»Na današnjo nedeljo nam evangelist Marko predstavlja pripoved o dveh čudežnih ozdravljenjih, ki ju je Jezus storil dvema ženama: hčeri enega od predstojnikov shodnice, ki mu je bilo ime Jair, ter ženi, ki je trpela zaradi krvavitve (prim. Mr 5,21-43). Ta dva dogodka vsebujeta dva nivoja branja. Najprej čisto fizični nivo: Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj. V prvem dogodku, je Jezus ob novici, da je Jairjeva hči umrla, rekel predstojniku shodnice: 'Ne boj se, samo veruj' (Mr 5,36), ga vzel s seboj tja, kjer je bila deklica in vzkliknil: 'Deklica, rečem ti, vstani' (v. 41). Deklica je tako vstala in hodila. Sveti Hieronim razlaga te besede tako, da v njih poudari Jezusovo zveličavno moč: 'Deklica, zame vstani: ne po svoji zaslugi, temveč po moji milosti. Vstani torej zame: to, da si ozdravela, ni bilo odvisno od tvojih kreposti' (Homilije o Markovem evangeliju, 3).  Drugi dogodek žene, ki jo je prizadela krvavitev, ponovno pokaže na to, da je Jezus prišel osvobodit človeško bitje v njegovi celoti, saj se čudež dogodi v dveh stopnjah. Naprej je fizično ozdravljenje, a tesno povezano z globljim ozdravljenjem, ki podari Božjo milost tistemu, ki se Mu v veri odpre. Jezus je rekel ženi: 'Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!' (Mr 5,34).

Ti pripovedi o ozdravljenju nas vabita, naj prerastemo čisto horizontalni in materialistični pogled na življenje. Boga namreč prosimo za številne rešitve težav, konkretnih potreb, kar je seveda prav, toda to, kar moramo vztrajno prositi, je vedno bolj čvrsta vera, da bi Gospod prenovil naše življenje ter trdno zaupanje v njegovo ljubezen, v njegovo previdnost, ki nas nikoli ne zapusti.

Ob Jezusu, pozornem na človeško trpljenje, pomislimo tudi na vse tiste, ki pomagajo bolnikom nositi njihov križ, posebej na zdravnike, zdravstvene delavce ter tiste, ki skrbijo za vesko oskrbo po bolnišnicah. Ti so 'zaloge ljubezni', saj prinašajo trpečim vedrino in upanje. V okrožnici Bog je ljubezen, sem opozoril, da je za to dragoceno službo potrebna predvsem poklicna pristojnost. Ta je prva in osnovna, vendar pa sama ne zadošča, saj gre za človeška bitja, ki potrebujejo človeškost in pozornost srca. 'Zato je potrebno, da imajo delavci na tem področju skupaj s poklicno izobrazbo tudi 'vzgojo srca'. Potrebno jih je voditi k tistemu srečanju z Bogom v Kristusu, ki v njih prebudi ljubezen ter jim odpre dušo za drugega' (prim. CD 112,31).

Prosimo Devico Marijo, naj spremlja na našo pot vere ter naše prizadevanje za konkretno ljubezen, posebej do tistega, ki je v stiski in hkrati jo prosimo za materinsko priprošnjo za naše brate in sestre, ki trpijo na telesu in v duhu.«

Benedikt XVI. v drugem delu knjige Jezus iz Nazareta v poglavju o Jezusovem vstajenju iz smrti torej o osrednji vsebini naše vere, piše: »V resnici, če bi šlo pri Jezusovem vstajenju samo za čudež oživljenega trupla, se nas to navsezadnje ne bi tikalo. Jezusovo vstajenje tedaj ne bi bilo pomembnejše, kakor je ponovna oživitev klinično mrtvih z umetnostjo zdravnikov. Na svetu kot takšnem in na našem bivanju se ne bi nič spremenilo. Čudež ponovno oživljenega trupla bi pomenil,da je bilo Jezusovo vstajenje isto kakor obuditev mladeniča iz Naima, Jairove hčere ali Lazarja. Po bolj ali manj kratkem obdobju so se ti vrnili v svoje dotedanje življenje, da bi nato nekoč pozneje dokončno umrli.«

Sveti oče je v okrožnici Rešeni v upanju na podlagi definicije vere, ki je podana v pismu Hebrejcem pojasnil pravi pomen pojma vere, kot je v Novi zavezi, v nasprotju z danes splošno razširjenim pojmovanjem. Tako bomo bolje razumeli vero žene, ki je krvavela, se hotela dotakniti roba Jezusovega plašča ter bila ozdravljena. Jezus ji je namreč rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge.« (Mr 5,34), ter Jezusovo spodbudo predstojniku shodnice: »Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5,36).

