Origen in sv. Beda Častitljivi omenjata preroka »Zaharija, ki je prerokoval, da bo mesijanski kralj prišel iz majhnega kraja«, »mirno in na krotkem osličku«, pa pritrjujeta k sv. Bedi sv. Justin, mučenec in sv. Efrem Sirski, sv. Hieronim pa v tem vidi znamenje ponižnosti in usmiljenja. »S tem preprostim 'orodjem' bo Kralju vseh vekov uspelo postati kralj naših duš. Hozána je namreč spontan izraz, ki izhaja iz čudenja nad zveličavnim Božjim delom.« Sv. Avguštin pa k temu dodaja, da so »učenci preko raziskovanja prepoznali izpolnitev prerokb, ki jih Sveto pismo vsebuje.«

Cvetna nedelja je kot velik obokan vhod, ki nas uvede v veliki teden, med katerem se je Gospod Jezus napotil proti višku svojega zemeljskega življenja. On se je namreč povzpel v Jeruzalem, da bi izpolnil Pisma in bil razpet na les križa, na prestol, s katerega bo kraljeval za vedno ter privlačeval k sebi človeštvo vseh časov, da bi ponudil vsem dar odrešenja.

Na tej poti se je Jezusu pridružila velika množica. Slepi Bartimaj, ki je stal ob poti, je v Jezusu prepoznal Davidovega sina in je začel vpiti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me« (Mr 10,47). Ko so ga skušali utišati, je ta še bolj vpil. Jezus pa ga je poklical in mu rekel: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je odgovoril:»Rabuni, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila«. Spregledal je in šel za njim. Kot je dejal papež, se je začelo med množico vedno bolj pojavljati vprašanje, da ni morda Jezus res Mesija, novi David. Tudi vhod v Jeruzalem je to potrjeval, saj je Jezus prišel v mesto iz Betfage in iz Oljske gore, torej po poti, po kateri naj bi prišel Mesija.

Jezus je prišel iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namreč pričakovali Mesijev prihod. Naprej je poslal dva svoja učenca, katerima je rekel, da bosta našla privezanega osla, mladiča, na katerega se ni še nihče povzpel. Odvežeta naj ga in mu ga pripeljeta. Na morebitno vprašanje, če imata pravico za to, naj odgovorita: „Gospod ga potrebuje“ (Mk 11,3). Učenca sta našla osla in ko so ju vprašali, če imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je šel Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naročil vrniti njegovemu gospodarju.

Današnjemu bralcu se utegne vse to zdeti precej obrobno, a za Jezusove judovske sodobnike to vsebuje veliko skrivnostih povezav. V vsaki podrobnosti je namreč navzoč motiv kraljestva in njegovih obljub. Jezus  je uveljavil v vsej antiki poznano pravico, da kralj za svojo uporabo zaseže prevozna sredstva. Tudi to, da gre za žival, na kateri še ni nihče sedel, kaže na kraljevo pravico. Predvsem pa gre tukaj za namig na starozavezne besede, ki dajejo vsemu dogajanju globlji pomen. 'Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali (Zah 9,9). Jezus je kralj, ki zdrobi vojne loke, kralj miru in kralj preprostosti, kralj ubogih. Iz razmišljanja o blagrih vemo, da Jezus vlada nad kraljestvom, ki sega od morja do morja in obsega ves svet. To nas tudi spominja na novo, ves svet obsegajoče Jezusovo kraljestvo, ki se v občestvih lomljenja kruha, torej v občestvu z Jezusom Kristusom, razteza od morja do morja kot kraljestvo njegovega miru. Velja si zapomniti, da Jezus dejansko uveljavlja kraljevo pravico. Hoče, da se njegova pot in njegovo delovanje pojmuje na temelju obljub Stare zaveze, ki se v njem uresničijo. Stara zaveza govori o njem in obrnjeno Jezus ravna in živi iz Božje besede in ne iz lastnih načrtov in želja. Njegova zahteva je utemeljena v pokorščini naročilu njegovega Očeta. Njegova pot je pot znotraj Božje besede.

Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: učenca sta položila svoja oblačila na osla. Evangelist Marko preprosto zapiše:'in Jezus je sedel nanj' (Mr 11,7).  Ne vemo, kaj so si romarji natančno predstavljali, ko so pri Jezusovem 'ustoličenju' govorili o prihajajočem kraljestvu našega očeta Davida'. Lomili so namreč veje z dreves in vzklikali besede Psalma 118, molitvene besede Izraelovega romarskega bogoslužja, ki v njihovih ustih postanejo mesijanska razglasitev: 'Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno kraljestvo, ki prihaja, kraljestvo našega očeta Davida! Hozana na višavah!' Jezus je s svojimi dejanji in preroškimi besedami, ki jih je izpolnil, zelo jasno pokazal, kaj je sam mislil in hotel.

V čem je mesijanski pomen besed iz psalma 118, ki jih je vzklikala množica ob Jezusovem vhodu na osličku v Jeruzalem? Globlji pomen nam podaja celotno Sveto pismo, ki nas spominja, da bo Mesija izpolnil obljubo blagoslova, ki ga je Bog izrekel Abrahamu: Iz tebe bom naredil velik narod in te blagoslovil... in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1Mz 12,2-3). Zato je Ta, kateremu je množica vzklikala, da je blagoslovljen, istočasno tudi Ta, v katerem bo blagoslovljeno vse človeštvo. Tako se v Kristusu človeštvo prepozna globoko povezano in kakor ovito v plašč božanskega blagoslova. Blagoslova, ki vse prežema, vse vzdržuje, vse odrešuje, vse posvečuje.

Ker je množica vzklikala in pozdravljala Jezusa kot Mesija, nekaj dni zatem pa je jeruzalemsko ljudstvo vzklikalo pred Pilatom: »Križaj ga!«, njegovi učenci pa so ga zapustili, je prav, da se vprašamo: Kdo je za nas Jezus iz Nazareta? Kakšno idejo imamo o Mesiji, kakšno idejo imamo o Bogu? V tem velikem tednu se namreč podajamo na pot za našim Kraljem, ki je izbral prestol križa. Poklicani smo hoditi za Mesijem, ki nam ne zagotavlja neke lahke zemeljske sreče, temveč srečo v nebesih, Božjo blaženost.

