Origen pravi: »Jezus je šel v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Božji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem začenja odbdobje mesijanskega zveličanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in človek«. Sv. Ambrož pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija kažejo na trinitarični zveličavni načrt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka Izaija kot 'dobre novice' za uboge pomeni, da je od sedaj on navzoč na svetu za osvoboditev jetnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje pravi, da se »'leto, ki je ljubo Gospodu', nanaša na njegove čudeže, s katerimi je osvobodil stvarstvo vezi, ter na križanje, ko je ta osvoboditev postala vsevesoljna resničnost.«

V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način 'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.

Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«

To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.

Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.

Ko so naši ljudje maziljeni z oljem veselja, se to opazi; na primer, ko gredo od maše z obrazom tistega, ki je prejel veselo novico. Ljudje namreč z veseljem sprejemajo evangelij, ki ga duhovniki oznanjajo, ko ta doseže njihovo vsakdanje življenje, ko pride do obrobij realnosti, ko razsvetli mejne razmere, 'periferije', kjer je verno ljudstvo bolj izpostavljeno vdorom tistih, ki ga hočejo oropati njegove vere. Ljudje se nam zahvaljujejo, ker čutijo, da smo molili z realnostjo njihovega vsakdanjega življenja, njihove bolečine in veselja, stiske in upanja. In ko čutijo, da prijetni vonj Maziljenca, Kristusa, prihaja preko nas, so spodbujeni, da nam zaupajo vse tisto, kar želijo, da pride do Gospoda. Prošnje vernikov za molitev ali za blagoslov so po papeževih besedah znamenje, da je maziljenje prispelo na periferije, kajti spremenilo se je v prošnje. »Ko smo v takem odnosu z Bogom in njegovim ljudstvom in milost prihaja po nas, takrat smo duhovniki, posredniki med Bogom in ljudmi. Vedno moramo poživljati milost in v vsaki prošnji, včasih tudi neprimerni, včasih zgolj materialni ali celo banalni – kar pa je le na videz –, slutiti željo naših ljudi, da bi bili maziljeni z dišavnim oljem, saj vedo, da ga mi imamo. Slutiti in čutiti, kot je Gospod čutil bridkost, polno upanja žene, ki je krvavela, ko se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku Jezus, sredi množice, ki ga obdaja z vseh strani, uteleša vso lepoto Aronove duhovniške obleke, z oljem, ki teče po njej. To je bila skrita lepota, ki pa je svetila le za oči, polne vere, te žene, ki je trpela. Učenci, bodoči duhovniki, ne vidijo, ne dojamejo: v 'življenjski periferiji' vidijo samo površinskost množice, ki pritiska na Jezusa. Gospod pa, nasprotno, čuti moč božjega maziljenja, ki prihaja do roba njegovega plašča.

Tako morajo tudi duhovniki izstopiti in doživeti svoje maziljenje, njegovo moč in odrešenjsko učinkovitost: »stopiti v 'periferije', kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki želi videti, kjer so ujetniki mnogih zlobnih vladarjev. Gospoda ne srečamo v samodoživljanju in samoopazovanju: tečaji samopomoči so lahko koristni, vendar pa živeti duhovniško življenje od enega do drugega tečaja, od ene do druge metode, vodi v to, da postanemo pelagijanci, zmanjšamo moč milosti, ki deluje in raste v tisti meri, v kateri z vero stopimo iz sebe, damo sebe in damo evangelij drugim, damo to malo maziljenja, ki ga imamo, tistim, ki nimajo nič od ničesar.

Ob duhovniku, ki malo stopa iz sebe, ki malo mazili, se izgublja najboljše od našega ljudstva, tisto, kar lahko spodbudi najgloblji del njegovega duhovniškega srca. Kdor ne stopi iz sebe, namesto da bi bil posrednik, počasi postaja upravitelj. Slednji 'je že prejel svoje plačilo' in ker ne daje svojega srca, ne dobi ljubeče zahvale, ki izvira iz srca. Od tukaj prihaja nezadovoljstvo nekaterih, ki postanejo žalostni duhovniki in neke vrste zbiratelji starin ali pa novosti, namesto da bi bili pastirji z 'vonjem po ovcah', pastirji sredi svoje črede, ribiči ljudi. To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'. Res je, da nas vse ogroža tako imenovana kriza duhovniške identitete, je nadaljeval papež. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo na odprto in v Gospodovem imenu vržemo mreže. Prav je, da nas sama realnost vodi tja, kjer se to, kar smo po milosti, jasno pokaže kot čista milost; na tem morji sedanjega sveta, kjer nam koristi samo maziljenje in kjer so mreže polne samo, ko se jih vrže v imenu Njega, ki smo se mu izročili: Jezusa.

Homilija med krizmeno mašo, četrtek, 14. april 2022
V berilu iz preroka Izaija, ki smo ga poslušali, Gospod daje obljubo, ki je polna upanja, ki se nas zelo dotika: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli. […] Zvesto jim bom dal njihovo plačilo, sklenil bom z njimi večno zavezo« (61,6.8). Biti duhovniki je, dragi bratje, milost. Zelo velika milost, ki ni v prvi vrsti milost za nas, ampak za ljudi; in za naše ljudstvo je velik dar dejstvo, da Gospod sredi svoje črede izbere nekatere, ki bi skrbeli za njegove ovce na njim lasten način, kot očetje in pastirji. Gospod sam je tisti, ki izplača duhovnikovo plačo: »Zvesto jim bom dal njihovo plačilo.« (Iz 61,8) In vemo, da je On dober plačnik, čeprav ima svoje posebnosti, kot je, da najprej plača zadnjim in potem prvim: to je v njegovem slogu.

Berilo iz knjige Razodetja nam pove, kakšno je Gospodovo plačilo. To je njegova ljubezen in brezpogojno odpuščanje naših grehov za ceno njegove krvi, ki je bila prelita na križu: On, »ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta.« (1,5-6). Ni večjega plačila, kot je prijateljstvo z Jezusom, ne pozabite tega. Ni večjega miru, kot je njegovo odpuščanje, in to vsi vemo. Ni večje cene od njegove dragocene Krvi, za katero ne smemo dovoliti, da bi bila zaničevana z neprimernim ravnanjem.

Če beremo s srcem, dragi bratje duhovniki, so to Gospodova povabila, naj mu bomo zvesti, naj bomo zvesti njegovi zavezi, naj se pustimo ljubiti, naj si pustimo odpustiti; povabila niso samo za nas same, ampak da bi tako mogli s čisto vestjo služiti svetemu vernemu Božjemu ljudstvu. Ljudje si to zaslužijo in tudi potrebujejo. Lukov evangelij pa nam pove, da so bile potem, ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija pred svojimi ljudmi in sedel, »oči vseh v shodnici uprte vanj.« (4,20) Tudi Razodetje nam danes govori o očeh, ki so uprte v Jezusa zaradi neustavljive privlačnosti križanega in vstalega Gospoda, ki nas vodi k češčenju in priznanju: »Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji.« (1,7) Končna milost, ko se bo vstali Gospod vrnil, bo milost neposrednega spoznanja: vedeli ga bomo prebodenega, spoznali bomo, kdo je On in kdo smo mi, grešniki; nič več.

»Upirati oči v Jezusa« je milost, ki jo moramo kot duhovniki negovati. Ob koncu dneva je dobro pogledati Gospoda in da nam On pogleda v srce, skupaj s srci ljudi, ki smo jih srečali. Ne gre za preštevanje grehov, ampak za ljubeče zrenje, v katerem gledamo na svoj dan z Jezusovim pogledom in na ta način vidimo milosti dneva, darove in vse tisto, kar je storil za nas, da se zahvalimo. Prav tako mu pokažemo tudi svoje skušnjave, da bi jih prepoznali in jih zavrnili. Kot vidimo, gre za to, da bi razumeli, kaj je všeč Gospodu in kaj želi od nas tukaj in sedaj, v naši trenutni zgodovini.

In morda, če bomo vzdržali njegov pogled, poln dobrote, bomo od njega tudi dobili namig, naj mu pokažemo svoje malike. Tiste malike, ki smo jih kot Rahela skrili v gube svojega plašča, (prim. 1 Mz 31,34-35). Če pustimo, da Gospod gleda naše skrite malike – vsi jih imamo, vsi! –, nas to naredi močne pred njimi in jim vzame moč.

Gospodov pogled nam pokaže, da v njih v resnici poveličujemo sami sebe (prim. Kateheza, splošna avdienca 1. avgust 2018), kajti tja, v ta prostor, v katerem živimo, kot da bi bil ekskluziven, vdre hudič in doda nekaj zelo zlobnega: stori, da ne samo »ugajamo« sami sebi, ko razbrzda neko strast ali neguje neko drugo, pač pa nas tudi vodi, da z njimi, s temi skritimi maliki, nadomestimo prisotnost Božjih oseb, prisotnost Očeta, Sina in Duha, ki prebivajo v nas. To se dejansko zgodi. Čeprav nekdo zase pravi, da dobro loči, kaj je malik in kdo je Bog, v praksi jemljemo prostor Trojici, da ga damo demonu v neke vrste posrednem čaščenju: v takšnem, ki ga skriva, vendar nenehno posluša njegove govore in uživa njegove izdelke, tako da na koncu za Boga ne ostane niti en sam kotiček. On je namreč takšen, gre počasi naprej. Nekoč sem govoril o »lepo vzgojenih« demonih. Glede njih Jezus pravi, da so hujši od tistega, ki je bil izgnan. Vendar pa so lepo vzgojeni, pozvonijo na zvonec, vstopijo in korak za korakom prevzamejo hišo. Biti moramo pozorni, to so naši maliki.

In maliki imajo nekaj osebnega, neko osebno prvino. Kadar jih ne razkrinkamo, kadar ne pustimo, da nam Jezus pokaže, da v njih brez razloga iščemo sami sebe in da puščamo prostor, v katerega se vtihotapi Hudobec. Zapomniti si moramo, da demon zahteva, da izpolnjujemo njegovo voljo in mu služimo, vendar ne zahteva vedno, da mu služimo in ga neprenehoma častimo. Ne, on se zna gibati, je velik diplomat. Zadostuje mu, da od časa do časa prejme čaščenje, da dokaže, da je naš resnični gospod in se celo počuti kot bog v našem življenju in v našem srcu.

Z vami bi pri tej krizmeni maši rad podelil tri prostore skritega malikovanja, v katerih Hudobec uporablja svoje malike, da bi nam odvzel moč naše pastirske poklicanosti in nas postopoma ločil od blagodejne in ljubeče navzočnosti Jezusa, Duha in Očeta.

