Sveti Beda Častitljivi pravi: »Dogodek dvanajstletnega Jezusa v templju nam govori o njegovi človeškosti tako, da se lahko dvignemo k razumevanju njegove božanskosti. S to starostjo je začel potrjevati svojo popolnost.« Sv. Ambrož opaža, da časovna omemba treh dni nakazuje na vstajenje.« Origen pravi, da »Jezus poučuje tako, da sprašuje in tako izraža ponižnost, ki je primerna za dvanajstletnika.« Origen nadaljuje: »Jezus je izpovedal, da je v templju svojega Očeta, tistega Očeta, ki nam ga je razodel in za katerega je rekel, da je njegov Sin. Jezus se je podredil Jožefu, večji se je podredil manjšemu, četudi je po vsej verjetnosti je Jožef vedel, da je Jezus večji od njega.« Sv. Beda Častitljivi pravi: »Marija je ohranila vse tisto, kar je razumela in tudi tisto, kar ni mogla razumeti.« Sv. Hieronim pravi: »Jezus je napredoval v modrosti in milosti, kakor  se je njegova človeška narava učila od njegove božanske.« »Gre za rast tako telesa kot duše, kar je rezultat enosti božanske in človeške osebe«, pa dodaja sv. Janez Damaščan.

Letos nam bogoslužje predstavlja znamenit evangeljski dogodek o dvanajstletnem Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju, ne da bi starša za to vedela. Ona sta ga začudena in zaskrbljena po treh dneh našla, ko je  razpravljal z učitelji postave. Materi, ki je zahtevala pojasnilo, je Jezus odgovoril, da mora 'biti v tem, kar je', torej v hiši, od njegovega Očeta, Boga (prim. Lk 2,49). V tem dogodku je videti deček Jezus poln gorečnosti do Boga in templja. Vprašajmo se, od koga je Jezus prevzel ljubezen do tega, kar je njegovega Očeta? Gotovo je imel kot sin notranje spoznanje svojega Očeta, Boga in nenehen globok osebni odnos z Njim. Pa vendar se je v konkretni kulturi, v kateri je živel, od svojih staršev naučil molitev, ljubezni do templja in izraelskih institucij. Torej lahko trdimo, da je bila Jezusova odločitev, ostati v templju, sad njegovega osebnega odnosa z Očetom, a tudi sad vzgoje, ki jo je prejel od Marije in Jožefa. Tukaj lahko zaslutimo resničen pomen krščanske vzgoje, ki je vedno sad sodelovanja med vzgojitelji in Bogom. Krščanska družina se zaveda, da so otroci dar in načrt Boga. Zaradi tega jih ne morejo imeti za svojo last, ampak so starši s tem, da so v službi Božjega načrta, poklicani vzgajati jih za večjo svobodo, ki je v tem, da bodo lahko rekli 'da'Bogu za izpolnjevanje njegove volje. Devica Marija je popoln zgled tega 'da'. Njej izročimo vse družine ter še posebej prosimo za njihovo dragoceno vzgojno poslanstvo.

Na zadnjo nedeljo leta obhajamo praznik Svete nazareške družine. Z veseljem pozdravljam vse družine na svetu ter jim voščim mir in ljubezen, ki nam ju je podaril Jezus, ko je za Božič prišel med nas. V evangeliju ne najdemo govorov o družini, temveč dogodek, ki je vreden več kot beseda: Bog se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. S tem jo je posvetil kot prvo in redno pot svojega srečanja s človeštvom. Med življenjem v Nazaretu je izkazal čast Devici Mariji in pravičnemu Jožefu tako, da jima je bil podložen ves čas otroštva in odraščanja (prim. Lk 2,51-52). S tem je poudaril osnovni pomen družine pri vzgoji človeške osebe.

Sveto Marijo in svetega Jožefa prosimo sedaj za varstvo vsake družine, še posebej za tiste, ki so v težavah. Naj jih podpirata, da se bodo lahko uprli razdiralnim sunkom določene sodobne kulture, ki spodjeda temelje ustanovi družine. Naj pomagata družinam, da bodo v vseh delih sveta žive podobe Božje ljubezni.

Bogoslužje nam z evangeljskim odlomkom predstavi Devico Marijo in svetega Jožefa, ki se, zvesta izročilu, skupaj z dvanajstletnim Jezusom povzpneta za velikonočne praznike v Jeruzalem. Jezus je prvič vstopil v Gospodov tempelj štirideset dni po svojem rojstvu, ko sta njegova starša zanj darovala 'dve grlici ali dva mlada goloba' (Lk 2,24), torej daritev revnih. 'Luka, katerega celotni evangelij je prežet s teologijo ubogih in uboštva, da razumeti, ... da je bila Jezusova družina prišteta med uboge v Izraelu. S tem nam da tudi razumeti, da je lahko ravno med njimi zorela izpolnitev obljube' (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo). Jezus je danes ponovno v templju, a tokrat v drugačni vlogi, saj je osebno vpleten. On je skupaj z Marijo in Jožefom, kot je predpisovala postava, opravil romanje v Jeruzalem (prim. Es 23,17: 34,23sl.), čeprav še ni dopolnil trinajstega leta starosti, kar je znak globoke pobožnosti svete družine. Ko pa sta se starša odpravila nazaj v Nazaret, se je dogodilo nekaj nepričakovanega. On je, ne da bi kaj rekel, ostal v mestu. Tri dni sta ga Marija in Jožef iskala in našla v templju med pogovorom z učitelji postave (prim. Lc 2,46-47). Ko sta ga vprašala za pojasnilo, jima je Jezus odgovoril, da se ne bi smela čuditi, saj je tu njegovo mesto, to je njegova hiša, pri Očetu, ki je Bog. 'On je izpovedal', piše Origen, 'da je v templju svojega Očeta, tistega Očeta, ki nam ga je razodel in za katerega je rekel, da je njegov Sin'.

