Božič, ki smo ga praznovali pred nekaj dnevi, je »skrivnost luči«. Ljudje vseh časov jo lahko podoživljajo preko vere in molitve. In prav preko molitve postajamo bolj zmožni približati se Bogu. Molitev je bila del življenja Svete družine iz Nazareta. Dom Marije, Jožefa in Jezusa je bil šola molitve, kjer se uči poslušati, premišljevati in prodreti v globok pomen prihoda Božjega Sina.

Jezus se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. Devica Marija je bila njegova mati in Jožef je bil njegov krušni oče. Oba sta ga z neizmerno ljubeznijo vzgajala. Jezusova družina resnično zasluži naziv 'sveta', saj so se v njej vsi zavzemali, da bi izpolnjevali Božjo voljo, ki se je v Jezusovi čudoviti navzočnosti učlovečila. Po eni strani je bila družina kot vse druge in je kot takšna zgled zakonske ljubezni, sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti, skratka vseh tistih vrednot, ki jih družina ohranja in razširja in tako na bistven način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna od vseh drugih družin, zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanskim družinam, na obzorje Boga, na blago a hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni.

Evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem darovanju v templju. Kot v vseh judovskih družinah sta se tudi Jezusova starša odpravila v Jeruzalem, da bi svojega prvorojenca »postavila pred Gospoda«. To je bilo romanje vere« in simbol molitve, srečanja z Gospodom, ki sta ga Marija in Jožef že gledala v sinu Jezusu. Nepremagljiv vzor zrenja Kristusa je prav Marija. Pogled njenega srca je že v trenutku oznanjenja osredotočen Nanj. V naslednjih mesecih počasi vse bolj zaznava njegovo prisotnost, vse do dneva njegovega rojstva. Njene oči so vedno obrnjene vanj in vsako njegovo besedo shrani kot dragocenost. Sveti Luka piše, da je Marija »premišljevala v svojem srcu«. To je zaznamovalo njeno držo do skrivnosti utelešenja, ki jo je obdržala celo življenje. Njena podoba, kot nam jo predstavlja evangelist Luka, je vzor za vsakega vernika, ki shranjuje Jezusove besede in dejanja ter tako vse bolj napreduje pri poznavanju Jezusa.

Marijina zmožnost, da je živela od Božjega pogleda, pa je tako rekoč nalezljiva. Prvi je to izkusil Jožef. Ko se je odločil zaupati angelu, ki mu je dejal, naj se ne boji vzeti Marije k sebi, se je njegov odnos do Boga spremenil. Na drugačen način ga je sprejel v svoje življenje, vstopil je v njegov načrt odrešenja, izpolnil je njegovo voljo. Samega sebe je podaril Mariji in Jezusu ter tako v polnosti odgovoril na klic, ki ga je prejel. Evangeliji ne pišejo o Jožefu: »Njegova prisotnost je bila tiha, toda zvesta, stanovitna in delovna.« Jezusa je v njegovem otroštvu zagotovo naučil moliti, vodil ga je s seboj v sinagogo in ga v vsakodnevnem življenju v Nazaretu privajal na ritem molitve in dela.

Odlomki na začetku Matejevega in Lukovega evangelija usmerijo naš pogled na Jezusa, Marijo in Jožefa z namenom, da lahko častimo skrivnost Boga, ki se je hotel roditi iz žene, Svete Device in prišel na ta svet na vsem ljudem običajen način. Tako je posvetil resničnost družine, jo napolnil z Božjo milostjo, ter ji v polnosti razodel njeno poklicanost in poslanstvo. Drugi vatikanski koncil je posvetil družini veliko pozornost. Zakonca sta po besedah koncila poklicana, da bi bila drug drugemu in otrokom priče vere in Kristusove ljubezni (prim. C 35). Krščanska družina se tako udeležuje preroškega poslanstva Cerkve, saj s svojim načinom življenja na glas oznanja kreposti Božjega kraljestva in upanje na blaženo življenje (prim. C 35). Moj častitljivi predhodnik Janez Pavel II. je večkrat vztrajno ponavljal, da je dobro osebe in človeške družbe tesno povezano z 'dobrim zdravjem' družine (prim. CS 47). Zato si Cerkev prizadeva obvarovati in uveljavljati 'po naravi dano dostojanstvo' in 'najvišjo sveto vrednoto' zakona in družine (prim. CS 47).

Za vse to se zahvalimo Bogu, pa tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala pri Gospodovem zveličavnem načrtu.

Origen pravi: »Jožef in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.« Sveti Beda Častitljivi opisuje prizor: »Simeon je v pripovedi o otroštvu upodobljen, kakor sveti Stare zaveze, kot Zaharija, Elizabeta, Marija in Jožef.

Sv. Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse človeštvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje, ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.«

Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom iz jeruzalemskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«

Dragi bratje in sestre, dober dan. Na to prvo nedeljo po božiču, ko smo še vedno potopljeni v veselo praznično vzdušje, nas Cerkev vabi k zrenju Svete Družine iz Nazareta. Današnji evangelij nam predstavlja Marijo in sv. Jožefa v trenutku, ko štirideset dni po Jezusovem rojstvu, gresta v tempelj. Gresta v pokorščini Mojzesovi postavi, ki je predpisovala, da se prvorojenca daruje Gospodu (prim. Lk 2,22-24).

Lahko si predstavljamo to malo družinico med vso to množico ljudi na velikem dvorišču templja. Je neopazna, ne izstopa… Pa vendar jo opazijo! Dva starčka, Simeon in Ana, po navdihu Sveta Duha, sta se približala in začela hvaliti Boga za tega Otroka, v katerem sta prepoznala Mesija, luč v razsvetljenje poganov in v zveličanje Izraela (prim. Lk 2,22-38). Preprost trenutek je, a poln preroštva, saj gre za srečanje mladih zakoncev, polnih veselja in vere zaradi Gospodovih milosti in dveh starčkov, ki sta tudi polna veselja in vere zaradi delovanja Svetega Duha. Zaradi koga so se srečali? Jezusa. Jezus je tisti, ki zbližuje generacije.

