Letos pri nedeljskem bogoslužju razmišljamo ob Markovem evangeliju, katerega posebnost je tako imenovana 'mesijanska skrivnost', torej dejstvo, da Jezus ne želi, da se zunaj ozke skupine učencev trenutno razve, da je On Kristus, Božji Sin. Pri tem postane jasno, zakaj večkrat opozori tako apostole, kakor bolnike, ki jih je ozdravil, naj nikomur ne povejo, kdo je. Na primer evangeljski odlomek današnje nedelje (Mr 1,21-28) pripoveduje o človeku, ki je bil obseden z nečistim duhom. Ta je nenadoma začel vpiti: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit? Poznam te, kdo si: Sveti, od Boga!« Jezus pa mu je zapretil: »Umolkni in pojdi iz njega!« In takoj je nečisti duh z močnim vpitjem šel iz njega. Jezus ni izganjal samo hudih duhov iz ljudi ter jih s tem osvobodil najhujšega suženjstva, ampak je hudim duhovom prepovedal, da bi razkrili, kdo je. Zelo je vztrajal pri tej 'skrivnosti' saj je šlo za uspeh njegovega poslanstva, od katerega je bilo odvisno naše zveličanje. Vedel je namreč, da mora biti za osvoboditev od nadvlade greha, žrtvovan na križu kot resnično velikonočno jagnje. Hudič ga je namreč skušal odvrniti od tega ter ga je hotel speljati na človeško logiko o mogočnem in uspešnem Mesiji. Kristusov križ bo hudičev propad. Zaradi tega je Jezus nenehno poučeval svoje učence, da bo moral za vstop v svojo slavo veliko trpeti, biti zavržen, obsojen in križan (prim. Lk 24,26). Trpljenje pa je namreč vključeno v njegovo poslanstvo.

»Evangelij današnje nedelje (Mr 1,21-28) nam predstavi Jezusa, ki je na sobotni dan pridigal v shodnici v majhnem mestu Kafarnáum, ob Galilejskem jezeru, v katerem sta prebivala Peter in njegov brat Andrej. Njegovemu poučevanju, ki je povzročilo začudenje med ljudmi, je sledila osvoboditev človeka, ki ga je obsedel nečisti duh. Ta je prepoznal v Jezusu 'svetega od Boga' torej Mesija. Hitro se je glas o njem razširil po vsej pokrajini, ki jo je prehodil z namenom, da je oznanjal Božje kraljestvo ter ozdravljal vsakovrstne bolezni. Beseda in dejanje. Sveti Janez Krizostom je opazil, kako je Gospod'izmenično nagovoril poslušalce ter jim storil kaj dobrega, tako, da je od čudežev prišel k besedam ter se nato ponovno vrnil od poučevanja svojega nauka k čudežem.'

Beseda, ki jo je Jezus nameni ljudem, takoj odpre dostop do Očetove volje ter do resnice o njih samih. Ni pa bilo tako s pismouki, ki so se trudili razlagati Sveto pismo s številnimi razmišljanji. Poleg tega pa je Jezus k učinkovitosti besede dodal še osvoboditev od zla. Sveti Atanazij je opomnil, da 'zapovedovati duhovom ter izganjati jih, ni človeško temveč božje delo' saj je Gospod 'odvračal od ljudi vsakršne bolezni in vse slabosti. Kdo bi še lahko potem, ko je videl njegovo moč... dvomil, da ni on Sin, Modrost in Božja moč?'Božja oblast ni naravna moč. Oblast Božje ljubezni namreč ustvarja vesolje in z učlovečenjem Edinorojenega Sina, ki se je spustil v našo človeško naravo, ozdravlja od greha pokvarjeni svet. Romano Guardini je zapisal: 'Celotno Jezusovo bivanje je prevod te moči v ponižnost... je oblast, ki se poniža v podobo hlapca.'

Za človeka oblast pogosto pomeni posedovanje, moč, nadvlado, uspeh. Za Boga pa je oblast služenje, ponižnost, ljubezen. To pa pomeni vstopiti v Jezusovo logiko: ki se je sklonil in umil učencem noge (prim. Jn 13,5), ki mu je samo za dobro človeka, ki ozdravlja rane, ki je sposoben tako velike ljubezni, da da svoje življenje, saj je Ljubezen. V eni od svojih pisem je sv. Katarina Sienska zapisala: 'Potrebno je, da vidimo in v resnici osvetljeni z lučjo vere spoznamo, da je Bog popolna in večna Ljubezen, ki ne more hoteti nič drugega kot le to, kar je dobro za nas.'

Sveti Hieronim pravi, da »nov Gospodov nauk nasproti zavisti hudega daje ljudem nasvet in upanje«, in nadaljuje, k čemur pritrjuje tudi sv. Beda: »Gospodova moč se je odločno spopadla z hudičevo oblastjo.« Sveti Janez Krizostom, sv. Ambrož ter sv. Avguštin pa pravijo: »Četudi bi demoni izpovedali Kristusa, a brez ljubezni, takšno dejanje ne bi imelo nobenega pomena.« Sv. Irenej Lyonski dodaja: »Potrebno je bilo, da je resnica sredstvo sodbe, torej ne samo zveličanje za tiste, ki verujejo, ampak tudi obsodba za tiste, ki ne verujejo, da bodo tako vsi sojeni glede na pravičnost.« Sv. Avguštin pravi: »Četudi je bila Petrova izpoved vere ista kot demonov, pa je med njima bistvena razlika. Peter je izpovedal gnan od ljubezni, medtem ko demoni iz groze.« Zato sv. Evtimij Veliki pravi: »Demoni resnico uporabljajo zgolj kot past, saj povedo resnico le zato, da bi varali.« »Zato ne smemo verjeti demonskim silam, tudi ko govore resnico«, potrdi sv. Ambrož. Atanazij k temu doda: »Jezus je demonom zapovedal naj utihnejo, ker ni hotel, da bi resnico ubila nečista usta.«