Marijina in Jožefova zaskrbljenost za Jezusa, je zaskrbljenost vsakega starša, ki vzgaja otroka, ga uvaja v življenje in v razumevanje resničnosti. Danes moramo še posebej moliti h Gospodu za vse družine sveta. Da bi starši s posnemanjem svete nazareške družine, resnično skrbeli za rast in vzgojo svojih otrok, da bi ti zoreli v odgovorne in poštene državljane in da ne bi pri tem pozabili, da je potrebno vero, kot dragocen dar, gojiti pri svojih otrocih z osebnim zgledom. Hkrati pa tudi molimo, da bo vsak otrok sprejet kot Božji dar in ga po podpirala ljubezen očeta in matere, da bo lahko rastel kot Gospod Jezus 'v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh' (Lk 2,52). Naj bo Marijina in Jožefova ljubezen, zvestoba ter prizadevanje, zgled vsem krščanskim zakoncem, ki nikakor niso prijatelji svojih otrok ali gospodarji nad njihovimi življenji, temveč varuhi tega neprecenljivega Božjega daru.

Naj po molku Jožefa, pravičnega moža in zgledu Marije, ki je vse ohranila v svojem srcu, vstopimo v skrivnost svete družine, polne vere in človeškosti. Vsem krščanskim družinam želim, da bi živele v Božji navzočnosti z isto ljubeznijo ter istim veseljem kot Jezusova, Marijina in Jožefova družina.

Angel Gospodov, nedelja, 27. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Kako lepo pojejo ti otroci! V ozračju veselja značilnega za božič, obhajamo na to nedeljo praznik Svete Družine. Pri tem pomislim na veliko srečanje v Filadelfiji septembra letos, na številne družine, ki sem jih srečal med apostolskimi potovanji in na družine z vsega sveta. Z naklonjenostjo in ljubeznijo jih želim pozdraviti še posebej v tem današnjem času, v katerem je družina podvržena nerazumevanju in raznim težavam, ki jo skušajo oslabiti.

Današnji evangelij vabi družine, da zaznajo luč upanja, ki prihaja iz nazareškega doma, v katerem se je med veseljem odvijalo Jezusovo otroštvo, o katerem sveti Luka pravi, da je »napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Družinska celica Jezusa, Marije in Jožefa je za vsakega vernika, še posebej za družine, pristna šola evangelija. V tem občudujemo izpolnitev božanskega načrta, da družino napravi kot posebno skupnost življenja in ljubezni. Od tu razumemo, da je vsaka krščanska družinska celica poklicana biti 'domača cerkev', da bi zasvetile evangeljske kreposti in bi postale kvas za dobro družbe. Značilne poteze Svete Družine so zbranost in molitev, medsebojno razumevanje in spoštovanje, duh žrtvovanja, delo in solidarnost.

Iz zgleda in pričevanja Svete Družine lahko vsaka družina potegne dragocene smernice za način in izbire življenja, lahko zajema moč in modrost za svojo vsakodnevno pot. Marija in Jožef učita sprejemati otroke kot Božji dar, jih roditi in vzgajati sodelujoč tako na čudovit način s Stvarnikovim delovanjem ter tako darujoč svetu z vsakim otrokom nov nasmeh. V tako povezani družini otrok zori v svoji osebnosti, ko živi pomembno in učinkovito izkušnjo zastonjske ljubezni, nežnosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja, odpuščanja in veselja.

Rad bi se zaustavil ob veselju. Resnično veselje, ki ga doživljamo v družini, ni nekaj naključnega in slučajnega. Veselje je namreč sad globokega soglasja med osebami in daje okušati, da je lepo biti skupaj in se medsebojno podpirati na poti življenja. Vendar pa je tista osnova veselja vedno le Božja navzočnost, njegova sprejemajoča, usmiljena in potrpežljiva ljubezen do vseh. Če vrata družine ne odpremo Božji navzočnosti in njegovi ljubezni, družina izgubi skladnost, prevlada samoljubje in ugasne veselje. Medtem ko pa družina, ki živi veselje življenja, veselje vere in to sporoča spontano naprej, je sol zemlje in luč sveta, je kvas za vso družbo.

Naj Jezus, Marija in Jožef blagoslavljajo in varujejo vse družine po svetu, da bi v njih vladala vedrina in veselje, pravičnost in mir, ki ga je novorojeni Kristus prinesel kot dar človeštvu.

Homilija med sveto mašo za družine, nedelja, 27. december 2015
Svetopisemski berili, ki smo ju slišali, sta nam predstavili podobo dveh družin, ki sta romali v Božjo hišo. Elkaná in Ana sta peljala dečka Samuela s seboj v tempelj v Silu in ga posvetila Gospodu (prim. 1Sam 1,20-22.24-28). Enako sta Jožef in Marija za velikonočne praznike poromala v Jeruzalem in s sabo vzela Jezusa (prim. Lk 2,41-52).

Večkrat vidimo romarje, ki hodijo proti svetiščem in k priljubljenim krajem ljudske pobožnosti. V teh dneh so se številni podali na pot, da bi prišli do svetih vrat, odprtih po vseh stolnicah sveta in tudi po številnih svetiščih. Tisto najlepše, kar danes poudari Božja Beseda pa je, da je poromala vsa družina. Oče, mati in otroci so se skupaj napotili v Gospodovo hišo, da bi praznik posvetili s molitvijo. To je pomemben nauk, ponujen tudi našim družinam. Lahko rečemo, da je življenje skupek velikih in majhnih romanj.

Na primer, dobro nam bo delo pomisliti, da sta Marija in Jožef učila Jezusa moliti. In to je romanje, romanje vzgoje za molitev. Prav tako je dobro vedeti, da so čez dan skupaj molili ter šli v soboto v shodnico poslušat pisma Postave in Prerokov ter hvaliti skupaj z vsem ljudstvom Boga. Prav gotovo pa so med romanjem v Jeruzalem s petjem molili besede psalma: »Veselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo pojdemo!' Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem!« (Ps 122,1-2).

Kako pomembno je za naše družine romati skupaj, hoditi skupaj in skušati doseči isti cilj! Tako vemo, da bomo skupaj prehodili pot, na kateri se bomo srečali tako s težavami kakor s trenutki veselja in tolažbe. Na tem življenjskem romanju delimo skupaj tudi trenutke molitve. Kaj je lahko lepše za očeta ali mamo kot da na začetku ali na koncu dneva blagoslovita svoje otroke tako, da naredita na njihovem čelu znamenje križa kot na dan krsta. Mar ni to ta najpreprostejša molitev staršev do svojih otrok? Blagosloviti jih, zaupati jih Gospodu, kakor so to storili Elkaná, Ana, Jožef in Marija, da bo On njihovo varstvo in podpora skozi različne trenutke dneva. Kako pomembno je za družino, da najde trenutek molitve pred skupnim obedom in se zahvali Gospodu za te darove ter se uči podeliti to, kar smo prejeli s tistim, ki to bolj potrebuje. Vse to so majhna dejanja, ki pa izrazijo, kako pomembno vzgojno vlogo ima družina med vsakodnevnim romanjem.