Prvi prostor skritega malikovanja se odpre tam, kjer je duhovna posvetnost, ki je »ponudba življenja, ki je kultura, kultura minljivega, kultura videza, kultura ličenja.« Njeno merilo je zmagoslavje, zmagoslavje brez Križa. Jezus moli, da bi nas Oče branil pred to kulturo posvetnosti. Ta skušnjava slave brez Križa nasprotuje Gospodovi osebi, nasprotuje Jezusu, ki se poniža v učlovečenju in ki je, kot znamenje nasprotovanja, edino zdravilo proti vsakemu maliku. Biti ubog z ubogim Kristusom in »ker je Kristus izbral uboštvo«, to je logika ljubezni in nobena druga. V današnjem evangeljskem odlomku vidimo, kako se Gospod postavi v svojo skromno kapelo in v svojo majhno vas, v vas vsega svojega življenja, da bi dal isto oznanilo, kot bo storil ob koncu zgodovine, ko bo prišel v svoji slavi, obdan z angeli. Naše oči morajo biti uprte v Kristusa, v tukaj in sedaj Jezusove zgodbe z menoj, kakor bodo takrat. Posvetnost iskanja lastne slave nas oropa navzočnosti ponižnega in ponižanega Jezusa, Gospoda, ki je blizu vsem; Kristusa, ki trpi z vsemi, ki trpijo, ki ga častijo naši ljudje, ki vedo, kdo so njegovi pravi prijatelji. Posvetni duhovnik ni nič drugega kot klerikaliziran pogan.

Drugi prostor skritega malikovanja se ukorenini tam, kjer se daje prvenstvo pragmatizmu številk. Tisti, ki imajo tega skritega malika, se prepoznajo po njihovi ljubezni do statistik, ki v razpravi lahko zbrišejo katero koli osebno potezo in dajo prednost večini, ki nazadnje postne merilo razločevanja, to je grdo. To ne more biti edini način delovanja in tudi ne edino merilo v Kristusovi Cerkvi. Ljudi ni mogoče »prešteti« in Bog ne daje Duha »na mero« (prim. Jn 3,34). V tej očaranosti s številkami v resnici iščemo sami sebe in smo zadovoljni zaradi nadzora, ki nam ga zagotavlja ta logika, ki je ne zanimajo obrazi in ni logika ljubezni, ljubi številke. Značilnost velikih svetnikov je, da se znajo umakniti, da pustijo ves prostor Bogu. Ta umik, ta pozaba nase in želja, da bi bili pozabljeni od vseh drugih, je značilnost Duha, ki nima svoje podobe preprosto zaradi tega, ker je ves Ljubezen, v kateri zažari podoba Sina, v njej pa podoba Očeta. Zamenjava njegove osebe, ki že sama po sebi ne želi »dajati videza« – ker nima podobe – je tisto, na kar meri malik številk, ki stori, da se vse »pokaže«, čeprav na abstrakten in računovodski način, brez učlovečenja.

Tretji prostor skritega malikovanja, ki je povezan s prejšnjim, je tisti ki se odpira s funkcionalizmom, zapeljivim področjem, v katerem so mnogi »bolj kot nad potjo navdušeni nad načrtom poti.« Funkcionalistična miselnost ne prenaša skrivnosti, stremi po učinkovitosti. Ta malik postopoma nadomesti Očetovo navzočnost v nas. Prvi malik nadomesti prisotnost Sina, drugi malik prisotnost Duha in tretji prisotnost Očeta. Naš Oče je Stvarnik, vendar ne nekdo, ki stvarem daje samo »delovanje«, ampak nekdo, ki »ustvarja« kot Oče, z nežnostjo, ko prevzame skrb za svoje ustvarjenine in dela za to, da bi človek postal bolj svoboden. Funkcionalist se ne zna veseliti milosti, ki jih Duh razliva na svoje ljudstvo, s katerimi bi se lahko nasičeval tudi kot delavec, ki zasluži svoje plačilo. Duhovnik s funkcionalistično miselnostjo ima svojo hrano, ki je njegov jaz. V funkcionalizmu puščamo ob strani češčenje Očeta v majhnih in velikih stvareh našega življenja in se zadovoljimo z učinkovitostjo svojih programov. Kakor je storil David, ki se je po Satanovi skušnjavi namenil, da bo preštel ljudstvo (prim. 1 Kr 21,2). To so zaljubljenosti v načrt poti, ne pa v pot.

V teh zadnjih dveh prostorih skritega malikovanja (pragmatizem številk in fukcionalizem) nadomestimo upanje, ki je prostor srečanja z Bogom, z empiričnim preverjanjem. Gre za držo pastirjeve domišljavosti, za držo, ki razkroji edinost ljudstva z Bogom in oblikuje novega malika, ki temelji na številkah in programih: malik »moje oblasti, naše oblasti«; naš program, naše številke, naši pastoralni načrti. Skrivati te malike (kot je storila Rahela) in jih ne razkrinkati v svojem vsakdanjem življenju škoduje zvestobi naše duhovniške zaveze in oslabi naš osebni odnos z Gospodom.

Dragi bratje, Jezus je edina pot, da se izognemo zmoti v védenju, kaj čutimo, kam nas vodi naše srce …; On je edina pot za dobro razločevanje, ko se soočimo z njim, vsak dan, kot bi tudi danes sedel v našo župnijsko cerkev in nam povedal, da se je danes izpolnilo vse, kar smo poslušali. Jezus Kristus, ki je bil znamenje nasprotovanja – kar ni vedno nekaj krutega in trdega, kajti usmiljenje je znamenje nasprotovanja, še veliko bolj pa je to nežnost – Jezus Kristus, pravim, stori, da se ti maliki razkrijejo, da vidimo njihovo navzočnost, njihove korenine in njihovo delovanje in jih Gospod tako lahko uniči; to je predlog: dati prostor, da bi Gospod lahko uničil naše skrite malike. Moramo se jih spominjati, biti pozorni, da se ponovno ne pojavi ljuljka teh malikov, ki smo jih znali skriti med gube našega srca.

Zaključil bi rad s prošnjo k sv. Jožefu, najčistejšemu očetu brez skritih malikov, naj nas osvobodi hrepenenja po posedovanju, saj je to hrepenenje po posedovanju rodovitna zemlja, na kateri rastejo ti maliki. Naj nam pridobi tudi milost, da ne bomo odnehali v naporni nalogi razločevanja teh malikov, ki jih tako pogosto skrivamo ali se skrivajo. Svetega Jožefa prav tako prosimo, naj tam, kjer dvomimo, kako stvari narediti bolje, posreduje za nas, da nam bo Duh razsvetlil presojo, kakor je razsvetlil njegovo, ko je bil v skušnjavi, da bi »skrivaj« (lathra) odslovil Marijo, tako da bi znali to, kar smo se naučili po postavi, s plemenitostjo srca podrediti ljubezni.

Homilija, četrtek, 6. april 2023
»Duh Gospodov je nad menoj« (Lk 4,18): s to vrstico se je začelo Jezusovo oznanjevanje in z isto vrstico se je začela Beseda, ki smo jo poslušali danes (prim. Iz 61,1). Na začetku je torej Gospodov Duh.

In o Njem bi rad danes premišljeval z vami, dragi sobratje, o Gospodovem Duhu. Kajti brez Gospodovega Duha ni krščanskega življenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti. On je protagonist in lepo je danes, na rojstni dan duhovništva, priznati, da je On izvor naše službe, življenja in življenjske moči vsakega Pastirja. Sveta Mati Cerkev nas namreč uči izpovedovati, da Sveti Duh »oživlja« , kot je zagotovil Jezus, rekoč: »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63); ta nauk je prevzel apostol Pavel, ki je zapisal, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), in govoril o »postavi Duha življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Brez Njega tudi Cerkev ne bi bila živa Kristusova nevesta, ampak kvečjemu verska organizacija – bolj ali manj dobra; ne bi bila Kristusovo Telo, ampak tempelj, zgrajen s človeškimi rokami. Kako naj torej gradimo Cerkev, če ne izhajajoč iz dejstva, da smo »tempelj Svetega Duha«, ki »prebiva v nas« (prim. 1 Kor 6,19; 3,16)? Ne moremo ga pustiti zunaj hiše ali ga parkirati na kakšni pobožni coni. Vsak dan moramo reči: »Pridi, saj brez tvoje milosti, človek poln je bednosti.«

Duh Gospodov je nad menoj. To lahko reče vsakdo izmed nas; in ne gre za domišljavost, je resničnost, saj lahko vsak kristjan, posebno pa še vsak duhovnik, vzame za svoje besede, ki sledijo: »ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1). Bratje, brez zasluženja, po čisti milosti smo prejeli maziljenje, ki nas je naredilo za očete in pastirje svetega Božjega ljudstva. Zaustavimo se torej pri tem vidiku Duha: pri maziljenju.

Po prvem »maziljenju«, ki se je zgodilo v Marijinem telesu, se je Duh spustil nad Jezusa pri Jordanu. Po tem, kot pojasnjuje sv. Bazilij, »je bilo vsako [Kristusovo] dejanje izpolnjeno s sonavzočnostjo Svetega Duha«. V moči tega maziljenja je namreč oznanjal in delal znamenja, v moči maziljenja »je iz njega izhajala moč in ozdravljala vse« (Lk 6,19). Jezus in Duh vedno delujeta skupaj, kot bi bila dve roki Očeta - to pravi Irenej –, ki se iztezata k nam, nas objemata in dvigujeta. Z njima so bile zaznamovane naše roke, maziljene s Kristusovim Duhom. Da, bratje, Gospod nas ni samo izbral in poklical sem, tja in tja: v nas je izlil maziljenje svojega Duha, istega, ki je prišel nad apostole. Bratje, mi smo maziljenci.

Poglejmo torej nanje, na apostole. Jezus jih je izbral in na njegov klic so zapustili čolne, mreže, dom in tako dalje. Maziljenje z Besedo je spremenilo njihovo življenje. Navdušeno so hodili za Učiteljem in začeli oznanjati, prepričani, da bodo pozneje vršili še večje stvari; dokler ni prišla Pasha. Tam se je zdelo, da se je vse ustavilo: zatajili so Učitelja in ga zapustili. Ne bojmo se. Bodimo pogumni pri branju lastnega življenja in lastnih padcev. Prišli so do tega, da so zatajili in zapustili Učitelja, Peter je bil prvi. Sprijaznili so se s svojo neprimernostjo in ugotovili, da ga niso razumeli: besede »Ne poznam tega človeka« (Mr 14,71), ki jih je Peter poudarjal na dvorišču velikega duhovnika po zadnji večerji, niso samo impulzivna obramba, ampak priznanje duhovne nevednosti: on in drugi so morda pričakovali uspešno življenje ob Mesiju, ki je navduševal množice in delal čudeže, vendar niso prepoznali pohujšanja križa, ki je sesulo njihove gotovosti. Jezus je vedel, da sami tega ne bodo zmogli in zato jim je obljubil Tolažnika. In prav tisto »drugo maziljenje« na binkošti je preobrazilo učence in jih pripravilo na to, da so pasli Božjo čredo in ne več samih sebe. In to je protislovje, ki ga je potrebno razrešiti: ali sem pastir Božjega ljudstva ali samega sebe? In Duh je tisti, ki me uči poti. To ognjeno maziljenje je pogasilo njihovo vernost, ki je bila osredotočena na njih same in na njihove sposobnosti: ko so sprejeli Duha, so izhlapeli Petrovi strahovi in obotavljanja; Jakob in Janez, ki sta gorela od želje, da bi dala svoje življenje, sta nehala hrepeneti po častnih mestih (prim. Mr 10,35-45) – to je naš karierizem, bratje; drugi niso bili več zaprti in boječi v dvorani zadnje večerje, ampak so šli ven in postali apostoli v svetu. Duh je tisti, ki spreminja naše srce, ki ga postavi na drugačno raven.