Izročimo Mariji, Kraljici družin, Materi, vse družine sveta, da bodo lahko živele v veri, slogi, medsebojni pomoči in zato kličem nad njih materinsko varstvo nje, ki je bila mati in hčer svojega Sina.

Papežev nagovor med srečanjem številčnih družin, nedelja, 28. december 2014

Dragi bratje in sestre, dober dan. Predvsem pa eno vprašanje. Moja radovednost. Ob kateri uri ste se zbudili? Niste zaspani? Zadovoljen sem, da se lahko z vam srečam ob desetletnici združenja, ki zbira v Italiji skupaj številčne družine. Vidi se, da imate radi družino in imate radi življenje. In lepo se je zahvaliti Gospodu za ta dan, na katerega obhajamo Sveto Družino.

Današnji evangelij nam predstavlja Marijo in Jožefa, ki neseta Dete Jezusa v tempelj in tam srečata dva starčka, Simeona in Ano, ki prerokujeta o Detetu. To je podoba 'širše' družine, morda tako kot so vaše, kjer se različne generacije srečajo in si medsebojno pomagajo. Zahvaljujem se msgr. Pagli, predsedniku Papeškega sveta za družino, on je izvedenec za te stvari in ki si je zelo želel ta trenutek, msgr. Beschiu, ki je zelo sodeloval pri rojstvu in rasti vašega združenja, ki se je začelo v mestu blaženega Pavla VI., v Bresci.

Prišli ste z najlepšimi sadovi vaše ljubezni. Materinstvo in očetovstvo sta Božja darova, toda sprejeti dar, čuditi se nad njegovo lepoto ter storiti, da sveti v družbi, to je vaša naloga. Vsak vaš otrok je edinstvena stvaritev, ki se ne bo ponovila v zgodovini človeštva. Ko se doume to, oziroma to, da je bil vsak od Boga hoten, smo osupli, kakšen čudež je vsak otrok. Vsak otrok pa spremeni življenje. Življenje se spremeni. Vi dečki in deklice ste ravno to, vsak od vas je edinstven sad ljubezni. Prihajate iz ljubezni in rastete v ljubezni. Ste edinstveni, toda ne sami. To da imate brate in sestre je za vas zelo dobro, saj so sinovi in hčere številčnih družin že od ranega otroštva bolj sposobni bratskega občestva. V svetu pogosto zaznamovanim s sebičnostjo, je številčna družina šola solidarnosti in medsebojne razdelitve in ti drži sta potem v dobrobit vse družbe.

Vi otroci in mladostniki ste sadovi drevesa družine, saj ste dober sad drevesa, ko ima dobre korenine, ki so stari starši in dobro deblo, ki so starši. Jezus je rekel, da vsako dobro drevo prinaša dobre sadove in vsako slabo drevo slabe sadove (prim. Mt 7,17). Velika človeška družina je kakor gozd, v katerem dobra drevesa prinašajo solidarnost, občestvo, zaupanje, medsebojno pomoč, varnost ter zadovoljno zmernost, prijateljstvo. Navzočnost številčnih družin je namreč upanje za družbo. Zaradi tega pa je zelo pomembna tudi navzočnost starih staršev. To je dragocena navzočnost bodisi za praktično pomoč, bodisi in predvsem zaradi vzgojnega prispevanja. Stari starši namreč v sebi ohranjajo vrednote nekega ljudstva, družine in to pomagajo staršem posredovati naprej. V prejšnjem stoletju so stari starši posredovali vero najprej, so prinašali h krstu otroke.

Dragi starši, hvaležen sem vam za zgled ljubezni do življenja, ki ga vi varujete od spočetja do naravnega konca, kljub vsem oviram in težavam življenja in ki vam ga žal javne institucije ne pomagajo vedno prenašati. Upravičeno poudarjate, da italijanska ustava v 31. členu zahteva posebno skrb za številčne družine, vendar pa v resnici to ni tako. Želim torej, tudi ko pomislim na nizko nataliteto, ki jo v Italiji že nekaj časa zaznavajo, 1%, to ni nič, večjo pozornost tako politike kot javne uprave na vseh nivojih, da takšne družine dobijo predvideno podporo. Vsaka družina je celica družbe, toda številčna družina je bogatejša in vitalnejša celica in za dobro države je, da vlaga vanjo.

Dobrodošlo je, če se družine združujejo v združenja, kakor v to italijansko ali kakor druge tukaj zastopane iz drugih evropskih držav in dobrodošla je mreža združenj družin, ki je sposobna biti navzoča in vidna v družbi in politiki. Sveti Janez Pavel II. je glede tega dejal: »Družine se morajo vedno bolj zavedati, da so one 'protagonistke' tega, kar imenujejo 'družinska politika' in da morajo prevzeti odgovornost za preobrazbo družbe. V nasprotnem primeru bodo one prve žrtve zla, ki so ga le brezbrižno opazovale (Familiaris consortio 44). Prizadevanje, ki ga združenja družin opravljajo v različnih forumih, narodnih ali krajevnih, je ravno to, da v družbi in preko državnih zakonov, spodbujajo vrednote in potrebe družine.

Dobrodošla so tudi cerkvena gibanja v katerih ste vi iz številčnih družin še posebej navzoči in dejavni. Vedno se zahvaljujem Gospodu, ko vidim očeta in mamo številčne družine skupaj z njihovimi otroki, vključene v življenje Cerkve in družbe. S svoje strani sem vam blizu z molitvijo in vas izročam v varstvo Svete Družine: Jezusa, Marije in Jožefa. Lepa novica je, da se ravno v Nazaretu gradi hiša za družine iz vsega sveta, ki poromajo tja, kjer je Jezus rastel in se krepil v modrosti in milosti (prim. Lk 2,40).