Na koncu tega romanja se je Jezus vrnil v Nazaret in je bil pokoren svojima staršema (prim. Lk 2,51).Tudi ta podoba vsebuje lep nauk za naše družine. Romanje se namreč ne konča, ko smo prispeli do svetišča, temveč ob vrnitvi domov, ko se ponovno začne vsakdanje življenje ter se skuša uresničevati duhovne sadove preživele izkušnje. Vemo, kaj je tistikrat Jezus storil. Namesto, da bi se s svojimi vrnil domov, se je ustavil v jeruzalemskem templju ter tako povzročil Mariji in Jožefu veliko žalost, ko ga nista več našla. Za to svojo 'lahkomiselnost' se je verjetno moral tudi Jezus opravičiti svojim staršem. Evangelij sicer tega ne pravi, vendar pa mislim, da to lahko predpostavimo. Marijino vprašanje sicer izraža neki očitek, ko razodene svojo in Jožefovo zaskrbljenost in tesnobo. Ob povratku domov je Jezus prav gotovo šel tesno ob njima, da bi pokazal vso svojo naklonjenost in poslušnost. K romanju družine spadajo tudi takšni trenutki, ki se z Gospodom spremenijo v priložnost za rast, v priložnost, da se prosi za opuščanje in se ga prejme, za izražanje ljubezni in pokorščine.

V letu Usmiljenja lahko vsaka krščanska družina postane privilegira kraj, kjer se okuša veselje odpuščanja. Odpuščanje je bistvo ljubezni, ki zmore razumeti napako in dati k temu zdravilo. Ubogi mi, če nam Bog ne bi odpuščal. In znotraj družine se vzgaja za odpuščanje, saj obstaja gotovost, da te razumejo in podpirajo kljub napakam, ki jih lahko storiš.

V družinah ne izgubimo zaupanja! Tako lepo je vedno odpreti srce drug drugemu, ne da bi karkoli prikrivali. Kjer je ljubezen, tam je tudi razumevanje in odpuščanje. Vsem vam drage družine, izročam to domače vsakodnevno romanje, to tako pomembno poslanstvo, ki ga svet in Cerkev tako zelo potrebujeta.

Angel Gospodov, 30. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo praznik Svete družine in bogoslužje nas vabi, da razmišljamo o Marijini, Jožefovi in Jezusovi izkušnji, ki so bili povezani med seboj z neizmerno ljubeznijo ter poživljeni z velikim zaupanjem v Boga.

Današnji evangeljski odlomek (prim. Lk 2,41-52) pripoveduje o potovanju nazareške družine v Jeruzalem, da bi obhajali veliko noč. Toda med povratkom, sta starša opazila, da njun dvanajstletni sin ni v karavani. Po treh dneh iskanja in strahu sta ga našla v templju, kjer je sedel med učitelji zatopljen v razpravo z njimi. Ko sta Marija in Jožef zagledala Jezusa, sta bila začudena« (v. 48) in njegova mati mu je izrazila njuno bojazen, rekoč: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala« (ibid.). Čudenje, ostala sta začudena in tesnoba, tvoj oče in jaz sva bila v tesnobi, sta dva elementa, glede katerih bi hotel prebuditi vašo pozornost. Začudenje in tesnoba.

V nazareški družini ni nikoli zmanjkalo začudenja, niti v dramatičnem trenutku, kot je bilo Jezusovo izginotje, saj gre za sposobnost čudenja postopnemu razodevanju Božjega Sina. Enako so bili začudeni tempeljski učitelji, ki so strmeli »nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (v. 47). Kaj je začudenje, kaj je čuditi se? Čuditi se in strmeti je nasprotno od samoumevnosti in je nasprotno od razlaganja resničnosti, ki nas obdaja in dogodkov zgodovine samo z našimi kriteriji. Takšna oseba ne ve, kaj je občudovanje, kaj je čudenje. Čuditi se, pomeni odpreti se drugim, razumeti razloge drugih. Ta drža je pomembna pri zdravljenju ogroženih odnosov med osebami, prav tako pa je tudi nepogrešljiva pri zdravljenju odprtih ran v družinskem okolju. Ko so težave v družinah, nam je samoumevno, da imamo prav mi in s tem zapremo vrata drugim. Nasprotno, potrebno je pomisliti: »Kaj vse dobro je v tej osebi?«, ter se čuditi za to dobro. To pomaga k enotnosti v družini. Če imate težave v družini, mislite na dobre stvari pri osebi vaše družine, s katero imate težave in se čudite nad tem. To bo pomagalo ozdraviti družinske rane.

Drugi element, ki ga hočem izluščiti iz evangelija, je tesnoba, ki sta jo doživljala Marija in Jožef, ko nista uspela najti Jezusa. Ta tesnoba izraža Jezusovo središčnost v Sveti družini. Devica in njen ženin sta sprejela tega Sina, ga varovala in ga videla med sabo odraščati, zoreti v modrosti in milosti. Predvsem pa je On rastel v njunih srcih. Korak za korakom se je večala njuna ljubezen do njega in njuno razumevanje. Poglejte zakaj je nazareška družina sveta? Zato, ker je bila usmerjena na Jezusa, njemu je bila namenjena vsa Marijina in Jožefova pozornost ter skrb.

Ta tesnoba, ki sta ju izkusila v treh dneh Jezusovega izginotja, mora biti tudi naša tesnoba, ko smo daleč od Njega, ko smo daleč od Jezusa. Tesnobo moramo izkusiti, ko za več kot za tri dni pozabimo na Jezusa tako, da ne molimo, ne beremo evangelija, ne da bi čutili potrebo po njegovi navzočnosti in njegovemu tolažečemu prijateljstvu. Večkrat lahko minejo dnevi, ne da se spomnim na Jezusa. Toda to je grdo, to je zelo grdo. Tesnobo bi morali začutiti, ko se dogajajo te stvari. Marija in Jožef sta ga iskala in ga našla v templju, medtem ko je učil. Tudi mi lahko predvsem v Božji hiši najdemo božanskega Učitelja in sprejmemo njegovo sporočilo zveličanja. V evharističnem obhajanju imamo živo izkušnjo Kristusa, saj nam govori, ponuja nam svojo Besedo, ki razsvetljuje našo pot. V evharistiji nam daje svoje Telo, iz katerega zajemamo moč za soočanje z vsakodnevnimi težavami.

