v brate in sestre, v iskanju poti, ki jih v današnjem času kaže evangelij, da oznanjamo skrivnost ljubezni družine. Nadaljujmo pot, ki jo Gospod želi. Prosimo ga za ozdravljen in odrešen pogled, ki zna širiti svetlobo, saj se spominja svetlobe, ki ga je razsvetlila. Da bi, nikoli zatemnjeni s pesimizmom in grehom, vedno iskali in gledali slavo Boga, ki se sveti v živem človeku.

Prizor, o katerem smo poslušali, je zadnji, v katerem evangelist Marko pripoveduje o potujočem poslanstvu Jezusa, ki bo kmalu zatem vstopil v Jeruzalem, da bo umrl in vstal. Bartimaj je tako zadnji, ki sledi Jezusu po poti: iz berača ob poti v Jeriho postane učenec, ki gre skupaj z drugimi v Jeruzalem. Tudi mi smo hodili skupaj, »opravili smo sinodo« in zdaj ta evangelij zapečati tri temeljne korake za pot vere.

Predvsem poglejmo Bartimaja: njegovo ime pomeni »Timajev sin«. In besedilo to natančno razloži: »Timajev sin, Bartimaj« (Mr 10,46). Medtem ko evangelij to poudari, pa pojavi paradoks: oče je odsoten. Bartimaj leži sam ob poti, izven doma in brez očeta: ni ljubljen, ampak zapuščen. Slep je in nima nikogar, ki bi ga poslušal. Jezus prisluhne njegovemu vpitju. In ko ga sreča, mu dovoli govoriti. Ni bilo težko ugotoviti, kaj bo prosil Bartimaj: očitno je, da kdor je slep, želi videti ali ponovno videti. Vendar pa se Jezusu ne mudi, vzame si čas za poslušanje. To je prvi korak, ki je v pomoč na poti vere: poslušati. Gre za apostolat ušesa: poslušati, prej kot govoriti.

Nasprotno, so mnogi izmed tistih, ki so bili z Jezusom, pretili Bartimaju, naj umolkne (prim. v. 48). Za te učence je bil tisti, ki je potreben pomoči, nadloga na poti, nekaj, kar ni bilo predvideno na programu. Raje so imeli svoje čase kot Učiteljeve, svoje besede kot pa da bi poslušali druge: sledili so Jezusu, vendar pa so imeli v mislih svoje načrte. To je nevarnost, katere se je treba vedno varovati. Za Jezusa pa krik tistega, ki prosi pomoč, ni nadlega, ki ovira pot, ampak življenjsko vprašanje. Kako pomembno je za nas, da prisluhnemo življenju!

Otroci nebeškega Očeta poslušajo brate: ne nekoristnih govoric, ampak potrebe bližnjega. Poslušati z ljubeznijo, s potrpežljivostjo, kakor Bog dela z nami, z našimi molitvami, ki se pogosto ponavljajo. Bog se nikoli ne naveliča, vedno se veseli, ko ga iščemo. Prosimo tudi mi za milost srca, ki bo voljno za poslušanje.

Poslušanju sledi naslednji korak pri spremljanju poti vere: postati bližnji. Glejmo Jezusa, ki ne delegira nekoga iz »precejšnje množice«, ki mu je sledila, ampak osebno sreča Bartimaja. Reče mu: »Kaj hočeš, da ti storim?« (v. 51). Kaj hočeš: Jezus se poistoveti z Bartimajem, ne zanemarja njegovih pričakovanj; da storim: storiti, ne samo govoriti; zate: ne glede na vnaprej določene ideje za kogarkoli, ampak zate, v tvoji situaciji. Tako dela Bog, vključi se v prvi osebi, s posebno ljubeznijo do vsakega posameznika. Preko njegovega načina delovanja se že preda njegovo sporočilo: tako vera klije v življenju.

Vera gre skozi življenje v življenju. Ko se vera osredotoči zgolj na doktrinalne izraze, tvega, da bi govorila le glavi, ne da bi se dotaknila srca. In ko se osredotoči le na delovanje, tvega, da bi postala moralizem ter se omejila zgolj na socialo. Vera pa je življenje: pomeni živeti ljubezen Boga, ki je spremenil naše bivanje; ne moremo biti doktrinarji ali aktivisti; poklicani smo, da bi nadaljevali z Božjim delom na Božji način, tako, da smo blizu: priviti k Njemu, v občestvu med nami, blizu bratom. Bližina: to je skrivnost za to, da bi prenesli srce vere in ne kakšnega drugotnega vidika.