Sveti Atanazij je opomnil, da 'zapovedovati duhovom ter izganjati jih, ni človeško temveč božje delo' saj je Gospod 'odvračal od ljudi vsakršne bolezni in vse slabosti. Kdo bi še lahko potem, ko je videl njegovo moč... dvomil, da ni on Sin, Modrost in Božja moč?' Sveti Janez Krizostom je opazil, kako je Gospod 'izmenično nagovoril poslušalce ter jim storil kaj dobrega, tako, da je od čudežev prišel k besedam ter se nato ponovno vrnil od poučevanja svojega nauka k čudežem.'

Evangelist Marko pripoveduje, da je Jezus, ker je bila sobota, takoj šel v shodnico in začel učiti (prim. v. 21). Ob tem pomislimo na primat Božje Besede, da se tej Besedi prisluhne, da se to Besedo sprejme in se to Besedo oznanja. Ko je namreč prišel v Kafarnáum, ni preložil oznanjanja evangelija, ni najprej mislil na logistiko, kako bo namestil svojo majhno skupnost, kar je bilo gotovo potrebno, ni se mudil z organizacijo. Njegova prva skrb je posredovanje Božje Besede z močjo Svetega Duha. Ljudje v shodnici so ob tem strmeli, kajti Jezus »jih je učil kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki« (v. 22).

Kaj pomeni 'z oblastjo'? Pomeni, da se je v Jezusovih človeških besedah čutila vsa moč Božje Besede, čutila se je oblast samega Boga, navdihovalca Svetega pisma. Ena od značilnosti Božje Besede je, da uresniči to, kar pravi. Božja Beseda je namreč skladna z njegovo voljo. Mi pa nasprotno pogosto izgovarjamo prazne, neutemeljene ali površne besede, besede, ki niso skladne z resnico. Božja Beseda pa je skladna z resnico ter povezana z njegovo voljo in stori to, kar pravi. In dejansko je Jezus potem, ko je pridigal, takoj pokazal svojo oblast tako, da je osvobodil moža navzočega v shodnici, ki je bil obseden z hudim duhom (prim. Mr 1,23-26). Prav ta Kristusova božanska oblast je prebudila reakcijo satana, navzočega v tem človeku. Jezus je takoj prepoznal glas hudiča in mu je zapretil: »Umolkni in pojdi iz njega!« (v. 25). Jezus je samo z močjo svoje besede osvobodil človeka hudega duha. Ponovno so bili navzoči začudeni: Ta človek, od kod prihaja? Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni« (v. 27). Božja Beseda v nas prebudi čudenje. Da to moč ima, da se začudimo.

Evangelij je beseda življenja, ki ne zatira ljudi, nasprotno, osvobaja tiste, ki so sužnji hudobnih duhov tega sveta, bodisi duha nečimrnosti, navezanosti na denar, ošabnosti, čutnosti… Evangelij spreminja srce. Evangelij spremeni življenje, preoblikuje nagnjenja k hudemu v dobre namene. Evangelij je sposoben spremeniti ljudi. Zaradi tega imajo kristjani nalogo, da odrešujočo moč razširjajo vsepovsod in s tem postanejo misijonarji ter glasniki Božje Besede. K temu nas spodbuja sam današnji odlomek, ki se konča z misijonarsko odprtostjo in pravi: »In glas o njem«, glas o Jezusu, »se je takoj razširil po vsej okolici Galileje« (v. 28). Nov nauk, ki ga je Jezus učil z oblastjo, je to, kar Cerkev, skupaj z učinkovitimi znamenji njegove navzočnosti prinaša svetu. Učenje z oblastjo ter osvobajajoče delovanje Božjega Sina, postanejo besede zveličanja in dejanja ljubezni misijonarske Cerkve.

Vedno si zapomnite, da ima evangelij moč spremeniti življenje! Ne pozabite tega, saj evangelij je blagovest, ki nas spreminja, če se mu pustimo spremeniti. Poglejte, zaradi tega vas prosim, da imate vsakodnevni stik z evangelijem, da ga vsak dan berete en odlomek, eno vrstico, ga premišljujete in ga povsod imate s seboj, bodisi v žepu ali v torbici… Torej, da se vsak dan hranite iz tega neusahljivega vrelca zveličanja. Ne pozabite tega! Vsak dan berite odlomek iz evangelija. To je moč, ki nas spreminja, preoblikuje, spreminja življenje, spreminja srce.

Prosimo za materinsko priprošnjo Devico Marijo, njo, ki je sprejela Besedo in jo rodila za svet, za vse ljudi. Naj nas ona uči, da bomo vztrajni poslušalci ter verodostojni oznanjevalci Jezusovega evangelija.

Angel Gospodov, nedelja, 28. januar 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. Mr 1,21-28) je del širše pripovedi, imenovane 'dan v Kafarnáumu'. V središču današnje pripovedi je dogodek eksorcizma, preko katerega je Jezus predstavljen kot prerok, mogočen v besedah in v dejanjih.

