Mesto je razdejano, prav tako tudi tempelj, otroci umirajo od lakote in žeje. Vendar za vernega ni obupa. Priznava, da se je nesreča zgrnila nad narod kot kazen za mnoge prestopke. Vse to se zliva v prošnjo h Gospodu. Tudi v največji temi je luč za vernega. Skušal bom slediti svetopisemski modrosti. Gospod, okrepi mojo vero, da se bom v vsaki okoliščini obrnil nate.

Rimski stotnik pride k Jezusu in ga prosi, da bi mu ozdravil bolnega služabnika. Jezus mu obljubi pomoč, stotnik pa izpove, da tega ni vreden, in prizna avtoriteto njegove besede. Poglobil bom vero v Jezusovo besedo, ki je močnejša od bolezni in zla. Gospod, hvala, ker si blizu vsaki bolečini. Pomagaj mi, da bom prišel k tebi s svojo revščino in težavami, da jih boš ozdravil.

Sv. Atanazij pravi: »Gospod, ki je nad morjem je z nevihto preizkusil njihovo vero ter razodel svojo moč.« Sv. Gregor Nacijanški pa dodaja: »Skrivnost učlovečenega Boga se razodeva ravno v počivanju njega, ki je mir in počitek za vse, ki so utrujeni in obteženi.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski pa v vidita v Jezusovem počivanju namero, da začne zoreti vera njegovih učencev.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »očitna uporaba pojmov osebne avtoritete kaže na božjo identiteto večnega Sina«. Tertulijan pa pravi, da so se »v pomirjeni nevihti uresničile Abakukove ter Naumove prerokbe.« Sv. Avguštin in sv. Peter Krizolog pa pravita, da lahko takrat, ko smo v preizkušnji, zbudimo Kristusa, spečega v nas.« Prudencij pa pravi, da lahko »samo Ustvarjalec globočin pomiri nevihto ter hodi po vodi.«

Tudi danes bomo, ko nadaljujemo svojo pot po stopinjah cerkvenih očetov, srečali veliko osebnost, Cirila Aleksandrijskega. Povezan je s kristološkim sporom, ki je privedel do efeškega koncila leta 431, in je zadnji vidnejši predstavnik aleksandrijskega izročila. Na grškem Vzhodu so ga kasneje označili za “varuha točnosti” – v smislu varuha prave vere – in celo “pečat očetov”. Ta starodavna izraza dobro kažeta na dejstvo, ki zaznamuje Cirila, in to je nenehno sklicevanje tega aleksandrijskega škofa na cerkvene pisce pred njim (med njimi zlasti na Atanazija) z namenom, da pokaže povezanost lastne teologije z izročilom. Namenoma in izrecno vstopa v izročilo Cerkve, v katerem prepoznava zagotovilo povezanosti z apostoli in samim Kristusom. Kot svetnika častijo sv. Cirila tako na Vzhodu kot na Zahodu, leta 1882 pa ga je papež Leon XIII. razglasili še za cerkvenega učitelja in obenem podelil isti naziv še enemu pomembnemu predstavniku grške patristike, sv. Cirilu Jeruzalemskemu. Tako sta se pokazali pozornost in ljubezen tega papeža do vzhodnih krščanskih izročil, saj je kasneje za cerkvenega učitelja razglasil še sv. Janeza Damaščana in tako tudi na ta način pokazal svoje prepričanje glede pomembnosti teh izročil za izražanje nauka edine Kristusove Cerkve.