»V 11. poglavju Pisma Hebrejcem (v. 1) je nekakšna opredelitev vere, ki vero tesno prepleta z upanjem. Stavek se glasi: »Vera je hipostaza tistega, kar upamo; dokaz o stvareh, ki jih ne vidimo.« Za cerkvene očete in teologe srednjega veka je bilo jasno, da je bilo grško besedo hypostasis treba v latinščini prevesti s substantia. Vera je 'substanca' stvari, ki jih pričakujemo; dokaz za nevidne reči. Tomaž Akvinski  razlaga to, ko uporablja izrazoslovje filozofskega izročila, v katerem je, takole: vera je 'habitus', to se pravi trajna naravnanost duha, po kateri se v nas začenja večno življenje in privede razum do tega, da pritrdi tistemu, česar ne vidi. Pojem 'substance' je torej prilagojen tako, da je v nas po veri začetno, mogli bi reči, v jedru – torej po 'substanci'  –, navzoče že tisto, kar upamo: celotno resnično življenje.

In prav zato, ker je stvar sama že tu, ustvarja ta navzočnost prihodnjega tudi gotovost: to prihajajoče še ni vidno v zunanjem svetu (se ne »prikaže«), toda s tem, da prihajajoče nosimo v sebi kot začenjajočo se in dinamično resničnost, nastane že sedaj uvid... Vera ni samo osebno stegovanje po prihajajočem, ki je še docela nenavzoče. Vera nam nekaj daje. Vera nam že zdaj daje nekaj od pričakovane resničnosti, in ta pričakovana resničnost je tista, ki nam postane 'dokaz' za tisto, česar še ne vidimo. Vera priteguje prihodnost v sedanjost, tako da ni več čisti 'še ne'. To, da obstaja prihodnost, spreminja sedanjost. Prihodnje se dotika sedanjosti in tako se prihodnje preliva v zdajšnje in prihodnje.«

Sirski cerkveni oče Afraate pravi: »Vera prinaša zelo težke preizkušnje, kar se pa potem pozna v novem življenju, ki iz nje izhaja.« Prudencij nadaljuje: »Jezus je z ozdravljanjem ter obujanjem od mrtvih pokazal sočutje in razodeval svojo mesijansko identiteto.« Peter Krizolog ter Beda Častitljivi pa pravita: »Ni ozdravljal preprost Gospodov dotik z roko, temveč Gospodov stik s preprosto vero«. Ambrož dodaja: »Tistemu, ki je bil mrtev, je preprosto podelil s svojimi božanskimi besedami novo življenje.« Sv. Hieronim pravi, da je »krik bolečine je po sebi že  preprosti izraz vere.« Sv. Hieronim ter sv. Efrem Sirski dodajata: »Če je bila žena priča Jezusove božanskosti, je bil Jezus v zameno za to priča ženine vere.« Sveti Hieronim nadalje razlaga besede 'talíta kum' tako, da v njih poudari Jezusovo zveličavno moč: 'Deklica, zame vstani: ne po svoji zaslugi, temveč po moji milosti. Vstani torej zame: to, da si ozdravela, ni bilo odvisno od tvojih kreposti' (Homilije o Markovem evangeliju, 3).

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!« (Mr 5,23). V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!« (v. 36). Ta beseda opogumi, tudi nam večkrat reče: »Ne boj se, samó veruj!« Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« (v. 41). Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo, ki je zanj kakor spanec, iz katerega se lahko zbudimo. Jezus je premagal smrt in ima oblast nad telesno smrtjo.

Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Ubožca je bila s tem obsojena na družbeno smrt. Ta neznana žena je med vso to množico, ki je hodila za Jezusom, sama pri sebi rekla: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena« (v. 28). In tako se je tudi zgodilo. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, 'se dotakne' Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje, ki nas rešuje, rešuje duhovno življenje, reši nas številnih težav. Jezus je to zaznal in sredi množice začel iskati ženin obraz. Vsa tresoča je stopila naprej in On ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila« (v. 34). To je glas nebeškega Očeta, ki govori v Jezusu: 'Hči, nisi prekleta, nisi izločena, moja hčer si!' Vsakič, ko z vero pristopimo k Jezusu, slišimo Očeta: Ti si moj sin, ti si moja hči, ozdravljen si, ozdravljena si! Vse odpuščam, vse ozdravljam, vse in vsem.

V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: 'Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih? Ves evangelij je napisan v luči te vere. Jezus je vstal, premagal je smrt in zaradi te njegove zmage bomo vstali tudi mi. Ta vera, ki je bila za prve kristjane tako gotova, lahko zbledi ter postane tako negotova, da nekateri pomešajo vstajenje z reinkarnacijo. Toda Božja Beseda današnje nedelje nas vabi živeti to gotovost vstajenja. Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Tam se bomo vsi srečali, vsi, ki smo danes tu na trgu, se bomo srečali v Očetovi hiši, v življenju, ki nam ga bo dal Jezus.

Kristusovo vstajenje deluje v zgodovini kot počelo prenove in upanja. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Spremeniti življenje, je na neki način vstajenje, obuditev. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu človeštvu. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.

Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo med našimi brati in sestrami širili upanje in življenje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mr 5,21-43) predstavi dva čudeža, ki ju je storil Jezus, a ju opiše skoraj kot neke vrste zmagoslavni pohod v življenje.

Najprej evangelist pripoveduje o nekem Jaíru, enem od predstojnikov shodnice, ki je prišel k Jezusu in ga prosil, naj pride v njegovo hišo, saj njegova dvanajstletna hči umira. Jezus je sprejel in je šel z njim. Toda med potjo je prispela novica, da je deklica umrla. Lahko si predstavljamo odziv tega očeta. Jezus pa mu je rekel: »Ne boj se, samó veruj!« In ko so prišli do Jaírove hiše, je Jezus vse odslovil, ki so jokali in žene žalovalke, ki so glasno vpile in vstopil je v sobo samo s starši ter tremi učenci, se obrnil na umrlo in ji rekel: »Deklica, rečem ti, vstani!« (v. 41). Deklica je takoj vstala, kot da bi se zbudila iz globokega spanca (prim. v. 42).

V pripoved o tem čudežu Marko vključi drugega, to je ozdravljanje žene, ki je trpela za krvavitvijo. Ta je bila ozdravljena takoj, ko se je dotaknila Jezusovega plašča (prim. v 27). Tukaj napravi vtis dejstvo, da je vera te žene pritegnila, pride mi želja, da rečem, »ukradla«, božansko zveličavno moč v Kristusu, ki je začutil, »da je šla moč iz njega« in je želel vedeti, kdo je bil. In ko je žena s tolikim sramom stopila naprej ter vse povedala, ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila« (v. 34).

Gre za dve pripovedi, ki se prepletata, a imata eno samo središče: vero. Prikažeta Jezusa kot vir življenja, kot Njega, ki povrne življenje tistemu, ki mu popolnoma zaupa. Oba protagonista, torej dekličin oče in bolna žena, nista Jezusova učenca, pa vendar sta bila uslišana zaradi svoje vere. Imata vero v tega človeka. Iz tega razumemo, da so na Gospodovo pot sprejeti vsi. Nihče se ne sme čutiti vsiljenega, neopravičenega ali da nima pravice. Za dostop do njegovega srca, Jezusovega srca, je samo en pripomoček, da se čuti pomoči potrebnega in da mu zaupa. Vprašam vas: Vsak od vas čuti potrebo po ozdravljenju nečesa, kakšnega greha, kakšnega problema? In če to čuti, ima vero v Jezusa? Dva pripomočka sta za to ozdravljenje, za dostop do njegovega srca: čutiti potrebo po ozdravljenju in zaupati vanj. Jezus je odkril te osebe med množico in jih potegnil iz anonimnosti, jih je osvobodil strahu pred življenjem in da bi si upali. To stori s pogledom ter z besedo, ki jih postavi ponovno na pot po tolikem trpljenju in ponižanju. Tudi mi smo poklicani naučiti se in posnemati te besede, ki osvobajajo in te poglede, ki povrnejo tistemu, ki ga nima, veselje do življenja.

V tem evangeljskem odlomku se prepletata tematiki vere in novega življenja, ki ga je Jezus prišel ponuditi vsem. Ko je vstopil v hišo, kjer je bila mrtva deklica, je ven izgnal vse, ki so se vznemirjali in žalovali (prim. v. 40) in rekel: »Otrok ni umrl, ampak spi« (v. 39). Jezus je Gospod in pred njim je telesna smrt kot spanec, zato ni vzroka za obup. Da, tiste se moramo bati! Ko čutimo, da imamo otrdelo srce, srce, ki je otrdelo. Ko čutimo, da imamo trdo srce. Dovolim si reči: mumificirano srce. Tega se moramo bati. To je smrt srca. Vendar pa tudi greh ni za Jezusa zadnja beseda, saj je prinesel brezmejno Očetovo usmiljenje. Četudi smo padli globoko, nas doseže njegov nežen, a močan glas: »Rečem ti: vstani!« Lepo je slišati to Jezusovo besedo, namenjeno vsakemu od nas: »Rečem ti: vstani. Pojdi. Vstani, pogum. Vstani.« In Jezus je dekletu povrnil življenje in je povrnil življenje ozdravljeni ženi, obema torej vero in življenje.

Prosimo Devico Marijo, naj nas spremlja na poti vere in konkretne ljubezni, še posebej do tistega, ki je pomoči potreben. Prosimo njeno materinsko priprošnjo za naše brate in sestre, ki trpijo na telesu in na duhu.

Angel Gospodov, nedelja, 27. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v evangeliju (prim. Mr 5,21-43) Jezus naleti na dve naši najbolj dramatični situaciji, ki sta smrt in bolezen. Iz njiju reši dve osebi: deklico, ki je umrla ravno med tem, ko je oče šel prosit Jezusa za pomoč; in ženo, ki je veliko let krvavela. Jezus pusti, da se ga dotakne naša bolečina in naša smrt in naredi dve znamenji ozdravljenja, da bi nam povedal, da niti bolečina, niti smrt nimata zadnje besede. Pove nam, da s smrtjo ni konec. On je premagal tega sovražnika, katerega se sami ne moremo rešiti.