Vstopil je na sobotni dan v shodnico v Kafarnáumu in začel učiti. Osebe so strmele nad njegovimi besedami, saj niso bile običajne besede, niso bile podobne tistim, ki so jih običajno poslušali. Pismouki namreč učijo, vendar brez kakšnega koli osebnega ugleda,. Jezus pa nasprotno uči kot tisti, ki ima oblast in s tem razodeva, da je Poslani od Boga in ne kot preprosti človek, ki mora utemeljevati svoj nauk na predhodna izročila. Jezus ima torej polno veljavnost. Evangelij pravi, da so ljudje rekli: »Nov nauk z oblastjo je« (v. 27).

Istočasno pa se Jezus razodeva tudi po delih. V shodnici v Kafarnáumu je bil neki človek obseden z nečistim duhom. Ta se je razkril s kričanjem sledečih besed: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit? Poznam te, kdo si: Sveti, od Boga.« (v. 24). Hudič govori resnico, saj je Jezus prišel uničit Hudiča. Ta nečisti duh pozna Jezusovo moč in tudi razglaša njegovo svetost. Jezus pa mu je zapretil, rekoč: »Umolkni in pojdi iz njega!« (v. 25). Teh nekaj Jezusovih besed zadostuje za zmago nad Satanom, ki je šel iz tega človeka tako, da ga je »stresel in zavpil z močnim glasom« (v. 26), pravi evangelij.

To dejanje je napravilo močan vtis na navzoče. Vse je prevzel strah in so se spraševali: »Kaj je to? Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni« (v. 27). Jezusova moč potrjuje veljavnost njegovega poučevanja, saj ne izgovarja samo besed, ampak tudi deluje. Tako razodeva Božji načrt z besedami in z močjo del. V Evangeliju namreč vidimo, da Jezus med svojim zemeljskim poslanstvom razodeva ljubezen Boga tako s pridiganjem kot s številnimi gestami pozornosti ter pomočjo bolnikom, pomoči potrebnim, otrokom in grešnikom.

Jezus je naš Učitelj, mogočen tako v besedah kot v dejanjih. Jezus nam posreduje vso svetlobo, ki osvetljuje včasih temne poti našega bivanja, posreduje nam tudi moč, potrebno za preraščanje težav, preizkušenj, skušnjav. Pomislimo, kako velika milost je za nas, da poznamo tega tako mogočnega in dobrega Boga. Učitelja in prijatelja, ki nam kaže pot ter skrbi za nas, še posebej, ko smo pomoči potrebni.

Devica Marija, žena poslušanja, naj nam pomaga ustvariti tišino okoli nas in v nas, da bomo prisluhnili med hrupom sporočil sveta najbolj verodostojno besedo, ki obstaja, torej besedo svojega Sina Jezusa, ki oznanja smisel našega bivanja in nas osvobaja vsakršne sužnosti, tudi tiste Hudičeve.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 1,21-28) pripoveduje tipičen dan Jezusovega poslanstva, pravzaprav gre za soboto, ki je posvečena počitku in molitvi. Ljudje so šli v shodnico.

V shodnici v Kafarnáumu Jezus bere in razlaga Pisma. Navzoče je pritegnil njegov način govora. Njihovo začudenje je namreč veliko, saj razodeva drugačno oblast kot pa pismouki (v. 22). Poleg tega pa se Jezus pokaže mogočnega tudi v dejanjih. Dejansko se je neki moški v shodnici obrnil nanj in ga imenoval kot poslanega od Boga. (Jezus) je prepoznal hudega duha, mu ukazal naj gre iz tega človeka ter ga tako izgnal (vv. 23-26).

Tukaj sta vidna dva značilna elementa Jezusovega delovanja: pridiganje in tavmaturško delo ozdravljanja. Pridiga in ozdravlja. Oba ta vidika sta vidna v odlomku evangelista Marka, a bolj poudarjen je vidik pridiganja. Eksorcizem je predstavljen kot potrditev posebne avtoritete in njegovega učenja. Jezus namreč pridiga z lastno oblastjo, kot tisti, ki ima nauk in ga jemlje pri sebi in ne kot pismouki, ki so ponavljali pretekla izročila in iz roda v rod izročene zakone. Ponavljali so besede, besede, besede, samo besede, kot je pela znana pevka Mina. Takšni so bili. Samo besede. Medtem ko pri Jezusu ima beseda avtoriteto. Jezus je verodostojen in to se dotakne srca. Jezusovo poučevanje ima isto oblast kot Bog, ki govori. Dejansko z enim samim ukazom z lahkoto osvobodi obsedenega z hudim duhom in ga ozdravi. Njegova beseda dela to, kar on pravi, kajti On je dokončni prerok. Zakaj pravim to, da je dokončen prerok? Spomnimo se Mojzesove obljube. Mojzes pravi: »Za menoj, precej naprej, bo prišel prerok kot jaz, ki vas bo poučeval.« Mojzes napoveduje Jezusa kot dokončnega preroka. Jezusovo poučevanje ima isto oblast kot Bog, ki govori. Dejansko z enim samim ukazom z lahkoto osvobodi obsedenega z hudim duhom in ga ozdravi. Zato ne govori s človeško avtoriteto, ampak Božjo, saj ima moč, da je dokončni prerok, torej Božji Sin, ki nas vse rešuje in ozdravlja.

