Dragi sobratje v duhovniški službi,
dragi bratje in sestre,
duhovniško leto, ki smo ga obhajali 150 let po smrti svetega arškega župnika, vzora duhovniške službe v našem času, gre h koncu. Dali smo se voditi arškemu župniku, da bi na novo razumeli veličino in lepoto duhovniške službe. Duhovnik ni zgolj nositelj uradne funkcije,  kakor tisti, ki jih vsaka družba potrebuje, da bi v njej mogli izpolnjevati določene naloge. Duhovnik marveč dela nekaj, česar noben človek ne more storiti sam od sebe: v Kristusovem imenu izgovarja besedo odveze naših grehov in tako s pomočjo Boga spreminja položaj našega življenja. Duhovnik izgovarja nad darovi kruha in vina besede Kristusove zahvale, ki so besede spremenjenja. Te besede napravljajo navzočega Kristusa samega, Vstalega, njegovo Telo in njegovo Kri, ter tako spreminjajo prvine sveta. To so besede, ki na stežaj odpirajo svet Bogu in ga združujejo z njim. Duhovništvo torej nikakor ni samo "uradna funkcija", marveč je zakrament: Bog uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč za ljudi in bi deloval v njihov blagor. Ta je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem. Drznost Boga, ki ima ljudi - čeprav pozna naše slabostim - za zmožne, da delujemo in smo namesto njega. Ta drznost Boga je zares velika stvar, ki se skriva v besedi "duhovništvo". Drznost, da nas ima Bog za zmožne tega; da tako  kliče ljudi v svojo službo in se od znotraj poveže z njimi: prav to smo hoteli v tem letu na novo premišljevati in razumevati. Hoteli smo prebuditi veselje, da nam je Bog tako blizu, in hvaležnost za dejstvo, da se on sam zaupa naši slabotnosti; da nas vodi in podpira dan za dnem. Prav tako smo hoteli ponovno pokazati mladim, da obstaja ta poklicanost, ta skupnost služenja za Boga in z Bogom. Še več: hoteli smo pokazati, da Bog pričakuje našo privolitev. Skupaj s Cerkvijo smo hoteli ponovno opozoriti, da moramo Boga prositi za to poklicanost. Prosímo, naj Bog pokliče nove delavce za svojo žetev. Ta prošnja k Bogu je hkrati trkanje Boga samega na srce mladih, naj se imajo za zmožne tega, za kar jih Bog ima za zmožne. Bilo je pričakovati, da to novo bleščanje duhovništva ne bo všeč "sovražniku". Sovražnik bi namreč raje videl, da duhovništvo izgine, zato da bi bil naposled Bog potisnjen ven iz sveta. In tako se je zgodilo, da so prav v tem letu veselja nad zakramentom duhovništva prišli na dan grehi duhovnikov - zlasti zloraba malih. S tem se duhovništvo, ki udejanja pozornost Boga v korist ljudi, obrača v svoje nasprotje. Tudi mi vztrajno prosimo odpuščanja Boga in vpletene oseb.  Medtem pa obljubljamo, da hočemo storiti vse, kar je mogoče, da se takšna zloraba ne bo zgodila nikoli več. Obljubljamo, da bomo pri pripustitvi k duhovniški službi in pri vzgoji v času priprave nanjo storili vse, kar moremo, da bi prerešetali pristnost poklicanosti; obljubljamo, da hočemo še bolj spremljati duhovnike na njihovi poti, zato da bi jih Gospod branil in varoval v mučnih okoliščinah in v nevarnostih življenja. Če bi duhovniško leto hotelo poveličevati naš oseben človeški dosežek, bi ga omenjeni pripetljaji uničili. A šlo nam je natanko za nasprotno: hoteli smo postajati vedno bolj hvaležni za božji dar, za dar, ki se skriva v "glinastih posodah" in ki prek vse človeške slabotnosti udejanja njegovo ljubezen v tem svetu. Zato gledamo na vse, kar se je zgodilo, kot na nalogo očiščevanja; nalogo, ki nas spremlja v prihodnost in nam še bolj daje spoznavati in ljubiti veliki božji dar. Prejeti dar nas obvezuje, da na božji pogum in ponižnost odgovarjamo s svojim pogumom in svojo ponižnostjo. Kristusova beseda, ki smo jo kot vstopni spev peli v bogoslužju, nam more v tej uri povedati, kaj pomeni postati in biti duhovniki: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen" (Mt 11,29).