Danes se vrnimo domov s tema dvema besedama: čudenje in tesnoba. Znam biti začuden, ko vidim dobre stvari pri drugih in tako rešujem družinske težave? Čutim tesnobo, ko sem se oddaljil od Jezusa?

Molimo za vse družine po svetu, posebej za tiste, v katerih zaradi različnih vzrokov ni miru in soglasja. Izročimo jih v varstvo sveti nazareški družini.

Angel Gospodov, nedelja, 26. december 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Sveto Družino iz Nazareta. Bog je izbral ponižno in preprosto družino, da je prišel med nas. Zrimo lepoto te skrivnosti ter poudarimo dva konkretna vidika za naše družine.

Prvi: družina je zgodovina, iz katere izhajamo. Vsakdo med nami ima lastno zgodovino. Nihče se ni rodil magično, s čarobno paličico. Vsakdo ima svojo zgodovino in družina ima svojo zgodovino, iz katere izhajamo. Evangelij današnjega bogoslužja nas spominja, da je tudi Jezus sin zgodovine neke družine. Vidimo ga, kako z Marijo in Jožefom za veliko noč potuje v Jeruzalem. Potem povzroči skrbi mami in očetu, ki ga ne najdeta; ko ga najdeta, se z njima vrne domov (prim. Lk 2,41-52). Lepo je videti Jezusa, vključenega v splet družinske ljubezni, ki se rodi in raste v objemu in skrbi svojih. To je pomembno tudi za nas. Prihajamo iz neke zgodovine, stkane iz vezi ljubezni. Oseba, kakršna smo danes, se ne rodi toliko iz materialnih dobrin, ki smo jih uživali, ampak iz ljubezni, ki smo jo prejeli, iz ljubezni znotraj družine. Morda nismo bili rojeni v izjemni družini brez težav, a to je naša zgodovina, vsakdo mora misliti na svojo zgodovino, to so naše korenine. Če jih porežemo, se življenje posuši! Bog nas ni ustvaril, da bi bili osamljeni vojskovodje, ampak da bi hodili skupaj. Zahvalimo se mu in molimo za naše družine. Bog misli na nas in želi, da smo skupaj: hvaležni, združeni, sposobni varovati korenine. Misliti moramo na to, na lastno zgodovino.

Drugi vidik: biti družina, se učimo vsak dan. V evangeliju vidimo, da tudi v Sveti Družini ni vedno vse dobro. Pridejo nepričakovane težave, tesnoba, trpljenje. Svete Družine s pobožnih podobic ni. Marija in Jožef izgubita Jezusa in ga v stiski iščeta ter ga po treh dneh najdeta. Ne razumeta ga, ko sedi med učitelji v Templju in jima odgovori, da mora skrbeti za to, kar je njegovega Očeta. Potrebujeta čas, da se naučita spoznavati svojega otroka. Tako je tudi z nami: vsak dan se moramo v družini učiti poslušati se in razumeti drug drugega, hoditi skupaj ter se soočati s konflikti in težavami. To je vsakodnevni izziv, ki ga premagamo s pravim odnosom, z majhnimi pozornostmi, s preprostimi gestami, ko skrbimo za podrobnosti v naših odnosih. To nam zelo pomaga za pogovor v družini. Pogovor za mizo, pogovor med staršema in otroci, pogovor med brati in sestrami nam pomaga živeti to družinsko korenino, ki izhaja od starih staršev, iz pogovora s starimi starši.

Toda kako naj to storimo? Poglejmo Marijo, ki v današnjem evangeliju reče Jezusu: »Tvoj oče in jaz sva te iskala« (v. 48). Tvoj oče in jaz, ne jaz in tvoj oče: pred jazom je ti! Naučimo se tega: pred jazom je ti. V mojem jeziku je pridevnik za ljudi, ki najprej rečejo jaz in potem ti. »Jaz, meni in z mano in zame ter moj profit.« Takšni so ti ljudje, najprej jaz in potem ti. Ne, v Sveti družini je naprej ti in potem jaz.

Da bi ohranili harmonijo v družini, se je treba boriti proti diktaturi jaza. Nevarno je, ko se jaz napihuje, kadar drug drugemu očitamo napake, namesto da bi se poslušali; kadar se zapičimo v svoje potrebe, namesto da bi skrbeli za druge; kadar se izoliramo z mobilnim telefonom. Žalostno je videti družino pri kosilu vsakega s svojim mobilnim telefonom, ne da bi se pogovarjali. Vsakdo se pogovarja s svojim telefonom. Kadar drug drugega obtožujemo, ko stalno ponavljamo običajne fraze in uprizarjamo že videno komedijo, v kateri hoče vsak imeti prav, na koncu pa zavlada leden molk. Ostra tišina po družinski razpravi.
Žalostno je to, zelo žalostno. Ponavljam nasvet: zvečer se po vsem pomirite. Nikoli ne pojdite spat, ne da bi sklenili mir, sicer bo naslednji dan »hladna vojna«! In ta je zelo nevarna, saj se bo ponovno začela zgodba z očitki, zgodba z zamerami. Kolikokrat se žal med domačimi zidovi iz predolgih tišin in nezdravljene sebičnosti rodijo in rastejo konflikti! Včasih pride celo do fizičnega in moralnega nasilja. To ruši harmonijo in ubija družino. Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti. In prosim vas, vsak dan molite malo skupaj, da boste prosili Boga za dar miru v družini. In vsi – starši, otroci, Cerkev, civilna družba – si prizadevajmo, da bomo podpirali, branili in varovali družino, ki je naš zaklad! Devica Marija, Jožefova nevesta in Jezusova mama, naj varuje naše družine.

Janez pravi, da vera temelji na oznanilu o Jezusu kot Besedi življenja. Apostol je sam izkusil, da je on izvir življenja in ga podarja vsem ljudem. Bolj trdno se bom držal evangeljskih prič o Jezusu in odkrival življenje, ki prihaja iz njega. Gospod, hvala za vse, ki so mi pokazali, da si ti izvir življenja in pot k Bogu.