Drugi vidik, tisti o ozdravljanju, kaže, da je Kristusovo pridiganje namenjeno poraziti navzoče zlo v človeku in v svetu. Njegova beseda je usmerjena naravnost proti Satanovemu kraljestvu. Postavi ga v krizo in ga postavi v držo umikanja nazaj, prisili ga, da zapusti svet. Ko je tega obsedenca, tega obsedenega človeka dosegel Gospodov ukaz, je bil osvobojen in preoblikovan v novo osebo. Poleg tega pa Jezusovo pridiganje pripada logiki, ki je nasprotna logiki sveta in hudega. Njegove besede se razodenejo kot pretres napačnega reda stvari. Demon, ki je navzoč v obsedencu, namreč približujoč se Jezusu, pravi: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?« (v. 24). Tile izrazi nakazujejo na popolno tujost med Jezusom in Satanom. Sta namreč na popolnoma drugačnih nivojih. Med njima ni nič skupnega. Sta nasprotna drug od drugega. Jezus verodostojen, ki privlači s svojo verodostojnostjo ljudi, je tudi prerok, ki osvobaja, obljubljeni prerok, ki je Božji Sin, ki ozdravlja. Poslušajmo Jezusove besede, ki so verodostojne. Vedno, ne pozabite tega, nosite v žepu ali v torbici majhen evangelij, da ga lahko čez dan prebirate in prisluhnite verodostojni Jezusovi besedi. Zatem pa, vsi imamo težave, vsi imamo grehe, vsi imamo duhovne bolezni, prosite Jezusa: »Jezus, ti si prerok, ti si Božji Sin, ti si bil obljubljen, da bi nas ozdravil, ozdravi me!« Prosimo Jezusa ozdravljenja naših grehov, naše hudobije.

Devica Marija je vedno ohranjala Jezusove besede in dejanja v svojem srcu ter hodila za njim v popolni razpoložljivosti in zvestobi. Pomagaj tudi nam, da ga bomo poslušali in hodili za njim in tako okušali v svojem življenju znamenja njegovega zveličanja.

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 2. junija 2010
Po nekaj katehezah o duhovništvu in mojih zadnjih potovanjih se danes vračamo k naši glavni temi, to je k premišljevanju o nekaterih velikih mislecih srednjega veka. Nazadnje smo si ogledali veliko osebnost frančiškana sv. Bonaventura, danes pa bi rad spregovoril o njem, ki ga Cerkev imenuje doctor communis, to je o sv. Tomažu Akvinskem. Moj častitljivi predhodnik papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Fides et ratio opomnil, da je Cerkev sv. Tomaža »vedno predlagala kot učitelja mišljenja in zgled pravega načina oblikovanja teologije« (št. 43). Ne čudi nas, da je med cerkvenimi avtorji, omenjenimi v Katekizmu katoliške Cerkve, po sv. Avguštinu prav sv. Tomaž navajan bolj kot kdorkoli drug, in sicer kar enainšestdesetkrat! Imenovali so ga tudi doctor angelicus, verjetno zaradi njegovih kreposti, še posebej vzvišenosti mišljenja in čistosti življenja.

Življenjepis - celosten pogled
Tomaž se je rodil med letoma 1224 in 1225 na gradu, ki ga je njegova plemenita in premožna družina imela v kraju Roccasecca, v bližini Aquina, nedaleč od slavne opatije Montecassino, kamor so ga starši poslali, da bi prejel osnovno izobrazbo. Nekaj let kasneje se je preselil v prestolnico sicilskega kraljestva Neapelj, kjer je Friderik II. ustanovil ugledno univerzo. Na njej so brez omejitev, ki so veljale drugod, poučevali misel grškega filozofa Aristotela, v katerega se je poglobil tudi mladi Tomaž in takoj zaznal njegovo veliko veljavo. V letih, ki jih je prebil v Neaplju, pa se je predvsem rodil njegov dominikanski poklic. Tomaža je namreč pritegnil ideal reda, ki ga je nekaj let pred tem ustanovil sv. Dominik. Ko pa si je oblekel dominikanski habit, se je njegova družina uprla tej odločitvi in je bil prisiljen zapustiti samostan in prebiti nekaj časa v družini.

Ko je bil leta 1245 končno polnoleten, je lahko nadaljeval svojo pot odgovarjanja na božji klic. Poslali so ga v Pariz, da bi študiral teologijo pod vodstvom drugega svetnika, Alberta Vé likega, o katerem sem tudi nedavno že govoril. Albert in Tomaž sta sklenila resnično in globoko prijateljstvo in se naučila vzajemnega spoštovanja in razumevanja, tako da je Albert hotel, da gre njegov učenec z njim tudi v Köln, kamor so ga predstojniki reda poslali ustanovit teološko šolo. Tomaž se je tedaj seznanil z vsemi Aristotelovimi deli in deli njegovih arabskih komentatorjev, ki jih je Albert pojasnjeval in razlagal.