Še posebej pa molim za najbolj preizkušane družine zaradi ekonomske krize, tiste, kjer je oče ali mati ostal brez dela, to je hudo, kjer ga mladi ne uspejo najti, za družine, ki so preizkušane v tem, kar jim je najdragocenejše in za tiste, ki jih napada skušnjava, da se prepustijo osamljenosti ali razdeljenosti.

Dragi prijatelji, dragi starši, dragi otroci, dragi mladi, dragi stari starši, lep praznik vsem! Naj bo v vsaki vaši družini obilje Božje nežnosti in tolažbe. Iz srca vas blagoslavljam. In vi, prosim vas, nadaljujte z molitvijo zame, ki sem morda za vas vse dedek. Hvala.

Sedaj vsi skupaj molimo k Mariji, da prejmemo blagoslov.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to prvo nedeljo po božiču obhajamo Sveto nazareško družino in evangelij nas vabi k razmišljanju o izkušnji, ki so jo živeli Marija, Jožef in Jezus, ko so rasli skupaj kot družina v medsebojni ljubezni ter v zaupanju v Boga.

Izraz tega zaupanja (do Boga) je obred, ki sta ga opravila Marija in Jožef z darovanjem sina Jezusa Bogu: »Prinesli so ga v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda« (Lk 2,22), kakor je to zahtevala Mojzesova postava. Jezusova starša sta šla v tempelj potrdit, da sin pripada Bogu in da sta onadva varuha njegovega življenja in ne lastnika. To nam da misliti. Vsi starši so varuhi otrok in ne lastniki in jim morajo pomagati rasti.

To dejanje je poudarilo, da je samo Bog Gospod zgodovine posameznika in družine, ker vse prihaja od Njega. Vsaka družina je poklicana priznati ta primat s tem, da varuje in vzgaja otroke k odpiranju za Boga, ki je vir življenja. K temu pa prihaja naproti skrivnost notranje mladosti, ki sta jo v evangeliju presenetljivo izpričala dve ostareli osebi, Simeon in Ana. Starček Simeon, ki je bil še posebej navdihnjen po Svetem Duhu, je glede otroka Jezusa rekel: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje…, da se razodenejo misli mnogih src (vv. 34-35).

Te preroške besede razodevajo, da je Jezus prišel odpravit lažne podobe, ki si jih delamo o Bogu, pa tudi o nas samih; da bi 'nasprotoval' svetnim gotovostim, na katere se hočemo opirati; da bi 'vstali' za pristno človeško in krščansko pot, utemeljeno na vrednotah evangelija. Ne obstaja stanje v družini, ki bi ji bila zaprta ta pot prenove in vstajenja. Vsakič, ko se družine, tudi tiste ranjene ter zaznamovane s šibkostjo, zgrešenostjo in težavami, vrnejo k izviru krščanske izkušnje, se jim odprejo nove poti nepredvidljivih možnosti.

Današnja evangeljska pripoved še pravi, da so se Marija in Jožef, ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, vrnili v Galilejo, v njihovo mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (vv. 39-40). Veliko veselje v družini je, ko otroci rastejo. To vsi vemo. Namenjeno jim je namreč, da rastejo in se krepijo, si pridobivajo modrost in sprejemajo Božjo milost, ravno tako, kot se je to dogajalo Jezusu. On je v resnici eden izmed nas, torej Božji Sin, ki postane otrok in sprejme, da raste, se krepi, je poln modrosti in Božja milost je nad Njim. Marija in Jožef v veselju vidita vse to v svojem sinu. To je namreč poslanstvo, h kateremu je usmerjena družina in sicer z ustvarjanjem ugodnih pogojev za skladno in polno rast otrok, da bodo lahko živeli dobro življenje, vredno Boga in konstruktivno za svet.

To voščilo danes namenjam vsem družinam in ga združujem s prošnjo Mariji, Kraljici družin.

Angel Gospodov, nedelja, 27. december 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! Nekaj dni po Božiču nas bogoslužje vabi, da usmerimo svoj pogled na Sveto Družino: Jezusa, Marijo in Jožefa. Lepo je razmišljati o dejstvu, da je Božji Sin hotel imeti potrebo, kakor vsi otroci, po toplini družine. Ravno zaradi tega, ker je Jezusova družina tista iz Nazareta, je družina-zgled, v kateri lahko vse družine sveta najdejo varno sklicevalno točko in zanesljiv navdih. V Nazaretu je brstela pomlad človeškega življenja Božjega Sina, od trenutka, ko je bil spočet po delovanju Svetega Duha v deviškem telesu Marije. Med gostoljubnimi zidovi nazareške hiše se je odvijalo veselo Jezusovo otroštvo, obkroženo z materinsko pozornostjo Marije in Jožefovo skrbjo, v katerima je Jezus lahko videl Božjo nežnost (prim. Patris Corde, 2 ).