Naslednji veliki okvir, na katerega se je Jezus skliceval in v njem videl svoje delovanje, je bilo videnje trpečega YHVH (Jahvejevega – Božjega) služabnika, ki mu služi tako, da da svoje življenje za mnoge in tako prinese zveličanje (prim. Iz 52,13-53,12). Ta prerokba je ključ razlage, s katerim je Jezus odprl Staro zavezo. Na podlagi omenjene prerokbe bo Jezus sam po veliki noči postal ključ za novo branje postave in prerokov.

V središču tega tako slovesnega praznovanja je beseda, ki smo jo slišali v himni iz pisma Filipljanom: 'Ponižal se je' (2,8). Jezusovo ponižanje. Ta beseda nam razodeva stil Boga in izhajajoč iz tega tudi stil kristjana, torej ponižnost. Stil, ki nas ne bo prenehal presenečati in postavljati v krizo, saj se ne bomo nikoli mogli navaditi na tako ponižnega Boga.

»Ponižati se, je predvsem stil Boga, ki se poniža, da bi hodil s svojim ljudstvom in prenašal njihovo nezvestobo. To zelo dobro vidimo, ko beremo zgodovino izhoda, kakšno ponižanje je moral prenašati Gospod ob poslušanju vsega tega godrnjanja in pritoževanja. Namenjeno je bilo sicer proti Mojzesu, v resnici pa je bilo naslovljeno proti Njemu, njihovemu Očetu, ki jih je izpeljal iz sužnosti ter jih je vodil po poti skozi puščavo proti deželi svobode.

Ta teden, ta sveti teden, ki nas vodi proti veliki noči, bomo hodili po poti Jezusovega ponižanja. Samo tako bo tudi za nas ta teden 'svet'.

Slišali bomo zaničevanje voditeljev ljudstva ter njihove prevare, da bi ga spotaknili. Navzoči bomo ob izdajstvu Juda, enega od dvanajsterih, ki ga je za 30 denarijev izdal. Videli bomo Jezusa, ko ga bodo prijeli in odpeljali kot hudodelca, zapuščenega od svojih učencev, privedenega pred sinedrij, obsojenega na smrt, pretepenega in zasmehovanega. Slišali bomo, kako ga bo Peter, 'skala' učencev, trikrat zatajil. Slišali bomo kričanje od voditeljev nahujskane množice, ki zahteva svobodo za Barabo, Njega pa križanega. Videli ga bomo od vojakov zasmehovanega, ogrnjenega s škrlatnim plaščem, okronanega s trnovo krono. Zatem bomo slišali na poti trpljenja ter pod križem žalitev množice ter voditeljev, ki se bodo norčevali iz tega, da je Kralj in Božji Sin.

To je Božja pot, to je pot ponižnosti. To je Jezusova pot in ni druge. Ni pa ponižnosti brez ponižanja.

Da je do konca prehodil to pot, je Božji Sin prevzel 'podobo služabnika' (prim. Flp 2,7). Dejansko ponižnost pomeni tudi služenje, pomeni pustiti prostor Bogu tako, da se slečemo samega sebe, izpraznimo, kakor pravi Sveto pismo (v. 7) In to 'izprazniti se', je največje ponižanje.

Je pa tudi pot, ki je nasprotna tej Kristusovi: posvetnost. Posvetnost nam ponuja pot nečimrnosti, oholosti, uspeha… To je druga pot. Hudič jo je predlagal med štiridesetnevnim postom v puščavi tudi Jezusu. Toda Jezus jo je brez obotavljanja zavrnil. Z Njim, z Njegovo milostjo ter z Njegovo pomočjo lahko tudi mi premagamo te skušnjave nečimrnosti, posvetnosti, in to ne samo ob velikih priložnostih, temveč med vsakodnevnimi okoliščinami življenja.

Pri tem nam pomaga in nas spodbuja zgled številnih moških in žensk, ki se v skriti tišini življenja vsak dan odpovejo samemu sebi, da bi služili drugim, kakšnemu sorodniku, osamelemu ostarelemu, prizadeti osebi, brezdomcu...

Pomislimo tudi na ponižanje tistih, ki so diskriminirani zaradi zvestobe evangeliju in to tudi osebno plačajo. Pomislimo na naše brate in sestre, ki so preganjani, ker so kristjani, to so današnji mučenci in veliko jih je! Niso zatajili Jezusa, temveč so dostojanstveno prenašali žalitve ter zasmehovanja. Hodili so za njim po njegovi poti. V resnici lahko govorimo o 'oblaku prič', današnjih mučencev (prim. Heb 12,1).

Med tem tednom tudi mi, iz velike ljubezni do Njega, našega Gospoda in Zveličarja, odločno stopimo na to pot ponižnosti. Ljubezen nas bo pri tem vodila ter nam dajala moč. In tam kjer je On, bomo tudi mi (prim. Jn 12,26).

Jezus vstopi v Jeruzalem. Bogoslužje nas je povabilo k udeležbi in sodelovanju pri veselju in prazniku ljudstva, ki je zmožno vzklikati in hvaliti svojega Gospoda; veselju, ki se zamegli in pusti grenak ter boleč priokus po tem, ko smo prisluhnili pripovedi o trpljenju.

Zdi se, da se pri tem obhajanju srečujejo zgodbe veselja in trpljenja, napak in uspehov, ki so del našega vsakdanjega življenja kot učencev, saj razkriva čustva in nasprotja, ki danes pogosto zadevajo tudi nas, moške in ženske tega časa: zmožni smo zelo ljubiti ... in tudi sovražiti – in to zelo; zmožni pogumne požrtvovalnosti in tudi »oprati si roke« v primernem trenutku; zmožni zvestobe, pa tudi velikih zapustitev in izdajstev.

V celotni evangeljski pripovedi se jasno vidi, da je veselje, ki ga vzbudi Jezus, za nekatere moteče in predstavlja razlog za jezo. Jezus vstopa v mesto obdan s svojim ljudstvom, obdan s pesmimi in glasnimi vzkliki. Lahko si predstavljamo, da gre za glas sina, ki mu je bilo odpuščeno, ozdravljenega gobavca ali za blejanje izgubljene ovce, ki močno odmeva pri tem vstopu. Vse skupaj. Je pesem cestninarja in nečistega; vzklik tistega, ki je živel na obrobjih mesta. Vzklik mož in žena, ki so mu sledili, ker so doživeli njegovo usmiljenje ob svoji bolečini ter ob svoji bedi ... Je spontana pesem in veselje mnogih izobčenih, ki morejo po tem, ko se jih je dotaknil Jezus, vzklikati: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« Kako ne bi vzklikali Tistemu, ki jim je povrnil dostojanstvo in upanje? Je veselje mnogih grešnikov, ki jim je bilo odpuščeno in so ponovno našli zaupanje in upanje. In ti vpijejo, se veselijo. Pravo veselje je.