Bratje, podobna pot zaobjema tudi naše duhovniško in apostolsko življenje. Tudi za nas je bilo prvo maziljenje, ki se je začelo s klicem ljubezni, ki nam je ukradel srce. Zaradi njega smo zapustili priveze in na to pristno navdušenje se je spustila moč Duha, ki nas je posvetil. Potem je v skladu z Božjimi časi za vsakega prišla velikonočna stopnja, ki označuje trenutek resnice. To je trenutek krize, ki ima različne oblike. Vsakemu se prej ali slej zgodi, da doživi razočaranja, napore in slabosti ob idealu, za katerega se zdi, da se izčrpava med zahtevami stvarnosti; medtem nastopi določena navajenost in zaradi nekaterih preizkušenj, ki bi si jih prej težko predstavljali, se zvestoba zdi bolj neudobna kot nekdaj. Ta stopnja – te skušnjave, te preizkušnje, ki smo jo imeli, jo imamo in jo bomo imeli vsi – predstavlja odločilen greben za tiste, ki so prejeli maziljenje. Človek lahko iz nje izide slabo, ko drsi proti določeni povprečnosti, se utrujen plazi v neki »normalnosti«, v katero se vrinejo tri nevarne skušnjave: skušnjava kompromisa, ko se zadovoljimo s tem, kar lahko naredimo; skušnjava nadomestkov, s katero se skušamo »napolniti« z nečim drugim kot je naše maziljenje; skušnjava malodušnosti – ki je najpogostejša –, ko gremo nezadovoljni naprej zaradi inercije. In v tem je veliko tveganje: medtem ko na videz vse ostaja enako – »Jaz sem duhovnik« –, se človek umika vase in skuša brezvoljno preživeti; vonj maziljenja ne odišavi več življenja in srce se ne širi, ampak se zavito v razočaranje oži.

Vendar pa ta kriza lahko postane preobrat za duhovništvo, »odločilna faza duhovnega življenja, v kateri se moramo dokončno odločiti med Jezusom in svetom, med junaštvom ljubezni in povprečnostjo, med križem in določeno blaginjo, med svetostjo in pošteno zvestobo verski obveznosti«. Ob koncu te slovesnosti boste prejeli v dar knjigo, ki obravnava ta problem: »Drugi klic«, gre za klasiko p. Voillauma, ki se dotika tega problema, preberite jo. Vsi moramo premisliti o tem trenutku našega duhovništva. Gre za blagoslovljen trenutek, v katerem smo, kot učenci ob veliki noči, poklicani, naj bomo »dovolj ponižni, da bomo priznali, da nas je premagal ponižani in križani Kristus, in da bomo privolili, da začnemo novo pot, pot Duha, vere in močne ljubezni brez utvar«. To je kairos, v katerem lahko odkrijemo, da »ni vse omejeno na to, da zapustimo čoln in mreže, da bi za določen čas sledili Jezusu, ampak zahteva, da gremo vse do Kalvarije, da sprejmemo njen nauk in sad, ter da gremo s pomočjo Svetega Duha vse do konca življenja, ki se mora dovršiti v popolnosti božanske Ljubezni«. S pomočjo Svetega Duha: za nas, tako kot za apostole, je čas »drugega maziljenja«; čas drugega klica, ki mu moramo prisluhniti, v katerem ne sprejmemo Duha na podlagi navdušenja svojih sanj, ampak na podlagi krhkosti naše resničnosti. To je maziljenje, ki poglobi resnico, ki omogoči Duhu, da mazili naše slabosti, naše napore, našo notranjo revščino. Tedaj maziljenje spet diši: po Njem, ne po nas. V tem trenutku se notranje spominjam nekaterih izmed vas, ki so – recimo temu – v krizi, ki so zbegani in ne vedo, kako nadaljevati pot, kako ponovno stopiti na pot v tem drugem maziljenju Duha. Tem bratom preprosto pravim: pogum, Gospod je večji od tvojih slabosti, od tvojih grehov. Zaupaj se Gospodu in dopusti, da te pokliče drugič, tokrat z maziljenjem Svetega Duha. Dvojno življenje ti ne bo pomagalo; to, da vse vržeš skozi okno pa tudi ne. Glej naprej.

Homilija, četrtek, 28. marec 2024
»Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj« (Lk 4,20). Ta prehod v evangeliju vedno naredi vtis, saj predstavlja prizor, v katerem si predstavljamo trenutke tišine, ko so bili pogledi z neko mešanico čudenja in nezaupanja osredotočeni na Jezusa. Vsekakor pa vemo, kako se je končalo. Potem ko je Jezus razkrinkal lažna ?napačna pričakovanja svojih rojakov, so vsi v shodnici »pobesneli« (Lk 4,28), šli ven in ga izgnali iz mesta. Njihove oči so bile osredotočene na Jezusa, toda njihova srca se niso bila pripravljena spremeniti na njegovo besedo. Tako so izgubili življenjsko priložnost.

Toda nocoj, na veliki četrtek, se zgodi drugačna izmenjava pogledov. Protagonist je prvi Pastir naše Cerkve, Peter. Tudi on na začetku ni zaupal Gospodovi »razkrinkajoči« besedi, ki mu jo je namenil: »Trikrat me boš zatajil« (Lk 22,61-62). Zato je Jezusa »izgubil izpred oči« in ga ob petelinjem petju zatajil. Ko pa se je takrat »Gospod obrnil in se zazrl« vanj, se je »spomnil besede, ki mu jo je Gospod rekel [...] In šel je ven ter se bridko zjokal« (Lk 22,61-62). Njegove oči so zalile solze, ki so privrele iz ranjenega srca in ga osvobodile lažnih prepričanj in opravičevanj Ta grenak jok mu je spremenil življenje.

Jezusove besede in geste Petra leta več let niso premaknile od njegovih pričakovanj, podobnih pričakovanjem prebivalcev Nazareta. Tudi on je čakal na političnega in mogočnega, močnega in odločnega Mesija in je ob soočenju s pohujšanjem šibkega Jezusa, ki so ga aretirali, ne da bi se upiral, izjavil: »Ne poznam ga!« (Luka 22,57). In res je, ni ga poznal. Spoznavati ga je začel, ko je v temi zatajitve naredil prostor solzam sramu, solzam kesanja. In zares ga bo spoznal, ko se bo, »užaloščen, ker ga je že tretjič vprašal: "Ali me ljubiš?", popolnoma prepustil prežeti Jezusovemu pogledu. Tedaj bo iz »ne poznam ga«, prešel na besede: »Gospod, ti vse veš« (Jn 21,17).

Dragi bratje duhovniki, ozdravitev Petrovega srca, ozdravitev apostola, ozdravitev pastirja se zgodijo, ko ranjen in skesan dovoli, da mu Jezus odpusti. To gre skozi solze, grenak jok, bolečino, ki mu dopusti, da ponovno odkrije ljubezen. Zato želim z vami podeliti nekaj misli o enem izmed vidikov duhovnega življenja, ki se ga precej pušča ob strani, vendar pa je bistven. Danes ga ponovno predlagam z besedo, ki je morda zastarela, a verjamem, da nam bo dobro dela, če jo bomo ponovno odkrili: skrušenost.

Beseda prikliče zbadanje. Skrušenost pride iz »zbadanja srca«, iz preboda, ki ga rani ter povzroči solze kesanja. Pri tem nam pomaga dogodek, ki se spet tiče sv. Petra. Ta je, presunjen s pogledom in besedami vstalega Jezusa, na binkoštni dan, ko je očiščen in vnet od Duha, prebivalcem Jeruzalema oznanil: »Tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Kristusa« (prim. Apd 2,36). Poslušalci so skupaj začutili zlo, ki so ga storili, in pa tudi zveličanje, ki jim ga daje Gospod, in »ko so to slišali – pravi besedilo –, jih je zbodlo v srce« (prim. Apd 2,37).

Poglejte, kaj je skrušenost. Ne gre za občutek krivde, ki te vrže na tla, niti za skrupuloznost, ki te ohromi, ampak za blagodejno zbadanje, ki žge v notranjosti in zdravi, ker se srce, ko vidi lastno zlo in se prizna za grešnika, odpre, sprejme delovanje Svetega Duha, živo vodo, ki ga zgane, da začnejo polzeti solze po obrazu. Kdor odvrže masko in dopusti, da ga Bog pogleda v srce, prejme dar teh solza, najsvetejšo vodo po krstni vodi. Dragi bratje duhovniki, danes vam želim tega.

Vendar pa moramo prav razumeti, kaj pomeni jokati nad seboj. To ne pomeni, da se smilimo sami sebi, kot smo pogosto skušani, da bi počeli. To se zgodi na primer, ko smo razočarani ali zaskrbljeni zaradi svojih neizpolnjenih pričakovanj, zaradi nerazumevanja s strani drugih, morda celo sobratov in predstojnikov. Ali ko zaradi čudnega in nezdravega užitka duše radi premlevamo krivice, ki smo jih prejeli, sami sebe pomilujemo, misleč, da nismo prejeli, kar smo si zaslužili, in si domišljamo da nam prihodnost lahko priskrbi le nenehna negativna presenečenja. To je – nas uči sveti Pavel – žalost po svetu, v nasprotju s tisto po Bogu.

Jokati nad seboj pa pomeni, resno se kesati, ker smo z grehom razžalostili Boga. pomeni priznati, da smo vedno v dolgovih in nikoli v dobrem; gre za priznanje, da sem izgubil pot do svetosti, ker nisem ohranil vere v ljubezen Tistega, ki je dal svoje življenje zame. Gre za to, da gledam vase in se obtožujem svoje nehvaležnosti in nestanovitnosti ter z žalostjo premišljujem o svoji dvoličnosti in zlaganosti. Gre za to, da se spustim v globino svoje hinavščine. Klerikalna hinavščina, dragi bratje, je tista hinavščina, v katero lahko tako zelo zdrsnemo. Da nato dvignem svoj pogled na Križanega in dopustim, da me gane njegova ljubezen, ki vedno odpušča in ponovno dviguje, ki nikoli ne pusti razočaranih pričakovanj tistih, ki zaupajo vanj. Tako solze še naprej padajo in čistijo srce.