Na veliko noč gre Marija že navsezgodaj h grobu, tudi Peter in Janez na njeno besedo stečeta tja, eden hitreje, drugi počasneje. Janez vidi naprej, ker ljubi, zato tudi prvi opazi Jezusa pri Galilejskem jezeru. Med zgodovino padcev in nemoči se bom trudil odkrivati navzočnost Vstalega. Gospod, poživi mojo pozornost ljubezni, da bom stopal tja, kjer se spreminja svet.

 

 

Dragi bratje in sestre!

Pri današnjem srečanju se bomo posvetili še enemu zelo pomembnemu članu apostolskega zbora: Janezu, Zebedejevemu sinu in Jakobovemu bratu. Njegovo razpoznavno hebrejsko ime pomeni: »Gospod je podaril milost«. Pripravljal je ravno mreže na bregu Tiberijskega morja, ko ga je Jezus poklical skupaj z njegovim bratom (prim. Mt 4,21; Mr 1,19). Janez spada vedno k ožji skupini, ki jo Jezus vzame s seboj pri določenih priložnostih. Janez je skupaj s Petrom in Jakobom, ko gre Jezus v Kafarnaum v Petrovo hišo, da bi ozdravil njegovo taščo (prim. Mr 1,29); skupaj z obema drugima gre za Učenikom v hišo predstojnika shodnice Jaira, katerega hči bo priklicana nazaj  v življenje (prim. Mr 5,37); gre za Jezusom, ko se ta povzpne na goro, da bi se spremenil (prim. Mr 9,2); na Oljski gori je ob strani Jezusu, ko spričo veličastnosti jeruzalemskega templja govori o koncu mesta in sveta (prim Mr 13,3); in končno mu je blizu, ko se Jezus umakne v vrt Getsemani, da bi pred svojim trpljenjem molil k Očetu (prim. Mr 14,33). Malo pred velikonočnim praznikom, ko Jezus izbere dva učenca, da bi ju poslal naprej pripravit dvorano za zadnjo večerjo, zaupa to nalogo Janezu in Petru (prim. Lk 22,8).

Ta izstopajoči Janezov položaj znotraj kroga dvanajsterih nekako pojasni pobudo, ki jo nekega dne prevzame njegova mati: prišla je k Jezusu, da bi ga prosila, naj bi oba njena sinova, Janez in Jakob, sedela v njegovem kraljestvu desno in levo poleg njega (prim. Mt 20,20-21). Kakor vemo, je Jezus odgovoril s protivprašanjem: vprašal je, ali sta pripravljena piti kelih, ki ga bo on pil (prim. Mt 20,22). S temi besedami je nameraval obema učencema odprti oči, ju uvesti v spoznanje skrivnosti svoje osebe in jima nakazati njuno prihodnjo poklicanost, da bosta njegova pričevalca vse do najvišje izročitve svoje krvi. Kmalu za tem je Jezus namreč jasno povedal, da ni prišel zato, da bi mu stregli, marveč da bi stregel in daroval svoje življenje kot spravo za mnoge (prim. Mt 20,28). V dnevih, ki sledijo vstajenju, spet srečamo »Zebedejeva sinova«. Skupaj s Petrom in nekaterimi drugimi učenci sta se vso noč trudila brez uspeha. Tej noči sledi - s posegom Vstalega - čudoviti ribolov: »Učenec, ki ga je Gospod ljubil«, bo prvi prepoznal »Gospoda« in opozori Petra nanj (prim. Jn 21,1-13).

V jeruzalemski Cerkvi je Janez zavzemal pomembno mesto pri vodenju prve skupine kristjanov. Pavel ga prišteva k »stebrom« tiste občine (prim. Gal 2,9). Dejansko ga Luka v Apostolskih delih prikazuje skupaj s Petrom, kako gresta k molitvi v tempelj (prim. Apd 3,1-4.11) ali kako nastopita pred velikim zborom, da bi izpričala svojo vero  v Jezusa Kristusa (prim. Apd 4,13.19). Cerkev v Jeruzalemu Janeza skupaj s Petrom odpošlje, da bi potrdila tiste, ki so sprejeli evangelij v Samariji, in bi zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 8,14-15). Prav posebej je potrebno spomniti na to, kar Janez skupaj s Petrom pove v procesu pred velikim zborom: »Nikakor ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali« (Apd 4,20). Prav ta zgledna odkritosrčnost v izpovedovanju svoje vere je vselej spodbuda za nas vse, da bi bili vedno pripravljeni z odločnostjo oznanjevati svojo neomajno zvestobo Kristusu s tem, da postavljamo vero nad sleherno preračunljivost in sleherno človeško korist.

Po izročilu je Janez »ljubljeni učenec«, ki v četrtem evangeliju pri zadnji večerji nasloni svojo glavo na Učenikove prsi (prim. Jn 13,25), skupaj z Jezusovo materjo stoji pod križem (prim. Jn 19,26) in končno je priča praznega groba kakor tudi navzočnosti Vstalega (prim. Jn 20,2; 21,7). Vemo, da je to istovetenje danes med strokovnjaki sporno. Nekateri od njih vidijo v Janezu preprosto le pravzor Jezusovega učenca. Odločitev o tem vprašanju  prepustimo razlagalcem in se tu zadovoljimo s tem, da se za svoje življenje naučimo nekaj važnega: Gospod hoče vsakega od nas narediti za učenca, ki živi v osebnem prijateljstvu z njim. Da bi to uresničevali, ne zadostuje, da hodimo za Jezusom in ga poslušamo le na zunaj. Z njim in kakor on moramo tudi živeti. To je mogoče samo v okviru zelo globokega odnosa, ki ga izpolnjuje toplina popolnega zaupanja. To je tisto, kar se dogaja med prijatelji. Zato je Jezus nekoč rekel: »Ni večje ljubezni, kakor če kdo daruje svoje življenje za svoje prijatelje…Ne imenujem vas več služabnike; kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas sem marveč imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,13.15).

V apokrifnih Janezovih dejanjih apostol ne nastopa niti kot ustanovitelj cerkvenih občin niti v vodstvu že obstoječih občin, marveč kot glasnik vere na stalnem popotovanju v stiku z »dušami, ki so zmožne upanja in zveličanja« (18,10; 23,8). Vse prejema svoj vzgib iz protislovnega namena, da bi nevidno napravljal vidno. Dejansko vzhodna Cerkev Janeza imenuje preprosto le »teolog«, torej tisti, ki je zmožen na razumljiv način govoriti o božjih rečeh in tako v zedinjenosti z Jezusom odkrivati skrivnostni dostop do Boga.