Osredotočimo se zato v tem obdobju, ko je bolezen še vedno v središču naših kronik, na drugo znamenje, torej na ozdravitev žene. Kajti bolj kot zdravje, je bilo ogroženo njeno čutenje. Ker je krvavela in glede na mentaliteto tistega časa so jo imeli za nečisto. Bila je torej odrinjena žena, ni mogla imeti trdnih odnosov, moža, družino in ni mogla imeti normalnih družbenih odnosov, ker je bila nečista. To je bila bolezen, ki jo je napravljala za nečisto. Živela je sama s svojim ranjenim srcem. Katera je najhujša bolezen življenja? Rak? Tuberkuloza? Pandemija? Ne, najhujša bolezen življenja je pomankanje ljubezni, je nemoč ljubiti. In ta uboga žena je bila bolna za krvavitev in posledično za pomanjkanjem ljubezni, saj se ni mogla družiti z drugimi. In ozdravitev, ki je več vredna, je ozdravitev čutenja. Kako priti do nje? Pomislimo na naše čutenje, čustva. Je bolno, ali pa je zdravo. Če je bolno, ga je Jezus sposoben ozdraviti.

Zgodovina te žene brez imena, imenujmo jo tako: žena brez imena, v kateri se lahko vidimo vsi, nam je za zgled. Besedilo pravi, da je šla skozi veliko zdravljenj, a je le »porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je poslabšalo« (v. 26). Kolikokrat se tudi mi mečemo za napačnimi zdravljenji, da bi potešili svoje pomanjkanje ljubezni? Mislimo, da nas bosta osrečila uspeh in denar, toda ljubezni ni moč kupiti, zastonj je. Zatekamo se v virtualnost, toda ljubezen je konkretna. Ne sprejemamo se takšne kot smo in se skrivamo za zunanjim ličilom, toda ljubezen ni videz. Iščemo rešitve pri čarovnikih ter vračih, ter se naenkrat znajdemo brez denarja in brez miru, kakor ta žena. Ona je končno izbrala Jezusa in se vrinila v množico, da bi se dotaknila njegovega plašča, Jezusovega plašča. Ta žena išče neposreden, fizičen stik z Jezusom. Predvsem v tem času smo razumeli, kako pomembni so stik in odnosi. Enako je glede Jezusa. Včasih se zadovoljimo s tem, da spolnjujemo kakšno zapoved in ponavljamo molitve, večkrat kot papige, toda Gospod čaka, da ga srečamo, da mu odpremo srce, da se kot ta žena za ozdravitev dotaknemo njegovega plašča. Kajti, ko vstopimo v domačnost z Jezusom, je ozdravljeno naše čutenje.

Jezus hoče ravno to. Saj namreč beremo, da je čeprav obkrožen z množico, gledal naokoli, kdo se ga je dotaknil. In Jezusov pogled, čeprav je veliko ljudi, išče določeno obličje in srce polno vere. Ne gleda na celoto kot mi, temveč na osebo. Ne zaustavi se pred ranami in napakami preteklosti, ampak gre onkraj greha in predsodkov. Vsi imamo svojo zgodovino. In vsak na skrivnem pozna grde stvari svoje zgodovine. Toda Jezus jih gleda, da bi jih ozdravil. Nam pa je všeč gledati grde stvari drugih. Kolikokrat, ko mi govorimo, zapademo v čenčanje, ko začnemo obrekovati drugega, odirati drugega. Toda poglejte, kakšno obzorje življenja je to? Ni takšno kakor Jezusovo, ki vedno gleda tako, da bi nas rešil. Gleda v nas dobro voljo in ne grdo zgodovino, ki jo mi imamo. Jezus gre onkraj grehov, Jezus gre onkraj predsodkov. Ne ustavi se pri navideznem, ampak pride v srce. In ozdravi ravno njo, ki so jo vsi zavrgli, njo nečistnico. Z nežnostjo jo imenuje »hči« (v. 34). Jezusov stil je bližina, sočutje in nežnost. V njegovi nežnosti je bila hči in hvali njeno vero ter ji povrne zaupanje v samo sebe.

Sestra, brat, ki si tukaj, dopusti, da Jezus pogleda v tvoje srce in ga ozdravi. Tudi jaz moram storiti to, pustiti Jezusu, da pogleda v moje srce ter ga ozdravi. In če si že doživel njegov nežen pogled na sebi, ga posnemaj, stori kakor On. Ozri se naokoli. Videl boš, da osebe, ki živijo ob tebi, se čutijo ranjene in same, potrebujejo to, da se čutijo ljubljene. Napravi korak. Jezus od tebe zahteva pogled, ki se ne bo ustavil na zunanjosti, ampak bo videl v srce. Ne obsojajoč pogled, prenehajmo obsojati druge. Jezus zahteva, ne obsojajoč, ampak sprejemajoč pogled. Odprimo svoje srce za sprejemanje drugih. Kajti samo ljubezen zdravi življenje.