Preko posnemanja Svete Družine smo poklicani ponovno odkriti vzgojno vrednost družinskega jedra, saj le-ta zahteva utemeljitev v ljubezni, ki vedno prenavlja odnose tako, da odpira obzorja upanja. V družini se lahko doživlja iskreno občestvo, ko je le-ta hiša molitve, ko so čustva resna, globoka in čista, ko odpuščanje prevlada nad nesoglasji, ko trdoto vsakdanjega življenja mehča medsebojna nežnost in jasno sprejemanje Božje volje. Na takšen način se družina odpre veselju, ki ga Bog podarja vsem tistim, ki znajo dati z veseljem. Istočasno pa najde duhovno moč, da se odpre navzven, k drugim v služenju bratom in sestram, k sodelovanju pri ustvarjanju vedno novega in boljšega sveta in je zato sposobna postati prinašalka pozitivnih spodbud. Družina evangelizira z zgledom življenja. Res je, da so v vsaki družini problemi, zaradi katerih se včasih prepira. »Oče, prepiral sem se.« »Človeški smo, slabotni smo in vsi imamo včasih to dejstvo, da se prepiramo v družini.« Eno stvar bom rekel. Če se v družini prepiramo, naj bo tako, da se ne konča dan, da bi se pomirili. »Prepiral sem se.« »Preden se konča dan, se pomiri in veš zakaj, ker je hladna vojna naslednjega dne zelo nevarna in ne pripomore k nečemu«.

V družini so tri besede, ki jih je potrebno vedno ohranjati: Smem?, hvala, oprosti. »Smem?«, da ne vstopam vsiljivo v življenje drugih, »smem?«, da lahko storim to in to; se ti zdi, da lahko storim to. »Smem?«, je vedno zato, da nisem vsiljiv. Torej »smem?« je prva beseda. »Hvala«. Številne pomoči in usluge, ki si jih naredimo v družini, naj vedno spremlja zahvala: »Hvala.« Hvaležnost je kri plemenite duše. »Hvala«. In potem je tista, ki jo je najtežje izgovoriti: »Oprosti«. Mi namreč vedno počnemo slabe stvari in včasih, se kdo počuti prizadetega zaradi tega. »Oprosti mi, oprosti mi!« Ne pozabite teh treh besed: »Smem?, hvala in oprosti.« Če so v družini, v družinskem okolju te besede, gre ta družina dobro naprej.

Današnji praznik nas kliče k nujnosti, da si ponovno predočimo ideal zakonske in družinske ljubezni tako, kot je bilo poudarjeno v Apostolski spodbudi Amoris Laetitia , katere peto obletnico objave bomo obhajali 19. marca prihodnje leto. Torej bo leto razmišljanja ob Amoris Laetitia in bo priložnost za poglobitev vsebin tega dokumenta. Ta razmišljanja bodo dana na razpolago cerkvenim skupnostim in družinam v pomoč za spremljanje na njihovi poti. Že sedaj vas vse vabim, da se pridružite pobudam, ki bodo predlagane med letom in jih bo koordiniral Dikasterij za laike, družino in življenje. Zaupajmo Sveti Družini, še posebej sv. Jožefu, ženinu in skrbnemu krušnemu očetu to pot z družinami vsega sveta.

Naj Devica Marija, na katero se sedaj obračamo z molitvijo Angel Gospodov, izprosi za družine celotnega sveta, da bodo vedno bolj navdušene nad evangeljskim idealom Svete Družine in bodo tako postale kvas novega človeštva ter konkretne in vsesplošne solidarnosti.

Sedaj vsi skupaj molimo k Mariji, da prejmemo blagoslov.
Zdrava Marija…
Blagoslov.
Hvala.

Janez pravi, da vera temelji na oznanilu o Jezusu kot Besedi življenja. Apostol je sam izkusil, da je on izvir življenja in ga podarja vsem ljudem. Bolj trdno se bom držal evangeljskih prič o Jezusu in odkrival življenje, ki prihaja iz njega. Gospod, hvala za vse, ki so mi pokazali, da si ti izvir življenja in pot k Bogu.

Na veliko noč gre Marija že navsezgodaj h grobu, tudi Peter in Janez na njeno besedo stečeta tja, eden hitreje, drugi počasneje. Janez vidi naprej, ker ljubi, zato tudi prvi opazi Jezusa pri Galilejskem jezeru. Med zgodovino padcev in nemoči se bom trudil odkrivati navzočnost Vstalega. Gospod, poživi mojo pozornost ljubezni, da bom stopal tja, kjer se spreminja svet.

 

 

Dragi bratje in sestre!

Pri današnjem srečanju se bomo posvetili še enemu zelo pomembnemu članu apostolskega zbora: Janezu, Zebedejevemu sinu in Jakobovemu bratu. Njegovo razpoznavno hebrejsko ime pomeni: »Gospod je podaril milost«. Pripravljal je ravno mreže na bregu Tiberijskega morja, ko ga je Jezus poklical skupaj z njegovim bratom (prim. Mt 4,21; Mr 1,19). Janez spada vedno k ožji skupini, ki jo Jezus vzame s seboj pri določenih priložnostih. Janez je skupaj s Petrom in Jakobom, ko gre Jezus v Kafarnaum v Petrovo hišo, da bi ozdravil njegovo taščo (prim. Mr 1,29); skupaj z obema drugima gre za Učenikom v hišo predstojnika shodnice Jaira, katerega hči bo priklicana nazaj  v življenje (prim. Mr 5,37); gre za Jezusom, ko se ta povzpne na goro, da bi se spremenil (prim. Mr 9,2); na Oljski gori je ob strani Jezusu, ko spričo veličastnosti jeruzalemskega templja govori o koncu mesta in sveta (prim Mr 13,3); in končno mu je blizu, ko se Jezus umakne v vrt Getsemani, da bi pred svojim trpljenjem molil k Očetu (prim. Mr 14,33). Malo pred velikonočnim praznikom, ko Jezus izbere dva učenca, da bi ju poslal naprej pripravit dvorano za zadnjo večerjo, zaupa to nalogo Janezu in Petru (prim. Lk 22,8).