Skrušenost namreč zahteva napor, vendar povrne mir. Ne povzroča tesnobe, ampak lajša dušo bremen, ker deluje v rani greha in nas pripravlja, da prav tam prejmemo ljubkovanje Gospoda, ki preoblikuje srce, ko je omehčano zaradi solz »potrto in pobito« (Ps 51,19. Skrušenost je torej protistrup za sklerokardijo, tisto zakrknjenost srca, ki jo je Jezus tako obsodil (prim. Mr 3,5; 10,5). Srce namreč brez kesanja in solz postane trdo, suženj navad, potem netolerantno do težav in brezbrižno do ljudi, nato hladno in skoraj brezčutno, kot zavito v nezlomljivo lupino, nazadnje kamnito. A kakor kapljica razjeda kamen, tako solze počasi razjedajo otrdela srca. Tako smo priča čudežu žalosti, dobre žalosti, ki vodi v sladkost.

Sedaj razumemo, zakaj duhovni učitelji vztrajajo pri obžalovanju. Sveti Benedikt nas vsak dan vabi, naj »s solzami in stokanjem priznamo Bogu svoje pretekle grehe«, in pravi, da z molitvijo »ne bomo uslišani zaradi svojih besed, ampak zaradi čistosti srca in obžalovanja, ki prikliče solze«. In če za svetega Janeza Zlatoustega ena sama solza pogasi žerjavico grehov, nam Hoja za Kristusom priporoča: »Prepusti se obžalovanju srca«, saj se »zaradi lahkotnosti srca in brezbrižnosti svojih pomanjkljivosti pogosto ne zavedamo gorja svoje duše«. Skrušenost je zdravilo, ker nas vrne k resnici o nas samih, tako da globina tega, da smo grešniki, razkrije neskončno večjo resničnost, da nam je odpuščeno. Zato ne preseneča izjava Izaka iz Niniv: »Kdor pozabi na mero lastnih grehov, pozabi na mero božje milosti do njega«.

Res je, vsako naše notranje prerojenje vedno izhaja iz srečanja med našo bedo in njegovim usmiljenjem, gre skozi naše uboštvo duha, ki omogoča Svetemu Duhu, da nas obogati. Močne izjave mnogih duhovnih učiteljev je mogoče razumeti v tej luči. Pomislimo na paradoksalne besede svetega Izaka: »Kdor pozna svoje grehe [...], je večji od tistega, ki z molitvijo obuja mrtve. Kdor eno uro joče nad seboj, je večji od tistega, ki celemu svetu služi s kontemplacijo [...]. Tisti, ki mu je dano spoznati samega sebe, je večji od tistega, ki mu je dano videti angele«.

Bratje, vrnimo se k sebi in se vprašajmo, koliko obžalovanja in solz je prisotnih v našem spraševanju vesti in v naši molitvi. Vprašajmo se, ali je z leti solz več. S tega vidika je dobro, da se zgodi obratno v primerjavi z biološkim življenjem, v katerem, ko odraščaš, manj jokaš kot v otroštvu. V duhovnem življenju, kjer je pomembno postati otrok (glej Mt 18,3), tisti, ki ne jokajo, nazadujejo, se v sebi starajo, medtem ko tisti, ki dosežejo preprostejšo in intimnejšo molitev, sestavljeno iz adoracije in ganjenosti pred Bogom, zorijo. Takšen se vedno manj veže nase in vedno bolj na Kristusa in postaja ubog v duhu. Tako se čuti bližje ubogim, Božjim ljubljencem, ki jih je prej – kot piše sveti Frančišek v svoji oporoki – držal na razdalji, ker je bil v grehu, a katerih družba je zatem postala iz grenkobe sladka. In tako se tisti, ki obžaluje v svojem srcu, vedno bolj počuti kot brat z vsemi grešniki na svetu, brez videza večvrednosti ali ostrih sodb, ampak z željo po ljubezni in poboljšanju.

Poglejte, tu je še ena značilnost obžalovanja: solidarnost. Učljivo srce, opogumljeno z duhom blagrov, postane naravno nagnjeno k obžalovanju za druge. Namesto da bi se jezilo in pohujševalo zaradi zla, ki so ga storili bratje, joče za njihovimi grehi. Zgodi se nekakšen preobrat, kjer se naravna težnja po popustljivosti do sebe in neprilagodljivosti do drugih obrne in po Božji milosti človek postane strog do sebe in usmiljen do drugih. In Gospod išče, zlasti med njemu posvečenimi, tiste, ki objokujejo grehe Cerkve in sveta, da postanejo orodje priprošnje za vse. Koliko junaških pričevalcev v Cerkvi nam kaže to pot! Pomislimo na menihe v puščavi, na vzhodu in zahodu; na nenehno priprošnjo, sestavljeno iz stokanja in solz, na svetega Gregorja iz Nareka; na frančiškanske žrtvice za neljubljeno Ljubezen; na duhovnike, kot je bil arški župnik, ki so živeli spokorno za zveličanje drugih. Dragi bratje, to ni poezija, to je duhovništvo!

Dragi bratje, od nas, svojih pastirjev, Gospod ne zahteva zaničljivih sodb do tistih, ki ne verujejo, temveč ljubezen in solze za tiste, ki so daleč. Težke situacije, ki jih vidimo in doživljamo, pomanjkanje vere, trpljenje, ki se ga dotikamo, v stiku s skrušenim srcem ne vzbujajo odločnosti v sporu, ampak vztrajnost v usmiljenju. Kako zelo moramo biti osvobojeni osornosti in očitkov, sebičnosti in ambicij, togosti in nezadovoljstva, da zaupamo in se zaupamo Bogu ter v njem najdemo mir, ki rešuje pred vsakim viharjem! Častimo, prosimo in jokamo za druge. Tako bomo dovolili Gospodu delati čudeže. In ne bojmo se: presenetil nas bo!

Naši službi bo to koristilo. Danes, v sekularni družbi, tvegamo, da smo zelo aktivni in se hkrati počutimo nemočni, zaradi česar izgubimo navdušenje in pridemo v skušnjavo, da bi »potegnili vesla v barko«, se zaprli v pritoževanje in pustili, da veličina problemov prevlada nad veličino Boga. Če se to zgodi, postanemo zagrenjeni in ostri, vedno opravljamo, vedno najdemo priložnost, da se pritožujemo. Če pa se zagrenjenost in skrušenost ne obračata na svet, ampak na lastno srce, nas bo Gospod obiskal in nas ponovno dvignil. Kot nas poziva Hoja za Kristusom: »Ne nosite v sebi tujih zadev, niti se ne obremenjujte s tem, kar počnejo najvidnejši ljudje; raje vedno pazite predvsem nase in svoje opozorilo naslovite predvsem nase, prej kot drugim osebam, tudi bližnjim. Ne bodi žalosten, če nisi deležen naklonjenosti ljudi; kar pa naj te teži, žalosti, je spoznanje, da nisi povsem in zagotovo na poti dobrega.«

Nenazadnje bi rad poudaril bistveni vidik: skrušenost ni toliko sad naše vadbe, ampak je milost in kot tako jo je treba prositi v molitvi. Kesanje je božji dar, je sad delovanja Svetega Duha. Da bi olajšal njegovo rast, podelim dva majhna nasveta. Prvi je, da na življenje in klic ne gledamo z vidika učinkovitosti in neposrednosti, vezanega samo na današnji dan in njegove nujnosti ter pričakovanja, temveč na preteklost in prihodnost kot celoto. Na preteklost tako, da se spominjamo Božje zvestobe – Bog je zvest –, spominjamo njegovega odpuščanja, ki nas zasidra v njegovo ljubezen. Na prihodnost tako, da mislimo na večni cilj, h kateremu smo poklicani, na končni cilj našega obstoja. Razširitev obzorja pomaga razširiti srce in spodbuja, da se k sebi vrnemo z Gospodom in živimo skrušenost. Drugi nasvet, ki je posledica prvega: ponovno odkrijmo potrebo, da se posvetimo molitvi, ki ni dolžnostna in funkcionalna, ampak svobodna, mirna in dolgotrajna. Brat, kakšna je tvoja molitev? Vrnimo se k adoraciji in molitvi srca. Ponavljamo: Jezus, Božji sin, usmili se me grešnika. Božjo veličino začutimo v svoji nizkosti kot grešniki, da se zazremo vase in pustimo, da gre njegov pogled skozi nas. Ponovno bomo odkrili modrost svete Matere Cerkve, ki nas vedno uvaja v molitev s klicem ubogega, ki kliče: O Bog, pridi in me reši.

Preljubi, ponovno se vrnimo k svetemu Petru in njegovim solzam. Oltar nad njegovim grobom nam bo pomagal, da pomislimo, kolikokrat mi, ki vsak dan izrekamo: »Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas«, razočaramo in žalostimo Njega, ki nas ljubi do te mere, da naše roke naredi za orodje svoje navzočnosti. Zato je dobro, da si naredimo za lastne tiste besede, s katerimi se šepetaje pripravljamo: »Sprejmi nas Gospod ponižne in skesane«, in še: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov«. V vsem bratje, nas tolaži gotovost, ki nam jo danes daje Beseda: Gospod, posvečen z maziljenjem (glej Lk 4,18), je prišel, »da poveže strte v srcu« (Iz 61, 1). Če torej srce poči, ga lahko previje in ozdravi Jezus. Hvala vam, dragi duhovniki, hvala za vaše odprto in učljivo srce; hvala za vaš trud in hvala za vaše solze; hvala, ker prinašate čudež Božjega usmiljenja bratom in sestram našega časa. Vedno odpuščajte, bodite usmiljeni. Dragi duhovniki, naj vas Gospod potolaži, potrdi in vam povrne. Hvala.

[1]Nicejsko-carigrajska veroizpoved
[2]Prim. Binkoštna pesem slednica
[3]Spir. 16,39
[4]Prim. Irenej, Adv. haer, IV,20,1.
[5]R. Voillaume, »La seconda chimata«, in S. Steven, ed. La Seconda chiamata. Il coraggio della fragilità, Bologna 2018, 15.
[6]ibid., 24.
[7]ibid., 16.

Jezus je postavil sveto evharistijo, da je nadomestila spomin rešitve iz suženjstva. Tisto noč je razlomil svoje življenje "za nas" in se ves izročil v novo zavezo. Z uživanjem evharistije me Jezus osvobaja od zla. Tako spoznavam, da dajanje ni izguba, ampak pridobitev novega življenja. Hvala, Gospod, za evharistično telo in kri, ki me krepita in delata živ spomin na tvojo ljubezen do kraja.

Jezus umije učencem noge, ker je služenje najvišja oblika ljubezni. Učence spodbudi, da bi spremenili odnose, poglede in pričakovanja. Trudil se bom pomagati ljudem, še posebej odrinjenim in ubogim, obenem pa bom sprejemal njihovo ljubezen. Gospod, ti mi umivaš noge. Okrepi mojo ljubezen, da ne bo le v besedah, ampak v stvarnih dejanjih služenja.