O Cirilovem življenju pred izvolitvijo na pomemben aleksandrijski sedež imamo zelo malo podatkov. Bil je nečak Teofila, ki je od 385 kot škof s trdo roko in veliko veljavo vodil aleksandrijsko škofijo. Rodil se je verjetno prav v egiptovski prestolnici med letoma 370 in 380. Že zgodaj se je usmeril v cerkveno življenje in bil deležen dobre splošne in teološke izobrazbe. Leta 403 je bil v Carigradu v spremstvu svojega mogočnega strica in se tam udeležil tako imenovane sinode pod hrastom, ki je odstavila tamkajšnjega škofa Janeza (kasneje imenovanega Krizostom) in tako slavila zmagoslavje aleksandrijskega sedeža nad carigrajskim, kjer je bival cesar. Ob smrti strica Teofila je bil še mladi Ciril leta 412 izvoljen za škofa vplivne Cerkve v Aleksandriji, ki jo je vodil z veliko silovitostjo dvaintrideset let, ob tem pa vedno težil k uveljavljanju primata nad celotnim Vzhodom, pri čemer se je opiral tudi na tradicionalne zveze z Rimom.

Nekaj let kasneje, leta 417 ali 418, se je aleksandrijski škof pokazal kot realist pri vnovični vzpostavitvi prelomljenega občestva s Carigradom – ta prelom je bil boleče dejstvo od leta 406, od odstavitve Krizostoma. Stari spor s carigrajskim sedežem pa je znova vzplamtel kakih deset let kasneje, ko je bil leta 428 za novega carigrajskega škofa izvoljen Nestorij, ugleden in strog menih iz antiohijske šole. Novi carigrajski škof je namreč hitro zbudil odpor, ker je v svojem pridiganju za Marijo raje uporabljal izraz “Kristorodica” (Christotokos) namesto izraza “Bogorodica” (Theotokos), ki se je že zelo priljubil ljudski pobožnosti. Razlog za to odločitev škofa Nestorija je bila njegova privrženost kristologiji antiohijskega tipa, ki je zato, da bi ohranila pomembnost Kristusove človeškosti, slednjič le-to ločevala od njegove božanskosti. Tako v Kristusu ni bilo več resničnega zedinjenja med Bogom in človekom in potemtakem seveda ni bilo mogoče več govoriti o “Bogorodici”.

Odziv Cirila – tedaj največjega predstavnika aleksandrijske kristologije, ki pa je hotela nasprotno močno poudarjati enotnost Kristusove osebe – je bila skoraj takojšnja. Že od leta 429 je uporabil vsa sredstva, z nekaj pismi se je obrnil celo na samega Nestorija. V drugem, ki mu ga je Ciril napisal februarja 430, beremo jasno trditev o dolžnosti pastirjev, da ohranijo vero božjega ljudstva. To je bilo njegovo merilo, ki sicer velja še danes: vera božjega ljudstva je izraz izročila, je zagotovilo zdravega nauka. Takole piše Nestoriju: “Ljudstvu je treba podajati nauk in razlagati vero kar najbolj neoporečno in se spominjati, da bo, kdor pohujša enega samega teh malih, ki verujejo v Kristusa, podvržen neznosni kazni.”

V istem pismu Nestoriju – pismu, ki ga je kasneje, leta 451, potrdil kalcedonski koncil, četrti ekumenski, Ciril jasno opiše svojo kristološko vero: “Tako trdimo, da sta različni naravi, ki sta se združili v resnično enost, vendar pa iz obeh izhaja en sam Kristus in Sin, ne zato, ker bi bila zaradi enosti odpravljena različnost dveh narav, ampak prej zato, ker sta nam božanskost in človeškost, združeni v neizrekljivi in nedopovedljivi edinosti, dali enega samega Gospoda in Kristusa in Sina.” In to je pomembno: prava človeškost in prava božanskost se resnično zedinita v eni sami osebi, našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, nadaljuje aleksandrijski škof, “izpovedujemo enega samega Kristusa in Gospoda, ne kakor da bi častili človeka skupaj z Logosom, da ne bi namigovali na ločenost, ko rečemo ‘skupaj’, ampak v smislu, da častimo enega samega in istega, ker Logosu ni tuje njegovo telo, v katerem sedi celo ob svojem Očetu, ne kakor da bi sedela ob njem dva sinova, ampak en sam, združen z lastnim mesom.”