Marija, Tolažnica žalostnih, naj nam pomaga, da bomo ranjenim v srcu, ki jih srečujemo na svoji poti, prinašali tolažbo in ne bomo obsojali, da ne bomo obsojali osebne in socialne resničnosti drugih. Bog ljubi vse. Ne obsojajte, pustite živeti drugim in se skušajte približati jim z ljubeznijo.

Sv. Atanazij pravi: »Gospod, ki je nad morjem je z nevihto preizkusil njihovo vero ter razodel svojo moč.« Sv. Gregor Nacijanški pa dodaja: »Skrivnost učlovečenega Boga se razodeva ravno v počivanju njega, ki je mir in počitek za vse, ki so utrujeni in obteženi.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski pa v vidita v Jezusovem počivanju namero, da začne zoreti vera njegovih učencev.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »očitna uporaba pojmov osebne avtoritete kaže na božjo identiteto večnega Sina«. Tertulijan pa pravi, da so se »v pomirjeni nevihti uresničile Abakukove ter Naumove prerokbe.« Sv. Avguštin in sv. Peter Krizolog pa pravita, da lahko takrat, ko smo v preizkušnji, zbudimo Kristusa, spečega v nas.« Prudencij pa pravi, da lahko »samo Ustvarjalec globočin pomiri nevihto ter hodi po vodi.«

Tudi danes bomo, ko nadaljujemo svojo pot po stopinjah cerkvenih očetov, srečali veliko osebnost, Cirila Aleksandrijskega. Povezan je s kristološkim sporom, ki je privedel do efeškega koncila leta 431, in je zadnji vidnejši predstavnik aleksandrijskega izročila. Na grškem Vzhodu so ga kasneje označili za “varuha točnosti” – v smislu varuha prave vere – in celo “pečat očetov”. Ta starodavna izraza dobro kažeta na dejstvo, ki zaznamuje Cirila, in to je nenehno sklicevanje tega aleksandrijskega škofa na cerkvene pisce pred njim (med njimi zlasti na Atanazija) z namenom, da pokaže povezanost lastne teologije z izročilom. Namenoma in izrecno vstopa v izročilo Cerkve, v katerem prepoznava zagotovilo povezanosti z apostoli in samim Kristusom. Kot svetnika častijo sv. Cirila tako na Vzhodu kot na Zahodu, leta 1882 pa ga je papež Leon XIII. razglasili še za cerkvenega učitelja in obenem podelil isti naziv še enemu pomembnemu predstavniku grške patristike, sv. Cirilu Jeruzalemskemu. Tako sta se pokazali pozornost in ljubezen tega papeža do vzhodnih krščanskih izročil, saj je kasneje za cerkvenega učitelja razglasil še sv. Janeza Damaščana in tako tudi na ta način pokazal svoje prepričanje glede pomembnosti teh izročil za izražanje nauka edine Kristusove Cerkve.

O Cirilovem življenju pred izvolitvijo na pomemben aleksandrijski sedež imamo zelo malo podatkov. Bil je nečak Teofila, ki je od 385 kot škof s trdo roko in veliko veljavo vodil aleksandrijsko škofijo. Rodil se je verjetno prav v egiptovski prestolnici med letoma 370 in 380. Že zgodaj se je usmeril v cerkveno življenje in bil deležen dobre splošne in teološke izobrazbe. Leta 403 je bil v Carigradu v spremstvu svojega mogočnega strica in se tam udeležil tako imenovane sinode pod hrastom, ki je odstavila tamkajšnjega škofa Janeza (kasneje imenovanega Krizostom) in tako slavila zmagoslavje aleksandrijskega sedeža nad carigrajskim, kjer je bival cesar. Ob smrti strica Teofila je bil še mladi Ciril leta 412 izvoljen za škofa vplivne Cerkve v Aleksandriji, ki jo je vodil z veliko silovitostjo dvaintrideset let, ob tem pa vedno težil k uveljavljanju primata nad celotnim Vzhodom, pri čemer se je opiral tudi na tradicionalne zveze z Rimom.