Origen pravi: »Jezus je šel v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Božji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem začenja odbdobje mesijanskega zveličanja.«Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in človek«. Sv Ambrož pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija kažejo na trinitarični zveličavni načrt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka Izaija kot 'dobre novice' za uboge pomeni, da je od sedaj on navzoč na svetu za osvoboditev jetnikov.«Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje pravi, da se »'leto, ki je ljubo Gospodu', nanaša na njegove čudeže, s katerimi je osvobodil stvarstvo vezi, ter na križanje, ko je ta osvoboditev postala vsevesoljna resničnost.«

V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakrementi so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občesto s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakrementi so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občesto s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.

Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«

To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.

Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.

Odlomki iz homilije na veliki četrtek, 21. april 2011
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15). Jezus si je želel in pričakoval ta trenutek, v katerem je samega sebe podaril v podobi kruha in vina. V njegovi želji lahko prepoznamo željo Boga samega, Njegovo ljubezen do človeka in do stvarstva. Ta ljubezen čaka trenutek združitve. Človeka želi pritegniti k sebi, vendar pa je vprašanje, če si tudi človek resnično želi srečati Boga in postati eno z Njim. Ali pa je morda ravnodušen, raztresen in poln drugega? V evangeljski priliki slišimo, da je Jezus vedel, zakaj na svatbi ostanejo prazna mesta. Poznan mu je človekov negativni odgovor, nezanimanje za Njegovo bližino. Ve tudi, zakaj nekateri sicer pridejo, vendar brez svatovske obleke. Pridejo le iz navade, brez veselja. Sv. Gregor Veliki je o tistih, ki pridejo brez svatovske obleke dejal, da sicer imajo vero. Le vera jim namreč lahko odpre vrata na svatbo. Manjka pa jim ljubezen, ki je svatovska obleka. Kdor ne živi vere kot ljubezni, ni pripravljen na svatbo in je vržen ven. Evharistični obed zahteva vero, toda vera zahteva ljubezen, sicer je mrtva tudi kot vera.

Jezus je med zadnjo večerjo predvsem molil. Njegova molitev je v evangelijih opisana z besedama zahvaljevanje in blagoslavljanje. Svoje trpljenje spremeni v molitev in jo daruje Očetu za ljudi. Tako se trpljenje spremeni v ljubezen, ki ima moč spremeniti tudi darove, v katerih On sedaj samega sebe podari ljudem, da bi preoblikoval nas in svet. Pravi in končni namen evharistične spremenitve je naše preoblikovanje. Evharistija ima za cilj novega človeka in novi svet. Jezus je med zadnjo večerjo Očeta tudi prosil. Molil je za enost, in sicer ne le med prisotnimi učenci, ampak med vsemi, ki verjamejo Vanj: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi (...), da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Ta enost mora postati vidna in dejanska. Znamenje tega so besede, ko sta papež in škof med mašo omenjena s konkretnimi imeni.

Apostol Peter je bil tisti, ki je želel Jezusa odvrniti od trpljenja, ki ni hotel, da mu le-ta umije noge. Vse to se ni skladalo z njegovo podobo Boga. Šele po srečanju z Jezusovim pogledom lahko sprejme svojo nezadostnost, grešnost in potrebo po spreobrnjenju. Vsi mi se moramo vedno znova učiti in sprejemati Boga in Jezusa Kristusa takega, kot je, in ne kot bi ga želeli mi. Ni naključje, da je Jezus Petru njegovo poslanstvo zaupal prav med zadnjo večerjo. Zame, ki nadaljujem Petrovo poslanstvo, je tolažilno vedeti, da verniki med vsako sveto mašo molijo zame. Le tako, zahvaljujoč molitvi, namreč papež lahko izpolnjuje svoje poslanstvo, katerega je Jezus zaupal Petru: potrjevati brate in pasti njegovo čredo.

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja
Poročila o postavitvi evharistije se v vseh štirih besedilih začenjajo z dvema trditvama o Jezusovem dejanju, ki je v Cerkvi dobilo bistveni pomen za sprejetje celote. Povedano nam je, da je Jezus vzel kruh, izgovoril molitev blagoslova in zahvale in nato razlomil kruh. Apostol Pavel in evangelist Luka uporabljata besedo evharistija, medtem ko evangelista Marko in Matej uporabljata besedo evlogija. Oba pojma kažeta na beraka, na veliko zahvalno in blagoslovno molitev judovskega izročila, ki je sestavni del pashalnega kakor tudi drugih judovskih obedov. Se ne je, ne da bi se Bogu zahvalilo za dar, ki ga podarja: za kruh, saj omogoča, da žito vzklije in raste iz zemlje, kakor tudi za sad vinske trte.

Ti dve različni besedi kažeta na dve različni smeri, ki sta vsebovani v tej molitvi: to sta zahvaljevanje za Božji dar in hvalnica Božjega daru. Ta hvalnica pa se kot blagoslov vrača na dar, kakor je rečeno v 1Tim 4,4: »Saj je vsaka Božja stvaritev dobra in nič se ne sme zavračati, kar se z zahvalo (eucharistia) sprejema; posvečeno je namreč po Božji besedi in molitvi. Jezus je sprejel to izročilo tako pri zadnji večerji, kot pri pomnožitvi kruha (Jn 6,11). Besede postavitve spadajo v ta molitveni okvir. V njih zahvala postaja blagoslov in spremenjenje.

Kot drugo je rečeno, da je Jezus 'razlomil kruh'. Lomljenje kruha za vse, je prvenstveno opravilo družinskega očeta, ki s tem nekako zastopa Boga Očeta, ki nam vsem po rodovitnosti zemlje dodeljuje, kar potrebujemo za življenje. To pa je tudi dejanje gostoljubnosti, s katerim dajemo tujcu delež pri svojem, ga sprejmemo v skupnost k mizi. Lomljenje in razdelitev, ravno to, da si razdelimo med sabo ustvarja občestvo. To prvinsko človeško dejanje dajanja, podeljevanja in zedinjenja dobi pri Jezusovi zadnji večerji popolnoma novo globino. Jezus daruje samega sebe. Božja dobrota, ki se izraža v razdelitvi, postane popolna v trenutku, ko Sin v kruhu podeli in razdeli samega sebe.

Karitas (dobrodelnost), skrb za drugega, ni neko drugo področje krščanstva poleg bogočastja, ampak je zasidrana v bogočastju samem in je njen sestavni del. Vodoravna in navpična razsežnost sta v evharistiji, v lomljenju kruha neločljivo povezani. V dvojni trditvi o zahvali in razdelitvi v začetku poročila o postavitvi evharistije postane očitno bistvo novega bogočastja, ki ga je Kristus postavil pri zadnji večerji, na križu in v vstajenju. S tem je tempeljsko bogočastje odpravljeno in hkrati dopolnjeno.

Jezus je bil pri večerji, z njimi (učenci) pri zadnji večerji, pravi evangelij. Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde od tega sveta k Očetu. Vedel je, da je bil izdan, in da ga bo Juda to isto noč izročil. »In ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.«

Da Bog tako ljubi! Do konca. In da življenje za vsakega od nas, in se s tem hvali ter hoče to, saj On ima ljubezen: 'Ljubiti do konca.' To pa ni lahko, saj smo vsi mi grešniki, vsi imamo meje, hibe, mnogo stvari in tudi, vsi znamo ljubiti, vendar pa nismo kakor Bog, ki ljubi, ne da bi gledal na posledice, vse do konca. In dal je zgled, da bi to pokazal On, ki je bil 'šef', ki je bil Bog, s tem, da je svojim učencem umil noge. To, umivati noge, je bila takrat navada, ki so jo opravili malo pred kosilom ali večerjo, saj so ljudje…, takrat ni bilo asfalta, hodili po prahu. Zato je bilo eno od dejanj sprejema osebe v hišo in tudi dati jesti, umivanje nog. Toda to so počeli sužnji, tisti, ki so bili zasužnjeni. Jezus pa to obrne na glavo in to stori On. Toda Simon ni hotel, da bi mu to storil. Toda Jezus mu je razložil, da je tako, da je On prišel na svet, da bi služil, da bi nam služil, da bi postal suženj za nas in je dal življenje za nas ter tako ljubil vse do konca.

Danes na poti, ko sem prihajal, so bili ljudje, ki so pozdravljali: 'Papež prihaja, šef. Šef Cerkve…'Šef Cerkve je Jezus, ne 'hecajmo' se s tem! Jezusova podoba je papež, zato hočem storiti isto, kar je storil On. Med tem obredom župnik umiva noge vernikom. Tukaj je obrnjeno na glavo. Tisti, ki se zdi, da je največji, mora opraviti delo sužnja, toda z namenom, da seje ljubezen. Da bi sejali ljubezen med nami, vam danes ne rečem, da greste in umijete noge drug drugemu, bila bi šala. To je namreč simbol, podoba, zato vam pravim, če lahko pomagate ali opravite kakšno uslugo tukaj v zaporu sojetniku ali sojetnici, storite to. Kajti to je ljubezen, to je kot umiti noge in biti služabniki drugih. Nekoč so se namreč učenci prepirali, kdo med njimi je največji, najbolj pomemben. In Jezus jim je rekel: 'Tisti, ki želi biti pomemben, mora postati majhen in služabnik vseh.' In to, kar je storil On, počne Bog z nami. Streže nam, je služabnik. Vsem nam, vsem nam revežem. On je velik, On je dober. On nas ima rad take kot smo. Zaradi tega med tem obredom mislimo na Boga, na Jezusa. To ni folklorističen obred, je gesta, ki nas spomni na to, kar nam je dal Jezus. Po tem je vzel kruh in nam dal Svoje telo; vzel je vino in nam dal Svojo kri. In tako je ljubezen od Boga. Danes mislimo samo na Božjo ljubezen.

Papež Frančišek je na letošnji veliki četrtek zaradi pandemije koronavirusa daroval sveto mašo Gospodove večerje na oltarju katedre v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Med homilijo je spregovoril o evharistiji, služenju in maziljenju.

Evharistija, služenje, maziljenje. To je resničnost, ki jo danes doživljamo pri tem bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji in mi vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti, da, vsem. Ampak Gospod s to izmenjavo besed, ki jo je imel s Petrom, mu da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustimo, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

In še duhovništvo. Danes bi želel biti blizu duhovnikom, vsem duhovnikom, od nedavno posvečenega pa vse do papeža. Vsi smo duhovniki. Škofje, vsi.. Gospod nas je mazil, da bi ponavzočali evharistijo, maziljeni za služenje.