To slaveče veselje se zdi tistim, ki se imajo za pravične in »zveste« postavi ter obrednim predpisom, nadležno in nesmiselno (prim. R. Guardini, Il Signore Brescia-Milano 2005, 344-345). Neznosno veselje za tiste, ki so blokirali občutljivost za bolečino, trpljenje, bedo. Mnogi med njimi si mislijo: »Poglejte, kako slabo vzgojeno ljudstvo«. Neznosno veselje za tiste, ki so izgubili spomin in pozabili na mnoge priložnosti, ki so jih prejeli. Kako je težko razumeti veselje in praznik usmiljenja Boga za tistega, ki želi opravičiti samega sebe in poskrbeti sam zase! Kako težko je podeliti to veselje tistim, ki zaupajo le v svoje moči in se čutijo vzvišeni nad drugimi! (prim. Veselje evangelija, 94).

Tako se rodi vzklik tistega, ki se mu ne trese glas, ko vpije: »Križaj ga!« Ne gre za spontan vzklik, ampak za vzklik, ki je montiran, načrtovan, ki nastaja s prezirom, z obrekovanjem, s spodbujanjem lažnih pričevanj, To je krik, ki se porodi na podlagi govoric, se porodi iz govoric. Je glas tistega, ki manipulira s stvarnostjo in si izmišlja različico, ki je njemu v korist in brez težav spravi v težave tudi druge, da jo sam dobro odnese. To je govorica! Vzklik tistega, ki brez pomislekov išče načine, da bi sam postal močnejši in utišal nasprotne glasove. Je vzklik, ki nastane, ko se »potvarja« stvarnost ter se jo slika na način, da iznakazi Jezusovo obličje ter ga naredi za »hudodelca«. Je glas tistega, ki želi zagovarjati lastno stališče tako, da vzame ugled predvsem tistemu, ki se ne more braniti. Je vzklik, ki ga ustvarijo zarote samozadostnosti, ošabnosti in napuha, ki brez težav pritrjuje: »Križaj ga, križaj ga!«

Tako je na koncu utišan praznik ljudstva, uničeno upanje, ubite sanje, odpravljeno veselje; tako je končno srce blindirano, ohlajena dejavna ljubezen. Vzklik »reši sam sebe« pa je tisti, ki želi uspavati solidarnost, ugasniti ideale, napraviti pogled ravnodušen... Vzklik, ki želi izbrisati sočutje. Ta so-čutiti, sočutje, ki je Božja slabost.

Najboljši protistrup za vse te rjoveče glasove je gledati Kristusov križ ter dopustiti, da nas nagovori njegov zadnji krik. Kristus je umrl tako, da je vpil svojo ljubezen za vsakega izmed nas: za mlade in ostarele, svetnike in grešnike, ljubezen do ljudi tistega časa in do ljudi današnjega časa. Na križu smo bili zveličani zato, da ne bi nihče ugasnil veselja evangelija; da ne bi nihče, v situaciji, v kateri se nahaja, ostal daleč od Očetovega usmiljenega pogleda. Gledati križ pomeni dopustiti vprašati se glede naših prioritet, izbir in dejanj. Pomeni dopustiti postaviti pod vprašaj našo občutljivost do tistih, ki živijo v težavah. Bratje in sestre. Kaj vidi naše srce? Ali Jezus še naprej ostaja razlog za veselje in hvalo v našem srcu ali se sramujemo njegove prednosti do grešnikov, poslednjih in pozabljenih?

In vi dragi mladi, ki ste tukaj, veselje, ki ga Jezus vzbuja v vas, je za nekatere moteče in predstavlja razlog za jezo, saj je z mladim, ki je vesel, težko manipulirati. Vendar obstaja v tem dnevu možnost tretjega vzklika: »Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: 'Učitelj, posvari svoje učence.' Torej posvariti mlade. Odgovoril je in rekel: 'Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili'« (Lk 19,39-40).

Utišati mlade je skušnjava, ki je vedno obstajala. Sami farizeji so se odzvali na to in zahtevali od Jezusa, naj jih pomiri in utiša. Obstaja veliko načinov, na katere je mogoče utišati mlade in jih narediti za nevidne. Veliko načinov, na katere jih je mogoče mrtvičiti in uspavati, da ne bi delali hrupa, da si ne bi zastavljali vprašanj. Vi tam, pri miru bodite! Veliko je načinov, preko katerih se doseže, da postanejo utišani, da se ne vmešavajo in da se njihove sanje zmanjšajo ter postanejo povprečna, bedna, žalostna sanjarjenja.

Na to cvetno nedeljo, ko obhajamo Svetovni dan mladih, nam bo dobro delo, če bomo prisluhnili Jezusovemu odgovoru včerajšnjim farizejem in farizejem vseh časov, tudi teh današnjih: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19,40)

Dragi mladi, od vas je odvisna odločitev, če boste vpili; vi se morate odločiti za nedeljsko hozano, da ne bi padli v petkov »križaj ga«… In ne smete biti tiho. In od vas je odvisno, če ne boste ostali tiho. Če so drugi tiho, če smo mi, ostareli in odgovorni, večkrat pokvarjeni, tiho, če je svet tiho in izgublja veselje, vas vprašam: boste vi vpili? Prosim vas, prosim vas odločite se preden bodo začeli vpiti kamni.

Homilija, bazilika, nedelja, 28. marec 2021
Vsako leto to bogoslužje v nas vzbudi držo čudenja: preidemo od veselja, ko sprejmemo Jezusa, ki vstopa v Jeruzalem, do bolečine, ko vidimo, da je obsojen na smrt in križan. Gre za notranjo držo, ki nas bo spremljala skozi ves veliki teden. Vstopimo torej v to čudenje.

Jezusu se že takoj začnemo čuditi. Njegovo ljudstvo ga slovesno sprejme, On pa vstopi v Jeruzalem na preprostem osličku. Njegovo ljudstvo za pasho pričakuje mogočnega osvoboditelja, Jezus pa pride, da dopolni pasho s svojo daritvijo. Njegovo ljudstvo pričakuje, da bo obhajalo zmago nad Rimljani z mečem, Jezus pa pride, da bi obhajal Božjo zmago s križem. Kaj se je zgodilo tistim ljudem, ki so v nekaj dneh prešli s tega, da so Jezusu vzklikali »Hozana!«, na to, da so vpili »Križaj ga!«? Kaj se je zgodilo? Tiste osebe so sledile bolj neki podobi Mesija, kot pa Mesiji samemu. Sledile so podobi, ne Mesiji. Občudovale so Jezusa, vendar pa niso bile pripravljene dopustiti, da bi On v njih vzbudil čudenje.

