Lk 1,1-4
Origen pravi: »Sveti Duh je dal Cerkvi en sam evangelij v štirih knjigah.« Sv. Ambrož nadaljuje Origenovo misel: »Evangelist Luka nam ni dal nepristranske in nevtralne pripovedi, temveč opis, ki ima namen prepričati ter spreobrniti, bogat s kristološko vsebino.« Sv. Atanazij pravi: »Luka se opira na pričevanja tistih, ki so videli in poslušali Jezusa in mu tako posredovali izročilo o zakramentih in o Kristusu. Teofil predstavlja posebne bralce, torej skupnost tistih, ki ljubijo Boga, kot so krščeni in katehumeni, in želijo biti za vedno zvesti evangeliju.« Origen doda: »Namen Lukovega evangelija je vera, ki je v polnosti poučena, trdna in ki bo ohranjena vse do končnega zveličanja. Do takšne vere pridemo preko branja evangelija, torej s katehetskim branjem, da bi tako bili skrbno in v vsem postopoma poučeni o dogodkih, ki jih evangelij pripoveduje.«

Lk 4,14-21
Origen pravi: »Luka piše, da se je Jezus vrnil z močjo Duha. S tem je nakazal, kako se moč Duha izraža v Jezusovem poučevanju v shodnici.« Sv. Efrem Sirski pa opaža, da je v »Jezusovem poučevanju tedenski ritem, od sobote do sobote, od sinagoge do sinagoge, od enega bogoslužnega konteksta do drugega.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »je Jezusovo poučevanje na ljudstvo naredilo globok vtis, saj se je o njem govorilo po vsej Galileji. Glas o njem se je širil zaradi čudežev, ki jih je delal kot Božji Sin.«

Origen razlaga: » Jezus je šel v nazareško shodnico in prebral Iz 61. Ni naključje, da je odprl zvitek in našel poglavje, ki prerokuje o njem, ampak je tudi to delo Božje previdnosti, da se je sedaj po njem začela mesijanska doba zveličanja. Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je »'danes', ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa.« Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: »Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!« (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

 

»Ob 'polnosti časov' (cf. Gal 4,4) je Gospodov angel oznanil nazareški Devici, da bo Sveti Duh, 'moč Najvišjega', prišel nadnjo in jo obsenčil. Zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (cf. Lk 1,35). Po besedah preroka Izaija bo Mesija tisti, na komer bo počival Gospodov Duh (cf. 11,1–2; 42,1). Prav na to prerokbo se navezuje Jezus, ko je začel javno delovati v sinagogi v Nazaretu. Na veliko presenečenje navzočih je rekel: 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu' (Lk 4,18–19; cf. Iz 61,1–2). Ko je nagovoril navzoče, je te preroške besede obrnil nase, rekoč: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21)«.

»Današnji evangelij nam torej pravi, da je Jezus Kristus, maziljen od Očeta v Svetem Duhu in je tako resnični in večni evangelizator. 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim' (Lk 4,18). To Kristusovo poslanstvo, to novo gibanje, se nadaljuje v prostoru in času skozi stoletja in na vseh celinah. To gibanje, ki izhaja od Očeta, prinaša v moči Duha veselo oznanilo ubogim vseh časov, ubogim v materialnem, kakor v duhovnem pomenu. Cerkev je prvo in potrebno orodje pri tem Kristusovem delu, saj je z njim združena kot telo z glavo. 'Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam' (Jn 20,21). Tako je rekel Vstali svojim učencem in ko je dihnil vanje, je dodal: 'Prejmite Svetega Duha' (v. 22). Bog je po Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus sam pa je hotel svoje poslanstvo posredovati Cerkvi. To je storil in še nadaljuje vse do konca sveta tako, da izliva Svetega Duha na svoje učence, torej istega Duha, ki je prišel Nadenj in je ostal v Njem med vsem njegovim zemeljskim življenjem ter mu dajal moč, da oznani jetnikom oproščenje in da slepim vrne vid, da izpusti zatirane na prostost, da oznani leto, ki je ljubo Gospodu (prim. Lk 4,18-19)«.

Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Cerkev na Bližnjem vzhodu zapisal: »Škofje morajo skrbeti za to, da zagotovijo duhovnikom, njihovim najožjim sodelavcem dostojno bivanje, da se ne bi ti izgubljali v iskanju 'zemeljskih' stvari, temveč se bi lahko vredno posvetili Božjim stvarem ter svojemu pastoralnemu poslanstvu. Sicer pa, kdor pomaga ubožcu, si služi nebesa! Sveti Jakob vztraja pri dolžnem spoštovanju do ubogega, pri njegovi veličini ter o njegovem pravem mestu v skupnosti (prim. Jak 1,9-11; 2,1-9). Zato je potrebno takšno upravljanje z dobrinami, da le to postane kraj učinkovitega oznanjevanja Jezusovega osvobajajočega sporočila: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19). Zvesti upravitelj je tisti, ki je razumel, da je samo Gospod dragoceni biser (prim. Mt 13,45-46) in da je samo On resnični zaklad (prim. Mt 6,19-21; 13,44). O da bi lahko škofje zgledno pričevali o tem svojim duhovnikom, semeniščnikom ter vernikom!«