Obhajamo praznik presvetega Jezusovega Srca in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo srce, ki je bilo ob smrti prebodeno s sulico rimskega vojaka. Da, njegovo srce je odprto za nas in pred nami - in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga govorico Jezusovega srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega srca. Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja, ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu in ga moramo živeti iz njega. Danes bi rad premišljeval zlasti o besedilih, s katerimi Cerkev kot molivka odgovarja na božjo besedo, predstavljeno v berilih. V teh pesmih sta beseda in odgovor med seboj prežeta. Z ene strani so ti spevi vzeti iz božje besede, a so z druge strani  hkrati že človekov odgovor na njegovo besedo, odgovor, v katerem se Beseda sama podarja in vstopa v naše življenje. Najpomembnejši od teh besedilih v današnjem bogoslužju je Psalm 23 (22) - "Gospod je moj pastir". V tem psalmu je Izrael v molitvi sprejel razodetje Boga samega kot pastirja in iz tega napravil usmeritev za svoje življenje. "Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka". V tej prvi vrstici sta izražena veselje in hvaležnost za dejstvo, da je Bog navzoč in skrbi za nas. Berilo iz knjige preroka Ezekijela se začenja z isto mislijo: "Jaz sam bom iskal svoje ovce in bom skrbel zanje" (Ezk 34,11). Bog se osebno zavzema zame, za nas, za človeštvo. Nisem puščen sam, izgubljen v vesolju in v družbi, v kateri smo vedno bolj zmedeni. Bog se zavzema zame! Ni oddaljeni Bog, kateremu moje življenje ne bi pomenilo veliko. Verstva sveta, kolikor lahko vidimo, so vedno vedela, da v bistvu obstaja en sam Bog. Toda ta Bog je bil daleč. Navidezno je prepustil svet drugim oblastem in močem, drugim božanstvom. Z njimi je bilo treba najti sporazum. Edini Bog je bil sicer dober, a vendarle daleč. Ni škodoval, pa tudi pomagal ne. Zato ni bilo potrebno ukvarjati se z njim. Ni vladal. Čudno, ta misel je spet prišla na površje v razsvetljenstvu. Tedaj so še razumeli, da svet predpostavlja Stvarnika. Toda ta Bog je ustvaril svet in se je nato očitno umaknil iz njega. Zdaj je svet imel svoj skupek zakonov, po katerih se je razvijal in v katere Bog ni posegal, ni mogel posegati. Bog je bil samo oddaljeni izvor. Mnogi si morda sploh niso želeli, da bi se Bog brigal zanje. Niso hoteli, da bi jih Bog motil. A kjer dojemajo božjo skrb in ljubezen kot motnjo, tam je spačeno tudi človeško bitje. Kako lepo in tolažljivo je vedeti, da obstaja oseba, ki mi hoče dobro, me ima rada in se briga zame. A veliko odločilnejše je, da obstaja tisti Bog, ki me pozna, me ljubi in se skrbi zame. "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene" (Jn 10,14), govori Cerkev pred evangelijem z Gospodovo besedo. Bog me pozna, skrbi zame. Ta misel bi nas morala zares navdajati s srečo. Pustimo, naj prodre globoko v našo notranjost! Tedaj bomo tudi doumeli, kaj pomeni: Bog hoče, da mi kot duhovniki, v majhni točki zgodovine, delimo njegove skrbi za ljudi. Kot duhovniki hočemo biti ljudje, ki v povezanosti z njegovo pozornostjo do ljudi skrbimo zanje in jim omogočamo, da stvarno in resnično doživljajo to pozornost Boga. Duhovnik bi moral na področju, ki mu je zaupano, skupaj z Gospodom govoriti: "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene". "Poznati" v smislu Svetega pisma ni nikoli samo zunanje znanje, kakor poznamo telefonsko številko kake osebe. "Poznati" pomeni, da smo notranje blizu drugemu. Da mu hočemo dobro in ga imamo radi. Skušati moramo "poznati" ljudi s strani Boga in s pogledom na Boga. Skušati moramo hoditi z njimi po poti božjega prijateljstva.

Vrnimo s k našemu psalmu. Tam je rečeno: "Vodi me po pravi poti zaradi svoje ljubezni. Tudi če hodim po temni dolini, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost" (23 /22/ 3s). Pastir kaže pravo pot tistim, ki so mu zaupani. Hodi pred njimi in jih vodi. Povejmo drugače: Gospod nam kaže, kako pravilno uresničujemo človečnost. Uči nas umetnosti živeti kot oseba. Kaj moram storiti, da ne bom propadel, da ne bom zapravil svojega življenja v pomanjkanju smisla? Prav to vprašanje si mora zastaviti vsak človek in sicer v vsakem obdobju življenja. Koliko temine je okoli tega vprašanja v našem času! Vedno znova nam prihaja na misel beseda Jezusa, ki je imel sočutje z ljudmi, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Gospod, usmili se tudi nas! Pokaži nam pot! Iz evangelija vemo: On sam je pot. Živeti s Kristusom, hoditi na njim – pomeni, najti pravo pot, da bi naše življenje našlo smisel in da bi nekega dne mogli reči: »Zares, življenje je bilo nekaj dobrega«. Izraelsko ljudstvo je bilo in je hvaležno Bogu, ker je v zapovedih pokazal pot življenja. Veliki psalm 119 (118) je izraz veselja nad dejstvom, da ne tavamo v temi. Bog nam je pokazal, kakšna je pot in kako moremo hoditi pravilno. Tisto, kar povedo zapovedi, je povzeto v Jezusovem življenju in je zato postalo živ vzor. Zdaj razumemo, da te božje smernice niso verige, marveč so pot, ki nam jo Jezus kaže. Lahko smo hvaležni zanje in se veselimo, ker so v Kristusu pred nami kot živeta resničnost. On sam nas je osrečil. V hoji skupaj s Kristusom doživljamo veselje razodetja. Kot duhovniki pa moramo ljudem prinašati veselje, da nam je Gospod pokazal pravo pot življenja.

Sledi beseda o »temni dolini«, po kateri Gospod vodi človeka. Pot vsakega od nas bo nekega dne pripeljala v temno dolino smrti, v kateri nas nihče ne more spremljati. Edino Gospod bo tam. Kristus sam je sestopil v temno noč smrti. Tudi tam nas On ne zapusti. Tudi tam nas vodi. »Če grem v podzemlje, si tam«, pravi Psalm 139 (138). Da, ti si navzoč tudi v poslednji bridkosti. Zato naš psalm lahko reče: tudi tam, v temni dolini, se ne bojim hudega. Ko govorimo o temni dolini, pa lahko mislimo tudi na temne doline skušnjave, malodušnosti, preizkušnje, skozi katere mora iti vsaka človeška oseba. Gospod je navzoč tudi v teh temačnih dolinah življenja. O, Gospod, pokaži mi, da si tu: v mračnosti skušnjave, v urah zatemnitve, v katerih se zdi, da so ugasnile vse luči! Pomagaj nam duhovnikom, da bomo mogli biti v takšnih temnih nočeh blizu osebam, ki so nam zaupane. Da jim bomo mogli pokazati tvojo luč.

»Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost«. Pastir potrebuje palico proti divjim živalim, ki hočejo vdreti v čredo; proti roparjem, ki iščejo svoj plen. Poleg palice je gorjača, ki daje oporo in pomaga, da gremo skozi težke prehode. Oboje spada tudi k cerkveni službi, k duhovniški službi. Tudi Cerkev mora uporabljati pastirjevo palico, s katero varuje vero zoper ponarejevalce,   zoper takšne usmeritve, ki v resnici zbegajo in zavajajo. Prav uporaba palice more biti služenje ljubezni. Danes vidimo, da ne gre za ljubezen, kadar dopuščajo ravnanja, ki niso vredna duhovniškega življenja. Prav tako ne gre za ljubezen, če dopuščajo bujno razraščanje krive vere, pačenje ali potvarjanje in razpadanje vere, kakor da bi mi neodvisno iznašli vero. Kakor da vera ne bi bila več dar Boga, dragoceni biser, ki si ga ne pustimo iztrgati. Hkrati pa mora palica vedno znova postajati pastirjeva gorjača, ki pomaga ljudem, da morejo hoditi za Gospodom tudi po težkih poteh.

Na koncu tega psalma je govor o pripravljeni mizi, o olju, s katerim je maziljena glava, o prekipevajočem kelihu, o tem, da smemo prebivati v Gospodovi bližini. V psalmu to izraža predvsem vidik veselja ob prazniku, ko smo z Bogom v svetišču, ko nas On sam pogosti in nam služi, ko moremo prebivati pri njem. Za nas, ki molimo ta psalm skupaj s Kristusom in njegovim telesom, ki je Cerkev, je ta vidik upanja dobil še večjo prostranost in globino. V teh besedah tako rekoč vidimo preroški predujem skrivnosti evharistije, v kateri nas Bog sam pogosti, ko se nam daje kot hrana – kot tisti kruh in tisto izborno vino, ki edina moreta dati poslednji odgovor na najglobljo človekovo lakoto in žejo. Kako ne bi bili srečni, da moremo biti vsak dan gostje pri Gospodovi mizi in prebivati pri njem? Kako ne bi bili srečni ob dejstvu, da nam Gospod sam  naroča: »To delajte v moj spomin!« Srečni, ker nam je zaupal, da pripravljamo Gospodovo mizi za ljudi, da jim dajemo njegovo telo in njegovo kri, jim podarjamo dragoceni dar njegove navzočnosti. Zares, z vsem srcem smemo skupaj moliti besede psalma: »Dobrotljivost in zvestoba me spremljata vse dni mojega življenja« (23/22/,6).

Na koncu se na kratko ozrimo še na dva obhajilna speva, ki nam ju Cerkev danes predlaga v svojem bogoslužju. To je zlasti beseda, s katero sv. Janez sklepa pripoved o Jezusovem križanju: »Vojak mu je s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda« (Jn 19,34). Jezusovo srce je prebodeno s sulico. Odprto je in postane izvir: voda in kri, ki pritečeta iz njega, kažeta na dva temeljna zakramenta, iz katerih Cerkev živi: na krst in evharistijo. Iz Gospodove prebodene strani, iz njegovega odprtega srca privre živi studenec, ki teče skozi stoletja in gradi Cerkev. Odprto srce je izvir nove reke življenja. V tej povezavi je sv. Janez gotovo mislil tudi na prerokbo Ezekijela, ki vidi, kako iz novega templja izvira reka, ki daje rodovitnost in življenje (Ez 47): Jezus sam je novi tempelj. Njegovo odprto srce je izvir, iz katerega priteka reka novega življenja, ki se nam podarja v krstu in evharistiji.

Bogoslužje slovesnega praznika presvetega Jezusovega Srca pa predvideva kot obhajilni spev še eno besedo, sorodno tej, vzeto iz Janezovega evangelija: Kdor je žejen, naj pride k meni. Naj pije, kdor veruje v mene. Sveto pismo pravi: »Pritekali bodo iz njega studenci žive vode« (prim. Jn 7,37s). V veri pijemo tako rekoč živo vodo Božje Besede, Kristusa. Tako vernik tudi sam postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni zemlji zgodovine. To vidimo v svetnikih. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Vsak kristjan in vsak duhovnik bi moral iz Kristusa postati studenec, ki prinaša življenje drugim. Mi bi morali dajati vodo življenja žejnemu svetu.

Danes obhajamo praznik rojstva sv. Janeza Krstnika. Njegovo rojstvo je dogodek, ki razsvetli življenje njegovih staršev, Elizabete in Zaharije, ter povzroči veselje in čudenje med sorodniki in sosedi. Ta dva ostarela starša sta sanjala in se tudi pripravljala na ta dan, a ga že več nista čakala: čutila sta se izključena, ponižana, razočarana – nista imela otrok. Pred napovedjo rojstva sina (glej Lk 1,13) je Zaharija nejeveren, saj zakoni narave tega niso dopuščali, bila sta že ostarela. Gospod ga je zato naredil nemega za ves čas nosečnosti. Gospod ni odvisen od naših logik in naših omejenih človeških zmožnosti. Treba se je naučiti zaupanja in molčati pred skrivnostjo Boga ter v ponižnosti in tišini premišljevati njegovo delo, ki se razodeva v zgodovini in ki velikokrat presega našo domišljijo.

In zdaj, ko se je to zgodilo, Elizabeta in Zaharija izkusita, da Bogu ni nič nemogoče (glej Lk 1,37). Njuno veselje je veliko. Današnji evangeljski odlomek (Lk 1,57-66.80) napove rojstvo in se zatem zaustavi pri izbiri imena za otroka. Elizabeta izbere ime, ki je tuje družinski tradiciji, ter pravi: »Janez se bo imenoval.« Ime pomeni »Bog daje milost«. Ta otrok bo glasnik, priča Božje milosti za uboge, ki s ponižno vero čakajo na svojo rešitev. Zaharija potrdi nepričakovano izbiro njegovega imena in ga zapiše na deščico. Nemudoma so se mu razvezala usta in jezik ter je spet normalno govoril in slavil Boga. Celotno dogajanje okoli rojstva Janeza Krstnika je obdano z veselim občutkom čudenja, presenečenja in hvaležnosti. Čudenje, presenečenje, hvaležnost. Tamkajšnje ljudi je obšel sveti strah božji in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh.