Aleksandrijski škof je po zaslugi iznajdljivih zavezništev hitro dosegel, da so Nestorija vedno znova obsodili: rimski sedež, potem vrsta dvanajstih anatematizmov, ki jih je sam sestavil, in slednjič koncil, ki je bil v Efezu leta 431, tretji ekumenski. Zborovanje, ki se je odvijalo med negotovimi in bučnimi dogodki, se je končalo s prvim velikim zmagoslavjem marijanske pobožnosti in izgonom carigrajskega škofa, ki Devici zaradi zgrešene kristologije, ki je prinašala ločenost v samega Kristusa, ni hotel priznati naziva “Bogorodica”. Ko je tako Ciril premagal tekmeca in njegov nauk, je znal leta 433 priti tudi do teološke formule sprave z Antiohijci. Tudi to je pomenljivo: po eni strani je tu jasen verski nauk, po drugi pa tudi močno iskanje edinosti in sprave. V naslednjih letih, vse do smrti, ki ga je doletela 27. junija 444, je na vse načine branil in pojasnjeval svoje teološko stališče.

Cirilovi spisi – resnično zelo številni in široko razprostranjeni tudi v raznih latinskih in vzhodnih prevodih že za časa njegovega življenja, kar priča o njihovem takojšnjem uspehu – so prvenstvenega pomena za zgodovino krščanstva. Pomembni so njegovi številni komentarji številnih SZ in NZ knjig, med njimi celotnega Pentatevha, Izaija, Psalmov ter Lukovega in Janezovega evangelija. Izstopajo tudi mnoga dela glede nauka, v katerih se vedno znova ponavlja obramba trinitarične vere proti arijanskim in Nestorijevim tezam. Temelj Cirilovega poučevanja je cerkveno izročilo, še posebej, kot sem že nakazal, spisi Atanazija, njegovega velikega prednika na aleksandrijskem sedežu. Med drugimi Cirilovimi spisi je treba omeniti knjige Proti Julijanu, zadnji veliki odgovor na protikrščanske polemike, ki jih je aleksandrijski škof verjetno narekoval v zadnjih letih svojega življenja, da bi odgovoril na delo Proti Galilejcem, ki ga je dosti pred tem, leta 363, sestavil cesar, imenovani Odpadnik, ker je zapustil krščanstvo, v katerem je bil vzgojen.

Krščanska vera je predvsem srečanje z Jezusom, “osebo, ki daje življenju novo obzorje” (okr. Deus caritas est, 1). Sv. Ciril Aleksandrijski je bil neutruden in odločen pričevalec za Jezusa Kristusa, učlovečeno Božjo Besedo; predvsem je poudarjal edinost, kakor je ponavljal leta 433 v prvem pismu škofu Sukcenzu: “En sam je Sin, en sam Gospod Jezus Kristus, tako pred učlovečenjem kot po njem. Ni bil namreč en Sin Logos, ki se je rodil iz Boga Očeta; in drug tisti, ki se je rodil iz svete Device; verujemo pa, da je prav on, ki se je rodil pred vsemi časi, rodil tudi po mesu iz žene.” Ta trditev onstran svojega doktrinalnega pomena kaže, da je vera v Jezusa Logos, ki se je rodil iz Očeta, tudi dobro ukoreninjena v zgodovini, ker je, kakor trdi sv. Ciril, ta isti Jezus prišel v času z rojstvom iz Marije, Theotokos, in bo po svoji obljubi vedno z nami. In to je pomembno: Bog je večen, rodil se je iz žene in ostaja z nami vsak dan. V tem zaupanju živimo, v tem zaupanju najdemo pot svojega življenja.
Prevedel br. Miran Špelič OFM

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri.