Danes ni bilo krizmene maše. Upam, da jo bomo lahko imeli pred binkošti, če ne, jo bomo morali prestaviti v prihodnje leto. Ne morem, da bi šla ta maša mimo, da se ne bi spomnil duhovnikov, duhovnikov, ki darujejo življenje za Gospoda, duhovnikov, ki so služabniki. V teh dneh je umrlo več kot 60 duhovnikov tukaj v Italiji, ki so imel pozornost do bolnikov po bolnišnicah. Skupaj z zdravniki, bolničarji in medicinskimi sestrami so svetniki sosednih vrat. Duhovniki, ki so med služenjem dali življenje.

Mislim pa tudi na tiste, ki so daleč. Danes sem prejel pismo nekega duhovnika, kaplana v oddaljenem zaporu, ki opisuje, kako živi veliki teden z zaporniki. Frančiškan je. So duhovniki, ki gredo daleč, da bi prinesli evangelij in tam umrjejo. Neki škof je pravil, da je prva stvar, ki jo je storil, ko je prišel v te misijonske kraje, da je šel na pokopališče in na grob duhovnikov, ki so pustili tu življenje zelo mladi, zaradi kuge v tem kraju. Niso bili pripravljeni, niso imeli protiteles. Nihče ne ve za njihova imena.

Neimenovani duhovniki, vaški župniki, ki so tukaj župniki štirih, petih, sedmih krajev po hribih in hodijo od enega do drugega. Oni poznajo ljudi… Nekoč mi je eden rekel, da pozna imena vseh ljudi v teh krajih. »Zares?« sem mu rekel. In on mi je rekel: »Tudi imena psov.« Vedo, kaj je duhovniška bližina, res so v redu ti duhovniki. Danes vas imam v svojem srcu in vas prinašam na oltar.

Potem pa še obrekovani duhovniki. Dandanes se večkrat zgodi, da ne morejo iti po cesti, ker govorijo o njih grde stvari zaradi drame, ki smo jo doživeli z odkritjem duhovnikov, ki so res delali grde stvari. Nekateri so mi rekli, da ne morejo iti iz hiše v duhovniški obleki, ker so jih zmerjali. A oni gredo naprej.

Nadalje duhovniki grešniki, ki skupaj s svojimi škofi in papežem ne pozabijo prositi odpuščanja in se tako učijo odpuščati, saj vedo, da je potrebno prositi odpuščanje in odpuščati. Vsi smo grešniki. Duhovniki, ki preživljajo določene krize, ki ne vedo, kaj početi, saj so v temi…

Danes ste vsi vi duhovniki z menoj na oltarju, vi, posvečeni. Samo še nekaj vam rečem. Ne bodite trmoglavi kot Peter. Pustite si umiti noge. Gospod je vaš služabnik. On vam je blizu in vam da moč, da vam umije noge.

In tako s to zavestjo po nujnosti, da se vas umije, ste tisti, ki odpuščate, s srcem polnim velikodušnosti v odpuščanju. To je mera, s katero se nam bo merilo. Ne bojte se odpuščati. Včasih pridejo dvomi. Glejte Kristusa. V Njem je odpuščanje za vse. Bodite pogumni. Tudi, ko tvegate z odpuščanjem, da bi potolažili. In če v tistem trenutku ne morete dati zakramentalnega odpuščanja, vsaj dajte tolažbo kot brat, ki spremlja in pušča vrata odprta, da se vrne.

Bogu se zahvaljujem za milost duhovništva vseh nas. Bogu se zahvaljujem za vas duhovnike. Jezus vam hoče dobro. Samo prosi pustiti mu, da vam umije noge.

Homilija, veliki četrtek, 6. april 2023
Pozornost pritegne to, kako Jezus dan preden bo križan, stori to gesto. Umivanje nog je bila navada tistega časa, ker so bile ceste polne prahu in so ljudje prihajali od zunaj in ob vstopu v hišo, so jim pred gostijo, srečanjem umili noge. Kdo pa je umival noge? Sužnji. Torej sužnji, ker je bilo to delo za sužnje. Predstavljajmo si, kako so bili učenci osupli, ko so videli, da je Jezus začel delati to, kar je bilo za sužnje. To je storil, da bi jim dal razumeti sporočilo naslednjega dne, da bo umrl kot suženj in s tem plačal dolg vseh nas. Če bi mi prisluhnili tem Jezusovim stvarem, bi bilo življenje tako lepo, ker bi hiteli pomagati drug drugemu. To je nasprotno kot nas učijo »prebrisanci« okrog prenesti drug drugega, izkoristiti drugega. Tako lepo je pomagati drug drugemu, dati drugemu roko. To so človeške, vse človeške geste, ki se porodijo v plemenitem srcu.

Jezus hoče s tem obhajanjem ravno to, hoče nas učiti plemenitost srca. Vsak od nas lahko reče: »Ampak, če bi papež vedel stvari, ki jih imam v sebi...«. Toda Jezus jih pozna in nas ljubi takšne, kot smo! In on nam umiva noge. Jezus se nikoli ne boji naših slabosti, nikoli se ne boji, ker je že plačal, hoče nas samo spremljati, hoče nas prijeti za roko, da nam življenje ne bo tako težko. Naredil bom isto gesto, da bom umil noge, vendar to ni folklorna stvar, ne. Vsi mislimo, da je to gesta, ki sporoča, kakšni moramo biti drug z drugim. V družbi vidimo, koliko ljudi izkorišča druge, koliko ljudi je stisnjenih v kot in ne morejo ven, je … Koliko krivic, koliko ljudi brez dela, koliko ljudi, ki delajo in jim plačajo polovico, koliko ljudi, ki nimajo denarja za zdravila, koliko uničenih družin, toliko slabega ... In nihče od nas ne more reči: »Jaz, hvala Bogu, nisem, veš, a?« – »Če nisem takšen, je to po božji milosti!« Vsakemu od nas lahko spodrsne, vsakemu od nas. In to zavedanje, ta gotovost, da lahko vsakemu od nas spodrsne, da smo grešniki, je tisto, kar nam daje dostojanstvo. Prisluhnite tej besedi: »dostojanstvo«. In Jezus nas hoče takšne in za to nam je hotel umiti noge in nam rekel: »Prišel sem, da te rešim, da ti služim«. Zdaj bom naredil isto kot spomin na to, kaj nas je Jezus učil, da si pomagamo drug drugemu. Tako bo življenje lepše in ga bo lažje prenašati. Med umivanjem nog - upam, da mi bo uspelo, ker ne morem dobro hoditi - med umivanjem nog vi mislite na to: »Jezus mi je umil noge, Jezus me je rešil, čeprav imam zdaj še to težavo, ampak bo minilo. Gospod je vedno ob tebi, nikoli te ne zapusti, nikoli!«. Ob umivanju mislite na to.

Homilija, veliki četrtek, 28. marec 2024
V tem trenutku zadnje večerje našo pozornost pritegneta dva prizora. Jezusovo umivanje nog. Jezus se poniža, Jezus nam s to gesto da razumeti, kar je rekel: »Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi stregel«. Uči nas pot služenja. Drugi – žalostni – prizor je izdaja Juda, ki ni sposoben nadaljevati v ljubezni in zatem pa ga denar, sebičnost pripeljeta do te grozne stvari. Toda Jezus vse odpušča. Jezus vedno odpušča. Prosi le, da prosimo za odpuščanje. Nekoč sem med ljudmi slišal modro staro gospo, staro babico ... Takole je rekla: »Jezus se nikoli ne naveliča odpuščati: mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja«. Danes prosimo Gospoda za milost, da se ne bi utrudili. Vedno, vsi imamo majhne neuspehe, velike neuspehe – vsak ima svojo zgodbo. Toda Gospod nas vedno pričakuje z odprtimi rokami in se nikoli ne naveliča odpuščati.

Zdaj bomo storili enako kot Jezus: umili noge. Gre za gesto, ki opozarja na poklicanost služenja. Prosimo Gospoda, da bi vsi rasli v poklicanosti služenja. Hvala.

Oznanilo Jezusovega rojstva je neposredno za napovedjo Janezovega rojstva. Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Globok vtis napravi kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškot, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Sv. Ambrož pa v Mariji vidi predpodobo Cerkve, ki bo tudi kot nevesta ostala brez madeža. Z zaroko ima tako Marija moža med nosečnostjo in porodom, nadaljuje sv. Beda z razlago. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo, sv. Ambrož pa dodaja, da se je to zgodilo zaradi njene sramežljivosti. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja, pravi Beda ter nadaljuje, kot je Eva v svojem telesu nosila vse človeštvo obsojeno na greh, pa sedaj Marija nosi v svojem telesu novega Adama, ki bo s svojo milostjo priklical v življenje novo človeštvo. Angel se je razveselil Marije, kot sedeža Božje slave, saj se je Bog poslužil njenega telesa, da bi ljudi povedel v svojo slavo, poje Stichera (himna) vzhodne liturgije za praznik Oznanjenja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov, k temu pa vzhodna zaključna himna na praznik Oznanjenja dodaja, da bo vse privedel k novemu stvarjenju sveta, saj je ta, ki ga je Marija spočela v svojem telesu, nihče drug kot Stvarnik vseh stvari, dodaja Stichera.

Evzebij iz Cezareje pravi: »Kdor ne veruje, ne razume prerokb, ki se nanašajo na Kristusa, saj nima vere.« Sv. Rufin in sv. Avguštin pojasnjujeta: »Najprej je potrebno verovati, da se potem lahko razume.« Sv. Bazilij iz Cezareje to trditev potrjuje: »Najprej je potrebno verjeti Pismom in zatem iskati njihov pomen.« Sv. Hieronim pravi: »Ahaz ne prosi za znamenje. Ker pa je dal eno, je bil Bog s tem poveličan. Porod device je znamenje nečesa čudovitega in nenavadnega.« Več cerkvenih očetov trdi: »Izaija je napovedal, da se bo Mesija rodil iz device. Kristus je bil človek in Bog in kot Bog je okusil človeško rojstvo.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Kristusovo rojstvo dokazuje njegovo resnično človeško naravo.« Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Emanuel nakazuje obe Jezusovi naravi, tako človeško kot božansko.

Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Preseneča kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškost, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov. V Jezusu Davidov rod doseže višek, saj je potomec Davidove hiše, kot tudi Levijeve. Janez Menih k temu doda, da to odseva skrivnost, kako to, ki je brez časa, vstopi v čas. Beda Častitljivi pa vidi v tej skrivnosti prihodnost ko pravi, da je z Jezusovim spočetjem Davidova in Jakobova hiša sedaj pravzaprav vesoljna Cerkev. Kakor sestrična Elizabeta, ki je Aronova potomka, je Marija iz kraljevskega rodu, saj je iz Davidove hiše in duhovniškega, ker je iz Levijeve hiše. Zaradi tega je njen sin tako kralj kot duhovnik.