Nekaj let kasneje, leta 417 ali 418, se je aleksandrijski škof pokazal kot realist pri vnovični vzpostavitvi prelomljenega občestva s Carigradom – ta prelom je bil boleče dejstvo od leta 406, od odstavitve Krizostoma. Stari spor s carigrajskim sedežem pa je znova vzplamtel kakih deset let kasneje, ko je bil leta 428 za novega carigrajskega škofa izvoljen Nestorij, ugleden in strog menih iz antiohijske šole. Novi carigrajski škof je namreč hitro zbudil odpor, ker je v svojem pridiganju za Marijo raje uporabljal izraz “Kristorodica” (Christotokos) namesto izraza “Bogorodica” (Theotokos), ki se je že zelo priljubil ljudski pobožnosti. Razlog za to odločitev škofa Nestorija je bila njegova privrženost kristologiji antiohijskega tipa, ki je zato, da bi ohranila pomembnost Kristusove človeškosti, slednjič le-to ločevala od njegove božanskosti. Tako v Kristusu ni bilo več resničnega zedinjenja med Bogom in človekom in potemtakem seveda ni bilo mogoče več govoriti o “Bogorodici”.

Odziv Cirila – tedaj največjega predstavnika aleksandrijske kristologije, ki pa je hotela nasprotno močno poudarjati enotnost Kristusove osebe – je bila skoraj takojšnja. Že od leta 429 je uporabil vsa sredstva, z nekaj pismi se je obrnil celo na samega Nestorija. V drugem, ki mu ga je Ciril napisal februarja 430, beremo jasno trditev o dolžnosti pastirjev, da ohranijo vero božjega ljudstva. To je bilo njegovo merilo, ki sicer velja še danes: vera božjega ljudstva je izraz izročila, je zagotovilo zdravega nauka. Takole piše Nestoriju: “Ljudstvu je treba podajati nauk in razlagati vero kar najbolj neoporečno in se spominjati, da bo, kdor pohujša enega samega teh malih, ki verujejo v Kristusa, podvržen neznosni kazni.”

V istem pismu Nestoriju – pismu, ki ga je kasneje, leta 451, potrdil kalcedonski koncil, četrti ekumenski, Ciril jasno opiše svojo kristološko vero: “Tako trdimo, da sta različni naravi, ki sta se združili v resnično enost, vendar pa iz obeh izhaja en sam Kristus in Sin, ne zato, ker bi bila zaradi enosti odpravljena različnost dveh narav, ampak prej zato, ker sta nam božanskost in človeškost, združeni v neizrekljivi in nedopovedljivi edinosti, dali enega samega Gospoda in Kristusa in Sina.” In to je pomembno: prava človeškost in prava božanskost se resnično zedinita v eni sami osebi, našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, nadaljuje aleksandrijski škof, “izpovedujemo enega samega Kristusa in Gospoda, ne kakor da bi častili človeka skupaj z Logosom, da ne bi namigovali na ločenost, ko rečemo ‘skupaj’, ampak v smislu, da častimo enega samega in istega, ker Logosu ni tuje njegovo telo, v katerem sedi celo ob svojem Očetu, ne kakor da bi sedela ob njem dva sinova, ampak en sam, združen z lastnim mesom.”

Aleksandrijski škof je po zaslugi iznajdljivih zavezništev hitro dosegel, da so Nestorija vedno znova obsodili: rimski sedež, potem vrsta dvanajstih anatematizmov, ki jih je sam sestavil, in slednjič koncil, ki je bil v Efezu leta 431, tretji ekumenski. Zborovanje, ki se je odvijalo med negotovimi in bučnimi dogodki, se je končalo s prvim velikim zmagoslavjem marijanske pobožnosti in izgonom carigrajskega škofa, ki Devici zaradi zgrešene kristologije, ki je prinašala ločenost v samega Kristusa, ni hotel priznati naziva “Bogorodica”. Ko je tako Ciril premagal tekmeca in njegov nauk, je znal leta 433 priti tudi do teološke formule sprave z Antiohijci. Tudi to je pomenljivo: po eni strani je tu jasen verski nauk, po drugi pa tudi močno iskanje edinosti in sprave. V naslednjih letih, vse do smrti, ki ga je doletela 27. junija 444, je na vse načine branil in pojasnjeval svoje teološko stališče.

Cirilovi spisi – resnično zelo številni in široko razprostranjeni tudi v raznih latinskih in vzhodnih prevodih že za časa njegovega življenja, kar priča o njihovem takojšnjem uspehu – so prvenstvenega pomena za zgodovino krščanstva. Pomembni so njegovi številni komentarji številnih SZ in NZ knjig, med njimi celotnega Pentatevha, Izaija, Psalmov ter Lukovega in Janezovega evangelija. Izstopajo tudi mnoga dela glede nauka, v katerih se vedno znova ponavlja obramba trinitarične vere proti arijanskim in Nestorijevim tezam. Temelj Cirilovega poučevanja je cerkveno izročilo, še posebej, kot sem že nakazal, spisi Atanazija, njegovega velikega prednika na aleksandrijskem sedežu. Med drugimi Cirilovimi spisi je treba omeniti knjige Proti Julijanu, zadnji veliki odgovor na protikrščanske polemike, ki jih je aleksandrijski škof verjetno narekoval v zadnjih letih svojega življenja, da bi odgovoril na delo Proti Galilejcem, ki ga je dosti pred tem, leta 363, sestavil cesar, imenovani Odpadnik, ker je zapustil krščanstvo, v katerem je bil vzgojen.