V tem obdobju je kulturo latinskega sveta močno spodbujalo srečanje z Aristotelovimi deli, ki so bila prej dolgo časa neznana. Šlo je za spise o naravi spoznavanja, o naravnih vedah, o metafiziki, o duši in etiki, bogate s podatki in uvidi, ki so se kazali kot trdni in prepričljivi. To je bil celovit pogled na svet, ki se je razvil brez Kristusa in pred njim, s čistim razumom, in zdelo se je, da se nudi umu kot »tisti« pravi pogled. Mladi so bili neverjetno prevzeti, ko so videli in spoznavali to filozofijo. Mnogi so z navdušenjem, celo z nekritičnim navdušenjem sprejeli to neizmerno prtljago staroveškega znanja, ki je dajala vtis, da bo lahko koristno prenovila kulturo in odprla popolnoma nova obzorja. Drugi pa so se bali, da bi Aristotelovo pogansko vedenje lahko bilo v nasprotju s krščansko vero in so se upirali temu, da bi ga preučevali. Srečali sta se dve kulturi: predkrščanska Aristotelova s svojo korenito racionalnostjo in klasična krščanska kultura. V nekaterih okoljih so Aristotela zavračali tudi zaradi predstavitev tega filozofa arabskih komentatorjev – Avicene in Averoesa. V bistvu sta prav ta predala latinskemu svetu aristotelsko filozofijo. Ta komentatorja sta, na primer, učila, da ljudje nimajo osebnega uma, ampak da obstaja samo en vesoljni um, duhovna substanca, ki je skupna vsem in deluje v vseh kot ena sama; torej gre za depersonalizacijo človeka. Druga sporna točka, ki sta jo podajala arabska komentatorja, je bila v tem, da je svet večen kot Bog. Razumljivo, da je to v univerzitetnem in cerkvenem okolju sprožilo brezkončne razprave. Aristotelska filozofija se je širila celo med preprostimi ljudmi.

Tomaž Akvinski je v šoli Alberta Vélikega opravil postopek temeljnega pomena za zgodovino filozofije in teologije, rekel bi, za zgodovino kulture: do globin je preučil Aristotela in njegove razlagalce, si preskrbel nove latinske prevode iz grških izvirnikov. Tako se ni več opiral samo na arabske komentatorje, ampak je lahko osebno bral izvirna besedila in pokomentiral veliko večino Aristotelovih del in pri tem razlikoval to, kar je sprejemljivo, od tega, kar je dvomljive narave ali ker je treba celo zavreči, pokazal je ujemanje z dejstvi iz krščanskega razodetja in na široko ter natančno uporabil aristotelsko mišljenje pri podajanju v teoloških spisih, ki jih je sestavil. Tomaž je skratka pokazal, da med krščansko vero in razumom obstaja naravno sozvočje. To pa je veliko Tomaževo delo, ki je v tistem trenutku spopada med dvema kulturama – trenutku, ko je bilo videti, kakor da se mora vera predati pred razumom – pokazal, da gresta skupaj; da tisto, kar se je kazalo kot z vero neskladni razum, sploh ni razum; in da tisto, kar se je kazalo kot vera, sploh ni vera, če je nasprotovalo resnični razumnosti; tako je ustvaril novo sintezo, ki je oblikovala kulturo naslednjih stoletij.

Zaradi njegovih izvrstnih intelektualnih zmožnosti so Tomaža spet poklicali v Pariz kot profesorja teologije na dominikanski katedri. Tam je tudi začel književno ustvarjati, vse do smrti. Njegova zapuščina je izjemno bogata: razlage Svetega pisma, ker je bil profesor teologije predvsem razlagalec božje besede, komentarji Aristotelovih spisov, obširna sistematična dela, med katerimi izstopa Teološka suma (Summa theologiae), razprave in govori o različnih vprašanjih. Pri sestavljanju spisov mu je pomagalo nekaj tajnikov, med njimi sobrat Reginald iz Piperna, ki je zvesto hodil za njim in bil z njim povezan v iskrenem bratskem prijateljstvu, zaznamovanem z veliko predanostjo in zaupanjem. To je značilnost svetnikov: gojijo prijateljstvo, ker je to eden najplemenitejših izrazov človeškega srca in ima v sebi nekaj božanskega, kakor je to razložil sam Tomaž v nekaterih kvestijah (quaestiones) svoje Teološke sume, kjer piše: »Ljubezen je prijateljstvo človeka najprej z Bogom, potem pa z bitji, ki mu pripadajo« (II, q. 23, a.1).

Ni ostal dolgo in za stalno v Parizu. Leta 1259 je sodeloval na dominikanskem generalnem kapitlju v mestu Valenciennes, kjer je bil član komisije, ki je določila program študija v redu. Od leta 1261 do 1265 je bil Tomaž v Orvietu. Papež Urban IV., ki je gojil do njega veliko spoštovanje, mu je naročil sestavo bogoslužnih besedil za praznik svetega Rešnjega telesa, ki ga bomo obhajali jutri in je bil vpeljan po evharističnem čudežu v Bolseni. Tomaž je imel izborno evharistično dušo. Čudovite pesmi, ki jih bogoslužje Cerkve prepeva, ko slavi skrivnost resnične navzočnosti Gospodovega telesa in krvi v evharistiji, pripisujemo njegovi veri in teološki modrosti. Od l. 1265 do 1268 je Tomaž bival v Rimu, kjer je verjetno vodil studium, to je šolo v okviru svojega reda, in kjer je začel pisati svojo Teološko sumo (prim. Jean-Pierre Torrell, Tommaso d’Aquino. L’uomo e il teologo, Casale Monf., 1994, str. 118–184).

Leta 1269 so ga spet poklicali v Pariz za še en cikel predavanj. Študentje – to lahko razumemo – so bili navdušeni nad njegovimi predavanji. Neki njegov bivši slušatelj je izjavil, da je ogromna množica študentov hodila na njegova predavanja, tako da so jih dvorane komaj mogle sprejeti, in dodal osebno opazko, da je bila zanj »velika sreča, da ga je lahko poslušal«. Niso pa vsi sprejemali Tomaževe razlage Aristotela, a celo njegovi nasprotniki na akademskem polju, kot je bil na primer Gotfrid iz Fontainesa, so priznavali, da nauk brata Tomaža presega druge po koristnosti in veljavi in da služi kot popravek nauku vseh drugih učiteljev. Predstojniki so ga, morda tudi zato, da bi ga odmaknili od tedaj živahnih razprav, poslali še enkrat v Neapelj, da bi bil na voljo kralju Karlu I., ki je nameraval preurediti univerzitetni študij.