Postati bližnji pomeni prinašati novost Boga v življenje brata, je protistrup za skušnjavo že pripravljenih receptov. Vprašajmo se, če smo kristjani, ki smo zmožni postajati bližnji, izstopati iz svojih krogov, da bi objeli tiste, ki »niso izmed nas« in jih Bog goreče išče. Vedno obstaja skušnjava, ki se velikokrat pojavi v Svetem pismu: umiti si roke. To stori množica v današnjem evangeliju, to je storil Kajn z Abelom, je to, kar bo Pilat storil z Jezusom: umiti si roke. Mi pa želimo posnemati Jezusa in si kakor on umazati roke.

On, pot (prim. Jn 14,6), se je za Bartimaja dolgo ustavil ob poti. On, luč sveta (prim. Jn 9,5), se je sklonil nad slepega. Spoznajmo, da si je Gospod umazal roke za vsakega izmed nas; glejmo križ in ponovno izhajamo od tam, iz spomina na to, da je Bog postal moj bližnji v grehu in smrti. Postal je moj bližnji: vse se začne tam. In ko zaradi njegove ljubezni tudi mi postajamo bližnji za druge, postajamo prinašalci novega življenja: ne učitelji vseh, ne strokovnjaki za sveto, ampak priče ljubezni, ki rešuje.

Pričevati je tretji korak. Poglejmo učence, ki pokličejo Bartimaja: ne gredo k njemu, ki je beračil, z drobižem, ki bi ga zadovoljil, ali da bi mu delili nasvete; gredo v Jezusovem imenu. Namenijo mu le tri besede, vse tri Jezusove: »Bodi pogumen! Vstani! Kliče te!« (v. 49). Le Jezus v nadaljevanju evangelija reče pogum!, saj le on obuja srce. Le Jezus v evangeliju reče vstani, da bi ozdravil duha in telo. Le Jezus kliče, tako, da spreminja življenje tistega, ki mu sledi; tako, da ponovno postavi na noge tistega, ki je na tleh, prinašajoč luč Boga v temine življenja. Mnogi sinovi, mnogi mladi kakor Bartimaj iščejo luč v življenju. Iščejo pravo ljubezen. In kakor Bartimaj, kljub veliki množici, kličejo le Jezusa; tako tudi oni kličejo življenje, vendar pa pogosto najdejo le lažne obljube in redke, ki se resnično zanimajo zanje.

Ni krščansko čakati, da bi bratje, ki iščejo, potrkali na naša vrata; morali bomo iti k njim, pri čemer pa ne prinašamo samih sebe, ampak Jezusa. On nas pošilja, kakor tiste učence, da bi spodbujali in ponovno dvigovali v njegovem imenu. Pošilja nas, da bi vsakomur rekli: »Bog te prosi, da bi mu dopustil, da te On ljubi.« Kolikokrat pa smo namesto tega osvobajajočega sporočila zveličanja v Cerkvi prinašali sebe, svoje »recepte«, svoje »etikete«! Kolikokrat smo, namesto da bi naredili za svoje Gospodove besede, predstavljali kot njegovo besedo svoje ideje! Kolikokrat ljudje čutijo bolj težo naših ustanov kot pa Jezusovo prijateljsko prisotnost! Tedaj nas imajo za nevladno organizacijo, za neko poldržavno ustanovo in ne za skupnost rešenih, ki živijo Gospodovo veselje.

Poslušati, postati bližnji, pričevati. Pot vere v evangeliju se konča na lep in presenetljiv način, z Jezusom, ki reče: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (v. 52). In vendar Bartimaj ni izpovedal vere, ni opravil nobenega dela; prosil je samo usmiljenja. Čutiti, da potrebujemo zveličanje, je začetek vere. Je neposredna pot, da bi srečali Jezusa. Vera, ki je rešila Bartimaja, ni bila v njegovih jasnih idejah o Bogu, ampak v tem, da ga je iskal, da ga je želel srečati. Vera je vprašanje srečanja, ne teorije. V srečanju Jezus pride mimo, v srečanju utripa srce Cerkve. Ne bodo torej učinkovite naše pridige, ampak pričevanje našega življenja.