Bratje in sestre, zvesto ljudstvo sluti, da se je zgodilo nekaj velikega, čeprav ponižnega in skritega, in se sprašuje: Kaj neki bo ta otrok? Zvesto Božje ljudstvo je zmožno živeti vero z veseljem, s čutom za čudenje, presenečenje in hvaležnost. Veliko ljudi je o čudežu Janezovega rojstva govorilo na lep način, z veseljem, bili so zadovoljni.

Vprašajmo se: Kaj pa moja vera? Je radostna vera ali pa je vedno enaka vera? Imam čut za čudenje, ko vidim Gospodova dela, ko slišim govoriti o stvareh evangelizacije ali o življenju nekega svetnika? Ali ko vidim veliko dobrih ljudi – čutim v sebi milost ali pa se v mojem srcu nič ne premakne? Znam začutiti tolažbe Duha ali pa sem pred njimi zaprt? Vprašajmo se, vsak med nami, med izpraševanjem vesti: Kako je z mojo vero? Je vesela? Je odprta za Božja presenečenja? Sem v duši okusil tisto čudenje, ki ga povzroča Božja navzočnost, tisti občutek hvaležnosti. Razmislimo o teh držah vere: veselje, čudenje, presenečenje in hvaležnost.

Devica Marija naj nam pomaga razumeti, da je v vsaki človeški osebi odtis Boga, izvir življenja. Ona, Božja mati in naša mati, naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali, da pri rojstvu otroka starši delujejo kot sodelavci Boga. To je zares vzvišeno poslanstvo, ki iz vsake družine naredi svetišče življenja in z vsakim rojstvom otroka prebuja veselje, čudenje in hvaležnost.

Homilija, petek, 3. junij 2016
Srce Dobrega pastirja ni samo Srce, ki ima do nas usmiljenje, ampak je usmiljenje sámo.« V njem sije Očetova ljubezen; tu sem sprejet in razumljen tak, kakršen sem; tu, z vsemi svojimi ovirami in grehi, okušam gotovost, da sem izbran in ljubljen. »Ko gledam to Srce, obnavljam prvo ljubezen: spomin na trenutek, ko se me je Gospod v duhu dotaknil in me poklical, naj mu sledim. Srce Dobrega pastirja duhovnikom pravi, da je njegova ljubezen brez meja, da se ne utrudi in se nikoli ne preda. V njem vidijo Gospodovo neprestano darovanje; tu najdejo izvir zveste in krotke ljubezni, ki jih pušča svobodne in jih dela svobodne; tu vsakokrat odkrijejo, da jih Jezus ljubi do konca, ne da bi se kadar koli vsiljeval. Srce Dobrega pastirja je iztegnjeno proti nam, usmerjeno je predvsem proti najbolj oddaljenemu; tja trmasto kaže igla njegovega kompasa, tam razodeva slabotnost posebne ljubezni, ker želi vse doseči in nikogar izgubiti.

Pred Jezusovim Srcem se po papeževih besedah rodi temeljno vprašanje duhovniškega življenja, ki si ga duhovnik mora zastaviti vsak dan: »Kam je usmerjeno moje srce?« Sredi mnogih dejavnosti duhovniške službe vztraja vprašanje: »Kje je pritrjeno moje srce, kam je uperjeno, kateri zaklad išče?« Jezus namreč pravi, da kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Nenadomestljiva zaklada Jezusovega Srca pa sta dva: Oče in mi. Jezus je svoje dneve preživljal med molitvijo k Očetu in srečevanjem z ljudmi. Tudi srce Kristusovega pastirja pozna samo dve smeri: Gospod in ljudje. Duhovnikovo srce je srce, ki je prebodeno z Gospodovo ljubeznijo. Zato ne gleda več samega sebe, ampak je obrnjen k Bogu in k bratom. Ni več ''srce plesalca'', ki se pusti pritegniti mikom trenutka ali ki gre sem in tja in išče soglasja in mala zadovoljstva, ampak je srce, ki je trdno v Gospodu, ovito s Sveti Duhom, odprto in razpoložljivo za brate.

Tri dejanja so, ki lahko duhovniku pomagajo, da bo njegovo srce gorelo od ljubezni do Jezusa, Dobrega pastirja. To so: iskati, vključevati in veseliti se.

Bog išče svoje izgubljene ovce. V evangeliju beremo, da gre iskat tisto eno izgubljeno ovco, ne da bi se bal nevarnosti. Brez zadržkov si upa zapustiti pašnik, zapustiti delovni urnik, ne pusti si izplačevati nadur. Iskanja ne prelaga, ne razmišlja danes sem že opravil svojo dolžnost, s tem se bom ukvarjal jutri, ampak se takoj posveti delu. Njegovo srce je nemirno, dokler ne najde tiste ene izgubljene ovce. In ko jo najde, pozabi na ves napor in si jo ves zadovoljen naloži na ramena. Enkrat jo mora iti iskat, se pogovarjati, prepričevati, drugič mora ostati pred tabernakljem in se z Gospodom boriti za tisto ovco.

To je srce ki išče, je nadaljeval papež: »Je srce, ki si ne lasti časov in prostorov, ni ljubosumno zaradi svojega upravičenega miru in nikoli ne zahteva, naj se ga ne moti. Pastir, ki je po Božjem srcu, ne brani svoje udobnosti, ni obremenjen z varovanjem svojega dobrega imena, ampak je brez strahu pred kritikami pripravljen tvegati, samo da bi posnemal svojega Gospoda.

