Jeruzalemčani so pozabili na Gospoda in z grehom omadeževali mesto. Zato ga je Gospod prepustil sovražnikom, toda le za določen čas, da bi se spreobrnili. Gospodu bom priznal svojo krivdo in sprejel kazen za grehe v zavesti, da jih bo odpustil in mi podaril novo življenje. Gospod, hvala, da si dober in pravičen, da me vodiš k spreobrnjenju in zvestobi.

Učenci gledajo na prihodnje poslanstvo z očmi sveta, razmišljajo o tem, kdo bo več pomenil. Jezus jim odgovori s podobo nemočnega in nepomembnega otroka. Poživil bom služenje v skupnosti in se boril proti vsaki obliki gospodovanja. Gospod, hvala, ker ne prihajaš z močjo in oblastjo, ampak z ljubeznijo, ki je v službi vsakemu človeku.

Sv. Vincencij se je Franciji 17. stoletja z roko dotaknil velikega kontrasta med bogatimi in revnimi. Kot duhovnik je obiskoval tako aristokratska kot podeželska okolja ter prav tako najrevnejše pariške predele. Vincencij Pavelski, ki ga je gnala ljubezen do Kristusa, je znal organizirati redno pomoč osebam, ki so živele na družbenem obrobju, ter  zato začel s skupino žena, ki so svoj čas in sredstva namenjale najšibkejšim.

 Sv. Vincencij je govoril: »Bog ljubi uboge in posledično ljubi tiste, ki ljubijo uboge. Če pustite molitev, da bi pomagali ubogemu, vedite, da to pomeni služiti Bogu.« Zato je sv. Vincencij vzornik tudi za današnji čas. S svojim nenehnim apostolskim delovanjem je dosegel, da je evangelij vedno bolj postajal svetilnik upanja in ljubezni za človeka tistega časa, predvsem pa za najbolj uboge v duhu in telesu. Njegov krepostni zgled in posredovanje naj v vas in vaših skupnosti vzbujajo solidarnost, da bodo vsi sodelovali v izgradnji skupnega dobrega.