Tomaž pa se ni posvečal samo študiju in poučevanju, ampak je tudi pridigal ljudstvu. In tudi ljudstvo ga je rado prihajalo poslušat. Rekel bi, da je res velika milost, ko znajo teologi govoriti vernikom preprosto in goreče. Služba pridiganja pa po drugi strani pomaga tudi preučevalcem teologije k zdravemu pastoralnemu realizmu in obogati njihovo raziskovanje z živahnimi spodbudami.

Zadnji meseci Tomaževega zemeljskega življenja ostajajo obdani s svojevrstno atmosfero, rekel bi kar mistično. Decembra 1273 je poklical svojega prijatelja in tajnika Reginalda in mu sporočil odločitev, da bo nehal z vsem delom, ker je med obhajanjem maše po nadnaravnem razodetju doumel, da je vse, kar je dotlej napisal, samo »kup slame«. To je skrivnostna epizoda, ki nam pomaga razumeti ne le Tomaževo osebno ponižnost, ampak tudi dejstvo, da vse, kar nam uspe domisliti in izreči o veri, pa naj bo to še tako vzvišeno in čisto, neskončno presega božja veličina in lepota, ki nam bo v polnosti razodeta v raju. Nekaj mesecev kasneje je Tomaž, vedno bolj pogreznjen v molitev in razmišljanje, umrl, ko je bil na poti v Lyon, kamor je šel, da bi se udeležil ekumenskega koncila, ki ga je sklical papež Gregor X. Izdihnil je v cistercijanski opatiji Fossanova, potem ko je z veliko pobožnostjo prejel sveto popotnico.

Življenje in nauk sv. Tomaža Akvinskega bi lahko povzeli v pripetljaju, ki ga podajajo stari življenjepisci. Medtem ko je bil svetnik po svoji navadi zgodaj zjutraj zbran v molitvi pred Križanim v kapeli sv. Nikolaja v Neaplju, je zakristan tiste cerkve Dominik iz Caserte slišal tale pogovor. Tomaž je zaskrbljen spraševal, ali je tisto, kar je napisal o skrivnostih krščanske vere, dosledno. In Križani je odgovoril: »Dobro si govoril o meni, Tomaž. Kaj bi rad za nagrado?« In odgovor, ki ga je dal Tomaž, je isti, kot bi mu ga tudi mi, Jezusovi prijatelji in učenci, vedno radi rekli: »Nič drugega kot tebe, Gospod!« (prav tam, str. 320).

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 16. junija 2010
Danes želim nadaljevati predstavitev sv. Tomaža Akvinskega. 2. vatikanski koncil je izrecno priporočil študij njegove misli v odloku o duhovniški vzgoji in v izjavi o krščanski vzgoji, papež Leon XIII. pa ga je že leta 1880 razglasil za zavetnika katoliških šol in univerz.

Med filozofijo in teologijo
Sv. Tomaža ne cenimo samo zaradi vsebine njegovega poučevanja, ampak tudi zaradi njegove metode, zlasti pa nove sinteze in razlikovanja med filozofijo in teologijo. Srečanje s predkrščansko Aristotelovo filozofijo mu je odprlo novo obzorje. Ta filozofija je bila izdelana brez poznavanja Stare in Nove zaveze; svet razlaga brez razodetja, zgolj z razumom. In ta dosledna racionalnost je bila prepričljiva. Pritiskalo je vprašanje: ali sta svet razumnosti, filozofija, domišljena brez Kristusa, in svet vere med seboj uskladljiva? Ali pa se izključujeta? Ni manjkalo prvin, ki so potrjevale neskladnost teh dveh svetov, vendar pa je bil sv. Tomaž trdno prepričan o njuni skladnosti.

Pokazati to neodvisnost filozofije in teologije in obenem njuno vzajemno odnosnost je bilo zgodovinsko poslanstvo tega velikega učitelja. In tako razumemo, da je v 19. stoletju, ko se je močno razglašalo neskladnost med sodobnim razumom in vero, papež Leon XIII. pokazal na sv. Tomaža kot na voditelja v dialogu med njima.

Razum in vera
To razlikovanje zagotavlja avtonomijo tako humanističnim vedam kot tudi teološki znanosti. Ne pomeni pa to ločevanja, ampak prej vzajemno in obojestransko koristno sodelovanje. Vera dejansko ščiti razum pred skušnjavo nezaupanja v lastne sposobnosti, ga spodbuja k odpiranju v vedno širnejša obzorja, v njem ohranja živo iskanje temeljev. Po mnenju sv. Tomaža, na primer, lahko človekov razum nedvomno dospe do trditve o obstoju enega in edinega Boga, toda samo vera, ki sprejema Božje razodetje, je sposobna črpati iz skrivnosti ljubezni troedinega Boga.

Po drugi strani pa ni samo vera tista, ki pomaga razumu. Tudi razum s svojimi sredstvi lahko naredi kaj pomembnega za vero, ko ji nudi trojno pomoč, ki jo sv. Tomaž povzame v predgovoru svojega komentarja Boetijevega dela O Trojici: »Pokazati na temelje vere; s pomočjo primerjav razložiti resnice vere; zavrniti ugovore, ki se zoperstavljajo veri.« Vsa zgodovina teologije je v bistvu izvajanje te naloge razuma, ki kaže na razumljivost vere, njeno členitev in notranjo skladnost, njeno razumnost in njeno sposobnost, da pospešuje človekovo dobro.