Ta brezmejna pot popolnosti je namenjena vsem nam, če je le 'pogled našega srca' usmerjen k zrenju Modrosti in Resnice, ki je Jezus Kristus. Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: 'Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!' (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

Angel Gospodov, nedelja, 27. januar 2013
Današnje bogoslužje nam skupaj predstavlja dva različna odlomka iz Lukovega evangelija. Najprej je uvod (1,1-4), namenjen nekemu »Teofilu«. To ime namreč v grščini pomeni »Božji prijatelj«, zato lahko v njem vidimo vsakega vernika, ki se odpre Bogu ter želi spoznati evangelij. Drugi odlomek (4,14-21) pa nam prestavlja Jezusa, ki je »z močjo Duha«, šel na sobotni dan v nazareško shodnico. Kot pravi vernik se Gospod ni izognil tedenskemu bogoslužnemu ritmu, ampak se je pridružil bogoslužnemu zboru svojih rojakov pri molitvi in poslušanju Pisma. Pri obredu je bilo predvideno branje enega odlomka iz Tore (Postave) ali iz Prerokov, kateremu je sledila razlaga. Tistega dne je Jezus vstal, da bi bral. Našel je odlomek preroka Izaija, ki se takole začenja: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim« (Iz 61,1-2). Origen razlaga: »Ni naključje, da je odprl zvitek in našel poglavje, ki prerokuje o njem, ampak je tudi to delo Božje previdnosti« (Homilije o Lukovem evangeliju 32,3). Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je »danes«, ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta »zveličavni danes« v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem »danes«, tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom »zveličar« (sōtēr). Ta je navzoč v angelovih besedah pastirjem: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11).

Dragi prijatelji, ta odlomek nagovarja »danes« tudi nas. Predvsem, da razmislimo, kako preživljamo nedeljo, kot dan za počitek in za družino, predvsem pa kot dan, ki ga posvetimo Gospodu tako, da se udeležimo evharistije, med katero se hranimo s Kristusovim telesom in krvjo ter z njegovo Besedo življenja. Nadalje nas ta evangelij v današnjem tako razpršenem in raztresajočem času vabi, da se vprašamo o naši sposobnosti poslušanja. Preden lahko govorimo o Bogu in z Bogom, ga je treba poslušati. Bogoslužje Cerkve je »šola« poslušanja Gospoda, ki nam govori. Končno pa nam tudi pove, da lahko vsak trenutek postane ugoden »danes« za naše spreobrnjenje. Vsak dan lahko postane »zveličavni danes«, saj je zveličanje zgodovina, ki se nadaljuje za Cerkev ter za vsakega Kristusovega učenca. To je krščanski smisel carpe diem, pograbi dan, v katerem te Bog kliče, da ti podari zveličanje!

Naj bo Devica Marija vedno naš zgled in naša voditeljica, da bomo zmogli vsak dan našega življenja prepoznati in sprejeti navzočnost Boga, našega Zveličanja in Zveličarja vsega človeštva.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka preden predstavi Jezusov programski govor v Nazaretu, kratko povzame njegovo evangelizatorsko dejavnost. To dejavnost Jezus udejanja z močjo Svetega Duha. Njegova beseda je izvirna, saj razodeva smisel Svetega pisma, in njegova beseda ima moč, saj ukazuje celo nečistim duhovom in ti ga ubogajo (prim. Mr 1,17). Jezus je drugačen kot učitelji njegovega časa. Na primer Jezus ni ustanovil šole za proučevanje postave, temveč je šel okoli in povsod pridigal ter poučeval, torej po shodnicah, cestah, po hišah. Jezus je drugačen tudi od Janeza Krstnika, ki naznanja skorajšnjo Božjo sodbo, medtem ko Jezus oznanja Očetovo odpuščanje.

Sedaj pa tudi mi, predstavljajmo si, vstopimo v shodnico v Nazaretu, vasici v kateri je Jezus živel in odraščal vse do svojih trideset let. To, kar se je tam zgodilo, je zelo pomemben dogodek, ki zariše Jezusovo poslanstvo. Vstal je, da bi bral Sveto pismo. Odprl je zvitek preroka Izaija in izbral odlomek, v katerem je napisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim« (Lk 4,18). Zatem je po trenutku tišine, polne pričakovanja in med splošnim začudenjem, rekel: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (v. 21).