Ta izstopajoči Janezov položaj znotraj kroga dvanajsterih nekako pojasni pobudo, ki jo nekega dne prevzame njegova mati: prišla je k Jezusu, da bi ga prosila, naj bi oba njena sinova, Janez in Jakob, sedela v njegovem kraljestvu desno in levo poleg njega (prim. Mt 20,20-21). Kakor vemo, je Jezus odgovoril s protivprašanjem: vprašal je, ali sta pripravljena piti kelih, ki ga bo on pil (prim. Mt 20,22). S temi besedami je nameraval obema učencema odprti oči, ju uvesti v spoznanje skrivnosti svoje osebe in jima nakazati njuno prihodnjo poklicanost, da bosta njegova pričevalca vse do najvišje izročitve svoje krvi. Kmalu za tem je Jezus namreč jasno povedal, da ni prišel zato, da bi mu stregli, marveč da bi stregel in daroval svoje življenje kot spravo za mnoge (prim. Mt 20,28). V dnevih, ki sledijo vstajenju, spet srečamo »Zebedejeva sinova«. Skupaj s Petrom in nekaterimi drugimi učenci sta se vso noč trudila brez uspeha. Tej noči sledi - s posegom Vstalega - čudoviti ribolov: »Učenec, ki ga je Gospod ljubil«, bo prvi prepoznal »Gospoda« in opozori Petra nanj (prim. Jn 21,1-13).

V jeruzalemski Cerkvi je Janez zavzemal pomembno mesto pri vodenju prve skupine kristjanov. Pavel ga prišteva k »stebrom« tiste občine (prim. Gal 2,9). Dejansko ga Luka v Apostolskih delih prikazuje skupaj s Petrom, kako gresta k molitvi v tempelj (prim. Apd 3,1-4.11) ali kako nastopita pred velikim zborom, da bi izpričala svojo vero  v Jezusa Kristusa (prim. Apd 4,13.19). Cerkev v Jeruzalemu Janeza skupaj s Petrom odpošlje, da bi potrdila tiste, ki so sprejeli evangelij v Samariji, in bi zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 8,14-15). Prav posebej je potrebno spomniti na to, kar Janez skupaj s Petrom pove v procesu pred velikim zborom: »Nikakor ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali« (Apd 4,20). Prav ta zgledna odkritosrčnost v izpovedovanju svoje vere je vselej spodbuda za nas vse, da bi bili vedno pripravljeni z odločnostjo oznanjevati svojo neomajno zvestobo Kristusu s tem, da postavljamo vero nad sleherno preračunljivost in sleherno človeško korist.

Po izročilu je Janez »ljubljeni učenec«, ki v četrtem evangeliju pri zadnji večerji nasloni svojo glavo na Učenikove prsi (prim. Jn 13,25), skupaj z Jezusovo materjo stoji pod križem (prim. Jn 19,26) in končno je priča praznega groba kakor tudi navzočnosti Vstalega (prim. Jn 20,2; 21,7). Vemo, da je to istovetenje danes med strokovnjaki sporno. Nekateri od njih vidijo v Janezu preprosto le pravzor Jezusovega učenca. Odločitev o tem vprašanju  prepustimo razlagalcem in se tu zadovoljimo s tem, da se za svoje življenje naučimo nekaj važnega: Gospod hoče vsakega od nas narediti za učenca, ki živi v osebnem prijateljstvu z njim. Da bi to uresničevali, ne zadostuje, da hodimo za Jezusom in ga poslušamo le na zunaj. Z njim in kakor on moramo tudi živeti. To je mogoče samo v okviru zelo globokega odnosa, ki ga izpolnjuje toplina popolnega zaupanja. To je tisto, kar se dogaja med prijatelji. Zato je Jezus nekoč rekel: »Ni večje ljubezni, kakor če kdo daruje svoje življenje za svoje prijatelje…Ne imenujem vas več služabnike; kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas sem marveč imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,13.15).

V apokrifnih Janezovih dejanjih apostol ne nastopa niti kot ustanovitelj cerkvenih občin niti v vodstvu že obstoječih občin, marveč kot glasnik vere na stalnem popotovanju v stiku z »dušami, ki so zmožne upanja in zveličanja« (18,10; 23,8). Vse prejema svoj vzgib iz protislovnega namena, da bi nevidno napravljal vidno. Dejansko vzhodna Cerkev Janeza imenuje preprosto le »teolog«, torej tisti, ki je zmožen na razumljiv način govoriti o božjih rečeh in tako v zedinjenosti z Jezusom odkrivati skrivnostni dostop do Boga.

Češčenje apostola Janeza se je širilo iz mesta Efez, kjer je po starodavnem izročilu dolgo časa deloval in končno naj bi umrl v izjemno visoki starosti pod cesarjem Trajanom. V Efezu je dal cesar Justinijan v 6. stoletju v njegovo čast zgraditi veliko baziliko, od katere so še vedno ohranjene izrazite razvaline. Prav na Vzhodu so izkazovali in še izkazujejo Janezu veliko češčenje. V bizantinski ikonografiji je pogosto upodobljen kot zelo star mož – v globoki kontemplaciji, skoraj kakor nekdo, ki vabi k molčanju.

Brez ustrezne notranje zbranosti se dejansko ni mogoče približati najvišji skrivnosti Boga in njegovega razodetja. To pojasnjuje, zakaj je carigrajski ekumenski patriarh Atenagora objel papeža Pavla VI. ob znamenitem srečanju ter dejal: »Janez je na začetku naše najgloblje duhovnosti. 'Tihi' tako kakor on poznajo tisto skrivnostno izmenjavo src, kličejo Janezovo navzočnost in njihovo srce zagori« (O. Clément, Dialoghi con Atenagora, Torino 1972, 159). Gospod naj nam pomaga iti v Janezovo šolo, da bi se naučili velikega pouka ljubezni tako, da se bomo čutili ljubljene 'do konca' (Jn 13,1) ter svoje življenje živeli zanj.

(5. julij 2006)

Janez, teolog

Dragi bratje in sestre!