Čudenje je drugačno od občudovanja. Občudovanje je lahko posvetno, saj išče lastne okuse in lastna pričakovanja; čudenje pa ostane odprto za drugega, za njegovo novost. Tudi danes mnogi občudujejo Jezusa: dobro je govoril, ljubil je in odpuščal, njegov zgled je spremenil zgodovino in tako naprej, občudujejo ga, vendar pa se njihovo življenje ne spremeni. Občudovati Jezusa namreč ni dovolj. Potrebno mu je slediti na poti, pustiti, da nas On postavi pod vprašaj: preiti od občudovanja na čudenje.

In kaj je tisto, kar spodbuja največje čudenje glede Gospoda in njegove velike noči? Dejstvo, da On doseže slavo po poti ponižanja. On zmaga tako, da sprejme bolečino in smrt, ki bi se ji mi, ki smo podvrženi občudovanju in uspehu, izognili. Jezus pa – nam je dejal sveti Pavel – »je sam sebe izpraznil … sam sebe je ponižal« (Fil 2,7.8). To vzbuja čudenje: videti Vsemogočnega izničenega. Videti Njega, Besedo, ki ve vse, kako nas v tišini uči s katedre križa. Videti kralja kraljev, ki ima za prestol morišče. Videti Boga stvarstva brez vsega. Videti ga kronanega s trnjem namesto s slavo. Videti Njega, poosebljeno dobroto, ki ga žalijo in teptajo. Zakaj vse to ponižanje? Zakaj, Gospod, si dopustil, da so ti storili vse to? To vprašanje nas čudi?

To je storil za nas, da bi se do dna dotaknil naše človeške stvarnosti, da bi šel skozi naše celotno bivanje, vse naše zlo. Da bi se nam približal in nas ne bi pustil samih v bolečini in smrti. Da bi nas ponovno pridobil, da bi nas rešil. Jezus se povzpne na križ, da bi se spustil v naše trpljenje. Izkusi naša najhujša stanja duše: polom, zavračanje vseh, izdajo tistih, ki ga imajo radi, in celo zapuščenost od Boga. Na svojem mesu izkusi naša najbolj presunljiva nasprotja in jih tako odkupi, jih preoblikuje. Njegova ljubezen se približa našim šibkostim, pride tja, kjer nas je najbolj sram. In zdaj vemo, da nismo sami. Bog je z nami v vsaki rani, v vsakem strahu: nobeno zlo, noben greh nima zadnje besede. Bog zmaga, vendar pa gre palma zmage preko lesa križa. Zato so palme in križ skupaj.

Prosimo za milost čudenja. Krščansko življenje brez čudenja postane turobnost. Kako lahko pričujemo veselje nad tem, da smo srečali Jezusa, če ne dopustimo, da bi se vsak dan čudili njegovi presenetljivi ljubezni, ki nam odpušča in nam omogoča, da začnemo znova? Če vera izgubi čudenje, postane gluha: ne čuti več čudenja milosti, ne čuti več okusa Kruha življenja in Besede, ne zaznava več lepote bratov in daru stvarstva. In ne ostane drugega kot zateči se v legalizem, klerikalizem in v vse te stvari, ki jih Jezus obsodi v 23 poglavju Matejevega (evangelija).

V tem velikem tednu povzdignimo pogled na križ, da bi prejeli milost čudenja. Sveti Frančišek Asiški se je ob pogledu na Križanega čudil, da njegovi bratje niso jokali. In mi, ali še uspemo dopustiti, da nas gane Božja ljubezen? Zakaj ne znamo več ostrmeti pred Njim, zakaj? Morda zato, ker je našo vero izčrpala navada. Morda zato, ker ostajamo zaprti v svojih objokovanjih in pustimo, da nas hromijo naša nezadovoljstva. Morda zato, ker smo izgubili zaupanje v vse in celo mislimo, da smo zgrešeni. Vendar pa je za temi toliki »morda« dejstvo, da nismo odprti za dar Duha, ki je Tisti, ki nam daje milost čudenja.

Ponovno začnimo pri čudenju; glejmo Križanega in mu recimo: »Gospod, kako me ljubiš! Kako dragocen sem zate!« Dopustimo, da Jezus v nas vzbudi čudenje, da bi lahko ponovno zaživeli, saj veličina življenja ni v imeti in v uveljaviti se, ampak v tem, da odkrijemo, da smo ljubljeni. To je veličina življenja, da odkrijemo, da smo ljubljeni. Veličina življenja je v lepoti ljubezni. V Križanem vidimo Boga, ki je ponižan, Vsemogočnega, ki je zreduciran na izvržek. In z milostjo čudenja razumemo, da s tem, ko sprejmemo tistega, ki je zavržen, ko se približamo tistemu, ki ga je življenje ponižalo, ljubimo Jezusa. On je namreč tam, v poslednjih, v zavrženih, v tistih, ki jih naša farizejska kultura obsoja.

Danes, takoj po Jezusovi smrti, nam evangelij razkrije najlepšo podobo čudenja. Gre za prizor, v katerem je stotnik, ki je »videl, da je tako izdihnil, rekel: "Resnično, ta človek je bil Božji Sin."« (Mr 15,9). Pustil je, da se je zaradi ljubezni prebudilo čudenje. Na kakšen način je videl Jezusa umreti? Videl ga je umreti tako, da je ljubil in zaradi tega se je čudil. Trpel je, bil je izčrpan, vendar pa je še naprej ljubil. To je čudenje pred Bogom, ki zna napolniti z ljubeznijo tudi umiranje. V tej zastonjski in nezaslišani ljubezni stotnik, pogan, najde Boga. Resnično je bil Božji Sin! Njegov stavek zapečati trpljenje. Mnogi pred njim so v evangeliju ob tem, ko so Jezusa občudovali zaradi njegovih čudežev in znamenj, prepoznali, da je Božji Sin, vendar pa jih je Kristus sam utišal, ker je obstajala nevarnost, da bi se ustavili ob človeškem občudovanju, ob ideji Boga, ki ga je potrebno častiti in se ga bati, ker je mogočen in strašen. Zdaj nič več, pod križem se ne more več narobe razumeti. Bog se je razodel in vlada samo z razoroženo in razorožujočo močjo ljubezni.