Pastir, ki je oblikovan po Jezusu, ima svobodno srce in lahko zapusti svoje stvari. Ne dela obračuna za tisto, kar ima, in za ure, ko je delal. Ni računovodja duha, ampak je dobri Samarijan, ki išče tistega, ki je v stiski. »Je pastir, ni nadzornik črede. Posveti se poslanstvu ne petdeset ali šestdeset odstotno, ampak z vsem, kar je. Ker se poda iskat, najde, in najde, ker tvega. Če pastir ne tvega, ne najde. Ne zaustavi se ob razočaranjih in ob naporih se ne preda; je namreč trdovraten v dobrem, maziljen z božjo trdovratnostjo, da se nihče ne izgubi. Zato ne le pušča odprta vrata, ampak gre ven iskat tistega, ki skozi vrata noče več vstopiti. Kakor vsak dobri kristjan in kot zgled za vsakega kristjana, je vedno 'v izhodu iz sebe'. Epicenter njegovega srca se nahaja zunaj njega: je razsrediščen od samega sebe, osrediščen je edino v Jezusu; ne privlači ga lastni jaz, ampak 'Ti' Boga in 'mi' ljudi.

Druga pomembna poteza duhovnikovega srca je vključevanje. Kristus ljubi in pozna svoje ovce, zanje dá svoje življenje, nobena mu ni tuja. Njegova čreda je njegova družina in njegovo življenje. Ni vodja, ki se boji ovac, ampak je Pastir, ki hodi z njimi in jih kliče po imenu. Zbrati želi vse ovce, ki še ne bivajo z njim.

Enako tudi s Kristusovim duhovnikom: je maziljen za ljudstvo, ne da izbira lastne projekte, ampak da je blizu konkretnim ljudem, ki mu jih je po Cerkvi zaupal Bog. Nihče ni izključen iz duhovnikovega srca, iz njegove molitve in iz njegovega nasmeha. Z ljubečim pogledom in očetovskim srcem sprejema, vključuje in, kadar mora opominjati, je to vedno zato, da zbližuje; nikogar ne prezira, ampak je pripravljen umazati si roke za vse. Dobri Pastir nima rokavic.« Duhovnik prav tako ne čaka na pozdrave in komplimente drugih, ampak prvi ponudi roko, odvrže opravljanje, predsodke in mržnjo. S potrpežljivostjo posluša probleme in spremlja korake ljudi, s tem ko podarja božje odpuščanje z velikodušnim sočutjem. Ne ošteva tistega, ki zapusti pot ali se na njej izgubi, ampak je vedno pripravljen ponovno vključevati in zgladiti spore. Je človek, ki zna vključevati.

Bog je poln veselja: njegovo veselje se rodi iz odpuščanja, iz življenja, ki se poraja, iz sina, ki ponovno diha domači zrak, je sveti oče spregovoril še o tretji pomembni lastnosti duhovnika. Veselje Jezusa, Dobrega pastirja, ni veselje 'zase', ampak je veselje 'za druge' in 'z drugimi', je resnično veselje ljubezni.« In to je tudi duhovnikovo veselje, je pripomnil papež in nadaljeval, da je duhovnik »preoblikovan z usmiljenjem, ki ga zastonj daje«. »V molitvi odkrije tolažbo Boga in izkusi, da ni nič močnejšega od njegove ljubezni. Zato je notranje veder, je srečen, da je kanal usmiljenja in približevanja človeka k Božjemu Srcu. Žalost zanj ni nekaj normalnega, ampak je samo prehodna; strogost mu je tuja, ker je pastir v skladu s krotkim Božjim Srcem.

Duhovniki, to identiteto pastirjev lahko najdete vsak dan v evharističnem obhajanju. Vzemite si za svoje Jezusove besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.« To je tudi smisel njihovega življenja, to so besede, s katerimi na neki način lahko vsakodnevno obnavljajo obljube svojega duhovniškega posvečenja. Sveti oče se je vsem zahvalil za njihov 'da' in za mnoge skrite 'da-je', ki jih pozna samo Gospod: »Zahvaljujem se vam za vaš 'da' darovanju življenja, združeni z Jezusom: tu je čisti izvir našega veselja.«

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Farizeji in pismouki se pritožujejo, ker nočejo sprejeti, da je Kristus postal človek zato, da bi lahko rešil cestninarje in grešnike.« Sv. Ambrož pa pravi: »Prilike so bile napisane za ozdravitev naših ran, saj predstavljajo božansko zdravilo, ki od Trojice prihaja k nam: oče je namreč Bog Oče, pastir je Kristus, žena pa je Cerkev.« Tertulijan dodaja: »Pastir pokaže krepost potrpežljivosti, ko išče ovco, prav tako pa oče s potrpežljivostjo čaka na sina.« Sv. Maksim Torinski nadaljuje: »Pastir, to je Bog, ne more pozabiti na nas, tudi na najmanjšega ne.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Pastir je moral nositi ovco vse do vasi, a se je kljub temu veselil. Pastirjeva ramena so raztegnjene roke na križu, ki potrpežljivo prenašajo težo ponovne vključitve.«

Sv. Atanazij pravi: »Gospod, ki je nad morjem je z nevihto preizkusil njihovo vero ter razodel svojo moč.« Sv. Gregor Nacijanški pa dodaja: »Skrivnost učlovečenega Boga se razodeva ravno v počivanju njega, ki je mir in počitek za vse, ki so utrujeni in obteženi.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski pa v vidita v Jezusovem počivanju namero, da začne zoreti vera njegovih učencev.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »očitna uporaba pojmov osebne avtoritete kaže na božjo identiteto večnega Sina«. Tertulijan pa pravi, da so se »v pomirjeni nevihti uresničile Abakukove ter Naumove prerokbe.« Sv. Avguštin in sv. Peter Krizolog pa pravita, da lahko takrat, ko smo v preizkušnji, zbudimo Kristusa, spečega v nas.« Prudencij pa pravi, da lahko »samo Ustvarjalec globočin pomiri nevihto ter hodi po vodi.«