Pred počitnicami sem začel s kratkimi portreti apostolov. Apostoli so bili Jezusovi sopotniki, Jezusovi prijatelji.  Njihova pot skupaj z Jezusom ni bila samo zunanja pot, od Galileje v Jeruzalem, marveč notranja pot. Na njej so se učili vere v Jezusa Kristusa, seveda ne brez težav, saj so bili ljudje kakor mi. A prav zato, ker so bili Jezusovi prijatelji, so se na poti, ki ni bila lahka, učili verovati. Zato apostoli vodijo tudi nas in nam pomagajo spoznavati Jezusa Kristusa, ljubiti ga in verovati vanj. Govoril sem že o štirih od skupno dvanajstih apostolov: o Simonu Petru, o njegovem bratu Andreju, o Jakobu, bratu sv. Janeza, in o drugem Jakobu, ki se imenuje »mlajši« in je napisal pismo, ki spada k Novi zavezi. Začel sem govoriti o Janezu evangelistu. V zadnji katehezi pred počitnicami sem sestavil bistvene podatke, ki orisujejo lik tega apostola. Zdaj bi rad usmeril pozornost na vsebino njegovega nauka. Besedila, katerim se bomo danes posvetili, so evangelij in pisma, ki nosijo njegovo ime.

Če obstaja značilna tema, ki izstopa v Janezovih spisih, potem je to ljubezen. Svoje prve okrožnice nisem brez razloga začel z besedami tega apostola: »Bog je ljubezen (Deus caritas est), in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16). Zelo težko je takšna besedila najti v drugih verstvih. Zato nas te besede postavljajo pred lastnost krščanstva, ki je res nekaj posebnega. Gotovo Janez ni edini pisec iz začetnega časa krščanstva, ki govori o ljubezni. Ker je ljubezen bistvena sestavina krščanstva, govorijo o njej vsi pisci Nove zaveze, četudi z različnimi težišči. Če zdaj o tej temi pri Janezu premišljujemo temeljiteje, to storimo zato, ker je Janez to vprašanje v njegovih glavnih potezah orisal izrazito poglobljeno in nazorno. Zaupamo se torej njegovim besedam. Eno je gotovo: Janez ne piše abstraktno filozofske ali tudi teološke razprave o tem, kaj je ljubezen. Ne, Janez ni teoretik. Resnična ljubezen po svoji naravi ni nikoli čisto spekulativna, marveč je izraz neposrednega, konkretnega in podoživljajočega odnosa do resničnih oseb. Janez nam torej kot Jezusov apostol in prijatelj kaže, katere so sestavine – ali bolje: stopnje – krščanske ljubezni. To je gibanje, za katero so značilne tri prvine.

Prva se tiče izvora ljubezni. Apostol prepoznava izvor ljubezni v Bogu, kar ga  - kakor smo slišali – vodi do tega, da reče: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Janez je edini pisec Nove zaveze, ki nam podarja skoraj nekakšno opredelitev Boga. Saj pravi na primer: »Bog je duh« (Jn 4,24) ali »Bog je luč« (1 Jn 1,5). Tukaj z občudovanja vrednim uvidom oznanja, da je Bog ljubezen. Pazimo: ni kar rečeno, da »Bog ljubi«, in še manj, da »je ljubezen Bog«! Z drugimi besedami: Janez se ne omejuje na to, da opisuje božje delovanje, marveč prodre do samih korenin Boga. Vrhu tega nima namena, da bi neki splošni in morda neosebni ljubezni pripisoval božjo lastnost. Ne povzpne se od ljubezni k Bogu, marveč se obrne naravnost k Bogu, da bi opredelil njegovo bistvo z neskončno razsežnostjo ljubezni. S tem hoče Janez povedati, da je bistvo Boga ljubezen in zato ima vse božje delovanje svoj izvor v ljubezni in je prežeto z ljubeznijo. Vse, kar Bog stori, stori iz ljubezni in z ljubeznijo, tudi če mi ne razumemo vselej v hipu, da je to ljubezen, prava ljubezen.

Ob tej točki pa je neobhodno potrebno iti korak naprej in ponazoriti, da je Bog svojo ljubezen pokazal konkretno, ko je stopil v človeško zgodovino v osebi Jezusa Kristusa, ki je za nas postal človek, umrl in vstal. To je druga temeljna prvina moment božje ljubezni. Bog se ni omejil na besede, marveč se je, tako smemo reči, zares zavzel in »plačal« z lastno osebo. Natanko kakor piše Janez: »Bog je svet (to pomeni: nas vse) tako zelo ljubil, da je dal svojega edinega Sina« (Jn 3,16). Božja ljubezen do ljudi postane zdaj konkretna in se razodene v Jezusovi ljubezni. Dalje piše Janez: ker je Jezus »ljubil svoje, ki so bil na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). V moči te podarjajoče se in popolne ljubezni smo mi docela odkupljeni od greha, kakor piše Janez: »Moji otroci… če pa kdo greši, imamo pomoč pri Očetu: Jezusa Kristusa, pravičnega. On je sprava za naše grehe, a ne le za naše grehe, marveč tudi za grehe vsega sveta! (1 Jn 2,1-2; prim. 1 Jn 1,7). Tako daleč je šla Jezusova ljubezen do nas: do prelitja lastne krvi za naše zveličanje! Kristjan, ki se v premišljevanju ustavi pred tem »preobiljem« ljubezni, se mora vprašati, kakšen je ustrezen odgovor. In mislim, da si mora vsak od nas vedno in stalno na novo zastavljati to vprašanje.