Razdalja med Bogom Stvarnikom in bitjo njegovih ustvarjenin je neskončna; nepodobnost je vedno večja kot podobnost. Kljub temu pa v vsej različnosti med Stvarnikom in ustvarjenino obstaja analogija med biti ustvarjen in biti Stvarnik; in to nam omogoča, da govorimo o Bogu s človeškimi besedami. Sv. Tomaž je utemeljil nauk analogije ne le na izborno filozofskih argumentih, ampak tudi na dejstvu, da nam je z razodetjem Bog sam govoril in nam je torej dovolil, da govorimo o njem.

V luči nauka sv. Tomaža teologija trdi, da je kljub svoji omejenosti teološka govorica obdarjena s smislom. Ta temeljna skladnost med človeškim razumom in krščansko vero je opazna še v enem temeljnem načelu Akvinčeve misli: Božja milost ne izniči, človeške narave ampak jo predpostavlja in dopolnjuje.

Naravni zakon
Pomembna izpeljava tega odnosa med naravo in milostjo se vidi v moralni teologiji sv. Tomaža Akvinskega. V središče svojega poučevanja na tem področju postavlja novo postavo, ki je milost Svetega Duha, dana vsem tistim, ki verujejo v Kristusa. Tej milosti se pridruži zapisani in ustni nauk doktrinalnih in moralnih resnic, ki ga posreduje Cerkev. Vendar pa, dodaja Akvinec, »čeprav je milost učinkovitejša od narave, je za človeka narava bolj bistvena«. Razum ga lahko prepoznava, ko razmisli, kaj je dobro storiti in čemu se je dobro izogniti, da bi dosegli tisto srečo, ki je vsakemu pri srcu in ki nalaga tudi odgovornost do drugih in trud za skupno dobro. Z drugimi besedami: človekove teološke in moralne kreposti so ukoreninjene v človeški naravi. Božja milost spremlja, podpira in pospešuje etično zavzetost. Po sv. Tomažu so vsi ljudje poklicani, da prepoznajo zahteve človeške narave, izražene v naravnem zakonu, in da se navdihujejo pri njem, ko oblikujejo zakone, ki jih izdajajo civilne in politične avtoritete, da bi urejale človeško sožitje.

Človekovo dostojanstvo
Ko se zanika naravni zakon, se dramatično odpre pot v etični relativizem na individualni ravni in v državni totalitarizem na družbeni ravni. Obramba splošnih človekovih pravic in potrditev absolutne veljave dostojanstva človeške osebe zahtevata temelj. Kaj ni ta temelj ravno naravni zakon? Častitljivi Janez Pavel II. je napisal v svoji okrožnici Evangelij življenja besede, ki ostajajo še vedno aktualne: »Če družbi želimo prihodnost in demokraciji razvoj, je torej nujno znova odkriti obstoj človeških in moralnih vrednot, bistvenih in prirojenih, ki izvirajo iz same resnice človeškega bitja in izražajo ter varujejo človekovo dostojanstvo: to so vrednote, ki jih noben posameznik, nobena večina in nobena država ne bo mogla nikoli ustvariti, spremeniti niti uničiti, ampak jih bo morala samo prepoznavati, spoštovati in pospeševati.«

Ne preseneča nas, da je nauk o človekovem dostojanstvu, ki je temeljnega pomena za priznanje nedotakljivosti človekovih pravic, dozorel v miselnih okoljih, ki so sprejela dediščino sv. Tomaža Akvinskega, ki je človeka kot ustvarjenino pojmoval zelo visoko.

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 23. junija 2010
Tudi več kot šeststo let po smrti sv. Tomaža Akvinskega se lahko veliko naučimo od njega. Stopimo v šolo njegove mojstrovine, Sume teologije.

Suma teologije
Ostala je nedokončana in vsebuje kar 512 vprašanj in 2.669 členov. Gre za zgoščeno razmišljanje, v katerem se človeški um ukvarja s skrivnostmi vere v prepletanju vprašanj in odgovorov, v katerih sv. Tomaž poglablja pouk iz Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tem premisleku pride do natančnih, jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Tak napor človeškega duha pa vedno razsvetljuje molitev, luč od zgoraj. Samo kdor živi z Bogom in s skrivnostmi, lahko tudi razume, kaj govorijo.

Iskanje Božje polnosti
V Sumi teologije izhaja iz dejstva, da so trije različni načini božje biti in bistva: Bog obstaja v sebi, je začetek in konec vseh stvari; Bog je v življenju in delovanju kristjana navzoč po svoji milosti; Bog je posebno navzoč v osebi Kristusa, ki je resnično zedinjen s človekom Jezusom, in deluje v zakramentih. Suma je razčlenjena na tri dele in avtor jo označuje z besedami: »Poglavitni namen svetega nauka je predstaviti Boga. Najprej bomo obravnavali Boga, potem gibanje ustvarjenine proti Bogu in nazadnje Kristusa, ki je kot človek za nas pot, da se povzpnemo k Bogu.« To je krog: Bog v sebi, ki izhaja iz sebe in nas prime za roko, da se s Kristusom vrnemo k Bogu, da smo združeni z Bogom in bo Bog vse v vseh.