Tudi danes bomo, ko nadaljujemo svojo pot po stopinjah cerkvenih očetov, srečali veliko osebnost, Cirila Aleksandrijskega. Povezan je s kristološkim sporom, ki je privedel do efeškega koncila leta 431, in je zadnji vidnejši predstavnik aleksandrijskega izročila. Na grškem Vzhodu so ga kasneje označili za “varuha točnosti” – v smislu varuha prave vere – in celo “pečat očetov”. Ta starodavna izraza dobro kažeta na dejstvo, ki zaznamuje Cirila, in to je nenehno sklicevanje tega aleksandrijskega škofa na cerkvene pisce pred njim (med njimi zlasti na Atanazija) z namenom, da pokaže povezanost lastne teologije z izročilom. Namenoma in izrecno vstopa v izročilo Cerkve, v katerem prepoznava zagotovilo povezanosti z apostoli in samim Kristusom. Kot svetnika častijo sv. Cirila tako na Vzhodu kot na Zahodu, leta 1882 pa ga je papež Leon XIII. razglasili še za cerkvenega učitelja in obenem podelil isti naziv še enemu pomembnemu predstavniku grške patristike, sv. Cirilu Jeruzalemskemu. Tako sta se pokazali pozornost in ljubezen tega papeža do vzhodnih krščanskih izročil, saj je kasneje za cerkvenega učitelja razglasil še sv. Janeza Damaščana in tako tudi na ta način pokazal svoje prepričanje glede pomembnosti teh izročil za izražanje nauka edine Kristusove Cerkve.

O Cirilovem življenju pred izvolitvijo na pomemben aleksandrijski sedež imamo zelo malo podatkov. Bil je nečak Teofila, ki je od 385 kot škof s trdo roko in veliko veljavo vodil aleksandrijsko škofijo. Rodil se je verjetno prav v egiptovski prestolnici med letoma 370 in 380. Že zgodaj se je usmeril v cerkveno življenje in bil deležen dobre splošne in teološke izobrazbe. Leta 403 je bil v Carigradu v spremstvu svojega mogočnega strica in se tam udeležil tako imenovane sinode pod hrastom, ki je odstavila tamkajšnjega škofa Janeza (kasneje imenovanega Krizostom) in tako slavila zmagoslavje aleksandrijskega sedeža nad carigrajskim, kjer je bival cesar. Ob smrti strica Teofila je bil še mladi Ciril leta 412 izvoljen za škofa vplivne Cerkve v Aleksandriji, ki jo je vodil z veliko silovitostjo dvaintrideset let, ob tem pa vedno težil k uveljavljanju primata nad celotnim Vzhodom, pri čemer se je opiral tudi na tradicionalne zveze z Rimom.

Nekaj let kasneje, leta 417 ali 418, se je aleksandrijski škof pokazal kot realist pri vnovični vzpostavitvi prelomljenega občestva s Carigradom – ta prelom je bil boleče dejstvo od leta 406, od odstavitve Krizostoma. Stari spor s carigrajskim sedežem pa je znova vzplamtel kakih deset let kasneje, ko je bil leta 428 za novega carigrajskega škofa izvoljen Nestorij, ugleden in strog menih iz antiohijske šole. Novi carigrajski škof je namreč hitro zbudil odpor, ker je v svojem pridiganju za Marijo raje uporabljal izraz “Kristorodica” (Christotokos) namesto izraza “Bogorodica” (Theotokos), ki se je že zelo priljubil ljudski pobožnosti. Razlog za to odločitev škofa Nestorija je bila njegova privrženost kristologiji antiohijskega tipa, ki je zato, da bi ohranila pomembnost Kristusove človeškosti, slednjič le-to ločevala od njegove božanskosti. Tako v Kristusu ni bilo več resničnega zedinjenja med Bogom in človekom in potemtakem seveda ni bilo mogoče več govoriti o “Bogorodici”.

Odziv Cirila – tedaj največjega predstavnika aleksandrijske kristologije, ki pa je hotela nasprotno močno poudarjati enotnost Kristusove osebe – je bila skoraj takojšnja. Že od leta 429 je uporabil vsa sredstva, z nekaj pismi se je obrnil celo na samega Nestorija. V drugem, ki mu ga je Ciril napisal februarja 430, beremo jasno trditev o dolžnosti pastirjev, da ohranijo vero božjega ljudstva. To je bilo njegovo merilo, ki sicer velja še danes: vera božjega ljudstva je izraz izročila, je zagotovilo zdravega nauka. Takole piše Nestoriju: “Ljudstvu je treba podajati nauk in razlagati vero kar najbolj neoporečno in se spominjati, da bo, kdor pohujša enega samega teh malih, ki verujejo v Kristusa, podvržen neznosni kazni.”

V istem pismu Nestoriju – pismu, ki ga je kasneje, leta 451, potrdil kalcedonski koncil, četrti ekumenski, Ciril jasno opiše svojo kristološko vero: “Tako trdimo, da sta različni naravi, ki sta se združili v resnično enost, vendar pa iz obeh izhaja en sam Kristus in Sin, ne zato, ker bi bila zaradi enosti odpravljena različnost dveh narav, ampak prej zato, ker sta nam božanskost in človeškost, združeni v neizrekljivi in nedopovedljivi edinosti, dali enega samega Gospoda in Kristusa in Sina.” In to je pomembno: prava človeškost in prava božanskost se resnično zedinita v eni sami osebi, našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, nadaljuje aleksandrijski škof, “izpovedujemo enega samega Kristusa in Gospoda, ne kakor da bi častili človeka skupaj z Logosom, da ne bi namigovali na ločenost, ko rečemo ‘skupaj’, ampak v smislu, da častimo enega samega in istega, ker Logosu ni tuje njegovo telo, v katerem sedi celo ob svojem Očetu, ne kakor da bi sedela ob njem dva sinova, ampak en sam, združen z lastnim mesom.”