Krščanska vera je predvsem srečanje z Jezusom, “osebo, ki daje življenju novo obzorje” (okr. Deus caritas est, 1). Sv. Ciril Aleksandrijski je bil neutruden in odločen pričevalec za Jezusa Kristusa, učlovečeno Božjo Besedo; predvsem je poudarjal edinost, kakor je ponavljal leta 433 v prvem pismu škofu Sukcenzu: “En sam je Sin, en sam Gospod Jezus Kristus, tako pred učlovečenjem kot po njem. Ni bil namreč en Sin Logos, ki se je rodil iz Boga Očeta; in drug tisti, ki se je rodil iz svete Device; verujemo pa, da je prav on, ki se je rodil pred vsemi časi, rodil tudi po mesu iz žene.” Ta trditev onstran svojega doktrinalnega pomena kaže, da je vera v Jezusa Logos, ki se je rodil iz Očeta, tudi dobro ukoreninjena v zgodovini, ker je, kakor trdi sv. Ciril, ta isti Jezus prišel v času z rojstvom iz Marije, Theotokos, in bo po svoji obljubi vedno z nami. In to je pomembno: Bog je večen, rodil se je iz žene in ostaja z nami vsak dan. V tem zaupanju živimo, v tem zaupanju najdemo pot svojega življenja.
Prevedel br. Miran Špelič OFM

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri.

Obstaja pa še drugačna moč, pozitivna moč, ki giblje svet, ki je sposobna stvaritve preoblikovati in prenoviti, to je moč »Kristusove ljubezni« (2Kor 5,14), kakor jo je imenoval sv. Pavel v Drugem pismu Korinčanom; to vsekakor ni kozmična sila, temveč božja, presežna. Deluje sicer tudi na vesolje, vendar je v sebi Kristusova ljubezen nekaj drugega. To presegajočo drugost je Gospod razodel na Veliko noč, v svetosti poti, ki jo je izbral, da bi nas osvobodil oblasti zla, kakor se je to zgodilo z izhodom iz Egipta, ko je Hebrejce izpeljal preko voda Rdečega morja. »O Bog«, vzklika psalmist, »tvoja pota so sveta. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode« (Ps 77/76,14.20). Med velikonočno skrivnostjo je Jezus prešel prepad smrti, saj je tako Bog hotel prenoviti svet, torej preko smrti in vstajenja svojega Sina, ki je »umrl za vse«, da bi lahko vsi živeli »tistemu, ki je zanje umrl vstal« (2Kor 5,16), ne pa le sami zase.

Slovesno dejanje pomiritve morja med nevihto je jasno znamenje Kristusovega gospostva nad negativnimi močmi in nas pripelje do tega, da pomislimo na njegovo božanskost: »Kdo neki je ta«, so se osupli in prestrašeni spraševali njegovi učenci, »da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr. 4,41). Njihova vera še ni trdna, se še oblikuje, saj sta še med sabo pomešana strah in zaupanje. Medtem ko je Jezusova zaupna predanost Očetu popolna in čista. Zaradi te moči ljubezni lahko med nevihto mirno spi, popolnoma gotov v Božjih rokah. Prišel pa bo čas, ko bo tudi Jezus izkusil stran in tesnobo. Ko bo prišla 'njegova ura' bo občutil vso težo grehov celotnega človeštva, kakor val povodni, ki se bo zlila čezenj. To bo res strašna nevihta, nikakor kozmična, temveč duhovna. To bo zadnji in skrajen napad zla proti Božjemu Sinu.

Jezus v tej uri ni podvomil v moč Boga Očeta in njegovo bližino, četudi je izkusil v polnosti sovraštvo, ko ni ljubezni; laž, ko ni resnice; greh, ko ni milosti. To dramo je v sebi zelo silovito izkusil, še posebej v Getsemaniju, preden so ga prijeli, zatem med trpljenjem, vse do smrti na križu. V tej uri je bil Jezus po eni strani ves eno z Očetom, popolnoma izročen Njemu, po drugi strani pa solidaren z grešniki, je bil kot ločen od Njega ter se je čutil od Njega zapuščen.

Apostol Pavel opisuje svojo izkušnjo v pismu Galačanom: »Skupaj s Kristusom sem križan: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20) in v drugem pismu Korinčanom: »Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje« (2Kor 4,12). To nikakor ne pomeni duševno motnjo ali izgubo osebnosti, saj Bog nikoli ne izniči človeško, temveč ga preoblikuje s svojim Duhom ter ga usmeri za službo njegovega načrta zveličanja.

Zato, četudi bodo nepričakovano privihrale nevihte, boste lahko začutili piš Svetega Duha, ki je močnejši od vsakega nasprotnega vetra in potiska naprej čoln Cerkve ter vsakega od nas. Živimo torej vedno v vedrini ter gojimo z zahvaljevanjem Gospodu veselje v srcu: »Večna je njegova ljubezen, amen!«

Razmišljanje papeža Frančiška, poseben Urbi et Orbi, 27. marec 2020
»Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.

Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z na videz »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko-duhovniško molitev: »... da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).
Prevod br. Miran Špelič OFM

Angel Gospodov, nedelja, 20. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Med današnjim bogoslužjem se pripoveduje dogodek o Jezusovi pomiritvi viharja. Barko, s katero so učenci prečkali jezero, je zajel vihar ter valovi in oni so se bali, da se bodo potopili. Jezus je z njimi na barki in na krmi na blazini spi. Učenci, polni strahu so začeli vpiti: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (v. 38).

Tudi mi smo večkrat, ko so nas zajele preizkušnje življenja, vpili h Gospodu: »Zakaj si zavit v molk in ne storiš ničesar zame?« Še zlasti, ko se nam zdi, da se potapljamo, ker je ljubezen ali projekt, v katerega smo polagali veliko upanje, izpuhtel; ali pa, ko se borimo z vztrajnimi valovi tesnobe; ali pa, ko so se utapljamo v problemih ali smo izgubljeni brez smeri ali pristanišča sredi morja življenja. Ali še, v trenutkih, ko so pošle moči, da bi šli naprej, ker ni službe ali pa nas zaradi nepričakovane diagnoze prevzema strah glede našega zdravja ali pa zdravja drage osebe. Številni trenutki so, v katerih se počutimo sredi nevihte, se čutimo, da je konec z nami.

V takšnih in še mnogih drugih situacijah čutimo, da nas duši strah in kot učenci tvegamo, da izgubimo izpred oči to, kar je najpomembnejše. Na barki pravzaprav je, čeprav spi, Jezus in se tudi njemu dogaja vse tisto, kar se njegovim. Njegov spanec, čeprav nas po eni strani preseneča, nas po drugi postavlja na preizkušnjo. Gospod je tam, navzoč. Gospod namreč čaka, če tako rečemo, da smo mi tisti, ki ga bomo vpletli, ga poklicali in postavili v središče vsega tega, kar živimo. Njegov spanec izziva nas, da se zbudimo. Kajti, da smo Jezusovi učenci, ne zadostuje verovati, da Bog je, da obstaja, ampak se vključiti z Njim v dogajanje, saj je potrebno povzdigniti proti Njemu glas. Poslušajte to: »Potrebno je kričati k Njemu.« Molitev je večkrat krik: »Gospod, reši me!« V programu Po njegovi podobi sem videl danes na dan beguncev številne, ki prihajajo z ladjami in v trenutku pred utopitvijo, vpijejo: »Reši nas«. Tudi v našem življenju se dogaja isto: »Gospod, reši nas!« in tako molitev postane krik.

Danes se lahko vprašamo, kateri so vetrovi, ki se zaganjajo v moje življenje, kateri valovi ovirajo mojo plovbo in postavljajo v nevarnost moje duhovno življenje, moje življenje družine, moje duševno življenje, tudi? Vse to povejmo Jezusu, vse mu pripovedujmo. On si to želi, hoče, da se ga oklenemo in najdemo zavetje pred izrojenimi valovi življenja.

Evangelij pripoveduje, da so se učenci približali Jezusu, ga zbudili in z njim govorili (prim. v. 38). Poglejte, začetek naše vere je priznanje, da sami ne moremo plavati na površju in zato potrebujemo Jezusa kot pomorščaki zvezde, da bi našli smer. Vera se začne pri verovanju, da nismo samozadostni in da začutimo, da potrebujemo Boga. Ko premagamo skušnjavo, da bi se zaprli vase, ko prerastemo lažno religioznost, s katero nočemo nadlegovati Boga, ko začnemo vpiti proti Njemu, bo On lahko v nas storil čudovite stvari. Krotka in nenavadna moč molitve je, ki dela čudeže.

Jezus, ki so ga učenci zaprosili, pomiri veter in valove ter jim zastavi vprašanje, ki se tiče tudi nas: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (v. 40). Učenci so se pustili ujeti strahu, ker so zrli v valove, namesto, da bi gledali Jezusa. Strah nas vodi do tega, da gledamo težave, probleme, težke probleme in ne gledamo Gospoda, ki večkrat spi. Tudi glede nas je tako. Kolikokrat smo zazrti v probleme, namesto, da bi šli h Gospodu in vrgli vanj svoje skrbi. Kolikokrat pustimo Gospoda v kotu, na dnu čolna življenja in ga zbudimo samo, ko ga potrebujemo. Danes prosimo za milost vere, ki se ne utrudi iskati Gospoda ter trkati na vrata njegovega Srca.

Devica Marija, ki v svojem življenju nisi nikoli prenehala zaupati v Boga, prebudi v nas življenjsko potrebo po vsakodnevnem zaupanju Vanj.