Prvi del Sume teologije preiskuje o Bogu v njem samem, o skrivnosti Trojice in o stvaritvenem delovanju Boga. Tu najdemo premislek o resničnosti človeškega bitja, kolikor izhaja iz božjih stvariteljskih rok kot sad njegove ljubezni. Po eni strani smo ustvarjeno bitje, ki je odvisno; po drugi strani pa imamo resnično avtonomijo.

V drugem delu sv. Tomaž preudarja o človeku, ki ga spodbuja milost, ko hrepeni po tem, da bi spoznal in ljubil Boga, da bi bil srečen v času in v večnosti. Avtor predstavi teološka načela moralnega delovanja in prikaže človeka, ki živi po Duhu in postaja božja ikona. Tu preišče božje kreposti: vero, upanje in ljubezen, čemur sledi pregled več kot petdesetih moralnih kreposti okoli kardinalnih kreposti, razumnosti, pravičnosti, zmernosti, srčnosti.

V tretjem delu Sume sv. Tomaž preučuje Kristusovo skrivnost, pot in resnico, po katerih se povežemo z Bogom Očetom. Piše o skrivnosti učlovečenja in Jezusovega trpljenja, doda obsežno obravnavo o zakramentih, v katerih učlovečena božja beseda deli dobrine učlovečenja za naše odrešenje.

Posebej se ustavi pri evharistiji, do katere je čutil silno pobožnost, tako da se je pogosto z glavo približal tabernaklju, kakor da bi hotel začutiti utrip Jezusovega božanskega in človeškega srca. V eni svetopisemskih razlag sv. Tomaž piše: »Ker je evharistija zakrament trpljenja našega Gospoda, vsebuje v sebi Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas. Zato je vse tisto, kar je učinek trpljenja našega Gospoda, tudi učinek tega zakramenta, saj ta ni nič drugega kot nanašanje Gospodovega trpljenja na nas«.

Dragi bratje in sestre, zaljubimo se v ta zakrament! Udeležujmo se svete maše zbrano, da bomo dosegli duhovne sadove, hranimo se z Gospodovim telesom in krvjo, da nas bo krepčala božja milost! Radi in pogosto se zadržujmo iz oči v oči v družbi Najsvetejšega.

Razlaga v pridigah
Kar je sv. Tomaž prikazal v svojih teoloških delih, je razložil tudi v pridigah. Vsebina govorov v cerkvi sv. Dominika Velikega v Neaplju leta 1273 so Drobna dela, v katerih razlaga apostolsko veroizpoved, očenaš, deset božjih zapovedi in zdravamarijo. Vsebina pridig skoraj povsem ustreza strukturi Katekizma katoliške Cerkve. V katehezi in pridiganju ne smejo nikoli manjkati temeljne teme: to, kar verujemo, veroizpoved; to, kar molimo, očenaš in zdravamarija; in to, kar živimo, postava ljubezni do Boga in bližnjega in deset zapovedi.

Rad bi predložil preprost, bistven in prepričljiv primer poučevanja sv. Tomaža. V svojem Drobnem delu o apostolski veroizpovedi razlaga vrednoto vere, ki ni nesmiselna. Razumno je zaupati Bogu, ki se razodeva, in pričevanju apostolov: bilo jih je malo, bili so preprosti in ubogi, strti zaradi križanja Učitelja, vendar se je na njihovo oznanilo v kratkem času spreobrnilo mnogo modrih, plemenitih in bogatih ljudi. Gre za čudežen pojav, ki bi ga težko razložili drugače, razen da predpostavimo srečanje apostolov z vstalim Gospodom.

V razlagi člena o učlovečenju Besede trdi, da se krščanska vera, ko zre skrivnost učlovečenja, okrepi; upanje se dvigne v zaupljivosti, ko pomisli, da je Božji Sin prišel med nas kot eden izmed nas, da bi z ljudmi podelil lastno božanstvo; ljubezen se poživi, saj ni bolj očitnega znamenja božje ljubezni do nas kot to, da Stvarnik postane ustvarjenina, eden izmed nas. Ko preudarjamo skrivnost božjega učlovečenja, čutimo, kako se v nas vžiga hrepenenje, da bi dospeli do Kristusa v slavi. Sv. Tomaž uporabi preprosto in učinkovito primerjavo: »Ko bi brat nekega kralja bival nekje daleč, bi gotovo hrepenel po tem, da bi mogel živeti ob njem. Kristus je naš brat; torej moramo hrepeneti po njegovi družbi, postati z njim eno srce.«

Pri očenašu pokaže njegovo popolnost, saj ima vseh pet značilnosti dobre molitve: zaupljivo in mirno prepuščanje, primernost vsebine, ustrezen red prošenj, gorečo ljubezen in iskreno ponižnost.

Pobožnost do Marije
Sv. Tomaž je gojil veliko pobožnost do Marije. Označil jo je kot Počivališče vse Trojice, kjer Trojica najde svoj počitek, ker zaradi učlovečenja v nobeni drugi ustvarjenini božje osebe ne prebivajo in ne izkušajo takega ugodja in veselja kakor v njeni duši. Z molitvijo, ki jo pripisujejo sv. Tomažu, recimo: »O preblažena in ljubljena Devica Marija, Božja Mati … tvojemu usmiljenemu srcu izročam vse svoje življenje … Priskrbi mi, o moja preljubezniva Gospa, pravo ljubezen, s katero bom lahko z vsem srcem ljubil tvojega presvetega Sina; in za njim tebe bolj kot vse druge stvari; in potem bližnjega v Bogu in zaradi Boga.«