Pridigar gleda to, za čimer se ženejo ljudje, in vidi, da je vse puhlo, minljivo: dih, sapa, hlap. Mislijo, da so nekaj dosegli, pa jim vedno znova spolzi iz rok. Tako gre iz generacije v generacijo. Pridigarjevega opomina ne bom vzel kot pesimizem, ampak kot povabilo, naj stvarno gledam na minevanje v življenju. Gospod, hvala za tvojo ljubezen, ki ni prazna in edina zdrži skozi čas.

Herod razmišlja ob govoricah o Jezusu, vendar ne pride do odgovora, kdo je. Sprašujem se, ali sem pripravljen v javnosti priznati Jezusa za Gospoda in Odrešenika ter bolj dejavno stopiti z njim v odnos. Resno in pogumno bom odpravljal ovire, ki me odvračajo od tega, da bi mu povsem sledil. Gospod, pomagaj mi dojeti, da si moč mojega življenja. Daj, da se ti ves zaupam.

Sv. Vincencij se je Franciji 17. stoletja z roko dotaknil velikega kontrasta med bogatimi in revnimi. Kot duhovnik je obiskoval tako aristokratska kot podeželska okolja ter prav tako najrevnejše pariške predele. Vincencij Pavelski, ki ga je gnala ljubezen do Kristusa, je znal organizirati redno pomoč osebam, ki so živele na družbenem obrobju, ter  zato začel s skupino žena, ki so svoj čas in sredstva namenjale najšibkejšim.

 Sv. Vincencij je govoril: »Bog ljubi uboge in posledično ljubi tiste, ki ljubijo uboge. Če pustite molitev, da bi pomagali ubogemu, vedite, da to pomeni služiti Bogu.« Zato je sv. Vincencij vzornik tudi za današnji čas. S svojim nenehnim apostolskim delovanjem je dosegel, da je evangelij vedno bolj postajal svetilnik upanja in ljubezni za človeka tistega časa, predvsem pa za najbolj uboge v duhu in telesu. Njegov krepostni zgled in posredovanje naj v vas in vaših skupnosti vzbujajo solidarnost, da bodo vsi sodelovali v izgradnji skupnega dobrega.