Angel Gospodov, nedelja, 24. oktober 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje o Jezusu, ki je, ko je zapuščal Jeriho, povrnil vid Bartimaju, slepemu človeku, ki je beračil ob poti (prim. Mr 10,46-52). Gre za pomembno srečanje. Zadnje pred Gospodovim vhodom v Jeruzalem za veliko noč. Bartimaj je izgubil vid, ne pa glasu. Saj je, ko je slišal, da gre mimo Jezus, začel kričati: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (v. 47). In vpije, to vpije. Učencem in množici je bilo njegovo kričanje v nadlego in zato so ga grajali, naj bo tiho. On pa je še močneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« (v. 48). Jezus je slišal in se takoj ustavil. Bog vedno prisluhne vpitju reveža in ga prav nič ne vznemirja Bartimajev glas, ampak nasprotno je opazil, da je poln vere, vere, ki se ne boji vztrajati in trkati na Božje srce, ne glede na nerazumevanje in grajanje. In od tu izvira čudež, saj mu je Jezus rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (v. 52).

Bartimajevo vero odseva njegova molitev. Ne gre za boječo molitev, običajno molitev. Gospoda namreč kliče: »Davidov sin«, torej prepozna v njem Mesija, Kralja, ki prihaja na svet. Potem ga z zaupanjem kliče po imenu: »Jezus«. Ne boji se ga in ne vzpostavi razdaljo. In tako iz vsega srca izkriči Bogu-prijatelju vso svojo dramo: »Usmili se me!« Samo to molitev: »Usmili se me!« Ne prosi ga drobiža, kot je to delal z mimoidočimi. Ne, ne, Njega, ki zmore vse, prosi vse. Ljudi prosi drobiž, Jezusa, ki lahko stori vse, prosi vse: »Usmili se, usmili se me vsega tega, kar sem«. Ne prosi milosti, ampak predstavi sebe samega. Prosi usmiljenja za sebe kot osebo in za svoje življenje. Nikakor ni majhna prošnja, a je lepa, saj prosi usmiljenje, torej sočutje, Božje usmiljenje, njegovo nežnost.

Bartimaj ne uporablja veliko besed. Izreče bistveno ter zaupa Božji ljubezni, ki lahko stori, da vzcveti njegovo življenje, ko napravi to, kar je ljudem nemogoče. Zaradi tega Gospoda ne prosi miloščine, temveč pokaže vse, svojo slepoto in svoje trpljenje, ki je šlo onkraj tega, da ni mogel videti. Slepota je bila le točka ledene gore, saj so bile v njegovem srcu rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitki. Molil je s srcem in mi, ko prosimo Boga za milost, vključimo v molitev svojo lastno zgodovino, rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitke.

»Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Danes opravimo tudi mi to molitev. Vprašajmo se: »Kako je z mojo molitvijo?« Vsakdo naj se vpraša: »Kako je z mojo molitvijo?« Je pogumna, je vztrajna kot tista Bartimajeva, zmore »zagrabiti« Gospoda, ki gre mimo, ali pa se vsake toliko časa zadovoljni s formalnim pozdravčkom, ko se spomnim? Te mlačne molitve nič ne koristijo. In še, ali je moja molitev »vsebinsko bogata« in odpre pred Gospodom na široko srce? Mu prinašam zgodovino in obraze svojega življenja? Ali pa je medla, površna, sestavljena iz obrednih običajev brez čustev in brez srca? Ko je vera živa, je molitev iz srca, ne prosi za drobiž in se ne skrči na trenutne potrebe. Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. Ne pozabite tega: Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. On komaj čaka, da bo izlil svojo milost in svoje veselje v naša srca. Žal pa smo mi, ki ohranjamo razdaljo zaradi boječnosti, lenobe ali nezaupljivosti.