To vprašanje nas vodi k tretji prvini dinamike ljubezni: kot sprejemajoči prejemniki ljubezni, ki je pred nami in nas presega, smo poklicani, da se obvežemo za dejaven odgovor, ki more biti – da bi bil primeren - le odgovor ljubezni. Janez piše o »zapovedi«. Posreduje nam namreč naslednje Jezusove besede: »Novo zapoved vam dam: ljubite drug drugega! Kakor sem vas jaz ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega« (Jn 13,34). V čem obstaja novost, na katero se Jezus sklicuje? Obstaja v dejstvu, da se Jezus ne omejuje na to, da ponavlja, kar je bilo zahtevano že v stari zavezi in kar moremo brati tudi v drugih evangelijih: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18; prim. Mt 22,37-39; Mr 12,29-31; Lk 10,27). V stari zapovedi je bilo odločilno merilo izpeljano od človeka (»kakor samega sebe«). V zapovedi, ki jo posreduje Janez, pa Jezus navaja kot temelj in merilo naše ljubezni svojo lastno osebo: »kakor sem vas jaz ljubil«: Tako postane ljubezen zares krščanska in ima v sebi novost krščanstva: tako v smislu, da mora biti usmerjena na vse ljudi brez razlike, kakor tudi in predvsem v tem, da mora iti do skrajnih posledic, ker nima druge mere kakor to, da je brez mere. Jezusove besede »kakor sem vas jaz ljubil« so povabilo in nas hkrati vznemirjajo. Predstavljajo kristološki cilj, ki se utegne zdeti nedosegljiv. A hkrati so vzpodbuda, ki nam ne dovoljuje, da počivamo na že doseženem. Ne dovoljuje nam, da smo zadovoljni s tem, kakršni smo, marveč nas priganja, da ostajamo na poti k temu cilju.

Dragoceno besedilo duhovnosti, majhna knjiga iz poznega srednjega veka z naslovom Hoja za Kristusom, piše o tem: »Jezusova plemenita ljubezen nas nagiblje k velikim dejanjem in nas spodbuja, da hrepenimo po vedno večji popolnosti. Ljubezen stremi kvišku in se ne pusti prikleniti z nizkimi stvarmi. Ljubezen hoče biti svobodna in neobremenjena od vsakega zemeljskega nagnjenja… kajti ljubezen je rojena iz Boga in se ne more odpočiti v nobenem ustvarjenem bitju, marveč samo v Bogu. Kdor ljubi, leti, teče in je poln veselja; svoboden je in se ne pusti zadrževati. Ljubeči daje vse za vse in ima vse v vsem, ker, povzdignjen nad vse, počiva v Najvišjem, iz katerega priteka vse dobro kakor iz izvira« (Tretja knjiga, 5. poglavje). Ali je kakšna boljša razlaga za »novo zapoved«, o kateri govori Janez? Prosimo Očeta, da bi mogli novo zapoved živeti tako verodostojno – četudi stalno na nepopoln način -, da bomo vse, ki jih srečamo na svoji poti, vžgali s to ljubeznijo.

(9. avgust 2006)

Dragi bratje in sestre!

V zadnji katehezi smo prispeli do premišljevanja lika apostola Janeza. Najprej smo skušali videti, kaj vemo o njegovem življenju. Takoj nato smo v drugi katehezi premišljevali glavno vsebino njegovega evangelija in njegovih pisem: »caritas«, ljubezen. Danes nas bo prav tako zaposloval Janezov lik; tokrat bi radi premišljevali o vidcu Razodetja. Nekaj nam takoj zbudi pozornost: medtem ko niti četrti evangelij niti pisma, ki jih pripisujejo apostolu, ne vsebujejo njegovega imena, Razodetje kar štirikrat omenja ime Janez (prim. 1,1.4.9; 22,8). Očitno avtor z ene strani ni imel nobenega razloga, da zamolči svoje ime; z druge strani je vedel, da so njegovi prvi bralci mogli natančno ugotoviti njegovo istovetnost. Vemo pa, da so učenjaki že v 3. stoletju razpravljali o istovetnosti Janeza, omenjenega v Razodetju. Navsezadnje bi ga mi mogli imenovati tudi »vidca s Patmosa«, ker je njegova oseba povezana z imenom tega otoka v Egejskem morju, kjer je po svojem avtobiografskem pričevanju živel v izgnanstvu »zaradi božje besede in pričevanja za Jezusa« (Raz 1,9). Prav na otoku Patmos je imel Janez »na Gospodov dan… prevzet od Duha« (Raz 1,10) čudovita videnja in je slišal izredna sporočila, ki so nemalo vplivala na zgodovino Cerkve in celotno krščansko kulturo. Tako je na primer naslov njegove knjige – Apokalipsa, Razodetje – prešel v našo govorico v besede »apokalipsa, apokaliptičen«, ki so, čeprav tudi po krivem, vključevale idejo grozeče katastrofe.

Knjigo je potrebno razumeti z ozadja dramatičnih izkušenj sedmih občin pokrajine Azije (Efez, Smirna, Pergam, Tiatira, Sarde, Filadelfija, Laodiceja). Te občine so morale koncem prvega stoletja reševati velike težave v svojem pričevanju za Kristusa: preganjanja in tudi notranje napetosti. Nanje se obrača Janez z živo pastoralno sposobnostjo vživljanja v položaj preganjanih kristjanov, katere spodbuja, naj ostanejo stanovitni v veri in naj se ne prilagajajo zelo močnemu poganskemu okolju. Vprašanje te knjige je navsezadnje razkritje smisla zgodovine človeštva, na temelju Kristusove smrti in vstajenja. Prvo in osnovno Janezovo videnje se tiče lika Jagnjeta, ki je bilo zaklano, a vendar stoji pokonci (prim. Raz 5,6), stoji v sredi pred prestolom, na katerem že sedi Bog sam. S tem nam hoče Janez povedati predvsem dve stvari: prvič, da Jezus ni podrt na tla, čeprav je pretrpel nasilno smrt, marveč presenetljivo krepko stoji na svojih nogah, ker je z vstajenjem dokončno premagal smrt. Drugič, da je Jezus prav zaradi svoje smrti in svojega vstajenja že popolnoma deležen kraljevske in odrešujoče Očetove moči. To je bistveno videnje. Jezus, Božji Sin, je na tej zemlji nezaščiteno, ranjeno, usmrčeno Jagnje. In vendarle stoji pokonci, na svojih nogah, stoji pred božjim prestolom in je deležen božje moči. Jezus drži zgodovino sveta v svojih rokah. In tako bi nam videc rad povedal: zaupajte v Jezusa, ne bojte se sovražnih sil, ne bojte se preganjanja! Ranjeno in umorjeno Jagnje zmaguje! Hodite za Jagnjetom Jezusom, izročite se Jezusu, hodite po njegovi poti! Tudi če je na tem svetu le Jagnje, ki se zdi slabotno, je vendarle Zmagovalec!