Evangelizirati uboge je Jezusovo poslanstvo, kot on pravi. To je tudi poslanstvo Cerkve in vsakega krščenega v Cerkvi. Biti kristjan in biti misijonar je eno in isto. Oznanjati evangelij z besedami, bolj kot z njimi z življenjem, je osnovni namen krščanske skupnosti ter vsakega njenega člana. Tu je zaznati, da je Jezus namenil blagovest vsem, ne da bi kogar izključil, obrobne…

Pomeni približati se jim, streči jim, osvoboditi jih iz zatiranja in vse to v imenu in z Duhom Kristusa, saj je on Evangelij Boga, On je Usmiljenje Očeta, On je Božja osvoboditev, ki je postal ubog, da bi nas obogatil s svojim uboštvom. Izaijevo besedilo, okrepljeno z majhnimi Jezusovimi dodatki nakazuje, da je mesijansko naznanilo Božjega kraljestva prišlo med nas in je naslovljeno predvsem obrobnim, zapornikom in zatiranim.

Prav gotovo v Jezusovem času te osebe niso bile v središču verske skupnosti. Vprašajmo se: Smo danes, v naših župnijskih skupnostih, v združenjih, v gibanjih, zvesti Jezusovemu programu? Je evangelizacija revnih, prinašati jim blagovest, prednostna naloga? Pozor, tu ne gre za socialno pomoč, še manj za politično dejavnost. Gre za to, da ponudimo moč Božjega evangelija, ki spreobrača srca, zdravi rane, preoblikuje človeške in družbene odnose glede na logiko ljubezni. Ubogi so namreč v središču evangelija.

Devica Marija, Mati evangelizatorjev, naj nam pomaga, da bomo močno začutili lakoto in žejo, ki je v svetu po evangeliju, še posebej v srcu in v mesu revnih. Naj izprosi vsakemu od nas in vsaki krščanski skupnosti, da bomo konkretno pričevali usmiljenje, veliko Usmiljenje, ki nam ga je Kristus podaril.

»Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.'« (glej Lk 4,20-21). Evangelij na ta način opiše začetek Jezusovega javnega delovanja. Prikaže ga v shodnici, ki ga je videla odraščati, obdanega z znanci in s sosedi. To je pomemben trenutek v Učiteljevem življenju, ko se je otrok, ki se je učil in je rastel sredi tiste skupnosti, postavil na noge in začel govoriti, da bi oznanjal in uresničil Božje sanje. Beseda, ki se je do takrat oznanjala samo kot obljuba prihodnosti, se je z Jezusovimi usti lahko izrekla samo v sedanjosti, s tem ko je postala realnost: »Danes se je izpolnilo«.

Jezus razodene »Božji zdaj«, ki nam prihaja naproti, da bi tudi nas poklical, naj prinesemo ubogim blagovest, oznanimo jetnikom prostost in oznanimo leto Gospodove milosti (glej Lk 4,18-19). To je »Božji zdaj«, ki z Jezusom postane sedanjost, postane obličje, meso, ljubezen usmiljenja, ki ne čaka na idealne ali popolne situacije, da bi se izrazila, ne sprejema opravičila za svojo uresničitev. On je »Božji čas«, ki naredi vsako situacijo in vsak prostor za prava in primerna. V Jezusu se začne in zaživi obljubljena prihodnost.

Kdaj? Zdaj. A niso se vsi, ki so ga takrat v shodnici poslušali, čutili povabljeni ali sklicani. Niso bili vsi sosedje iz Nazareta pripravljeni verjeti nekomu, ki so ga poznali in so ga videli odraščati in ki jih je vabil, naj uresničijo sanje zdaj. Nasprotno, govorili so: »Ali ni to Jožefov sin?«

Tudi nam se lahko zgodi ista stvar. Ne verjamemo vedno, da je Bog lahko zelo konkreten in vsakdanji, zelo blizu in realen, še manj da je navzoč in deluje po neki poznani osebi, kakor je to lahko sosed, prijatelj, družinski član. Ne verjamemo vedno, da nas Gospod lahko povabi, naj delamo in si umažemo roke skupaj z Njim v njegovem kraljestvu na tako preprost, a odločilen način. Stane nas, če sprejmemo, da je božja ljubezen vedno konkretna in skorajda izkustvena v zgodovini z vsemi svojimi bolečimi in častitljivimi pripetljaji.

Nemalokrat se obnašamo kakor nazareški sosedje, raje imamo »Boga na daljavo«: lepega, dobrega, velikodušnega, a oddaljenega in ki ne nadleguje. Kajti bližnji in vsakdanji Bog, prijatelj in brat, od nas zahteva, da se učimo bližine, vsakdanjosti in predvsem bratstva. Ni se hotel razodeti na angelski ali spektakularen način, ampak nam je hotel dati bratski in prijateljski obraz, konkreten in domač. Bog je realen, ker je ljubezen realna, Bog je konkreten, ker je ljubezen konkretna. In ravno ta konkretnost ljubezni je to, kar predstavlja enega od bistvenih elementov življenja kristjanov.