V učlovečenju Božjega Sina prepoznamo namreč tudi začetke Cerkve. Iz učlovečenja vse izhaja. Vsaka zgodovinska uresničitev Cerkve in vsaka njena institucija, se mora upodobiti po tem izvirnem Viru. Mora se upodobiti po Kristusu, učlovečeni Božji Besedi. Saj Njega namreč vedno obhajamo kot Emanuela, Boga z nami, po katerem se je uresničila zveličavna volja Boga Očeta. In vendar, ravno ob tem prazniku, ko zremo ta vidik Skrivnosti opazimo, da se božji vir pretaka preko posebnega vodovoda, ki je Devica Marija. Sveti Bernard uporablja ta slikoviti izraz vodovod (aquaeductus) za opis današnje skrivnosti. (prim. Sermo in Nativitate B.V. Mariae: PL 183, 437-448). Ko obhajamo Sinovo učlovečenje, ne moremo, da ne bi počastili tudi Matere. Njej je bilo namenjeno angelovo oznanilo. Ona ga je sprejela, ko je iz globine svojega srca odgovorila: »Glej, ... zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Od tega trenutka je večna Beseda začela obstajati v času kot človeško bitje.

Iz roda v rod ostaja živo občudovanje te neizmerne skrivnosti. Sveti Avguštin, ki si predstavlja, da nagovarja angela iz Oznanjenja, ga sprašuje: »Angel, povej mi, zakaj se je to zgodilo v Mariji?«. »Odgovor«, pravi Oznanjevalec, »se nahaja v besedah pozdrava: 'Pozdravljena, obdarjena z milostjo'« (prim. Sermo 291,6). Dejansko, ko je angel vstopil k njej, je ni poklical z njenim zemeljskim imenom, Marija, temveč z njenim božanskim imenom, tako kot jo vidi Bog od zmeraj: »Obdarjena z milostjo – gratia plena«. Milost pa ni nič drugega kot Božja ljubezen, tako da lahko na koncu prevedemo: »ljubljena od Boga« (prim. Lk 1,28). Origen je opomnil, da takšen naziv ni bil še nikoli namenjen človeškemu bitju in da ga v vsem Svetem pismu ne najdemo (prim In Lucam 6,7). Naziv je izražen v pasivni obliki, vendar pa ta »pasivnost« Marije, ki je od vedno ter za vedno ljubljena od Gospoda, vsebuje njeno svobodno privolitev, njen oseben in izviren odgovor. V tem, da je ljubljena, v tem, ko sprejema dar, je Marija popolnoma aktivna, saj sprejme z osebno razpoložljivostjo ta val Božje ljubezni, ki se izlije nad njo. Tudi v tem je Marija najodličnejša učenka svojega Sina, ki v poslušnosti Očetu popolnoma uresničuje svojo svobodo, saj jo ravno v poslušnosti najbolj izvršuje.

V drugem berilu smo slišali čudovito besedilo, v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga v luči Kristusovega učlovečenja psalm 39: »Zato pravi ob svojem prihodu na svet...'Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'.«(Heb 10,5-7). Pred to veliko skrivnostjo Sinovega 'Glej, prihajam' ter Marijinega 'Glej...zgodi se mi', ki odsevata eden v drugem ter tvorita en sam Amen volji Očetove ljubezni, obstanemo ter polni hvaležnosti začnemo častiti Boga.

Oznanjenje, kot ga pripoveduje evangelij po sv. Luku je ponižen dogodek, skrit – nihče ga ni videl, nihče ni vedel zanj, razen Marija – a istočasno odločilen za zgodovino človeštva. Ko je Devica izgovorila svoj 'da' na angelovo oznanilo, je bil Jezus spočet in z Njim se je začelo novo obdobje zgodovine, ki je bilo potrjeno z veliko nočjo, kot 'nova in večna zaveza'. V resnici je Marijin 'da' popoln odsev tistega Kristusovega 'da', ko vstopa v svet, kakor piše pismo Hebrejcem, ko razlaga Psalm 39: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marijina pokorščina odseva Sinovo pokorščino, saj je preko srečanja teh dveh 'da' Bog lahko prevzel človeško obličje. Zdaj vidite zakaj je Oznanjenje tudi kristološki praznik, saj obhaja osrednjo Kristusovo skrivnost, Njegovo učlovečenje.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Marijin odgovor angelu se nadaljuje v Cerkvi, ki je poklicana ponavzočati Kristusa v zgodovini s svojo razpoložljivostjo, da lahko Bog nadaljuje s svojim usmiljenjem obiskovati človeštvo. 'Da' Jezusa in Marije se ponavlja v 'da' svetnikov, posebej še mučencev, ki so ubiti zaradi evangelija. To sem poudaril še posebej zato, ker je 24. marca obletnica umora msgr. Oskarja Romera, sansalvadorskega nadškofa in se obhaja dan molitve in posta za misijonarje mučence: škofe, duhovnike, redovnike, redovnice ter laike pobite sredi opravljanja njihovega misijonskega poslanstva evangeliziranja ter za napredovanje v človečnosti.

V tem postnem času bolj pogosto zremo Marijo, ki na Kalvariji zapečati svoj 'da' izrečen v Nazaretu. Združena z Jezusom, Pričo Očetove ljubezni, je Marija doživela mučeništvo duše. Z zaupanjem jo prosimo, da bo lahko Cerkev, zvesta svojemu poslanstvu, vsemu svetu pogumno pričevala to Božjo ljubezen.

Pravkar smo slišali najpomembnejše oznanilo v naši zgodovini: oznanilo Mariji (prim. Lk 1,26-38). Bogat odlomek, poln življenja in rad ga berem v luči nekega drugega oznanila in sicer tistega o rojstvu Janeza Krstnika (prim. Lk 1,5-20). Dve oznanili, ki si sledita in ki sta povezani, torej dve oznanili, ki nam, če ju primerjamo, kažeta to, kar nam Bog podarja v svojem Sinu.

Oznanilo Janeza Krstnika se zgodi, ko duhovnik Zaharija, pripravljen začeti z bogoslužnim obredom vstopi v svetišče templja, medtem ko ga je množica vernikov čakala zunaj. Oznanjenje Jezusa pa se zgodi na nekem odročnem galilejskem kraju, v mestu na periferiji, ki ni ravno na dobrem glasu, v brezimnosti hiše nekega dekleta, ki se imenuje Marija.

Ta kontrast ni nepomemben. Pove nam, da se bo novo srečanje Boga z njegovim ljudstvom zgodilo na mestih, kjer ga običajno ne pričakujemo, na obrobjih, na periferijah. Ne bo več prostora, ki bi bil rezerviran za nekatere, medtem ko večina čaka zunaj. Nič in nihče mu ne bo nepomemben, nobena situacija ne bo prikrajšana za njegovo navzočnost: veselje zveličanja se začne v vsakdanjosti življenja na domu dekleta iz Nazareta.

Bog sam je tisti, ki da iniciativo in se hoče vključiti v naše domove, v naše vsakdanje boje, polne skrbi in želja. In ravno znotraj naših mest, naših šol in univerz, trgov in bolnišnic se odvija najlepše oznanilo, ki ga lahko slišimo: Razveseli se, Gospod je s teboj! To je veselje, ki rojeva življenje, ki rojeva upanje, ki postane meso na način, s katerim gledamo v prihodnost in na druge. Veselje, ki postane solidarnost, gostoljubnost, usmiljenje do vseh.

Kakor Marija, se tudi mi lahko čutimo zmedene in se vprašamo: Kako se bo to zgodilo v teh časih, polnih špekulacij? Špekulira se o življenju, delu, družini, o revnih in migrantih; o mladih in njihovi prihodnosti. Zdi se, da nam vrtoglavi ritem, ki smo mu podvrženi, krade upanje in veselje. Zdi se, da nam pritiski in nemoč pred mnogimi situacijami dušo delajo otopelo in brezčutno pred brezštevilnimi izzivi. Paradoksalno je, ko vse pospešeno gradi – v teoriji – boljšo družbo, na koncu pa ni več časa za nič in nikogar. Izgubljamo čas za družino, za skupnost, za prijateljstvo, za solidarnost, za spomin.

Dobro nam bo delo, če se bomo vprašali: »Je danes mogoče živeti veselje evangelija v naših mestih? Je mogoče krščansko upanje v tej situaciji, tukaj in zdaj?« Vprašanji se dotikata naše identitete, življenja naših družin, naših držav in mest. Dotikata se življenja naših otrok in mladih ter od nas zahtevata, da se na nov način vključimo v zgodovino. Če sta evangeljsko veselje in upanje še vedno mogoča, potem pred mnogimi bolečimi situacijami ne moremo in nočemo ostati navadni gledalci, ki gledajo v nebo in čakajo, da neha deževati. Vse, kar se zgodi, od nas zahteva, da gledamo na sedanjost z drznostjo, z drznostjo nekoga, ki ve, da je veselje zveličanja dobiva obliko v vsakdanjosti domačega življenja dekleta iz Nazareta.

Pred Marijino zbeganostjo in pred našo, imamo tri ključe, ki nam jih ponuja angel, da bi nam pomagal sprejeti poslanstvo, ki nam je zaupano. Ti ključi so: priklicati spomin, pripadnost Božjemu ljudstvu in možnost nemogočega.

Prva stvar, ki jo naredi angel, je, da Mariji prikliče v spomin vso zgodovino zveličanja. Spomni na obljubo Davidu in na zavezo z Jakobom. Marija je hči zaveze. Tudi mi smo danes povabljeni, da se spomnimo, pogledamo na našo preteklost, da ne bi pozabili od kje prihajamo. Da ne bi pozabili naših dedov, naših starih staršev in vsega tistega, kar so prestali, da smo prispeli sem, kjer smo danes. Spomin nam pomaga, da ne ostanemo ujetniki govorov, ki sejejo zlome in ločevanje kot edini način za reševanje konfliktov. Priklicati spomin je najboljša protiutež za našo nagnjenost do magičnih rešitev ločevanja in odtujevanja.

Spomin Mariji omogoči, da pristane na svojo pripadnost Božjemu ljudstvu. Dobro nam bo delo spomniti se, da smo člani Božjega ljudstva. To je ljudstvo, ki je sestavljeno iz mnogih obrazov, zgodb, izvorov, je večkulturno in večetničnost ljudstvo. To je eno od naših bogastev,« je zatrdil. Je ljudstvo, ki je poklicano gostiti različnosti, jih vključevati s spoštovanjem in ustvarjalnostjo in praznovati novost, ki prihaja od drugih; je ljudstvo, ki ga ni strah objeti meje, mejnike; je ljudstvo, ki ga ni strah sprejemati tistega, ki to potrebuje, kajti ve, da je tam navzoč njegov Gospod.