Jagnje je predmet enega glavnih videnj Razodetja. Jagnje je na tem, da odpre knjigo, ki je bila prej zaklenjena s sedmimi pečati, in ki je nihče ni mogel odpreti. Rečeno je celo, da Janez joka, ker  nihče ni bil spoznan za vrednega, da odpre knjigo in jo bere (prim. Raz 5,4). Zgodovine ni mogoče razvozlati, ostaja nerazumljiva. Nihče je ne more brati. Morda je ta Janezov jok pred temno skrivnostjo zgodovine izraz pretresenosti cerkvenih občin v Aziji zaradi molka Boga spričo preganjanj, katerim so bile občine izpostavljene v tistem času. To je pretresenost, v kateri se zrcali tudi naša zgroženost spričo velikih težav, nerazumevanja in sovražnosti, ki jih Cerkev prestaja tudi danes. Je trpljenje, ki ga Cerkev gotovo ni zaslužila, tako kakor Jezus sam ni zaslužil svoje usmrtitve. To trpljenje razkriva tako zlobo človeka, kadar podleže skušnjavi zla, kakor tudi višje vodenje dogodkov po Bogu. Samo žrtvovano Jagnje zmore odpreti zapečateno knjigo, razodeti njegovo vsebino in podeliti smisel tej na videz pogosto tako nesmiselni zgodovini. Samo Jagnje more iz nje izvajati navodila in nauke za življenje kristjanov. Kajti njegova zmaga nad smrtjo prinaša oznanilo in zagotovilo zmage, ki jo brez dvoma morejo izbojevati tudi kristjani. Celotna, zelo slikovita govorica, ki jo Janez uporablja, stremi k temu, da posreduje tolažbo.

V središču videnj, o katerih poroča Razodetje, so tudi zelo pomenljiva videnja o ženi, ki porodi sina, kakor tudi dopolnjujoče videnje o zmaju, ki je že pahnjen iz nebes, a je še zelo mogočen. Žena pooseblja Marijo, Odrešenikovo mater, a hkrati pooseblja celotno Cerkev, božje ljudstvo vseh časov, Cerkev, ki v vsakem času z velikimi bolečinami vedno na novo rojeva Kristusa. Vedno jo ogroža moč zmaja. Cerkev se zdi brez obrambe, šibka. A medtem, ko je ogrožana in jo zmaj preganja, jo varuje tolažba Boga. In na koncu zmaga ta žena in ne zmaj. To je velika prerokba te knjige, ki nam podarja zaupanje! Žena, ki trpi v zgodovini, Cerkev, ki je preganjana, se na koncu pojavi kot veličastna nevesta, vnaprejšnja podoba novega Jeruzalema, kjer ne bo več solza in joka; podoba preobraženega sveta, novega sveta, katerega svetloba je Bog sam in katerega svetilnik je Jagnje.

Zaradi tega je Janezovo Razodetje, čeprav vsebuje nenehna opozorila na trpljenje, muke in solze – temna plat zgodovine -, v isti meri prežeto s pogostnimi slavospevi, ki predstavljajo tako rekoč svetlo plat zgodovine. Tako na primer beremo o veliki množici, ki poje z glasnim vzklikom: »Aleluja! Kajti kralj je postal Gospod, naš Bog, vladar nad vsem stvarstvom. Veselimo in radujmo se in izkazujmo mu čast. Kajti prišla je svatba Jagnjetova, in njegova nevesta se je pripravila« (Raz 19,6-7). Smo pred značilno krščanskim protislovjem, po katerem trpljenje nikdar ne bo imelo zadnje besede, marveč ga razumemo kot prehodno stopnjo k blaženosti in ga skrivnostno že preveva veselje, ki izvira iz upanja. Prav zaradi tega more Janez, »videc s Patmosa«, skleniti svojo knjigo s poslednjo željo hrepenečega pričakovanja. Janez prosi za dokončen Gospodov prihod: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20). To je ena najpomembnejših molitev zgodnjega krščanstva, ki jo sv. Pavel izroča tudi v njeni aramejski obliki: »Marána tha«.

In ta molitev – »Naš Gospod, pridi!« (1 Kor 16,22) – ima različne razsežnosti. Seveda je predvsem pričakovanje dokončne Gospodove zmage, novega Jeruzalema, Gospoda, ki prihaja in preoblikuje svet. A hkrati je tudi evharistična molitev: »Pridi Jezus, pridi zdaj!« In Jezus prihaja, vnaprej uresničuje svoj dokončni prihod. Zato polni veselja govorimo: »Pridi zdaj in pridi dokončno!« Ta molitev ima še tretji pomen: »Ti si že prišel, Gospod! Gotovi smo tvoje navzočnosti med nami. Ta je naša vesela izkušnja. A pridi dokončno!« In tako molimo s sv. Pavlom, z »vidcem s Patmosa« in z zgodnjim krščanstvom: »Pridi, Gospod Jezus! Pridi in spremeni svet! Pridi že danes, in naj zmaga mir!« Amen.