Tudi mi smo v isti nevarnosti kakor ljudje iz Nazareta, kadar hoče evangelij v naših skupnostih postati konkretno življenje, mi pa začnemo govoriti: »Ti otroci, ali niso Marijini, Jožefovi, niso bratje od tistega …? Ali niso to otroci, ki smo jim pomagali odraščati? Ali ni to tisti, ki je vedno razbijal okna s svojo žogo?« Ta, ki se je rodil po preroštvu in je oznanjal Božje kraljestvo, postane udomačen in osiromašen. Hoteti udomačiti Božjo besedo je stvar vseh časov.

To se lahko zgodi tudi mladim, in sicer vsakokrat, ko mislijo, da je njihovo poslanstvo, njihova poklicanost, celo njihovo življenje obljuba, ki velja samo za prihodnost in nima ničesar opraviti z njihovo sedanjostjo. Kakor da bi biti mlad bil sinonim za »čakalnico«, kjer vsak čaka na svojo uro. In »medtem« ko čaka, si za vas izmislimo ali pa si vi sami izmislite prihodnost, ki je higiensko dobro zapakirana in brez posledic, dobro zastavljena in zagotovljena s celotnim »zavarovanjem«. To je »fikcija« vesela. Tako vas »umirimo« in vas uspavamo, da ne boste povzročali hrupa, da ne boste zastavljali vprašanj sami sebi in drugim, da ne boste premišljevali o sebi in drugih. In sredi tega »medtem« vaše sanje izgubijo naboj, otopijo in postanejo pritlehne »iluzije«, majhne in žalostne, samo zato, ker mislimo ali mislite, da ni še vašega »zdaj«; da ste preveč mladi, da bi se vključili v sanje in gradili jutri.

Eden od rezultatov sinode je bilo bogastvo srečanja in predvsem poslušanja. Bogastvo poslušanja med generacijami, bogastvo izmenjave in vrednost spoznanja, da potrebujemo drug drugega, da se moramo potruditi ter širiti prostore, kjer se lahko že danes vključimo v sanjanje in izgrajevanje jutrišnjega dne. Vendar ne izolirani, ampak združeni, s tem ko ustvarjamo skupni prostor. Prostor, ki se ne poklanja in ga ne zadenemo na loteriji; prostor, za katerega se tudi vi morate boriti.

Kajti vi, dragi mladi, niste prihodnost, ampak ste »Božji zdaj«. On vas poziva skupaj in vas kliče v vaše skupnosti in mesta, da greste iskat stare starše in odrasle; da vstanete in skupaj z njimi spregovorite in uresničujete sanje, s katerimi vas je Gospod sanjal. Ne jutri, ampak zdaj, kajti tam, kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce (glej Mt 6,21). In to, v kar se zaljubite, ne bo osvojilo le vaše domišljije, ampak bo zaobjelo vse. To bo tisto, zaradi česar se boste zjutraj zbudili in vas bo spodbujalo v trenutkih utrujenosti, tisto, kar vam bo zlomilo srce in vas bo napolnilo s čudovitimi stvarmi, veseljem in hvaležnostjo. Začutite, da imate poslanstvo in se vanj zaljubite, in od tega bo vse odvisno. Lahko imamo vse, a če manjka strast ljubezni, bo manjkalo vsega. Pustimo, da nas Gospod zaljubi!

Za Jezusa ni »medtem«, ampak je ljubezen usmiljenja, ki želi prodreti v srce in ga osvojiti. Ta ljubezen želi biti naš zaklad, kajti v življenju ne obstaja »medtem« ali pa neka bežna moda. To je ljubezen darovanja, ki vabi k darovanju. Je konkretna, bližnja in realna ljubezen. Je praznično veselje, ki se rodi, ko izberemo, da bomo del čudežnega ribolova upanja in ljubezni, solidarnosti in bratstva pred mnogimi pogledi, ki so paralizirani in ki paralizirajo zaradi strahu in izključenosti, špekulacije in manipulacije.

Bratje, Gospod in njegovo poslanstvo nista samo neka »medtem« v vašem življenju, nekaj mimobežnega, ampak sta naše življenje. Vse te dni nas je na poseben način kakor glasba spremljal Marijin fiat, zgodi se. Ne le da je verovala v Boga in v njegove obljube kot nekaj mogočega, ampak je verjela Bogu in je imela pogum, da je rekla »da« za soudeležbo v tem Gospodovem »zdaj«. Čutila je, da ima poslanstvo, zaljubila se je in to je bilo odločilno za vse.

Kakor se je zgodilo v nazareški shodnici, Gospod sredi med nami, med svojimi prijatelji in znanci, ponovno vstaja, jemlje zvitek in nam pravi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21). Ali želite živeti konkretnost njegove ljubezni? Vaš »da« naj še naprej ostaja vhodna vrata, da bo Sveti Duh podaril nove binkošti svetu in Cerkvi.