Angelov zadnji odgovor Mariji je: »Bogu ni nič nemogoče.« Ko mislimo, da je vse odvisno samo od nas, ostajamo ujetniki naših sposobnosti, moči in kratkovidnih obzorij. Ko pa si pustimo pomagati, svetovati, ko se odpremo za milost, se zdi, da nemogoče začne postajati realnost. In to ve ta dežela, ki je skozi zgodovino dala mnogo karizem, misijonarjev, bogastva za življenje Cerkev. Mnogi obrazi, ki so premagali nerodoviten in rušilen pesimizem, so se odprli za Božjo iniciativo in postali znamenje, kako zelo rodovitna je lahko nega zemlje, ki ne ostane zaprta v lastne ideje, omejitve in sposobnosti, ampak se odpre za druge.

Kakor včeraj, Bog še vedno išče zaveznike, išče moške in ženske, ki so zmožni verovati, spominjati se, čutiti se del ljudstva, da bi sodelovali s kreativnostjo Duha. Bog še naprej hodi po naših mestnih četrtih in naših ulicah, prerine se v vsak prostor in išče srca, ki so zmožna poslušati njegovo vabilo in iz njega narediti meso tukaj in zdaj.

Homilija, 24 ur za Gospoda, petek, 25. marec 2022
V evangeliju današnjega slovesnega praznika Angel Gabrijel trikrat povzame besedo in jo nameni Devici Mariji. Medtem ko jo pozdravlja, ji prvič reče: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Razlog, zakaj se razveseliti, vzrok veselja je razkrit v le nekaj besedah: Gospod je s teboj. Brat, sestra, danes lahko slišiš te besede namenjene tebi, vsakemu od nas. Za svoje jih lahko vzameš vsakič, ko se približaš Božjemu odpuščanju, kajti tam ti Gospod pravi: »Jaz sem s teboj.« Preveč pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s povešeno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vračamo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem. Spovedati se, je dati Očetu veselje, da nas dvigne. V središču tega, kar bomo doživeli, niso naši grehi, so sicer tam, ampak niso ti v središču ampak Njegovo odpuščanje. Poskusimo si predstavljati, da bi bili središče zakramenta naši grehi, tedaj bi skoraj vse bilo odvisno od nas, našega kesanja, od naših prizadevanj. Toda ne, v središču je On, ki nas osvobodi in ponovno postavi na noge.

Povrnimo milosti prvenstvo in prosimo za dar razumevanja, da zakrament sprave ni samo naš korak k Bogu, temveč njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane. Gospod je, ki kakor v Nazaretu k Mariji, vstopi v našo hišo in prinese čudenje ter veselje, ki ju prej ni bilo. Če bomo v ospredje postavili Božji pogled, bomo ponovno vzljubili spoved. Potrebujemo jo, saj se vsak notranji prerod, vsak duhovni obrat, začne tukaj, pri Božjem odpuščanju. Ne zanemarjajmo zakramenta sprave, temveč ga ponovno odkrijmo kot zakrament veselja. Da, zakrament veselja, ko zlo, zaradi katerega nas je sram, postane priložnost za okušanje vročega Očetovega objema, blage Jezusove moči, ki nas ozdravlja, »materinske nežnosti« Svetega Duha. To je središče zakramenta spovedi.

Tako torej, dragi bratje in sestre, pojdimo naprej, da prejmemo odpuščanje. Vi, dragi bratje, ki podeljujete Božje odpuščanje, tisti, ki ponudite, kdor pristopi k zakramentu, veselje tega oznanila: »Razveseli se, Gospod je s teboj«. Nobene togosti, nobene ovire, nobene zadrege, ampak odprta vrata usmiljenja! Še posebej v zakramentu spovedi smo poklicani poosebljati Dobrega pastirja, ki vzame v naročje svoje ovce in jih ljubkuje, biti kanali milosti, ki prinašajo v izsušenosti srca živo vodo Očetovega usmiljenja. Če duhovnik nima te drže, nima teh občutij v svojem srcu, je bolje, da ne spoveduje.

Angel drugič spregovori Mariji, ko je vznemirjena zaradi pozdrava in ji reče: »Ne boj se« (v. 30). Prva beseda je »Gospod je s teboj« in druga je »Ne boj se«. V Svetem pismu, ko se Bog predstavi tistemu, ki ga sprejme, sta mu všeč ti dve besedi: ne boj se. Rekel ju je Abrahamu (prim. 1Mz 15,1), ju je ponovil Izaku (prim. 1Mz 26,4), Jakobu (prim. 1Mz 46,3) in tako naprej, vse do Jožefa (prim. Mt 1,20) in Marije. Na ta način nam daje jasno in tolažeče sporočilo. Vsakič, ko se življenje odpre Bogu, nas strah ne more več imeti za talca. Sestra, brat, če te tvoji grehi strašijo, če te tvoja preteklost vznemirja, če se tvoje rane ne zacelijo, če ti nenehni padci jemljejo pogum in se ti zdi, da si izgubil upanje, ne boj se. Bog pozna tvoje slabosti in je večji od tvojih grehov. Samo eno stvar te prosi, da svojo krhkost, bedo, ne zadržuješ v sebi, ampak jih prineseš in postaviš pred Njega in da bodo vzroki za potrtost postali priložnost za vstajenje. Ne boj se! Gospod želi, da mu damo svoje grehe. Na misel mi prihaja pripoved o tistem menihu v puščavi, ki je Bogu dal vse, vse in je živel življenje v postu, pokori in molitvi. Gospod pa je hotel od njega še več. »Gospod, vse sem ti dal«, je rekel menih: »Kaj še manjka?« »Svoje grehe mi daj.« To od nas Gospod zahteva. Ne bojte se!

Devica Marija nas pri tem spremlja. Tudi ona je položila svoje vznemirjenje Bogu. Predlagal ji je namreč nekaj nepojmljivega, kar je šlo onkraj njenih moči in sama tega ne bi zmogla, saj bi bilo preveč težav z Mojzesovo postavo, z Jožefom, z osebami njenega kraja in njega ljudstva.

Toda Marija ne ugovarja. Zadostuje ta ne boj se, zadostuje ji Božje zagotovilo. Stisne se k Njemu, kakor hočemo storiti mi nocoj. Saj pogosto delamo ravno nasprotno. Začenjamo pri naših gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno uči, naj začnemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu življenja. Na to spominja lep stavek, ki je na eni od spovednic tukaj v Vatikanu in se obrača na Boga s temi besedami: »Oddaljiti se od tebe, pomeni pasti, vrniti se k tebi, pomeni vstati, ostati v tebi, pomeni obstajati« (prim. sv. Avguštin, Soliloquium I,3).

Te dni novice in podobe o smrti nenehoma vstopajo v naše domove, medtem ko bombe uničujejo domove številnih naših nemočnih ukrajinskih bratov in sester. Kruta vojna, ki je vrgla ob tla številne in povzroča trpljenje vseh, zbuja v vsakem strah in tesnobo. V sebi opažamo občutje nemoči in neprimernosti. Potrebo imamo, da bi zaslišali: »ne boj se«. Toda ne zadostujejo človeška zagotovila, potrebna je Božja navzočnost, gotovost Božjega odpuščanja, ki edino izbriše zlo, odstrani zagrenjenost, povrne mir v srce. Vrnimo se k Bogu, k njegovemu odpuščanju.

Angel tretjič spregovori. Sedaj Mariji reče: »Sveti Duh bo prišel nadte« (Lk 1,35). Poglejte, kako Bog posreduje v zgodovini. Podari samega Svetega Duha. Kajti za to, kar nekaj velja, ne zadostujejo naše moči. Mi sami ne bomo uspeli razrešiti protislovja zgodovine, celo tista v našem srcu. Potrebujemo modro in blago Božjo moč, ki je Sveti Duh. Ta Duh nam da harmonijo, ker On je harmonija. Potrebujemo Duha ljubezni, da ugasne sovraštvo, razkadi zagrenjenost, pogasi pohlep, nas potegne iz ravnodušnosti. Božjo ljubezen potrebujemo, ker je naša ljubezen negotova in nezadostna. Gospoda prosimo za toliko stvari, vendar ga pogosto pozabimo vprašati, kaj je najpomembnejše in kaj nam želi dati: Svetega Duha, moč, da lahko ljubimo. Kaj bomo pravzaprav brez ljubezni ponudili svetu? Nekdo je rekel, da je kristjan brez ljubezni kot igla, ki ne šiva: piči, rani, če pa ne šiva, če ne tke, če ne združuje, je neuporabna. Upal si bom reči: ni kristjan. Za to je treba iz Božjega odpuščanja črpati moč ljubezni, zajemati od istega Duha, ki se je spustil na Marijo.

Kajti, če želimo, da se svet spremeni, se mora najprej spremeniti naše srce. Da bi to naredili, danes dopustimo, da nas Marija prime za roko. Pogledamo v njeno Brezmadežno Srce, kjer je Bog počival, v edinem srcu človeškega bitja, ki je bilo brez senc. Ona je »polna milosti« (v. 28) in zato brez greha. V njej ni sledu zla, zato je z njo Bog lahko začel novo zgodovino zveličanja in miru. Tam se je zgodovina obrnila. Bog je spremenil zgodovino, ko je potrkal na Marijino srce.

In danes tudi mi, prenovljeni z Božjim odpuščanjem, trkamo na to Srce. Povezan s škofi in verniki vsega sveta želim slovesno prinesti Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse, kar živimo, ji obnoviti posvetitev Cerkve in vsega človeštva in še zlasti posvetiti njej ukrajinsko ljudstvo in rusko ljudstvo, ki jo s sinovsko naklonjenostjo častijo kot Mater. Ne gre za čarobno formulo, ampak za duhovno dejanje. To je dejanje popolnega zaupanja otrok, ki se v stiski te krute in nesmiselne vojne, ki grozi svetu, zatečejo k Materi, kot otroci, ko so prestrašeni in gredo jokajoč do mame in iščejo zaščito. Zatecimo se k Materi in v njeno Srce položimo strah in bolečino ter se ji izročimo. V to čisto, neomadeževano Srce, kjer se odseva Bog, polagamo dragocene dobrine bratstva in miru, vse, kar imamo in smo, da nas bo ona, Mati, ki nam jo je dal Gospod, varovala in ohranjala.

Iz Marijinih ust je prišel najlepši stavek, ki ga je angel lahko ponesel k Bogu: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!« (v. 38). To Marijino sprejemanje ni pasivno ali vdano, ampak živa želja sprejemanja Boga, ki ima »načrte za mir in ne za nesrečo« (Jr 29,11). To je najtesnejše sodelovanje pri načrtu za mir na svetu. Posvetimo se Mariji, da vstopimo v ta načrt, da se damo popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Mati Božja se je, potem ko je rekla da, odpravila na dolgo pot navkreber proti hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo nosečo sestrično (prim. 1,39). V naglici je šla. Všeč mi je pomisliti na Marijo v naglici. Marija vedno pohiti, da nam pomaga in nas varuje. S svojo roko naj prime našo pot in jo vodi po strmih ter napornih poteh bratstva in dialoga, po poti miru.