Češčenje apostola Janeza se je širilo iz mesta Efez, kjer je po starodavnem izročilu dolgo časa deloval in končno naj bi umrl v izjemno visoki starosti pod cesarjem Trajanom. V Efezu je dal cesar Justinijan v 6. stoletju v njegovo čast zgraditi veliko baziliko, od katere so še vedno ohranjene izrazite razvaline. Prav na Vzhodu so izkazovali in še izkazujejo Janezu veliko češčenje. V bizantinski ikonografiji je pogosto upodobljen kot zelo star mož – v globoki kontemplaciji, skoraj kakor nekdo, ki vabi k molčanju.

Brez ustrezne notranje zbranosti se dejansko ni mogoče približati najvišji skrivnosti Boga in njegovega razodetja. To pojasnjuje, zakaj je carigrajski ekumenski patriarh Atenagora objel papeža Pavla VI. ob znamenitem srečanju ter dejal: »Janez je na začetku naše najgloblje duhovnosti. 'Tihi' tako kakor on poznajo tisto skrivnostno izmenjavo src, kličejo Janezovo navzočnost in njihovo srce zagori« (O. Clément, Dialoghi con Atenagora, Torino 1972, 159). Gospod naj nam pomaga iti v Janezovo šolo, da bi se naučili velikega pouka ljubezni tako, da se bomo čutili ljubljene 'do konca' (Jn 13,1) ter svoje življenje živeli zanj.

(5. julij 2006)

Janez, teolog

Dragi bratje in sestre!

Pred počitnicami sem začel s kratkimi portreti apostolov. Apostoli so bili Jezusovi sopotniki, Jezusovi prijatelji.  Njihova pot skupaj z Jezusom ni bila samo zunanja pot, od Galileje v Jeruzalem, marveč notranja pot. Na njej so se učili vere v Jezusa Kristusa, seveda ne brez težav, saj so bili ljudje kakor mi. A prav zato, ker so bili Jezusovi prijatelji, so se na poti, ki ni bila lahka, učili verovati. Zato apostoli vodijo tudi nas in nam pomagajo spoznavati Jezusa Kristusa, ljubiti ga in verovati vanj. Govoril sem že o štirih od skupno dvanajstih apostolov: o Simonu Petru, o njegovem bratu Andreju, o Jakobu, bratu sv. Janeza, in o drugem Jakobu, ki se imenuje »mlajši« in je napisal pismo, ki spada k Novi zavezi. Začel sem govoriti o Janezu evangelistu. V zadnji katehezi pred počitnicami sem sestavil bistvene podatke, ki orisujejo lik tega apostola. Zdaj bi rad usmeril pozornost na vsebino njegovega nauka. Besedila, katerim se bomo danes posvetili, so evangelij in pisma, ki nosijo njegovo ime.

Če obstaja značilna tema, ki izstopa v Janezovih spisih, potem je to ljubezen. Svoje prve okrožnice nisem brez razloga začel z besedami tega apostola: »Bog je ljubezen (Deus caritas est), in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16). Zelo težko je takšna besedila najti v drugih verstvih. Zato nas te besede postavljajo pred lastnost krščanstva, ki je res nekaj posebnega. Gotovo Janez ni edini pisec iz začetnega časa krščanstva, ki govori o ljubezni. Ker je ljubezen bistvena sestavina krščanstva, govorijo o njej vsi pisci Nove zaveze, četudi z različnimi težišči. Če zdaj o tej temi pri Janezu premišljujemo temeljiteje, to storimo zato, ker je Janez to vprašanje v njegovih glavnih potezah orisal izrazito poglobljeno in nazorno. Zaupamo se torej njegovim besedam. Eno je gotovo: Janez ne piše abstraktno filozofske ali tudi teološke razprave o tem, kaj je ljubezen. Ne, Janez ni teoretik. Resnična ljubezen po svoji naravi ni nikoli čisto spekulativna, marveč je izraz neposrednega, konkretnega in podoživljajočega odnosa do resničnih oseb. Janez nam torej kot Jezusov apostol in prijatelj kaže, katere so sestavine – ali bolje: stopnje – krščanske ljubezni. To je gibanje, za katero so značilne tri prvine.

Prva se tiče izvora ljubezni. Apostol prepoznava izvor ljubezni v Bogu, kar ga  - kakor smo slišali – vodi do tega, da reče: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Janez je edini pisec Nove zaveze, ki nam podarja skoraj nekakšno opredelitev Boga. Saj pravi na primer: »Bog je duh« (Jn 4,24) ali »Bog je luč« (1 Jn 1,5). Tukaj z občudovanja vrednim uvidom oznanja, da je Bog ljubezen. Pazimo: ni kar rečeno, da »Bog ljubi«, in še manj, da »je ljubezen Bog«! Z drugimi besedami: Janez se ne omejuje na to, da opisuje božje delovanje, marveč prodre do samih korenin Boga. Vrhu tega nima namena, da bi neki splošni in morda neosebni ljubezni pripisoval božjo lastnost. Ne povzpne se od ljubezni k Bogu, marveč se obrne naravnost k Bogu, da bi opredelil njegovo bistvo z neskončno razsežnostjo ljubezni. S tem hoče Janez povedati, da je bistvo Boga ljubezen in zato ima vse božje delovanje svoj izvor v ljubezni in je prežeto z ljubeznijo. Vse, kar Bog stori, stori iz ljubezni in z ljubeznijo, tudi če mi ne razumemo vselej v hipu, da je to ljubezen, prava ljubezen.

Ob tej točki pa je neobhodno potrebno iti korak naprej in ponazoriti, da je Bog svojo ljubezen pokazal konkretno, ko je stopil v človeško zgodovino v osebi Jezusa Kristusa, ki je za nas postal človek, umrl in vstal. To je druga temeljna prvina moment božje ljubezni. Bog se ni omejil na besede, marveč se je, tako smemo reči, zares zavzel in »plačal« z lastno osebo. Natanko kakor piše Janez: »Bog je svet (to pomeni: nas vse) tako zelo ljubil, da je dal svojega edinega Sina« (Jn 3,16). Božja ljubezen do ljudi postane zdaj konkretna in se razodene v Jezusovi ljubezni. Dalje piše Janez: ker je Jezus »ljubil svoje, ki so bil na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). V moči te podarjajoče se in popolne ljubezni smo mi docela odkupljeni od greha, kakor piše Janez: »Moji otroci… če pa kdo greši, imamo pomoč pri Očetu: Jezusa Kristusa, pravičnega. On je sprava za naše grehe, a ne le za naše grehe, marveč tudi za grehe vsega sveta! (1 Jn 2,1-2; prim. 1 Jn 1,7). Tako daleč je šla Jezusova ljubezen do nas: do prelitja lastne krvi za naše zveličanje! Kristjan, ki se v premišljevanju ustavi pred tem »preobiljem« ljubezni, se mora vprašati, kakšen je ustrezen odgovor. In mislim, da si mora vsak od nas vedno in stalno na novo zastavljati to vprašanje.

To vprašanje nas vodi k tretji prvini dinamike ljubezni: kot sprejemajoči prejemniki ljubezni, ki je pred nami in nas presega, smo poklicani, da se obvežemo za dejaven odgovor, ki more biti – da bi bil primeren - le odgovor ljubezni. Janez piše o »zapovedi«. Posreduje nam namreč naslednje Jezusove besede: »Novo zapoved vam dam: ljubite drug drugega! Kakor sem vas jaz ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega« (Jn 13,34). V čem obstaja novost, na katero se Jezus sklicuje? Obstaja v dejstvu, da se Jezus ne omejuje na to, da ponavlja, kar je bilo zahtevano že v stari zavezi in kar moremo brati tudi v drugih evangelijih: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18; prim. Mt 22,37-39; Mr 12,29-31; Lk 10,27). V stari zapovedi je bilo odločilno merilo izpeljano od človeka (»kakor samega sebe«). V zapovedi, ki jo posreduje Janez, pa Jezus navaja kot temelj in merilo naše ljubezni svojo lastno osebo: »kakor sem vas jaz ljubil«: Tako postane ljubezen zares krščanska in ima v sebi novost krščanstva: tako v smislu, da mora biti usmerjena na vse ljudi brez razlike, kakor tudi in predvsem v tem, da mora iti do skrajnih posledic, ker nima druge mere kakor to, da je brez mere. Jezusove besede »kakor sem vas jaz ljubil« so povabilo in nas hkrati vznemirjajo. Predstavljajo kristološki cilj, ki se utegne zdeti nedosegljiv. A hkrati so vzpodbuda, ki nam ne dovoljuje, da počivamo na že doseženem. Ne dovoljuje nam, da smo zadovoljni s tem, kakršni smo, marveč nas priganja, da ostajamo na poti k temu cilju.

Dragoceno besedilo duhovnosti, majhna knjiga iz poznega srednjega veka z naslovom Hoja za Kristusom, piše o tem: »Jezusova plemenita ljubezen nas nagiblje k velikim dejanjem in nas spodbuja, da hrepenimo po vedno večji popolnosti. Ljubezen stremi kvišku in se ne pusti prikleniti z nizkimi stvarmi. Ljubezen hoče biti svobodna in neobremenjena od vsakega zemeljskega nagnjenja… kajti ljubezen je rojena iz Boga in se ne more odpočiti v nobenem ustvarjenem bitju, marveč samo v Bogu. Kdor ljubi, leti, teče in je poln veselja; svoboden je in se ne pusti zadrževati. Ljubeči daje vse za vse in ima vse v vsem, ker, povzdignjen nad vse, počiva v Najvišjem, iz katerega priteka vse dobro kakor iz izvira« (Tretja knjiga, 5. poglavje). Ali je kakšna boljša razlaga za »novo zapoved«, o kateri govori Janez? Prosimo Očeta, da bi mogli novo zapoved živeti tako verodostojno – četudi stalno na nepopoln način -, da bomo vse, ki jih srečamo na svoji poti, vžgali s to ljubeznijo.

(9. avgust 2006)

Dragi bratje in sestre!

V zadnji katehezi smo prispeli do premišljevanja lika apostola Janeza. Najprej smo skušali videti, kaj vemo o njegovem življenju. Takoj nato smo v drugi katehezi premišljevali glavno vsebino njegovega evangelija in njegovih pisem: »caritas«, ljubezen. Danes nas bo prav tako zaposloval Janezov lik; tokrat bi radi premišljevali o vidcu Razodetja. Nekaj nam takoj zbudi pozornost: medtem ko niti četrti evangelij niti pisma, ki jih pripisujejo apostolu, ne vsebujejo njegovega imena, Razodetje kar štirikrat omenja ime Janez (prim. 1,1.4.9; 22,8). Očitno avtor z ene strani ni imel nobenega razloga, da zamolči svoje ime; z druge strani je vedel, da so njegovi prvi bralci mogli natančno ugotoviti njegovo istovetnost. Vemo pa, da so učenjaki že v 3. stoletju razpravljali o istovetnosti Janeza, omenjenega v Razodetju. Navsezadnje bi ga mi mogli imenovati tudi »vidca s Patmosa«, ker je njegova oseba povezana z imenom tega otoka v Egejskem morju, kjer je po svojem avtobiografskem pričevanju živel v izgnanstvu »zaradi božje besede in pričevanja za Jezusa« (Raz 1,9). Prav na otoku Patmos je imel Janez »na Gospodov dan… prevzet od Duha« (Raz 1,10) čudovita videnja in je slišal izredna sporočila, ki so nemalo vplivala na zgodovino Cerkve in celotno krščansko kulturo. Tako je na primer naslov njegove knjige – Apokalipsa, Razodetje – prešel v našo govorico v besede »apokalipsa, apokaliptičen«, ki so, čeprav tudi po krivem, vključevale idejo grozeče katastrofe.