Obstaja pa še drugačna moč, pozitivna moč, ki giblje svet, ki je sposobna stvaritve preoblikovati in prenoviti, to je moč »Kristusove ljubezni« (2Kor 5,14), kakor jo je imenoval sv. Pavel v Drugem pismu Korinčanom; to vsekakor ni kozmična sila, temveč božja, presežna. Deluje sicer tudi na vesolje, vendar je v sebi Kristusova ljubezen nekaj drugega. To presegajočo drugost je Gospod razodel na Veliko noč, v svetosti poti, ki jo je izbral, da bi nas osvobodil oblasti zla, kakor se je to zgodilo z izhodom iz Egipta, ko je Hebrejce izpeljal preko voda Rdečega morja. »O Bog«, vzklika psalmist, »tvoja pota so sveta. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode« (Ps 77/76,14.20). Med velikonočno skrivnostjo je Jezus prešel prepad smrti, saj je tako Bog hotel prenoviti svet, torej preko smrti in vstajenja svojega Sina, ki je »umrl za vse«, da bi lahko vsi živeli »tistemu, ki je zanje umrl vstal« (2Kor 5,16), ne pa le sami zase.

Slovesno dejanje pomiritve morja med nevihto je jasno znamenje Kristusovega gospostva nad negativnimi močmi in nas pripelje do tega, da pomislimo na njegovo božanskost: »Kdo neki je ta«, so se osupli in prestrašeni spraševali njegovi učenci, »da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr. 4,41). Njihova vera še ni trdna, se še oblikuje, saj sta še med sabo pomešana strah in zaupanje. Medtem ko je Jezusova zaupna predanost Očetu popolna in čista. Zaradi te moči ljubezni lahko med nevihto mirno spi, popolnoma gotov v Božjih rokah. Prišel pa bo čas, ko bo tudi Jezus izkusil stran in tesnobo. Ko bo prišla 'njegova ura' bo občutil vso težo grehov celotnega človeštva, kakor val povodni, ki se bo zlila čezenj. To bo res strašna nevihta, nikakor kozmična, temveč duhovna. To bo zadnji in skrajen napad zla proti Božjemu Sinu.

Jezus v tej uri ni podvomil v moč Boga Očeta in njegovo bližino, četudi je izkusil v polnosti sovraštvo, ko ni ljubezni; laž, ko ni resnice; greh, ko ni milosti. To dramo je v sebi zelo silovito izkusil, še posebej v Getsemaniju, preden so ga prijeli, zatem med trpljenjem, vse do smrti na križu. V tej uri je bil Jezus po eni strani ves eno z Očetom, popolnoma izročen Njemu, po drugi strani pa solidaren z grešniki, je bil kot ločen od Njega ter se je čutil od Njega zapuščen.

Apostol Pavel opisuje svojo izkušnjo v pismu Galačanom: »Skupaj s Kristusom sem križan: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20) in v drugem pismu Korinčanom: »Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje« (2Kor 4,12). To nikakor ne pomeni duševno motnjo ali izgubo osebnosti, saj Bog nikoli ne izniči človeško, temveč ga preoblikuje s svojim Duhom ter ga usmeri za službo njegovega načrta zveličanja.

Zato, četudi bodo nepričakovano privihrale nevihte, boste lahko začutili piš Svetega Duha, ki je močnejši od vsakega nasprotnega vetra in potiska naprej čoln Cerkve ter vsakega od nas. Živimo torej vedno v vedrini ter gojimo z zahvaljevanjem Gospodu veselje v srcu: »Večna je njegova ljubezen, amen!«

Razmišljanje papeža Frančiška, poseben Urbi et Orbi, 27. marec 2020
»Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.

Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z na videz »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko-duhovniško molitev: »... da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).
Prevod br. Miran Špelič OFM

Angel Gospodov, nedelja, 20. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Med današnjim bogoslužjem se pripoveduje dogodek o Jezusovi pomiritvi viharja. Barko, s katero so učenci prečkali jezero, je zajel vihar ter valovi in oni so se bali, da se bodo potopili. Jezus je z njimi na barki in na krmi na blazini spi. Učenci, polni strahu so začeli vpiti: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (v. 38).