Zaustavimo se pri tem »danes«. Gre za prvo besedo Jezusovega pridiganja, ki jo prinaša Lukov evangelij. Gospod jo je izgovoril in nakazuje »danes«, ki gre skozi vsa obdobja in je vedno veljavna. Božja Beseda je vedno »danes«. Ko ti prebiraš Božjo Besedo in jo prav razumeš, se v tvoji duši začne »danes«. Izaijeva prerokba izhaja iz preteklih stoletij, a Jezus jo »z močjo Svetega Duha« (v. 14). udejanja in še zlasti dovrši ter nakaže način, kako sprejeti Božjo Besedo, to je danes. A ne kot, starodavno zgodovino, ne, danes. Danes govori tvojemu srcu.

Jezusove rojake je zadela ta njegova beseda. Četudi so zamegljeni zaradi predsodkov in mu ne verjamejo, opazijo, da njegovo poučevanje ni isto, kot je drugih učiteljev (prim. v. 22). Slutijo, da je v Jezusu nekaj več. Kaj je to? Maziljenje Svetega Duha. Včasih se zgodi, da naše pridige, naše poučevanje ostane splošno, abstraktno, se ne dotakne duše in življenja ljudi. Zakaj? Zato, ker manjka moč tega »danes«, tistega »danes«, ki ga Jezus »napolni s smislom«, z močjo Duha. Danes ti govori. Da, včasih poslušamo lahko brezhibne konference, retorično popolne govore, ki pa ne premaknejo srca in vse ostane, kot je bilo prej. Številne pridige, to pravim s spoštovanjem, a z bolečino, so abstraktne in namesto, da bi prebudile dušo, jo uspavajo. (Ko zaradi takšne pridige) ljudje začenjajo gledati na uro: »Kdaj bo tega konec?«, le-ta uspava dušo. Pri pridiganju se lahko tvega, da brez maziljenja Svetega Duha le-to osiromaši Božjo Besedo, zdrsne v moralizem in abstraktne pojme, z oddaljenostjo predstavi evangelij, kakor da je zunaj časa, daleč od utripa vsakdanjega življenja. Toda beseda, v kateri ne utripa moč tega »danes«, ni vredna Jezusa in ne pomaga pri življenju ljudi. Zaradi tega tisti, ki pridiga, mora prvi okušati ta »Jezusov danes«, da ga bo lahko sporočal v »danes« drugih. Če kdo hoče pripraviti predavanja, konference, naj to naredi, ampak kje drugje in ne med trenutkom pridige, kjer je potrebno ponuditi Besedo tako, da zgane srce.

Dragi bratje in sestre, na to nedeljo Božje Besede, bi se rad zahvalil pridigarjem in oznanjevalcem evangelija, ki ostajajo zvesti Besedi, ki zgane srce, zvesti temu »danes«. Molimo za njih, da bi živeli »Jezusov danes«, sladko moč njegovega Duha, ki oživlja Sveto pismo. Božja Beseda je namreč živa in učinkovita (prim. Heb 4,12), nas spreminja, vstopa v naše dogajanje, razsvetljuje vsakdan. Tolaži in vse ureja. Zapomnimo si, da Beseda spremeni kateri koli dan v »danes«, po katerem nam Bog govori. Zato vzemimo v roko evangelij, da bomo vsak dan v brali in ponovno prebrali kratek odlomek. Nosite v žepu ali v torbici majhen evangelij, da ga boste prebirali med potovanjem, v katerem koli trenutku, ga v miru prebirali. S časom bomo odkrili, da so te besede narejene prav za nas, za naše življenje. Pomagale nam bodo vsak dan sprejeti z boljšim, bolj vedrim pogledom, kajti ko evangelij vstopi v ta »danes«, ga napolni z Bogom. Hočem vam dati en predlog. Na nedelje letošnjega leta se oznanja Lukov evangelij, evangelij usmiljenja. Zakaj ga ne bi brali tudi osebno, vse, vsak dan kratek odlomek? Postanimo domači z evangelijem. Prinesel nam bo Božjo novost in veselje.

Božja Beseda je tudi svetilnik, ki vodi sinodalno pot, ki se je začela v vsej Cerkvi. Skupaj si prizadevajmo s pozornostjo in razločevanjem poslušati drug drugega, saj ne gre za anketo mnenj, ne, ampak za razločevanje Besede, za skupno poslušanje Božje Besede in Svetega Duha. Marija naj nam izprosi stanovitnost, da se bomo vsak dan hraniti z evangelijem.

Homilija, nedelja, 23. januar 2022
V prvem berilu in evangeliju vidimo dve podobni dejanji: duhovnik Ezra dvigne knjigo Božje postave, jo odpre in jo oznani pred vsem ljudstvom; Jezus v nazareški shodnici odpre zvitek Svetega pisma in pred vsemi prebere odlomek iz preroka Izaija. To sta dva prizora, ki nam sporočata temeljno stvarnost: v središču življenja svetega Božjega ljudstva in poti vere nismo mi, s svojimi besedami. V središču je Bog s svojo Besedo.