Knjigo je potrebno razumeti z ozadja dramatičnih izkušenj sedmih občin pokrajine Azije (Efez, Smirna, Pergam, Tiatira, Sarde, Filadelfija, Laodiceja). Te občine so morale koncem prvega stoletja reševati velike težave v svojem pričevanju za Kristusa: preganjanja in tudi notranje napetosti. Nanje se obrača Janez z živo pastoralno sposobnostjo vživljanja v položaj preganjanih kristjanov, katere spodbuja, naj ostanejo stanovitni v veri in naj se ne prilagajajo zelo močnemu poganskemu okolju. Vprašanje te knjige je navsezadnje razkritje smisla zgodovine človeštva, na temelju Kristusove smrti in vstajenja. Prvo in osnovno Janezovo videnje se tiče lika Jagnjeta, ki je bilo zaklano, a vendar stoji pokonci (prim. Raz 5,6), stoji v sredi pred prestolom, na katerem že sedi Bog sam. S tem nam hoče Janez povedati predvsem dve stvari: prvič, da Jezus ni podrt na tla, čeprav je pretrpel nasilno smrt, marveč presenetljivo krepko stoji na svojih nogah, ker je z vstajenjem dokončno premagal smrt. Drugič, da je Jezus prav zaradi svoje smrti in svojega vstajenja že popolnoma deležen kraljevske in odrešujoče Očetove moči. To je bistveno videnje. Jezus, Božji Sin, je na tej zemlji nezaščiteno, ranjeno, usmrčeno Jagnje. In vendarle stoji pokonci, na svojih nogah, stoji pred božjim prestolom in je deležen božje moči. Jezus drži zgodovino sveta v svojih rokah. In tako bi nam videc rad povedal: zaupajte v Jezusa, ne bojte se sovražnih sil, ne bojte se preganjanja! Ranjeno in umorjeno Jagnje zmaguje! Hodite za Jagnjetom Jezusom, izročite se Jezusu, hodite po njegovi poti! Tudi če je na tem svetu le Jagnje, ki se zdi slabotno, je vendarle Zmagovalec!

Jagnje je predmet enega glavnih videnj Razodetja. Jagnje je na tem, da odpre knjigo, ki je bila prej zaklenjena s sedmimi pečati, in ki je nihče ni mogel odpreti. Rečeno je celo, da Janez joka, ker  nihče ni bil spoznan za vrednega, da odpre knjigo in jo bere (prim. Raz 5,4). Zgodovine ni mogoče razvozlati, ostaja nerazumljiva. Nihče je ne more brati. Morda je ta Janezov jok pred temno skrivnostjo zgodovine izraz pretresenosti cerkvenih občin v Aziji zaradi molka Boga spričo preganjanj, katerim so bile občine izpostavljene v tistem času. To je pretresenost, v kateri se zrcali tudi naša zgroženost spričo velikih težav, nerazumevanja in sovražnosti, ki jih Cerkev prestaja tudi danes. Je trpljenje, ki ga Cerkev gotovo ni zaslužila, tako kakor Jezus sam ni zaslužil svoje usmrtitve. To trpljenje razkriva tako zlobo človeka, kadar podleže skušnjavi zla, kakor tudi višje vodenje dogodkov po Bogu. Samo žrtvovano Jagnje zmore odpreti zapečateno knjigo, razodeti njegovo vsebino in podeliti smisel tej na videz pogosto tako nesmiselni zgodovini. Samo Jagnje more iz nje izvajati navodila in nauke za življenje kristjanov. Kajti njegova zmaga nad smrtjo prinaša oznanilo in zagotovilo zmage, ki jo brez dvoma morejo izbojevati tudi kristjani. Celotna, zelo slikovita govorica, ki jo Janez uporablja, stremi k temu, da posreduje tolažbo.

V središču videnj, o katerih poroča Razodetje, so tudi zelo pomenljiva videnja o ženi, ki porodi sina, kakor tudi dopolnjujoče videnje o zmaju, ki je že pahnjen iz nebes, a je še zelo mogočen. Žena pooseblja Marijo, Odrešenikovo mater, a hkrati pooseblja celotno Cerkev, božje ljudstvo vseh časov, Cerkev, ki v vsakem času z velikimi bolečinami vedno na novo rojeva Kristusa. Vedno jo ogroža moč zmaja. Cerkev se zdi brez obrambe, šibka. A medtem, ko je ogrožana in jo zmaj preganja, jo varuje tolažba Boga. In na koncu zmaga ta žena in ne zmaj. To je velika prerokba te knjige, ki nam podarja zaupanje! Žena, ki trpi v zgodovini, Cerkev, ki je preganjana, se na koncu pojavi kot veličastna nevesta, vnaprejšnja podoba novega Jeruzalema, kjer ne bo več solza in joka; podoba preobraženega sveta, novega sveta, katerega svetloba je Bog sam in katerega svetilnik je Jagnje.

Zaradi tega je Janezovo Razodetje, čeprav vsebuje nenehna opozorila na trpljenje, muke in solze – temna plat zgodovine -, v isti meri prežeto s pogostnimi slavospevi, ki predstavljajo tako rekoč svetlo plat zgodovine. Tako na primer beremo o veliki množici, ki poje z glasnim vzklikom: »Aleluja! Kajti kralj je postal Gospod, naš Bog, vladar nad vsem stvarstvom. Veselimo in radujmo se in izkazujmo mu čast. Kajti prišla je svatba Jagnjetova, in njegova nevesta se je pripravila« (Raz 19,6-7). Smo pred značilno krščanskim protislovjem, po katerem trpljenje nikdar ne bo imelo zadnje besede, marveč ga razumemo kot prehodno stopnjo k blaženosti in ga skrivnostno že preveva veselje, ki izvira iz upanja. Prav zaradi tega more Janez, »videc s Patmosa«, skleniti svojo knjigo s poslednjo željo hrepenečega pričakovanja. Janez prosi za dokončen Gospodov prihod: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20). To je ena najpomembnejših molitev zgodnjega krščanstva, ki jo sv. Pavel izroča tudi v njeni aramejski obliki: »Marána tha«.

In ta molitev – »Naš Gospod, pridi!« (1 Kor 16,22) – ima različne razsežnosti. Seveda je predvsem pričakovanje dokončne Gospodove zmage, novega Jeruzalema, Gospoda, ki prihaja in preoblikuje svet. A hkrati je tudi evharistična molitev: »Pridi Jezus, pridi zdaj!« In Jezus prihaja, vnaprej uresničuje svoj dokončni prihod. Zato polni veselja govorimo: »Pridi zdaj in pridi dokončno!« Ta molitev ima še tretji pomen: »Ti si že prišel, Gospod! Gotovi smo tvoje navzočnosti med nami. Ta je naša vesela izkušnja. A pridi dokončno!« In tako molimo s sv. Pavlom, z »vidcem s Patmosa« in z zgodnjim krščanstvom: »Pridi, Gospod Jezus! Pridi in spremeni svet! Pridi že danes, in naj zmaga mir!« Amen.