Tudi mi smo večkrat, ko so nas zajele preizkušnje življenja, vpili h Gospodu: »Zakaj si zavit v molk in ne storiš ničesar zame?« Še zlasti, ko se nam zdi, da se potapljamo, ker je ljubezen ali projekt, v katerega smo polagali veliko upanje, izpuhtel; ali pa, ko se borimo z vztrajnimi valovi tesnobe; ali pa, ko so se utapljamo v problemih ali smo izgubljeni brez smeri ali pristanišča sredi morja življenja. Ali še, v trenutkih, ko so pošle moči, da bi šli naprej, ker ni službe ali pa nas zaradi nepričakovane diagnoze prevzema strah glede našega zdravja ali pa zdravja drage osebe. Številni trenutki so, v katerih se počutimo sredi nevihte, se čutimo, da je konec z nami.

V takšnih in še mnogih drugih situacijah čutimo, da nas duši strah in kot učenci tvegamo, da izgubimo izpred oči to, kar je najpomembnejše. Na barki pravzaprav je, čeprav spi, Jezus in se tudi njemu dogaja vse tisto, kar se njegovim. Njegov spanec, čeprav nas po eni strani preseneča, nas po drugi postavlja na preizkušnjo. Gospod je tam, navzoč. Gospod namreč čaka, če tako rečemo, da smo mi tisti, ki ga bomo vpletli, ga poklicali in postavili v središče vsega tega, kar živimo. Njegov spanec izziva nas, da se zbudimo. Kajti, da smo Jezusovi učenci, ne zadostuje verovati, da Bog je, da obstaja, ampak se vključiti z Njim v dogajanje, saj je potrebno povzdigniti proti Njemu glas. Poslušajte to: »Potrebno je kričati k Njemu.« Molitev je večkrat krik: »Gospod, reši me!« V programu Po njegovi podobi sem videl danes na dan beguncev številne, ki prihajajo z ladjami in v trenutku pred utopitvijo, vpijejo: »Reši nas«. Tudi v našem življenju se dogaja isto: »Gospod, reši nas!« in tako molitev postane krik.

Danes se lahko vprašamo, kateri so vetrovi, ki se zaganjajo v moje življenje, kateri valovi ovirajo mojo plovbo in postavljajo v nevarnost moje duhovno življenje, moje življenje družine, moje duševno življenje, tudi? Vse to povejmo Jezusu, vse mu pripovedujmo. On si to želi, hoče, da se ga oklenemo in najdemo zavetje pred izrojenimi valovi življenja.

Evangelij pripoveduje, da so se učenci približali Jezusu, ga zbudili in z njim govorili (prim. v. 38). Poglejte, začetek naše vere je priznanje, da sami ne moremo plavati na površju in zato potrebujemo Jezusa kot pomorščaki zvezde, da bi našli smer. Vera se začne pri verovanju, da nismo samozadostni in da začutimo, da potrebujemo Boga. Ko premagamo skušnjavo, da bi se zaprli vase, ko prerastemo lažno religioznost, s katero nočemo nadlegovati Boga, ko začnemo vpiti proti Njemu, bo On lahko v nas storil čudovite stvari. Krotka in nenavadna moč molitve je, ki dela čudeže.

Jezus, ki so ga učenci zaprosili, pomiri veter in valove ter jim zastavi vprašanje, ki se tiče tudi nas: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (v. 40). Učenci so se pustili ujeti strahu, ker so zrli v valove, namesto, da bi gledali Jezusa. Strah nas vodi do tega, da gledamo težave, probleme, težke probleme in ne gledamo Gospoda, ki večkrat spi. Tudi glede nas je tako. Kolikokrat smo zazrti v probleme, namesto, da bi šli h Gospodu in vrgli vanj svoje skrbi. Kolikokrat pustimo Gospoda v kotu, na dnu čolna življenja in ga zbudimo samo, ko ga potrebujemo. Danes prosimo za milost vere, ki se ne utrudi iskati Gospoda ter trkati na vrata njegovega Srca.

Devica Marija, ki v svojem življenju nisi nikoli prenehala zaupati v Boga, prebudi v nas življenjsko potrebo po vsakodnevnem zaupanju Vanj.