Bratje in sestre, danes Bog še vedno vzbuja čudenje v našem razumu in srcu. Dopustimo, da nas to čudenje prevzame, glejmo Križanega in tudi mi recimo: »Ti si resnično Božji Sin. Ti si moj Bog.«

Oznanilo Jezusovega rojstva je neposredno za napovedjo Janezovega rojstva. Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Globok vtis napravi kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškot, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Sv. Ambrož pa v Mariji vidi predpodobo Cerkve, ki bo tudi kot nevesta ostala brez madeža. Z zaroko ima tako Marija moža med nosečnostjo in porodom, nadaljuje sv. Beda z razlago. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo, sv. Ambrož pa dodaja, da se je to zgodilo zaradi njene sramežljivosti. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja, pravi Beda ter nadaljuje, kot je Eva v svojem telesu nosila vse človeštvo obsojeno na greh, pa sedaj Marija nosi v svojem telesu novega Adama, ki bo s svojo milostjo priklical v življenje novo človeštvo. Angel se je razveselil Marije, kot sedeža Božje slave, saj se je Bog poslužil njenega telesa, da bi ljudi povedel v svojo slavo, poje Stichera (himna) vzhodne liturgije za praznik Oznanjenja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov, k temu pa vzhodna zaključna himna na praznik Oznanjenja dodaja, da bo vse privedel k novemu stvarjenju sveta, saj je ta, ki ga je Marija spočela v svojem telesu, nihče drug kot Stvarnik vseh stvari, dodaja Stichera.

Evzebij iz Cezareje pravi: »Kdor ne veruje, ne razume prerokb, ki se nanašajo na Kristusa, saj nima vere.« Sv. Rufin in sv. Avguštin pojasnjujeta: »Najprej je potrebno verovati, da se potem lahko razume.« Sv. Bazilij iz Cezareje to trditev potrjuje: »Najprej je potrebno verjeti Pismom in zatem iskati njihov pomen.« Sv. Hieronim pravi: »Ahaz ne prosi za znamenje. Ker pa je dal eno, je bil Bog s tem poveličan. Porod device je znamenje nečesa čudovitega in nenavadnega.« Več cerkvenih očetov trdi: »Izaija je napovedal, da se bo Mesija rodil iz device. Kristus je bil človek in Bog in kot Bog je okusil človeško rojstvo.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Kristusovo rojstvo dokazuje njegovo resnično človeško naravo.« Sv. Beda Častitljivi dodaja: »Emanuel nakazuje obe Jezusovi naravi, tako človeško kot božansko.

Evangelist začne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Božja moč'. Preseneča kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena deviškost, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda Častitljivi opaža in razlaga začetek današnjega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaročenka in devica, ki bo takšna ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo. Z Jezusovim spočetjem v Mariji se začenja novo obdobje zveličanja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene božansko skrivnost Božjega delovanja v njej, saj bo ostala devica, čeprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveličarjevem rojstvu navzočnost Trojice, ki pričuje v prid deviškemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spočeti otrok, tako Božji Sin kot sin človekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nanaša na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo rešil njegovih grehov. V Jezusu Davidov rod doseže višek, saj je potomec Davidove hiše, kot tudi Levijeve. Janez Menih k temu doda, da to odseva skrivnost, kako to, ki je brez časa, vstopi v čas. Beda Častitljivi pa vidi v tej skrivnosti prihodnost ko pravi, da je z Jezusovim spočetjem Davidova in Jakobova hiša sedaj pravzaprav vesoljna Cerkev. Kakor sestrična Elizabeta, ki je Aronova potomka, je Marija iz kraljevskega rodu, saj je iz Davidove hiše in duhovniškega, ker je iz Levijeve hiše. Zaradi tega je njen sin tako kralj kot duhovnik.

V učlovečenju Božjega Sina prepoznamo namreč tudi začetke Cerkve. Iz učlovečenja vse izhaja. Vsaka zgodovinska uresničitev Cerkve in vsaka njena institucija, se mora upodobiti po tem izvirnem Viru. Mora se upodobiti po Kristusu, učlovečeni Božji Besedi. Saj Njega namreč vedno obhajamo kot Emanuela, Boga z nami, po katerem se je uresničila zveličavna volja Boga Očeta. In vendar, ravno ob tem prazniku, ko zremo ta vidik Skrivnosti opazimo, da se božji vir pretaka preko posebnega vodovoda, ki je Devica Marija. Sveti Bernard uporablja ta slikoviti izraz vodovod (aquaeductus) za opis današnje skrivnosti. (prim. Sermo in Nativitate B.V. Mariae: PL 183, 437-448). Ko obhajamo Sinovo učlovečenje, ne moremo, da ne bi počastili tudi Matere. Njej je bilo namenjeno angelovo oznanilo. Ona ga je sprejela, ko je iz globine svojega srca odgovorila: »Glej, ... zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Od tega trenutka je večna Beseda začela obstajati v času kot človeško bitje.

Iz roda v rod ostaja živo občudovanje te neizmerne skrivnosti. Sveti Avguštin, ki si predstavlja, da nagovarja angela iz Oznanjenja, ga sprašuje: »Angel, povej mi, zakaj se je to zgodilo v Mariji?«. »Odgovor«, pravi Oznanjevalec, »se nahaja v besedah pozdrava: 'Pozdravljena, obdarjena z milostjo'« (prim. Sermo 291,6). Dejansko, ko je angel vstopil k njej, je ni poklical z njenim zemeljskim imenom, Marija, temveč z njenim božanskim imenom, tako kot jo vidi Bog od zmeraj: »Obdarjena z milostjo – gratia plena«. Milost pa ni nič drugega kot Božja ljubezen, tako da lahko na koncu prevedemo: »ljubljena od Boga« (prim. Lk 1,28). Origen je opomnil, da takšen naziv ni bil še nikoli namenjen človeškemu bitju in da ga v vsem Svetem pismu ne najdemo (prim In Lucam 6,7). Naziv je izražen v pasivni obliki, vendar pa ta »pasivnost« Marije, ki je od vedno ter za vedno ljubljena od Gospoda, vsebuje njeno svobodno privolitev, njen oseben in izviren odgovor. V tem, da je ljubljena, v tem, ko sprejema dar, je Marija popolnoma aktivna, saj sprejme z osebno razpoložljivostjo ta val Božje ljubezni, ki se izlije nad njo. Tudi v tem je Marija najodličnejša učenka svojega Sina, ki v poslušnosti Očetu popolnoma uresničuje svojo svobodo, saj jo ravno v poslušnosti najbolj izvršuje.