Aleksandrijski škof je po zaslugi iznajdljivih zavezništev hitro dosegel, da so Nestorija vedno znova obsodili: rimski sedež, potem vrsta dvanajstih anatematizmov, ki jih je sam sestavil, in slednjič koncil, ki je bil v Efezu leta 431, tretji ekumenski. Zborovanje, ki se je odvijalo med negotovimi in bučnimi dogodki, se je končalo s prvim velikim zmagoslavjem marijanske pobožnosti in izgonom carigrajskega škofa, ki Devici zaradi zgrešene kristologije, ki je prinašala ločenost v samega Kristusa, ni hotel priznati naziva “Bogorodica”. Ko je tako Ciril premagal tekmeca in njegov nauk, je znal leta 433 priti tudi do teološke formule sprave z Antiohijci. Tudi to je pomenljivo: po eni strani je tu jasen verski nauk, po drugi pa tudi močno iskanje edinosti in sprave. V naslednjih letih, vse do smrti, ki ga je doletela 27. junija 444, je na vse načine branil in pojasnjeval svoje teološko stališče.

Cirilovi spisi – resnično zelo številni in široko razprostranjeni tudi v raznih latinskih in vzhodnih prevodih že za časa njegovega življenja, kar priča o njihovem takojšnjem uspehu – so prvenstvenega pomena za zgodovino krščanstva. Pomembni so njegovi številni komentarji številnih SZ in NZ knjig, med njimi celotnega Pentatevha, Izaija, Psalmov ter Lukovega in Janezovega evangelija. Izstopajo tudi mnoga dela glede nauka, v katerih se vedno znova ponavlja obramba trinitarične vere proti arijanskim in Nestorijevim tezam. Temelj Cirilovega poučevanja je cerkveno izročilo, še posebej, kot sem že nakazal, spisi Atanazija, njegovega velikega prednika na aleksandrijskem sedežu. Med drugimi Cirilovimi spisi je treba omeniti knjige Proti Julijanu, zadnji veliki odgovor na protikrščanske polemike, ki jih je aleksandrijski škof verjetno narekoval v zadnjih letih svojega življenja, da bi odgovoril na delo Proti Galilejcem, ki ga je dosti pred tem, leta 363, sestavil cesar, imenovani Odpadnik, ker je zapustil krščanstvo, v katerem je bil vzgojen.

Krščanska vera je predvsem srečanje z Jezusom, “osebo, ki daje življenju novo obzorje” (okr. Deus caritas est, 1). Sv. Ciril Aleksandrijski je bil neutruden in odločen pričevalec za Jezusa Kristusa, učlovečeno Božjo Besedo; predvsem je poudarjal edinost, kakor je ponavljal leta 433 v prvem pismu škofu Sukcenzu: “En sam je Sin, en sam Gospod Jezus Kristus, tako pred učlovečenjem kot po njem. Ni bil namreč en Sin Logos, ki se je rodil iz Boga Očeta; in drug tisti, ki se je rodil iz svete Device; verujemo pa, da je prav on, ki se je rodil pred vsemi časi, rodil tudi po mesu iz žene.” Ta trditev onstran svojega doktrinalnega pomena kaže, da je vera v Jezusa Logos, ki se je rodil iz Očeta, tudi dobro ukoreninjena v zgodovini, ker je, kakor trdi sv. Ciril, ta isti Jezus prišel v času z rojstvom iz Marije, Theotokos, in bo po svoji obljubi vedno z nami. In to je pomembno: Bog je večen, rodil se je iz žene in ostaja z nami vsak dan. V tem zaupanju živimo, v tem zaupanju najdemo pot svojega življenja.
Prevedel br. Miran Špelič OFM

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri.

Obstaja pa še drugačna moč, pozitivna moč, ki giblje svet, ki je sposobna stvaritve preoblikovati in prenoviti, to je moč »Kristusove ljubezni« (2Kor 5,14), kakor jo je imenoval sv. Pavel v Drugem pismu Korinčanom; to vsekakor ni kozmična sila, temveč božja, presežna. Deluje sicer tudi na vesolje, vendar je v sebi Kristusova ljubezen nekaj drugega. To presegajočo drugost je Gospod razodel na Veliko noč, v svetosti poti, ki jo je izbral, da bi nas osvobodil oblasti zla, kakor se je to zgodilo z izhodom iz Egipta, ko je Hebrejce izpeljal preko voda Rdečega morja. »O Bog«, vzklika psalmist, »tvoja pota so sveta. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode« (Ps 77/76,14.20). Med velikonočno skrivnostjo je Jezus prešel prepad smrti, saj je tako Bog hotel prenoviti svet, torej preko smrti in vstajenja svojega Sina, ki je »umrl za vse«, da bi lahko vsi živeli »tistemu, ki je zanje umrl vstal« (2Kor 5,16), ne pa le sami zase.

Slovesno dejanje pomiritve morja med nevihto je jasno znamenje Kristusovega gospostva nad negativnimi močmi in nas pripelje do tega, da pomislimo na njegovo božanskost: »Kdo neki je ta«, so se osupli in prestrašeni spraševali njegovi učenci, »da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr. 4,41). Njihova vera še ni trdna, se še oblikuje, saj sta še med sabo pomešana strah in zaupanje. Medtem ko je Jezusova zaupna predanost Očetu popolna in čista. Zaradi te moči ljubezni lahko med nevihto mirno spi, popolnoma gotov v Božjih rokah. Prišel pa bo čas, ko bo tudi Jezus izkusil stran in tesnobo. Ko bo prišla 'njegova ura' bo občutil vso težo grehov celotnega človeštva, kakor val povodni, ki se bo zlila čezenj. To bo res strašna nevihta, nikakor kozmična, temveč duhovna. To bo zadnji in skrajen napad zla proti Božjemu Sinu.