Vse se je začelo z Besedo, ki nam jo je Bog namenil. V Kristusu, svoji večni Besedi, nas je Oče »izvolil pred stvarjenjem sveta.« (Ef 1,4) S svojo Besedo je ustvaril svet: »Dejal je in je nastalo.« (Ps 33,9) Nekdaj nam je govoril po prerokih (prim. Heb 1,1); nazadnje, ko je nastopila polnost časov (prim. Gal 4,4), nam je poslal svojo lastno Besedo, edinorojenega Sina. Zato Jezus po tem, ko prebere Izaija, v evangeliju oznani nekaj nezaslišanega: »Danes se je to Pismo izpolnilo.« (Lc 4,21) Se je izpolnilo: Božja beseda ni več obljuba, ampak se je uresničila. V Jezusu je postala meso. Po Svetem Duhu je prišla prebivat med nas in želi bivati v nas, da bi izpolnila naša pričakovanja in ozdravila naše rane.

Sestre in bratje, usmerimo pogled v Jezusa, kakor ljudje v nazareški shodnici (prim. v. 20): gledali so ga, saj je bil eden izmed njih. Kakšna novost torej, kaj bo storil ta, o katerem se toliko govori? In sprejmimo njegovo Besedo. Danes premislimo o dveh vidikih, ki sta medsebojno povezana: Beseda razodeva Boga in Beseda nas vodi k človeku. V središču je, saj razodeva Boga in nas vodi k človeku.

Predvsem Beseda razodeva Boga. Jezus na začetku svojega poslanstva s tem, ko razlaga tisti določen odlomek iz preroka Izaija, oznanja natančno izbiro: prišel je, da bi osvobodil uboge in zatirane (prim. v. 18). Tako nam, prav preko Pisem, razodeva obličje Boga kot Tistega, ki skrbi za našo revščino in mu je pri srcu naša prihodnost. Ni gospodar, ki je na varnem v nebesih, gre za tako grdo podobo Boga, ki ni takšen, ampak je Oče, ki spremlja naše korake. Ni hladen, ravnodušen, odmaknjen matematičen opazovalec. Bog z nami je, ki z gorečnostjo spremlja naše življenje in se vanj vključi do te mere, da joče naše solze. Ni nevtralen in brezbrižen bog, ampak Duh, ki ljubi človeka, ki nas brani, nam svetuje, se zavzame za nas, tvega in nase vzame našo bolečino. Vedno je v tem navzoč. To je »blagovest« (v. 18), ki jo Jezus oznani pred osuplimi pogledi vseh: Bog je blizu in želi skrbeti zame, zate, za vse. Značilnost Boga je bližina. On sam se definira tako in to v 5. Mojzesovi knjigi reče ljudstvu: »Kdo ima svoje bogove tako blizu sebi, kot sem jaz blizu tebi?« Bog je blizu. S to bližino, ki je tako sočutna in nežna te želi osvoboditi bremen, ki te stiskajo, želi ogreti mraz tvojih zim, želi razsvetliti tvoje temne dneve, podpirati tvoje negotove korake. In to stori s svojo Besedo, s katero ti govori, da bi ponovno prižgal upanje znotraj pepela tvojih strahov, da bi ponovno našel veselje v labirintih tvojih žalosti, da bi z upanjem napolnil grenkobo osamljenosti. Napoti te naprej, a ne po labirintu, ampak po poti, da ga bi vsak dan bolj našel.

Bratje in sestre, vprašajmo se: ali nosimo v srcu to osvobajajočo podobo Boga, Boga, ki je blizu, sočutnega Boga, nežnega Boga? Ali pa si ga predstavljamo kot strogega sodnika, togega carinika našega življenja? Ali naša vera poraja upanje in veselje ali pa jo še vedno bremeni strah, je prestrašena vera? Kakšno obličje Boga oznanjamo v Cerkvi? Zveličarja, ki osvobaja in ozdravlja ali Boga, ki se ga je potrebno bati, ker tlači zaradi občutkov krivde? Jezus nam kaže, kje začeti, da bi se spreobrnili k pravemu Bogu: pri Besedi. Le-ta nas s tem, ko nam pripoveduje ljubezensko zgodbo Boga do nas, osvobaja strahu in predsodkov o Njem, ki ugašajo veselje vere. Beseda ruši lažne malike, razkriva naše projekcije, uničuje preveč človeške predstave o Bogu in nas vrača k njegovemu resničnemu obličju, k njegovemu usmiljenju. Božja beseda hrani in obnavlja vero: postavimo jo ponovno v središče molitve in duhovnega življenja! V središču je Beseda, ki nam razodeva, kakšen je Bog. Beseda, ki nas približa Bogu.