V drugem berilu smo slišali čudovito besedilo, v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga v luči Kristusovega učlovečenja psalm 39: »Zato pravi ob svojem prihodu na svet...'Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'.«(Heb 10,5-7). Pred to veliko skrivnostjo Sinovega 'Glej, prihajam' ter Marijinega 'Glej...zgodi se mi', ki odsevata eden v drugem ter tvorita en sam Amen volji Očetove ljubezni, obstanemo ter polni hvaležnosti začnemo častiti Boga.

Oznanjenje, kot ga pripoveduje evangelij po sv. Luku je ponižen dogodek, skrit – nihče ga ni videl, nihče ni vedel zanj, razen Marija – a istočasno odločilen za zgodovino človeštva. Ko je Devica izgovorila svoj 'da' na angelovo oznanilo, je bil Jezus spočet in z Njim se je začelo novo obdobje zgodovine, ki je bilo potrjeno z veliko nočjo, kot 'nova in večna zaveza'. V resnici je Marijin 'da' popoln odsev tistega Kristusovega 'da', ko vstopa v svet, kakor piše pismo Hebrejcem, ko razlaga Psalm 39: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marijina pokorščina odseva Sinovo pokorščino, saj je preko srečanja teh dveh 'da' Bog lahko prevzel človeško obličje. Zdaj vidite zakaj je Oznanjenje tudi kristološki praznik, saj obhaja osrednjo Kristusovo skrivnost, Njegovo učlovečenje.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Marijin odgovor angelu se nadaljuje v Cerkvi, ki je poklicana ponavzočati Kristusa v zgodovini s svojo razpoložljivostjo, da lahko Bog nadaljuje s svojim usmiljenjem obiskovati človeštvo. 'Da' Jezusa in Marije se ponavlja v 'da' svetnikov, posebej še mučencev, ki so ubiti zaradi evangelija. To sem poudaril še posebej zato, ker je 24. marca obletnica umora msgr. Oskarja Romera, sansalvadorskega nadškofa in se obhaja dan molitve in posta za misijonarje mučence: škofe, duhovnike, redovnike, redovnice ter laike pobite sredi opravljanja njihovega misijonskega poslanstva evangeliziranja ter za napredovanje v človečnosti.

V tem postnem času bolj pogosto zremo Marijo, ki na Kalvariji zapečati svoj 'da' izrečen v Nazaretu. Združena z Jezusom, Pričo Očetove ljubezni, je Marija doživela mučeništvo duše. Z zaupanjem jo prosimo, da bo lahko Cerkev, zvesta svojemu poslanstvu, vsemu svetu pogumno pričevala to Božjo ljubezen.

Pravkar smo slišali najpomembnejše oznanilo v naši zgodovini: oznanilo Mariji (prim. Lk 1,26-38). Bogat odlomek, poln življenja in rad ga berem v luči nekega drugega oznanila in sicer tistega o rojstvu Janeza Krstnika (prim. Lk 1,5-20). Dve oznanili, ki si sledita in ki sta povezani, torej dve oznanili, ki nam, če ju primerjamo, kažeta to, kar nam Bog podarja v svojem Sinu.

Oznanilo Janeza Krstnika se zgodi, ko duhovnik Zaharija, pripravljen začeti z bogoslužnim obredom vstopi v svetišče templja, medtem ko ga je množica vernikov čakala zunaj. Oznanjenje Jezusa pa se zgodi na nekem odročnem galilejskem kraju, v mestu na periferiji, ki ni ravno na dobrem glasu, v brezimnosti hiše nekega dekleta, ki se imenuje Marija.

Ta kontrast ni nepomemben. Pove nam, da se bo novo srečanje Boga z njegovim ljudstvom zgodilo na mestih, kjer ga običajno ne pričakujemo, na obrobjih, na periferijah. Ne bo več prostora, ki bi bil rezerviran za nekatere, medtem ko večina čaka zunaj. Nič in nihče mu ne bo nepomemben, nobena situacija ne bo prikrajšana za njegovo navzočnost: veselje zveličanja se začne v vsakdanjosti življenja na domu dekleta iz Nazareta.

Bog sam je tisti, ki da iniciativo in se hoče vključiti v naše domove, v naše vsakdanje boje, polne skrbi in želja. In ravno znotraj naših mest, naših šol in univerz, trgov in bolnišnic se odvija najlepše oznanilo, ki ga lahko slišimo: Razveseli se, Gospod je s teboj! To je veselje, ki rojeva življenje, ki rojeva upanje, ki postane meso na način, s katerim gledamo v prihodnost in na druge. Veselje, ki postane solidarnost, gostoljubnost, usmiljenje do vseh.

Kakor Marija, se tudi mi lahko čutimo zmedene in se vprašamo: Kako se bo to zgodilo v teh časih, polnih špekulacij? Špekulira se o življenju, delu, družini, o revnih in migrantih; o mladih in njihovi prihodnosti. Zdi se, da nam vrtoglavi ritem, ki smo mu podvrženi, krade upanje in veselje. Zdi se, da nam pritiski in nemoč pred mnogimi situacijami dušo delajo otopelo in brezčutno pred brezštevilnimi izzivi. Paradoksalno je, ko vse pospešeno gradi – v teoriji – boljšo družbo, na koncu pa ni več časa za nič in nikogar. Izgubljamo čas za družino, za skupnost, za prijateljstvo, za solidarnost, za spomin.

Dobro nam bo delo, če se bomo vprašali: »Je danes mogoče živeti veselje evangelija v naših mestih? Je mogoče krščansko upanje v tej situaciji, tukaj in zdaj?« Vprašanji se dotikata naše identitete, življenja naših družin, naših držav in mest. Dotikata se življenja naših otrok in mladih ter od nas zahtevata, da se na nov način vključimo v zgodovino. Če sta evangeljsko veselje in upanje še vedno mogoča, potem pred mnogimi bolečimi situacijami ne moremo in nočemo ostati navadni gledalci, ki gledajo v nebo in čakajo, da neha deževati. Vse, kar se zgodi, od nas zahteva, da gledamo na sedanjost z drznostjo, z drznostjo nekoga, ki ve, da je veselje zveličanja dobiva obliko v vsakdanjosti domačega življenja dekleta iz Nazareta.