Jezus v tej uri ni podvomil v moč Boga Očeta in njegovo bližino, četudi je izkusil v polnosti sovraštvo, ko ni ljubezni; laž, ko ni resnice; greh, ko ni milosti. To dramo je v sebi zelo silovito izkusil, še posebej v Getsemaniju, preden so ga prijeli, zatem med trpljenjem, vse do smrti na križu. V tej uri je bil Jezus po eni strani ves eno z Očetom, popolnoma izročen Njemu, po drugi strani pa solidaren z grešniki, je bil kot ločen od Njega ter se je čutil od Njega zapuščen.

Apostol Pavel opisuje svojo izkušnjo v pismu Galačanom: »Skupaj s Kristusom sem križan: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20) in v drugem pismu Korinčanom: »Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje« (2Kor 4,12). To nikakor ne pomeni duševno motnjo ali izgubo osebnosti, saj Bog nikoli ne izniči človeško, temveč ga preoblikuje s svojim Duhom ter ga usmeri za službo njegovega načrta zveličanja.

Zato, četudi bodo nepričakovano privihrale nevihte, boste lahko začutili piš Svetega Duha, ki je močnejši od vsakega nasprotnega vetra in potiska naprej čoln Cerkve ter vsakega od nas. Živimo torej vedno v vedrini ter gojimo z zahvaljevanjem Gospodu veselje v srcu: »Večna je njegova ljubezen, amen!«

Razmišljanje papeža Frančiška, poseben Urbi et Orbi, 27. marec 2020
»Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.

Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z na videz »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko-duhovniško molitev: »... da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).
Prevod br. Miran Špelič OFM

Angel Gospodov, nedelja, 20. junij 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Med današnjim bogoslužjem se pripoveduje dogodek o Jezusovi pomiritvi viharja. Barko, s katero so učenci prečkali jezero, je zajel vihar ter valovi in oni so se bali, da se bodo potopili. Jezus je z njimi na barki in na krmi na blazini spi. Učenci, polni strahu so začeli vpiti: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (v. 38).

Tudi mi smo večkrat, ko so nas zajele preizkušnje življenja, vpili h Gospodu: »Zakaj si zavit v molk in ne storiš ničesar zame?« Še zlasti, ko se nam zdi, da se potapljamo, ker je ljubezen ali projekt, v katerega smo polagali veliko upanje, izpuhtel; ali pa, ko se borimo z vztrajnimi valovi tesnobe; ali pa, ko so se utapljamo v problemih ali smo izgubljeni brez smeri ali pristanišča sredi morja življenja. Ali še, v trenutkih, ko so pošle moči, da bi šli naprej, ker ni službe ali pa nas zaradi nepričakovane diagnoze prevzema strah glede našega zdravja ali pa zdravja drage osebe. Številni trenutki so, v katerih se počutimo sredi nevihte, se čutimo, da je konec z nami.

V takšnih in še mnogih drugih situacijah čutimo, da nas duši strah in kot učenci tvegamo, da izgubimo izpred oči to, kar je najpomembnejše. Na barki pravzaprav je, čeprav spi, Jezus in se tudi njemu dogaja vse tisto, kar se njegovim. Njegov spanec, čeprav nas po eni strani preseneča, nas po drugi postavlja na preizkušnjo. Gospod je tam, navzoč. Gospod namreč čaka, če tako rečemo, da smo mi tisti, ki ga bomo vpletli, ga poklicali in postavili v središče vsega tega, kar živimo. Njegov spanec izziva nas, da se zbudimo. Kajti, da smo Jezusovi učenci, ne zadostuje verovati, da Bog je, da obstaja, ampak se vključiti z Njim v dogajanje, saj je potrebno povzdigniti proti Njemu glas. Poslušajte to: »Potrebno je kričati k Njemu.« Molitev je večkrat krik: »Gospod, reši me!« V programu Po njegovi podobi sem videl danes na dan beguncev številne, ki prihajajo z ladjami in v trenutku pred utopitvijo, vpijejo: »Reši nas«. Tudi v našem življenju se dogaja isto: »Gospod, reši nas!« in tako molitev postane krik.

Danes se lahko vprašamo, kateri so vetrovi, ki se zaganjajo v moje življenje, kateri valovi ovirajo mojo plovbo in postavljajo v nevarnost moje duhovno življenje, moje življenje družine, moje duševno življenje, tudi? Vse to povejmo Jezusu, vse mu pripovedujmo. On si to želi, hoče, da se ga oklenemo in najdemo zavetje pred izrojenimi valovi življenja.

Evangelij pripoveduje, da so se učenci približali Jezusu, ga zbudili in z njim govorili (prim. v. 38). Poglejte, začetek naše vere je priznanje, da sami ne moremo plavati na površju in zato potrebujemo Jezusa kot pomorščaki zvezde, da bi našli smer. Vera se začne pri verovanju, da nismo samozadostni in da začutimo, da potrebujemo Boga. Ko premagamo skušnjavo, da bi se zaprli vase, ko prerastemo lažno religioznost, s katero nočemo nadlegovati Boga, ko začnemo vpiti proti Njemu, bo On lahko v nas storil čudovite stvari. Krotka in nenavadna moč molitve je, ki dela čudeže.

Jezus, ki so ga učenci zaprosili, pomiri veter in valove ter jim zastavi vprašanje, ki se tiče tudi nas: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (v. 40). Učenci so se pustili ujeti strahu, ker so zrli v valove, namesto, da bi gledali Jezusa. Strah nas vodi do tega, da gledamo težave, probleme, težke probleme in ne gledamo Gospoda, ki večkrat spi. Tudi glede nas je tako. Kolikokrat smo zazrti v probleme, namesto, da bi šli h Gospodu in vrgli vanj svoje skrbi. Kolikokrat pustimo Gospoda v kotu, na dnu čolna življenja in ga zbudimo samo, ko ga potrebujemo. Danes prosimo za milost vere, ki se ne utrudi iskati Gospoda ter trkati na vrata njegovega Srca.

Devica Marija, ki v svojem življenju nisi nikoli prenehala zaupati v Boga, prebudi v nas življenjsko potrebo po vsakodnevnem zaupanju Vanj.