In sedaj drugi vidik: Beseda nas vodi k človeku. Prav kadar odkrijemo, da je Bog sočutna ljubezen, premagamo skušnjavo, da bi se zaprli v nekakšno sakralno religioznost, ki je omejena na zunanje bogoslužje, ki se ne dotakne in ne preoblikuje življenja. To je malikovalstvo, skrito, prefinjeno malikovalstvo. Beseda nas spodbudi, da izstopimo iz sebe, da bi se podali na pot bratom naproti le s krotko močjo osvobajajoče Božje ljubezni. Jezus nam v Nazareški shodnici razodeva prav to: On je poslan, da bi šel naproti ubogim – ki smo mi vsi – in bi jih osvobodil. Ni prišel, da bi izročil seznam predpisov ali vodil kakšen verski obred, ampak se je spustil na ceste sveta, da bi srečal ranjeno človeštvo, da bi pobožal obraze, ki jih je izklesalo trpljenje, da bi ozdravil potrta srca, nas osvobodil verig, ki vklepajo dušo. Tako nam razodeva, katero bogoslužje je Bogu najbolj všeč: skrb za bližnjega. K temu se moramo vračati zlasti v trenutku in kjer so v Cerkvi skušnjave po strogosti, ki je pokvarjenost in ko se verjame, da je za najti Boga potrebno biti bolj strogi, z več predpisi, z pravimi stvarmi, z jasnimi stvarmi… Ni tako. Ko bomo videli predloge strogosti, takoj moramo pomisliti, da to ni Bog, ampak malik. Naš Bog ni takšen.

Sestre in bratje, Božja Beseda nas spreminja, strogost nas ne spreminja. Božja Beseda nas spreminja tako, da prodre v dušo kakor meč (prim. Heb 4,12). Po eni strani tolaži, ko nam razodeva Božje obličje, po drugi strani pa izziva in pretresa, ko nas vrača k našim protislovjem. Pripelje nas v krizo. Ne pušča nas mirnih, če ceno za to mirnost plačuje svet, ki ga razdvaja krivica in morajo vedno ceno za to plačati najšibkejši. Beseda spravi v krizo tista naša opravičila, ko je za vse, kar ne gre, vedno krivo drugo in drugi. Kolikšno bolečino čutimo, ko vidimo naše brate in sestre umirati na morju, ker jim ne pustijo izkrcati se. To nekateri počnejo v imenu Boga. Božja Beseda nas vabi, da bi prišli ven, da se ne bi skrivali za kompleksnostjo problemov, za tem da »se nič ne da storiti«, »to je njihov problem«, »je njegov problem« ali »kaj lahko jaz storim glede tega?« »Pustimo jih tam.« Spodbuja nas k delovanju, da bi združili češčenje Boga in skrb za človeka. Sveto pismo nam namreč ni bilo dano zato, da bi se zabavali, da bi uživali v angelski duhovnosti, ampak da bi šli naproti drugim in se približali njihovim ranam. Govoril sem o strogosti, o tistem modernem pelagijanstvu, ki je ena od skušnjav Cerkve. Tista druga dandanašnja skušnjava pa je iskanje angelske duhovnosti. Gre za duhovna gibanja, za gnosticizem, kateri ti predlagajo takšno Božjo besedo, ki te postavi v orbito, tako da se ne dotikaš resničnosti.

Beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,14), želi postati meso v nas. Ne vzame nas iz življenja, ampak nas postavi v življenje, v vsakdanje situacije, da bi prisluhnili trpljenju bratov, kriku revnih, nasilja in krivic, ki ranijo družbo in planet, da ne bi bili ravnodušni kristjani, ampak delavni, ustvarjalni, preroški.

»Danes – pravi Jezus – se je to Pismo izpolnilo.« (Lk 4,21) Beseda želi postati meso danes, v času, ki ga živimo, ne v neki idealni prihodnosti. Neka francoska mistikinja iz prejšnjega stoletja, ki se je odločila, da bo živela evangelij na periferijah, je zapisala, da Gospodova Beseda ni »"mrtva črka": je duh in življenje.

Timotej in Tit
(kateheza, 13. decembra 2006)
Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.

Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, da je Timotej v Pavlovih očeh užival velik ugled, tudi če nam Luka ne namerava pripovedovati vse, kar zadeva njega. Apostol mu je v resnici zaupal pomembna poslanstva in je v njem videl tako rekoč »alter ego«, kakor izhaja iz velike pohvale, s katero ga odene v pismu Filipljanom: »Nimam nobenega enako čutečega ('isópsychon'), ki je tako iskreno zavzet za vaše duše« (2,20).