Mnogi med nami, ko molimo, ne verjamemo, da Gospod lahko stori čudež. Na misel mi prihaja sledeči dogodek, ki sem ga videl, o očetu, kateremu so zdravniki rekli, da devetletna deklica ne bo preživela noči, bila je v bolnišnici. On pa je šel na avtobus in se odpeljal v sedemdeset kilometrov oddaljeno Marijino svetišče. Zaprto je bilo, zato se je oklenil rešetk in vso noč molil: »Gospod reši jo. Gospod, daj, da bo živela. Molil je k Mariji, vso noč je vpil k Bogu, vpijoč iz dna srca. Potem zjutraj, ko se je vrnil v bolnišnico, je našel ženo, ki je jokala. Pomislil je »umrla je«. Žena pa je rekla: »Ne morem razumet, ne morem razumet. Zdravniki pravijo, da je nekaj čudnega, zdi se, da je ozdravljena.« Kriku tega človeka, ki je prosil vse, je Gospod prisluhnil in mu je dal vse. To ni pripoved. To sem videl jaz v drugi škofiji. V molitvi imamo takšen pogum? Njega, ki nam lahko da vse, prosimo vse, kakor Bartimaj, ki je veliki mojster, v tem je veliki mojster molitve. On, Bartimaj naj nam bo s svojo konkretno, vztrajno in pogumno vero za zgled.

Marija, moleča Devica, naj nas uči obračati se za Boga z vsem srcem in v zaupanju, da On pozorno prisluhne naši molitvi.

Dragi bratje in sestre!
Danes (11. oktobra 2006) posvečamo svoje premišljevanje dvema apostoloma iz vrste dvanajsterih: Simonu Kananejcu in Judu Tadeju (ki ga ne smemo zamenjevati z Judom Iškariotom). Ne premišljujemo ju skupaj samo zato, ker sta na seznamih dvanajsterih vedno navedena drug poleg drugega (prim. Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13), marveč tudi, ker je o njima le malo poročil, če odmislimo, da kanon novozaveznih spisov vsebuje pismo, ki ga pripisujejo Judu Tadeju.

Simon Kananejec
Simon dobi vzdevek, ki se v štirih seznamih spreminja: medtem ko ga Matej in Marko označujeta kot »Kananejca«, se pri Luku imenuje »Zelot«. Dejansko si ti dve oznaki ustrezata, saj pomenita isto: hebrejski glagol »qanà« pomeni namreč »biti ljubosumen, strasten«. O Bogu je mogoče reči, da ljubosumno bedi nad ljudstvom, ki si ga je izvolil (prim. 2 Mz 20,5). Isto je mogoče reči o ljudeh, ki vneto gorijo in služijo Bogu s popolno predanostjo, kakor Elija (prim. 1 Kr 19,10). Tudi če ta Simon ni resnično pripadal nacionalističnemu gibanju zelotov, je vendar zelo mogoče, da ga je odlikovala vsaj žareča vnema za judovsko istovetnost in s tem za Boga, za njegovo ljudstvo in za božjo postavo. Če to drži, je Simon v diametralnem nasprotju do Mateja, ki je kot cestninar opravljal dejavnost, ki je veljala popolnoma za nečisto. To je očitno znamenje za to, da Jezus kliče svoje učence in sodelavce iz najrazličnejših družbenih in verskih plasti, ne da bi koga vnaprej izključeval. Jezusa zanimajo ljudje, ne družbeni sloji in nalepke! Pri tem je lepo, da so v skupini njegovih učencev vsi živeli z ramo ob rami kljub njihovi različnosti in s premagovanjem predstavljivih težav: razlog povezanosti in trdnosti je bil namreč Jezus sam, v katerem so bili vsi zedinjeni. To je razločen nauk za nas, ki se pogosto nagibamo k temu, da poudarjamo razlike in morda tudi nasprotja. Pri tem pozabljamo, da nam je Jezus Kristus dal moč, da razrešujemo svoje spore. Pomislimo tudi, da je skupina dvanajsterih predpodoba Cerkve, v kateri naj bo prostor za vse karizme, ljudstva, rase in vse človeške značilnosti, ki najdejo svojo čvrsto povezanost in svojo edinost v občestvu z Jezusom.

Juda Tadej
Kar pa se tiče Juda Tadeja, ga tako imenuje izročilo in med seboj povezuje dve različni imeni. Medtem ko ga namreč Matej in Marko imenujeta preprosto »Tadej« (Mt 10,3; Mr 3,18), se pri Luku imenuje »Juda, Jakobov sin« (Lk 6,16; Apd 1,13). Vzdevek Tadej je negotovega porekla in ga razlagajo ali kot izpeljavo iz aramejskega »taddà'«, kar pomeni »prsi« in naj bi bil torej »velikodušen«, ali kot okrajšavo grškega imena »Theódoros, Theodótos«. O Tadeju je malo znanega. Samo Janez opozarja na neko vprašanje, ki ga je ta apostol postavil Jezusu pri zadnji večerji. Tadej je rekel Gospodu: »Gospod, zakaj se hočeš razodeti samo nam in ne svetu?« To je zelo aktualno vprašanje, ki ga tudi mi zastavljamo Gospodu: zakaj se Vstali ni razodel svojim nasprotnikom v vsem svojem veličastvu, da bi pokazal, da je zmagovalec Bog? Zakaj se je razodel le svojim učencem? Jezusov odgovor je skrivnosten in globok. Gospod reče: »Če me kdo ljubi, se bo držal mojih besed; moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala« (Jn 14,22-23). To pomeni, da je potrebno Vstalega videti in zaznati tudi s srcem, ker le tako more Bog prebivati v nas. Gospod se ne prikaže kakor neka stvar. Stopiti hoče v naše življenje. Zato njegovo razodetje vključuje in predpostavlja odprto srce. Samo tako vidimo Vstalega.

Judu Tadeju so pripisovali avtorstvo enega od pisem Nove zaveze, ki se imenujejo »katoliška pisma«, ker niso naslovljena le na določeno krajevno Cerkev, ampak na zelo širok krog prejemnikov. Dejansko je Judovo pismo naslovljeno »poklicanim, ki jih ljubi Bog Oče, in ki so določeni in ohranjeni za Jezusa Kristusa« (v. 1). Glavna skrb tega pisma je, kako obvarovati kristjane pred tistimi, ki imajo božjo milost za pretvezo, da opravičujejo svojo razbrzdanost in zavajajo druge brate z nesprejemljivimi nauki. Pri tem vnašajo v Cerkev ločitve pod nagibom svojih »sanj« (prim. v.8), kakor Juda imenuje te njihove posebne nauke in ideje. Primerja jih celo s padlimi angeli in z ostrimi besedami pove, da »so krenili na Kajnovo pot« (v. 11). Hkrati jih brez zadržkov ožigosa kot »brezvodne oblake, ki jih vetrovi mimo pode; drevesa, ki jeseni ne rodijo sadov, dvakrat posušena in izkoreninjena; divje morske valove, ki svojo sramoto naplavljajo na kopno; blodne zvezde, ki jim je na veke določena najbolj črna tema« (v. 12-13).

Danes morda nismo več vajeni uporabljati tako bojevito govorico, ki pa nam ima vendar povedati nekaj važnega. Sredi vseh skušnjav, ki obstajajo, in sredi vseh tokov modernega življenja moramo ohraniti istovetnost naše vere. Gotovo je treba s trdno stanovitnostjo nadaljevati pot popustljivosti in dialoga, ki jo je na srečo ubral drugi vatikanski cerkveni zbor. A na tej tako nujni poti dialoga ne smemo pozabiti na dolžnost, da vedno znova premišljujemo in s prav tako veliko močjo opozarjamo na neodpravljive temeljne značilnosti naše krščanske istovetnosti. Z druge strani si moramo dopovedati, da naša istovetnost zahteva moč, jasnost in pogum spričo protislovnosti sveta, v katerem živimo. Zato pismo nadaljuje: »Vi pa, dragi bratje, temeljite na svoji presveti veri in gradite dalje na njej, molite v moči Svetega Duha in se trdno držite božje ljubezni ter pričakujte usmiljenje Jezusa Kristusa, našega Gospoda, ki vam podarja večno plačilo. Usmilite se tistih, ki dvomijo« (v. 20-21). Pismo se konča s temi čudovitimi besedami: »Edinemu Bogu pa, ki ima moč, da vas obvaruje pred slehernim spodrsljajem ter vas pripusti pred svoje veličastvo neoporečne in polne veselja, njemu, ki nas rešuje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, pristoji veličastvo, visokost, moč in oblast pred vsemi časi in zdaj in za vse čase. Amen« (v. 24-25).

Dobro vidimo, da pisec teh vrstic v polnosti živi svojo vero. K njej spadajo velike resničnosti, kakor so moralna neokrnjenost in veselje, zaupanje in končno pohvala. Vse pa ima svoj temelj samo v dobroti našega edinega Boga in v usmiljenosti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato naj nam tako Simon Kananejec kakor Juda Tadej pomagata, da bomo vedno na novo odkrivali lepoto krščanske vere in jo neutrudno živeli, ko zanjo pričujemo odločno in hkrati neobremenjeno.