Pred Marijino zbeganostjo in pred našo, imamo tri ključe, ki nam jih ponuja angel, da bi nam pomagal sprejeti poslanstvo, ki nam je zaupano. Ti ključi so: priklicati spomin, pripadnost Božjemu ljudstvu in možnost nemogočega.

Prva stvar, ki jo naredi angel, je, da Mariji prikliče v spomin vso zgodovino zveličanja. Spomni na obljubo Davidu in na zavezo z Jakobom. Marija je hči zaveze. Tudi mi smo danes povabljeni, da se spomnimo, pogledamo na našo preteklost, da ne bi pozabili od kje prihajamo. Da ne bi pozabili naših dedov, naših starih staršev in vsega tistega, kar so prestali, da smo prispeli sem, kjer smo danes. Spomin nam pomaga, da ne ostanemo ujetniki govorov, ki sejejo zlome in ločevanje kot edini način za reševanje konfliktov. Priklicati spomin je najboljša protiutež za našo nagnjenost do magičnih rešitev ločevanja in odtujevanja.

Spomin Mariji omogoči, da pristane na svojo pripadnost Božjemu ljudstvu. Dobro nam bo delo spomniti se, da smo člani Božjega ljudstva. To je ljudstvo, ki je sestavljeno iz mnogih obrazov, zgodb, izvorov, je večkulturno in večetničnost ljudstvo. To je eno od naših bogastev,« je zatrdil. Je ljudstvo, ki je poklicano gostiti različnosti, jih vključevati s spoštovanjem in ustvarjalnostjo in praznovati novost, ki prihaja od drugih; je ljudstvo, ki ga ni strah objeti meje, mejnike; je ljudstvo, ki ga ni strah sprejemati tistega, ki to potrebuje, kajti ve, da je tam navzoč njegov Gospod.

Angelov zadnji odgovor Mariji je: »Bogu ni nič nemogoče.« Ko mislimo, da je vse odvisno samo od nas, ostajamo ujetniki naših sposobnosti, moči in kratkovidnih obzorij. Ko pa si pustimo pomagati, svetovati, ko se odpremo za milost, se zdi, da nemogoče začne postajati realnost. In to ve ta dežela, ki je skozi zgodovino dala mnogo karizem, misijonarjev, bogastva za življenje Cerkev. Mnogi obrazi, ki so premagali nerodoviten in rušilen pesimizem, so se odprli za Božjo iniciativo in postali znamenje, kako zelo rodovitna je lahko nega zemlje, ki ne ostane zaprta v lastne ideje, omejitve in sposobnosti, ampak se odpre za druge.

Kakor včeraj, Bog še vedno išče zaveznike, išče moške in ženske, ki so zmožni verovati, spominjati se, čutiti se del ljudstva, da bi sodelovali s kreativnostjo Duha. Bog še naprej hodi po naših mestnih četrtih in naših ulicah, prerine se v vsak prostor in išče srca, ki so zmožna poslušati njegovo vabilo in iz njega narediti meso tukaj in zdaj.

Homilija, 24 ur za Gospoda, petek, 25. marec 2022
V evangeliju današnjega slovesnega praznika Angel Gabrijel trikrat povzame besedo in jo nameni Devici Mariji. Medtem ko jo pozdravlja, ji prvič reče: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Razlog, zakaj se razveseliti, vzrok veselja je razkrit v le nekaj besedah: Gospod je s teboj. Brat, sestra, danes lahko slišiš te besede namenjene tebi, vsakemu od nas. Za svoje jih lahko vzameš vsakič, ko se približaš Božjemu odpuščanju, kajti tam ti Gospod pravi: »Jaz sem s teboj.« Preveč pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s povešeno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vračamo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem. Spovedati se, je dati Očetu veselje, da nas dvigne. V središču tega, kar bomo doživeli, niso naši grehi, so sicer tam, ampak niso ti v središču ampak Njegovo odpuščanje. Poskusimo si predstavljati, da bi bili središče zakramenta naši grehi, tedaj bi skoraj vse bilo odvisno od nas, našega kesanja, od naših prizadevanj. Toda ne, v središču je On, ki nas osvobodi in ponovno postavi na noge.

Povrnimo milosti prvenstvo in prosimo za dar razumevanja, da zakrament sprave ni samo naš korak k Bogu, temveč njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane. Gospod je, ki kakor v Nazaretu k Mariji, vstopi v našo hišo in prinese čudenje ter veselje, ki ju prej ni bilo. Če bomo v ospredje postavili Božji pogled, bomo ponovno vzljubili spoved. Potrebujemo jo, saj se vsak notranji prerod, vsak duhovni obrat, začne tukaj, pri Božjem odpuščanju. Ne zanemarjajmo zakramenta sprave, temveč ga ponovno odkrijmo kot zakrament veselja. Da, zakrament veselja, ko zlo, zaradi katerega nas je sram, postane priložnost za okušanje vročega Očetovega objema, blage Jezusove moči, ki nas ozdravlja, »materinske nežnosti« Svetega Duha. To je središče zakramenta spovedi.

Tako torej, dragi bratje in sestre, pojdimo naprej, da prejmemo odpuščanje. Vi, dragi bratje, ki podeljujete Božje odpuščanje, tisti, ki ponudite, kdor pristopi k zakramentu, veselje tega oznanila: »Razveseli se, Gospod je s teboj«. Nobene togosti, nobene ovire, nobene zadrege, ampak odprta vrata usmiljenja! Še posebej v zakramentu spovedi smo poklicani poosebljati Dobrega pastirja, ki vzame v naročje svoje ovce in jih ljubkuje, biti kanali milosti, ki prinašajo v izsušenosti srca živo vodo Očetovega usmiljenja. Če duhovnik nima te drže, nima teh občutij v svojem srcu, je bolje, da ne spoveduje.

Angel drugič spregovori Mariji, ko je vznemirjena zaradi pozdrava in ji reče: »Ne boj se« (v. 30). Prva beseda je »Gospod je s teboj« in druga je »Ne boj se«. V Svetem pismu, ko se Bog predstavi tistemu, ki ga sprejme, sta mu všeč ti dve besedi: ne boj se. Rekel ju je Abrahamu (prim. 1Mz 15,1), ju je ponovil Izaku (prim. 1Mz 26,4), Jakobu (prim. 1Mz 46,3) in tako naprej, vse do Jožefa (prim. Mt 1,20) in Marije. Na ta način nam daje jasno in tolažeče sporočilo. Vsakič, ko se življenje odpre Bogu, nas strah ne more več imeti za talca. Sestra, brat, če te tvoji grehi strašijo, če te tvoja preteklost vznemirja, če se tvoje rane ne zacelijo, če ti nenehni padci jemljejo pogum in se ti zdi, da si izgubil upanje, ne boj se. Bog pozna tvoje slabosti in je večji od tvojih grehov. Samo eno stvar te prosi, da svojo krhkost, bedo, ne zadržuješ v sebi, ampak jih prineseš in postaviš pred Njega in da bodo vzroki za potrtost postali priložnost za vstajenje. Ne boj se! Gospod želi, da mu damo svoje grehe. Na misel mi prihaja pripoved o tistem menihu v puščavi, ki je Bogu dal vse, vse in je živel življenje v postu, pokori in molitvi. Gospod pa je hotel od njega še več. »Gospod, vse sem ti dal«, je rekel menih: »Kaj še manjka?« »Svoje grehe mi daj.« To od nas Gospod zahteva. Ne bojte se!

Devica Marija nas pri tem spremlja. Tudi ona je položila svoje vznemirjenje Bogu. Predlagal ji je namreč nekaj nepojmljivega, kar je šlo onkraj njenih moči in sama tega ne bi zmogla, saj bi bilo preveč težav z Mojzesovo postavo, z Jožefom, z osebami njenega kraja in njega ljudstva.

Toda Marija ne ugovarja. Zadostuje ta ne boj se, zadostuje ji Božje zagotovilo. Stisne se k Njemu, kakor hočemo storiti mi nocoj. Saj pogosto delamo ravno nasprotno. Začenjamo pri naših gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno uči, naj začnemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu življenja. Na to spominja lep stavek, ki je na eni od spovednic tukaj v Vatikanu in se obrača na Boga s temi besedami: »Oddaljiti se od tebe, pomeni pasti, vrniti se k tebi, pomeni vstati, ostati v tebi, pomeni obstajati« (prim. sv. Avguštin, Soliloquium I,3).

Te dni novice in podobe o smrti nenehoma vstopajo v naše domove, medtem ko bombe uničujejo domove številnih naših nemočnih ukrajinskih bratov in sester. Kruta vojna, ki je vrgla ob tla številne in povzroča trpljenje vseh, zbuja v vsakem strah in tesnobo. V sebi opažamo občutje nemoči in neprimernosti. Potrebo imamo, da bi zaslišali: »ne boj se«. Toda ne zadostujejo človeška zagotovila, potrebna je Božja navzočnost, gotovost Božjega odpuščanja, ki edino izbriše zlo, odstrani zagrenjenost, povrne mir v srce. Vrnimo se k Bogu, k njegovemu odpuščanju.

Angel tretjič spregovori. Sedaj Mariji reče: »Sveti Duh bo prišel nadte« (Lk 1,35). Poglejte, kako Bog posreduje v zgodovini. Podari samega Svetega Duha. Kajti za to, kar nekaj velja, ne zadostujejo naše moči. Mi sami ne bomo uspeli razrešiti protislovja zgodovine, celo tista v našem srcu. Potrebujemo modro in blago Božjo moč, ki je Sveti Duh. Ta Duh nam da harmonijo, ker On je harmonija. Potrebujemo Duha ljubezni, da ugasne sovraštvo, razkadi zagrenjenost, pogasi pohlep, nas potegne iz ravnodušnosti. Božjo ljubezen potrebujemo, ker je naša ljubezen negotova in nezadostna. Gospoda prosimo za toliko stvari, vendar ga pogosto pozabimo vprašati, kaj je najpomembnejše in kaj nam želi dati: Svetega Duha, moč, da lahko ljubimo. Kaj bomo pravzaprav brez ljubezni ponudili svetu? Nekdo je rekel, da je kristjan brez ljubezni kot igla, ki ne šiva: piči, rani, če pa ne šiva, če ne tke, če ne združuje, je neuporabna. Upal si bom reči: ni kristjan. Za to je treba iz Božjega odpuščanja črpati moč ljubezni, zajemati od istega Duha, ki se je spustil na Marijo.

Kajti, če želimo, da se svet spremeni, se mora najprej spremeniti naše srce. Da bi to naredili, danes dopustimo, da nas Marija prime za roko. Pogledamo v njeno Brezmadežno Srce, kjer je Bog počival, v edinem srcu človeškega bitja, ki je bilo brez senc. Ona je »polna milosti« (v. 28) in zato brez greha. V njej ni sledu zla, zato je z njo Bog lahko začel novo zgodovino zveličanja in miru. Tam se je zgodovina obrnila. Bog je spremenil zgodovino, ko je potrkal na Marijino srce.

In danes tudi mi, prenovljeni z Božjim odpuščanjem, trkamo na to Srce. Povezan s škofi in verniki vsega sveta želim slovesno prinesti Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse, kar živimo, ji obnoviti posvetitev Cerkve in vsega človeštva in še zlasti posvetiti njej ukrajinsko ljudstvo in rusko ljudstvo, ki jo s sinovsko naklonjenostjo častijo kot Mater. Ne gre za čarobno formulo, ampak za duhovno dejanje. To je dejanje popolnega zaupanja otrok, ki se v stiski te krute in nesmiselne vojne, ki grozi svetu, zatečejo k Materi, kot otroci, ko so prestrašeni in gredo jokajoč do mame in iščejo zaščito. Zatecimo se k Materi in v njeno Srce položimo strah in bolečino ter se ji izročimo. V to čisto, neomadeževano Srce, kjer se odseva Bog, polagamo dragocene dobrine bratstva in miru, vse, kar imamo in smo, da nas bo ona, Mati, ki nam jo je dal Gospod, varovala in ohranjala.

Iz Marijinih ust je prišel najlepši stavek, ki ga je angel lahko ponesel k Bogu: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!« (v. 38). To Marijino sprejemanje ni pasivno ali vdano, ampak živa želja sprejemanja Boga, ki ima »načrte za mir in ne za nesrečo« (Jr 29,11). To je najtesnejše sodelovanje pri načrtu za mir na svetu. Posvetimo se Mariji, da vstopimo v ta načrt, da se damo popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Mati Božja se je, potem ko je rekla da, odpravila na dolgo pot navkreber proti hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo nosečo sestrično (prim. 1,39). V naglici je šla. Všeč mi je pomisliti na Marijo v naglici. Marija vedno pohiti, da nam pomaga in nas varuje. S svojo roko naj prime našo pot in jo vodi po strmih ter napornih poteh bratstva in dialoga, po poti miru.