Timotej je bil rojen v Listri (približno 200 kilometrov severozahodno od Tarza) kot sin judovske matere in poganskega očeta (prim. Apd 16,1). Okoliščina, da je mati stopila v mešani zakon in sina ni dala obrezati, nam daje domnevati, da Timotej ni bil rojen v strogo verski družini, tudi če je rečeno, da je od otroštva poznal svete knjige (prim. 2 Tim 3,15). Izročeno nam je materino ime, Evnika, in tudi ime stare matere, Loida (prim. 2 Tim 1,5). Ko je šel Pavel na začetku svojega drugega misijonskega potovanja skozi Listro, si je izvolil Timoteja za spremljevalca, ker »so mu ga priporočili bratje v Listri in Ikoniji« (Apd 16,2), a ga je dal »zaradi Judov, ki so prebivali v tisti pokrajini« (Apd 16,3), obrezati. Skupaj s Pavlom in Silom je Timotej prehodil Malo Azijo do Troje, od koder je odšel v Makedonijo. Vrhu tega izvemo, da so Timoteju v Filipih prizanesli, ko sta bila Pavel in Sila obdolžena kaljenja javnega reda in vržena v ječo, ker sta se upirala temu, da brezobzirni ljudje izkoriščajo mlado deklico kot vedeževalko (prim. Apd 16,16-40). Ko je bil Pavel nato primoran, odpotovati naprej do Aten, ga je Timotej srečal v onem mestu in je bil od tam poslan k mladi občini v Solun, da bi poizvedel o njej in jo okrepil v veri (prim. 1 Tes 3,1-2). Nato je apostola spet srečal v Korintu, mu prenesel dobre novice o Solunčanih in z njim sodeloval pri evangelizaciji tega mesta (prim. 2 Kor 1,19).

Timoteja spet srečamo v Efezu med Pavlovim tretjim misijonskim potovanjem. Od tam je apostol verjetno pisal Filemonu in Filipljanom, in v obeh pismih se javlja Timotej kot sopošiljatelj (prim Flm 1; Flp 1,1). Iz Efeza ga je Pavel poslal v Makedonijo skupaj z nekim Erastom (prim. Apd 19,22) in nato tudi v Korint z naročilom, da prenese pismo, v katerem Korinčanom polaga na srce, naj ga lepo sprejmejo (prim. 1 Kor 4,17; 16,10-11). Še enkrat ga najdemo kot sopošiljatelja drugega pisma Korinčanom, in ko Pavel iz Korinta piše pismo Rimljanom, dostavlja skupaj s pozdravi drugih tudi Timotejeve pozdrave (prim. Rim 16,21). Iz Korinta je učenec spet odpotoval, da bi prispel v Trojo, na azijski obali Egejskega morja, in tam čakal na apostola, ki je bil ob sklepu svojega tretjega misijonskega potovanja na poti v Jeruzalem (Apd 21,4). Od tega trenutka nam antični viri posredujejo le še eno samo opozorilo na Timotejev življenjepis, namreč v pismu Hebrejcem, kjer beremo: »Vedite, da je naš brat Timotej osvobojen. Brž ko pride, vas bom skupaj z njim obiskal« (Heb 13,23). Ob koncu moremo reči, da Timotejev lik stopa v ospredje kot lik pomembnega pastirja. Po kasnejši Evzebijevi Cerkveni zgodovini je bil Timotej prvi škof v Efezu (prim. 3,4). Nekaj njegovih relikvij, ki izhajajo iz Carigrada, je od leta 1239 v Italiji v stolnici Termoli v pokrajini Molise.

Kar se tiče Titovega lika, katerega ime je latinskega izvora, vemo, da je bil rojen Grk, torej pogan (prim. Gal 2,3). Pavel ga je vzel s seboj v Jeruzalem, na tako imenovani apostolski cerkveni zbor. Tam so slovesno soglašali z oznanjevanjem evangelija poganom brez omejujočih predpisov Mojzesove postave. Apostol hvali Tita v pismu, naslovljenem nanj, ko ga imenuje »svojega pravega sina v skupni veri« (Tit 1,4). Po Timotejevem odhodu iz Korinta je Pavel poslal tja Tita z naročilom, naj tisto neubogljivo občino pripelje nazaj v pokorščino. Tit je spet vzpostavil mir med Korintsko Cerkvijo in apostolom, ki jim je napisal naslednje besede: »Bog, ki pobite postavi pokonci, je tudi nas zravnal, in sicer s Titovim prihodom – ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki jo je doživel pri vas. Pripovedoval nam je o vašem hrepenenju, vašem žalovanju, vaši gorečnosti zame… Tako nismo bili le potolaženi, marveč smo se še bolj razveselili Titovega veselja, ker ste vi vsi poživili njegovega duha« (2 Kor 7,6-7.13). Pavel je Tita – ki ga je označil kot »mojega tovariša in sodelavca« (2 Kor 8,23) – nato še enkrat poslal v Korint, da bi tam organiziral sklep nabirke v prid kristjanov v Jeruzalemu (prim. 2 Kor 8,6). Nadaljnja poročila, ki izhajajo iz pastoralnih pisem, ga označujejo kot škofa na Kreti (prim. 1 Tit 1,5), od koder je Pavel na njegovo povabilo prispel v Nikopolis v Epiru (prim. Tit 3,12). O naslednjih Titovih menjavah kraja in o njegovi smrti nimamo drugih podatkov.

Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju.