»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Izaijeva prerokba nam ne neha zbujati ganjenosti, še posebej, ko jo poslušamo pri bogoslužju božične noči. In ne gre samo za nekaj čustvenega in sentimentalnega; gane nas, ker izreka globoko resnico o tem, kar smo. Smo ljudstvo, ki potuje, okrog nas – in tudi v nas – pa je tema in luč. In v tej noči se, medtem ko duh teme ovija svet, obnavlja dogodek, ki nas vedno očara in preseneča: ljudstvo, ki potuje, vidi veliko luč. Luč, ki nas pripravi do tega, da premislimo o tej skrivnosti: skrivnosti poti in videnja.

Potovanje. Ta beseda usmeri naše misli na potekanje zgodovine, na dolgo pot zgodovine zveličanja, ki se začenja pri Abrahamu, našem očetu v veri, ki ga je Gospod nekega dne poklical, naj odide iz svojega kraja, da bi šel proti deželi, ki mu jo bo on pokazal. Odtlej smo verniki označeni kot ljudstvo, ki potuje proti obljubljeni deželi. Gospod vedno spremlja to zgodovino! Vedno je zvest svoji pogodbi in svojim obljubam. »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). Na strani ljudstva pa se izmenjujejo trenutki luči in teme, zvestobe in nezvestobe, pokorščine in upora; trenutki potujočega ljudstva in trenutki blodečega ljudstva.

Tudi v naši osebni zgodovini se izmenjujejo svetli in temni trenutki, svetlobe in sence. Če ljubimo Boga in brate, potujemo v luči, če pa se naše srce zapre, če v nas prevladajo napuh, laž in iskanje lastnih koristi, tedaj se spusti tema v nas in okrog nas. »Kdor pa sovraži svojega brata«, piše apostol Janez, »je v temi, hodi v temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči« (1 Jn 2,11). Potujoče ljudstvo je ljudstvo, ki roma in noče biti blodeče ljudstvo.

Luč. V tej noči pa kot pramen prejasne luči odmeva apostolovo oznanilo: »Razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem« (Tit 2,11).

Milost, ki se je razodela na svetu, je Jezus, rojen iz Device Marije, pravi človek in pravi Bog. On je prišel v našo zgodovino, z nami je delil pot. Prišel je, da nas osvobodi iz teme in nam da luč. V njem se je razodela Očetova milost, usmiljenje, nežnost: Jezus je Ljubezen, ki je meso postala. Ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja in zgodovine, ki je med nami postavil svoj šotor.

Šotor. Pastirji so prvi videli ta »šotor«, prvi prejeli oznanilo o Jezusovem rojstvu. Bili so prvi, ker so bili med zadnjimi, odrinjeni na rob. Bili so prvi, ker so bdeli v noči in stražili svoje črede. Pravilo romarjev je, da bdijo. In oni so to počeli. Z njimi se ustavimo pred otrokom, ustavimo se v molku. Z njimi se zahvalimo Gospodu, da nam je dal Jezusa in z njihovo naj se dvigne iz globine srca tudi naša hvalnica njegovi zvestobi: »Slavimo te, Gospod Bog Najvišji, ki so se ponižal za nas. Ti si neizmeren, pa si postal majhen,; bogat si, pa si postal ubog; si vsemogočen, pa si postal šibek«.

Evangeljsko veselje. V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi, tako nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi. Gospod nam ponavlja: »Ne bojte se!« (Lk 2,10), kakor so rekli angeli pastirjem. In tudi jaz vam ponavljam: Ne bojte se! Naš Oče je potrpežljiv, ljubi nas, daje nam Jezusa, da nas bo vodil po poti proti obljubljeni deželi. On je luč, ki razsvetljuje temo. On je usmiljenje. Naš Oče vedno odpušča. On je naš mir. Amen.

Sveta maša – polnočnica, sobota, 24. december 2016

»Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11). Te besede apostola Pavla razodevajo skrivnost te svete noči: razodela se je Božja milost, njegov zastonjski dar; v otroku, ki nam je dan, se udejanji Božja ljubezen do nas.

To je noč slave, tiste slave, ki so jo oznanjali angeli v Betlehemu in ki jo oznanjamo mi danes po vsem svetu. To je noč veselja, ker je od danes pa na veke Bog, Večni, Neskončni - Bog z nami. Ni daleč, ni nam ga treba iskati po nebesnih orbitah ali v kaki mistični ideji; blizu je, postal je človek in se ne bo nikoli naveličal naše človeškosti, ki si jo je privzel. To je noč luči: tista luč, ki jo je napovedal Izaija (prim. Iz 9,1), da bo razsvetlila tiste, ki hodijo po temačni deželi, je zasvetila in je obdala betlehemske pastirje (prim. Lk 2,9).

Pastirji preprosto odkrijejo, da »dete nam je rojeno« (Iz 9,5), in razumejo, da se vsa ta slava, vse to veselje, vsa tista luč zjedrijo v eni sami točki, v tistem znamenju, ki jim ga je nakazal angel: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). To je od zmeraj znamenje, po katerem najdemo Jezusa. Ne le tedaj, ampak tudi danes. Če hočemo praznovati pravi Božič, se zazrimo v to znamenje: krhka preprostost malega novorojenca, nežnost njegovega ležanja, milina plenic, ki ga ovijajo. Tam je Bog.

S tem znamenjem nam evangelij razkriva protislovje: govori o cesarju, o upravitelju, o pomembnežih tistega časa, toda Bog se ne ponavzoči pri njih; ne pojavi se v plemiški dvorani kraljeve palače, ampak v uboštvu hleva; ne v blišču sijajnega videza, ampak v preprostosti življenja; ne v oblasti, ampak v majhnosti, ki preseneča. Če ga hočemo srečati, moramo tja, kjer je on. Treba se je skloniti, se ponižati, postati majhni. Otrok, ki se rodi, nas izziva; kliče nas k temu, da opustimo minljive utvare in se obrnemo k bistvenemu, da se odpovemo svojim nenasitnim zahtevam, da zapustimo večno nezadovoljstvo in žalost, ker nam bo vedno kaj manjkalo. Dobro nam bo delo, če pustimo te reči in v preprostosti Boga-otroka najdemo mir, veselje, smisel življenja.

Pustimo, da nas otrok iz jasli izzove, pustimo pa se izzvati tudi otrokom, ki danes niso položeni v zibko in jih ne božata materina in očetova ljubezen, ampak ležijo v umazanih »zasilnih jaslih«: v podzemnih zakloniščih, da bi se rešili pred bombardiranji, po pločnikih velemest, na dnu barke, prenatovorjene z migranti. Pustimo se izzvati otrokom, ki jim ne pustijo, da bi se rodili, otrokom, ki jokajo, ker ni nikogar, ki bi potešil njihovo lakoto, otrokom, ki v rokah ne držijo igračk, ampak orožje.

Skrivnost Božiča, ki je luč in slava, izziva in pretresa, ker je to skrivnost upanja in žalosti obenem. S seboj prinaša okus žalosti, ker ljubezen ni sprejeta, ker je življenje zavrženo. Tako se je zgodilo Jožefu in Mariji, ki sta našla zaprta vrata in sta položila Jezusa v jasli, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (v. 7). Jezus se je rodil zavrnjen od nekaterih in v brezbrižnosti še večih. Tudi danes lahko obstaja taka brezbrižnost, ko postane Božič praznik, kjer smo glavni mi, ne pa on, ko luči trgovine zasenčijo Božjo luč, ko se poganjamo za darili in ostajamo brezčutni za odrinjene na rob.

Toda Božič ima predvsem okus po upanju, ker kljub naši temi Božja luč sije. Njegova nežna luč ne plaši. Bog, ki je zaljubljen v nas, nas privlači s svojo nežnostjo, ko se med nami rodi ubog in krhek, kot eden od nas. Rodi se v Betlehemu, kar pomeni »hiša kruha«. Videti je, da je s tem hotel reči, da se rojeva kot kruh za nas. Zaživi, da bi nam dal svoje življenje; prihaja na naš svet, da bi nam prinesel svojo ljubezen. Ne prihaja, da bi goltal in ukazoval, pač pa da bi hranil in služil. Tako obstaja neposredna vez med jaslicami in križem, kjer bo Jezus razlomljeni kruh; to je neposredna vez ljubezni, ki se podarja in nas rešuje, ki daje luč našemu življenju, mir našim srcem.

To so v tisti noči razumeli pastirji, ki so bili med obrobnimi tistega časa. Toda v Božjih očeh ni nihče odrinjen na rob; prav oni so bili božični povabljenci. Kdor je bil prepričan vase, samozadosten, je ostal doma med svojimi stvarmi; pastirji pa »so pohiteli« (Lk 2,16) in se niso obotavljali. Tudi mi se to noč pustimo izzvati in poklicati Jezusu, pojdimo k njemu z zaupanjem, začenši s tem, v čemer se čutimo odrinjene na rob, začenši s svojimi omejenostmi, začenši s svojimi grehi. Pustimo, da se nas dotakne nežnost, ki rešuje. Približajmo se Bogu, ki se bliža, ustavimo se in si poglejmo jaslice, zamislimo si Jezusovo rojstvo: luč, mir, največje uboštvo in zavrnjenost. Vstopimo v resnični Božič s pastirji, prinesimo Jezusu to, kar smo, svoje obrobnosti, svoje nezaceljene rane, svoje grehe. Tako bomo v Jezusu okusili pravega duha Božiča: lepoto ljubljenosti od Boga. Z Marijo in Jožefom stojimo pred jaslimi, pred Jezusom, ki se rojeva kot kruh za moje življenje. Ko zremo njegovo ponižno in neskončno ljubezen, mu preprosto recimo: hvala, ker si storil vse to zame.

»Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). Ta prerokba iz prvega berila se je uresničila v evangeliju: medtem ko so pastirji ponoči bdeli na svojih pašnikih, »jih je obsijala Gospodova slava« (Lk 2,9).

V zemeljski noči se je pojavila luč z neba. Kaj pomeni ta luč, ki se je pojavila v temini? Odgovor nam namigne apostol Pavel, ki nam je rekel: »Razodela se je Božja milost.« Božja milost, »ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11), je to noč obdala svet.

Kaj pa je ta milost? To je Božja ljubezen, ljubezen, ki preobrazi življenje, obnovi zgodovino, osvobodi od zla, vlije mir in veselje. To noč se nam je pokazala Božja ljubezen: to je Jezus. V Jezusu je Najvišji postal majhen, da bi ga lahko vzljubili. V Jezusu je Bog postal otrok, da bi se nam pustil objeti. Toda še se lahko vprašamo, zakaj sv. Pavel Božji prihod na svet imenuje »milost«? Da nam pove, kako je povsem zastonj. Medtem ko je videti, da tu, na zemlji, vse sledi logiki »daj – dam«, pa Bog prihaja zastonj. Njegova ljubezen ni naprodaj; nič nismo storili, da bi si jo zaslužili in nikoli je ne bomo mogli poplačati.

Razodela se je Božja milost. To noč se zavemo, da je On, medtem ko mi nismo bili v višavah, za nas postal majhnost; medtem ko smo hodili po svojih opravkih, je On prišel med nas. Božič nas spominja, da Bog še vedno ljubi vsakega človeka, tudi najslabšega. Meni, tebi, vsakemu od nas danes govori: »Ljubim te in te bom vedno ljubil. Dragocen si v mojih očeh.« Bog te ne ljubi, ker pravično misliš in se lepo vedeš; ljubi te in to je to. Njegova ljubezen je brezpogojna, ni odvisna od tebe. Lahko se motiš v svojem mišljenju, lahko si si marsikaj izmislil, a Gospod te ne neha imeti rad. Kolikokrat mislimo, da nam je Bog dober, če smo mi dobri, in da nas kaznuje, če smo hudobni. Ni tako. Tudi v naših grehih nas še vedno ljubi. Njegova ljubezen se ne menja, ni zamerljiv; zvest je, potrpežljiv je. Glejte, to je dar, ki ga najdemo na Božič: presenečeni odkrijemo, da je Gospod vsa mogoča zastonjskost. Njegova slava nas ne oslepi s svojim bleskom, njegova navzočnost nas ne prestraši. Rodi se ubog, brez vsega, da bi nas osvojil z bogastvom svoje ljubezni.

Razodela se je Božja milost. Milost je sinonim za milino, lepoto. To noč v lepoti Božje ljubezni odkrivamo tudi svojo lepoto, ker smo Božji ljubljenci. V dobrem in v hudem, v zdravju in v bolezni, srečni ali žalostni smo v njegovih očeh vedno lepi; ne zaradi tega, kar delamo, ampak zaradi tega, kar smo. V nas je neuničljiva, nedotakljiva lepota, lepota, ki je ni mogoče ukiniti, ki je jedro našega bitja. Danes nas Bog spominja na to, ko z ljubeznijo jemlje našo človeškost, jo vzame za svojo, se z njo »poroči« za vedno.

»Veliko veselje«, ki je to noč oznanjeno pastirjem, je resnično »za vse ljudi«. V teh pastirjih, ki zagotovo niso bili svetniki, smo navzoči tudi mi s svojimi krhkostmi in slabostmi. Kakor je Bog poklical njih, tako kliče tudi nas, ker nas ljubi. In v nočeh našega življenja tudi nam – kakor njim – govori: »Ne bojte se« (Lk 2,10). Korajža velja, ne zapravite zaupanja, ne izgubite upanja, ne mislite, da ljubiti pomeni izgubljati čas. To noč je ljubezen premagala strah, pojavilo se je novo upanje, blaga Božja luč je premagala temo človeškega zasmeha. Človeštvo, Bog te ljubi in je zate postal človek, nisi več samo!

Dragi bratje in sestre, kaj naj storimo vpričo te milosti? Samo eno: sprejmimo dar. Preden gremo iskat Boga, pustimo, da nas on išče. Naj nam ne bodo za izhodišče naše sposobnosti, ampak njegova milost, ker je on, Jezus, naš Zveličar. Zazrimo se v Dete in se pustimo obdati z njegovo nežnostjo. Ne bomo več našli izgovorov, da bi se mu ne pustili ljubiti: češ da gre v življenju vse narobe, češ da Cerkev ne deluje, češ da v svetu to ne gre; vsi ti izgovori bodo odpadli. Stopili bodo v ozadje, saj vpričo Jezusove nore ljubezni, ljubezni, ki je je ena sama nežnost in bližina, ni izgovorov. Vprašanje, ki se nam zastavlja za Božič, je: »Ali pustim, da me Bog ljubi? Ali se prepuščam njegovi ljubezni, ki me prihaja rešit?«

Tako velik dar si zasluži prav tako veliko hvaležnost. Sprejeti milost pomeni, da se znamo zahvaliti. Naše življenje pa često poteka daleč od hvaležnosti. Danes je ravno pravi dan, da se približamo tabernaklju, jaslicam, da rečemo hvala, hvala. Sprejmimo dar, to je Jezusa, da potem sami postanemo dar kakor Jezus. Postati dar pomeni, da damo življenju smisel. To pa je najboljši način, kako spremeniti svet: mi se spremenimo, Cerkev se spremeni, zgodovina se spremeni, ko nehamo spreminjati druge, ampak spremenimo sebe tako, da iz svojega življenja napravimo dar.

Prav to nam kaže Jezus to noč: ni spremenil zgodovine ne s prisilo niti z močjo besed, ampak z darom svojega življenja. Ni čakal, da bi mi postali dobri, da bi nas ljubil, ampak se nam je zastonj podaril. Tudi mi ne čakajmo, da bližnji postane dober, da bi ga potem imeli radi, da Cerkev postane popolna, da bi jo potem ljubili, da nas drugi cenijo, da bi jim potem služili. Začnimo pri sebi. To pomeni sprejeti dar milosti. In svetost ni nič drugega kot ohranjati to zastonjskost.

Ljubka legenda pripoveduje, da so ob Jezusovem rojstvu pastirji pritekli k votlini z raznimi darili. Vsak je nosil, kar je imel, eden sadove lastnega dela, drug kaj dragocenega. Medtem ko so se vsi razdajali v velikodušnosti, pa je bil tam pastir, ki ni imel ničesar. Bil je nadvse ubog, ničesar ni imel, kar bi podaril. Medtem ko so drugi tekmovali, ko so poklanjali darove, je osramočen stal od daleč. V nekem hipu sta se sv. Jožef in Marija znašla v težavi: kako bosta sprejela vse te darove? Še posebej Marija, ki je morala držati Dete. Ko je torej videla pastirja s praznimi rokami, mu je pomignila, naj se približa. In položila mu je Jezusa v naročje. Ko ga je ta pastir sprejel, se je zavedel, da ima v rokah največji dar v zgodovini. Gledal je svoje roke, tiste roke, ki so se mu zdele vedno prazne: postale so zibka za Boga. Čutil je, kako je ljubljen, premagal je sram in začel kazati Jezusa še drugim, ker ni mogel zadržati zase daru nad vsemi darovi.

Dragi brat, draga sestra, če se ti zdi, da so tvoje roke prazne, če vidiš, da je tvoje srce prazno ljubezni, je ta noč kot nalašč zate. Razodela se je Božja milost, da zasije v tvojem življenju. Sprejmi jo in v tebi bo svetila božična luč.

Polnočna sveta maša, 24. december 2015
To noč je zasijala »velika luč« (Iz 9,1); nad vsemi nami je zasvetila luč Jezusovega rojstva. Kako resnične in sodobne so besede preroka Izaija, ki smo jih slišali: »Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje!«

Naše srce je že bilo polno veselja v pričakovanju tega trenutka; zdaj pa se to občutje še pomnoži in prekipeva, ker se je obljuba izpolnila in se končno uresničila. Veselje in radost nam zagotavljata, da sporočilo, ki ga vsebuje ta noč, resnično prihaja od Boga. Ni prostora za dvom; pustimo ga dvomljivcem, ki nikoli ne najdejo resnice, ker sprašujejo samo razum. Ni prostora za brezbrižnost, ki vlada v srcu tistih, ki ne zmorejo ljubiti, ker jih je strah, da bi kaj izgubili. Pregnana je vsaka žalost, ker je Dete Jezus pravi tolažnik srca.

Danes se je rodil Božji Sin: vse se je spremenilo. Zveličar sveta prihaja, da postane deležen naše človeške narave, nismo več sami in zapuščeni. Devica nam ponuja svojega Sina kot začetek novega življenja. Resnična luč prihaja razsvetlit naše življenje, pogosto zavito v senco greha. Danes znova odkrivamo, kdo smo! V tej noči se nam odkriva pot, ki jo moramo prehoditi, da bomo dosegli cilj. Zdaj mora izginiti vsak strah in preplašenost, ker nam luč kaže pot proti Betlehemu. Ne moremo ostati negibni. Ni nam dovoljeno obstati na mestu. Moramo iti pogledat svojega Zveličarja, položenega v jasli. To je razlog za veselje in radost: to Dete je »rojeno za nas«, »nam je dano«, kot oznanja Izaija (prim. Iz 9,5). Ljudstvu, ki že dva tisoč let hodi po vseh poteh sveta, da bi vsakega človeka pritegnilo v to veselje, je zaupano poslanstvo, da predstavi »kneza miru« in postane njegovo učinkovito orodje med narodi.

Ko torej slišimo, da se govori o Kristusovem rojstvu, ostanimo v molku in pustimo, da spregovori samo Otrok; vtisnimo v svoje srce njegove besede, ne da bi odmaknili pogled z njegovega obličja. Če ga vzamemo v naročje in se mu pustimo objeti, nam bo prinesel mir srca, ki ne bo imel konca. Ta Otrok nas uči, kaj je zares bistveno v našem življenju. Rodi se v uboštvu sveta, ker zanj in za njegovo družino ni bilo prostora v prenočišču. Zatočišče in oporo najde v hlevu in je položen v živalske jasli. In vendar iz tega niča izvira luč Božja slave. Tu se za ljudi preprostega srca začenja pot resnične osvoboditve in večne rešitve.

Od tega Otroka, ki na svojem obličju nosi vtisnjene poteze dobrote, usmiljenja in ljubezni Boga Očeta, izvira za vse nas, njegove učence, kakor uči apostol Pavel, naloga, da »se odpovemo brezbožnosti« in bogastvu sveta, da bi živeli »razumno, pravično in res pobožno« (Tit 2,12).

V družbi, pogosto pijani od porabništva in užitka, obilja in udobja, videza in samoljubja, nas On kliče k treznemu vedenju, to je k preprostemu, uravnoteženemu, premočrtnemu, sposobnemu dojeti in živeti bistveno. V svetu, ki je prevečkrat trd do grešnika in popustljiv do greha, je potrebno gojiti močan čut pravičnosti, iskanja in udejanjanja Božje volje. Znotraj kulture brezbrižnosti, ki neredko slednjič postane neusmiljena, naj bo naš življenjski slog raje poln pobožnosti, empatije, sočutja, usmiljenja, ki jih vsak dan črpamo iz vodnjaka molitve.

Kakor betlehemskim pastirjem naj se tudi nam oči napolnijo z začudenjem in občudovanjem, ko v Detetu Jezusu zremo Božjega Sina. In pred njim naj iz naših src privre molitev: »Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje rešenje!« (Ps 85,8).

Polnočna sveta maša, 24. december 2018
Jožef se je z Marijo, svojo ženo, povzpel »v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem« (Lk 2,4). To noč se tudi mi povzpnimo v Betlehem, da bi tam odkrili skrivnost božiča.

1. Betlehem: ime pomeni hiša kruha. V tej »hiši« je danes Gospod s človeštvom dogovorjen za srečanje. On ve, da potrebujemo hrano za življenje. Prav tako pa tudi ve, da hrana sveta ne nasiti srca. V Svetem pismu je izvirni greh človeštva povezan prav z jemanjem hrane: »vzela je od njegovega sadu in jedla«, pravi Prva Mojzesova knjiga (3,6). Vzela je in jedla. Človek je postal pohlepen in pogolten. Mnogim se zdi, da je smisel življenja imeti, napolniti se s stvarmi. Nenasitna lakomnost zaznamuje človeško zgodovino, vse do današnjih protislovij, ko se jih malo obilno gosti in preveč ljudi nima kruha za življenje.

Betlehem je preobrat, s katerim se spremeni potek zgodovine. Tam se Bog, v hiši kruha, rodi v jaslih. Kakor da bi nam rekel: tukaj sem za vas, kot vaša hrana. Ne jemlje, podarja hrano; ne podari le nekaj malega, ampak samega sebe. V Betlehemu odkrijemo, da Bog ni nekdo, ki jemlje življenje, ampak Tisti, ki daje življenje. Človeku, ki je od začetka navajen jemati in jesti, Jezus začne govoriti: »Vzemite, jejte. To je moje telo« (Mt 26,26). Telesce betlehemskega Deteta začenja širiti nov zgled življenja: ne hlastati in kopičiti, ampak podeliti in podariti. Bog postane majhen, da bi bil naša hrana. Ko se hranimo z Njim, Kruhom življenja, se moremo ponovno roditi v ljubezni in zlomiti spiralo pohlepa in nenasitnosti. Iz »hiše kruha« Jezus ponovno pripelje človeka domov, da bi postal sorodnik svojega Boga in brat svojega bližnjega. Pred jaslimi razumemo, da to, kar hrani življenje, niso dobrine, ampak ljubezen; ne požrešnost, ampak dejavna ljubezen; ne obilje, s katerim bi se bahali, ampak preprostost, ki jo je potrebno ohranjati.

Gospod ve, da se moramo hraniti vsak dan. Zato se nam je podaril vsak dan svojega življenja, od jasli v Betlehemu do dvorane zadnje večerje v Jeruzalemu. In še danes ponovno na oltarju postane razlomljen Kruh za nas: trka na naša vrata, da bi vstopil in večerjal z nami (prim. Raz 3,20). Za božič na Jezusovi zemlji prejmemo Kruh iz nebes: to je hrana, kateri nikoli ne poteče rok uporabe, ampak nam daje že danes okušati večno življenje.

V Betlehemu odkrijemo, da se življenje Boga pretaka po žilah človeštva. Če ga sprejmemo, se zgodovina spreminja, začenši z vsakim izmed nas. Kadar namreč Jezus spremeni srce, središče življenja ni več moje pohlepno in sebično srce, ampak On, ki se rodi in živi za ljubezen. Ko smo to noč poklicani, da bi se povzpeli v Betlehem, hišo kruha, se vprašajmo: katera je hrana mojega življenja, ki se ji ne morem odpovedati? Ali je Gospod ali kaj drugega? Nato se ob vstopu v votlino, ko v nežni revščini Deteta prepoznamo nov vonj življenja, vonj preprostosti, vprašajmo: ali za to, da bi živel, resnično potrebujem mnoge stvari, zapletene recepte? Ali se lahko odpovem mnogim nepotrebnim prilogam, da bi izbral bolj preprosto življenje? V Betlehemu, ob Jezusu, vidimo ljudi, ki so hodili, kot so Marija, Jožef in pastirji. Jezus je Kruh na poti. Ne želi lene, dolge in sedeče prebave, ampak prosi, da bi hitro vstali od mize, da bi služili, kakor razlomljen kruh, za druge. Vprašajmo se: ali za božič razlomim svoj kruh s tistim, ki ga nima?

2. Po Betlehemu, hiši kruha, premišljujmo o Betlehemu, Davidovem mestu. Tam je bil David kot deček pastir in kot takšnega ga je Bog izbral, da bi bil pastir in voditelj svojega ljudstva. Na božič so v Davidovem mestu tisti, ki sprejmejo Jezusa, prav pastirji. Tisto noč jih je prevzel »velik strah« (Lk 2,9) – pravi evangelij – vendar jim je angel rekel: »ne bojte se« (v. 10). V evangeliju se besede ne bojte se velikokrat ponovijo: zdijo se kot odpev Boga, ki išče človeka. Človek se namreč od začetka, ponovno zaradi greha, boji Boga: »strah me je bilo in sem se skril« (1Mz 3,10), reče Adam po tem, ko je grešil.

Betlehem je zdravilo proti strahu, saj Bog tam kljub človekovim »ne«-jem, za vedno reče »da«: za vedno bo Bog z nami. In zato, da njegova prisotnost ne bi vzbujala strahu, postane nežno dete. Ne bojte se: to ni rečeno svetnikom, ampak pastirjem, preprostim ljudem, ki se v tistem času gotovo niso odlikovali po vljudnosti in pobožnosti. Davidov Sin se rodi med pastirji, da bi nam povedal, da nikoli več nihče ni sam; imamo Pastirja, ki premaga naše strahove in nas ljubi vse, brez izjem.

Betlehemski pastirji nam prav tako pravijo, kako naj gremo Gospodu naproti. Oni ponoči bedijo: ne spijo, ampak delajo to, kar bo Jezus večkrat naročil: bedeti (prim. Mt 25,13; Mr 13,35; Lk 21,36). Ostajajo čuječi, čakajo budni v temi; in Bog jih »obsije« (prim. Lk 2,9). To velja tudi za nas. Naše življenje je lahko pričakovanje, ki se tudi v nočeh težav izroča Gospodu ter si ga želi; tedaj bo prejelo njegovo luč. Lahko pa je tudi zahteva, kjer so pomembne le lastne moči in lastna sredstva; vendar pa v tem primeru srce ostane zaprto za Božjo luč.

Gospod želi, da ga pričakujemo in ne moremo ga pričakovati na kavču, v spanju. Pastirji se namreč zganejo: »hitro so odšli«, pravi besedilo (v. 16). Ne stojijo na mestu kot tisti, ki mislijo, da so prišli na cilj in ne potrebujejo ničesar, ampak se odpravijo, pustijo čredo nezavarovano, tvegajo za Boga. In po tem, ko so videli Boga, kljub temu, da niso bili izkušeni govorci, gredo in ga oznanjajo, tako da so se »vsi, ki so slišali, začudili temu, kar so jim povedali pastirji« (v. 18).

Pričakovati budni, iti, tvegati, pripovedovati o lepoti: to so dejanja ljubezni. Dobri Pastir, ki na božič pride, da bi dal ovcam življenje, bo na veliko noč Petru, in preko njega nam vsem, zastavil končno vprašanje: »Ali me ljubiš?« (Jn 21,15). Od odgovora bo odvisna prihodnost črede. To noč smo tudi mi poklicani, da odgovorimo, da mu tudi mi rečemo: »Ljubim te«. Odgovor vsakega posameznika je bistven za celotno čredo.

»Pojdimo torej v Betlehem« (Lk 2,15): tako so rekli in storili pastirji. Tudi mi, Gospod, želimo priti v Betlehem. Pot, tudi danes, vodi navzgor: premagati je potrebno vrh sebičnosti, ne sme se zdrsniti v brezna posvetnosti in potrošništva. Želim priti v Betlehem, Gospod, saj me tam pričakuješ. Želim se zavedati, da si Ti, položen v jasli, kruh mojega življenja. Potrebujem nežen vonj tvoje ljubezni, da bi bil tudi jaz ob svojem času razlomljen kruh za svet. Vzemi me na svoje rame, dobri Pastir: ljubljen od Tebe, bom mogel tudi jaz ljubiti in prijeti za roko brate. Božič bo torej tedaj, ko ti bom lahko rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim« (prim. Jn 21,17).

Polnočna sveta maša, 24. december 2021
V noči zasveti luč. Pojavi se angel, pastirje obda Gospodova slava in končno pride več stoletij pričakovano oznanilo: »Danes se vam je rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod« (Lk 2,11). Presenetljivo pa je to, kaj doda angel. Pastirjem pokaže, kako naj najdejo Boga, ki je prišel na zemljo: »To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli« (v. 12). Poglejte znamenje: dete. To je vse: dete v surovi revščini jasli. Ni več luči, ni več sijaja, ni več angelskih zborov. Le dete. Nič drugega ni, kot le-to kar je napovedal Izaija: »Dete nam je rojeno« (Iz 9,5).

Evangelij vztraja pri tem nasprotju. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu, začenši s cesarjem Avgustom, ki da popisati ves svet. Prikazuje prvega cesarja v vsej njegovi veličini. Toda takoj zatem nas popelje v Betlehem, kjer ni nič posebnega, le ubogo dete zavito v plenice, in pastirji okoli njega. Tam v majhnosti je Bog. Poglejte sporočilo: Bog ne jezdi na veličini, ampak se spusti v majhnost. Majhnost je pot, ki si jo je izbral, da bi nas dosegel, se dotaknil naših src, nas rešil in nas vrnil k temu, kar je pomembno.

Bratje in sestre, ko stojimo pred jaslicami, poglejmo v središče. Pojdimo onkraj luči in okraskov, ki so lepi ter zrimo Dete. V njegovi majhnosti je ves Bog. Priznajmo ga: »Dete, ti si Bog, Bog-dete.« Dovolimo, da gre to škandalozno začudenje skozi nas. Tistega, ki objema vesolje, je treba zadržati. Njega, ki je ustvaril sonce, je potrebno ogreti. Njega, ki je nežnost sama, je treba ljubkovati. Neskončna ljubezen ima drobceno srce, ki oddaja blag utrip. Večna Beseda je otročiček, to je nezmožen govoriti. Kruh življenja je treba nahraniti. Stvarnik sveta je brezdomec. Danes je vse obrnjeno: Bog prihaja na svet majhen. Njegova veličina je ponujena v majhnosti.

In mi – vprašajmo se – ali znamo sprejeti to Božjo pot? To je izziv Božiča: Bog se razodeva, a ga ljudje ne razumejo. Za oči sveta postane majhen, mi pa še naprej iščemo veličino kot svet, morda celo v njegovem imenu. Bog se zniža, mi pa se hočemo povzpeti na piedestal. Najvišji kaže na ponižnost, mi pa se stegujemo, da bi naredili vtis. Bog išče pastirje, nevidne, mi pa iščemo vidnost. Jezus se je rodil, da bi služil, mi pa se vsa leta ženemo za uspehom. Bog ne išče moči in oblasti, ampak nežnost in notranjo majhnost.

To je tisto, kar prosimo Jezusa za Božič: milost majhnosti. »Gospod, nauči nas ljubiti majhnost. Pomagaj nam razumeti, da je to pot do resnične veličine«. Toda kaj konkretno pomeni sprejeti majhnost? Najprej je treba verjeti, da Bog želi priti v majhne stvari v našem življenju, da se želi naseliti v vsakdanje stvarnosti, v preproste geste, ki jih delamo doma, v družini, v šoli, v službi. V našem običajnem življenju želi doseči izjemne stvari. To je sporočilo velikega upanja: Jezus nas vabi, naj cenimo in ponovno odkrijemo majhne stvari v življenju. Če je tam z nami, kaj nam manjka? Pustimo za seboj obžalovanje zaradi veličine, ki je nimamo. Opustimo pritoževanje in dolge obraze, pohlep, ki nas pušča nezadovoljne! Majhnost, čudenje tega majhnega deteta, je tisto pravo sporočilo.

Vendar je še več. Jezus ne želi priti le v male stvari našega življenja, ampak tudi v našo majhnost: v naš občutek šibkosti, krhkosti, neustreznosti, morda celo napačnosti. Sestra, brat, če te tako kot Betlehem obdaja tema noči, če čutiš okoli sebe hladno brezbrižnost, če rane, ki jih nosiš v sebi, kričijo: »Majhen si, nič nisi vreden, nikoli ne boš ljubljen, kot si želiš«, ti nocoj odgovarja Bog in ti pravi: »Ljubim te takšnega, kot si. Tvoja majhnost me ne straši, tvoja krhkost me ne skrbi. Za vas sem se naredil majhnega. Da bi bil tvoj Bog, sem postal tvoj brat. Preljubi brat, ljubljena sestra, ne bojta se me, ampak v meni najdita svojo veličino. Blizu sem vama in prosim vaju le za to: zaupajta mi in mi odprita svoje srce«.

Sprejeti majhnost pomeni še nekaj: objeti Jezusa v današnjih malih. Ljubiti ga v zadnjih, služiti mu v ubogih. Ti so najbolj podobni Jezusu, ki se je rodil reven. V njih želi biti počaščen. V tej noči ljubezni nas prevzema en sam strah: da bi ranili Božjo ljubezen, ranili jo s tem, da bi s svojo brezbrižnostjo zaničevali reveže. To so Jezusovi izbranci, ki nas bodo nekega dne sprejeli v nebesih. Neki pesnik je zapisal: »Kdor ni našel nebes tu spodaj, jih bo pogrešal tam zgoraj« (E. Dickinson, Pesmi, XVII). Ne izgubimo pogleda na nebesa, zdaj poskrbimo za Jezusa, pobožajmo ga v pomoči potrebnih, saj se je z njimi poistovetil.

Poglejmo še enkrat jaslice in bomo videli, da je Jezus ob rojstvu obkrožen z malimi, z revnimi. Pastirji so. Bili so najpreprostejši, a bili so najbližje Gospodu. Našli so ga, ker so »prebivali na prostem in ponoči stražili pri svoji čredi« (Lk 2,8). Tam so delali, ker so bili revni in njihovo življenje ni imelo urnika, ampak je bilo odvisno od črede. Niso mogli živeti, kakor in kjer so želeli, ampak so se prilagajali potrebam ovc, za katere so skrbeli. In Jezus se rodi tam, blizu njih, blizu pozabljenih na obrobju. Prihaja tja, kjer je človeško dostojanstvo na preizkušnji. Prihaja, da bi oplemenitil izključene, se najprej razkrije njim: ne učenim in pomembnim ljudem, temveč ljudem, ki delajo. Bog prihaja nocoj, da bi trdoto dela napolnil z dostojanstvom. Opozarja nas, kako pomembno je, da z delom dajemo človeku dostojanstvo, pa tudi, da dajemo dostojanstvo njegovemu delu, saj je človek gospodar in ne suženj dela. Na dan življenja ponavljamo: dovolj je bilo smrti na delovnem mestu! In zavežimo se k temu.

Še zadnjič poglejmo jaslice in razširimo pogled do njihovih robov, kjer zagledamo modre, ki so se odpravili na romanje, da bi počastili Gospoda. Poglejmo in razumimo, da se vse okoli Jezusa sestavi v enotnost. Niso tam samo zadnji, pastirji, ampak tudi učenjaki in bogataši, modri. V Betlehemu so skupaj revni in bogati, tisti, ki ga častijo kot modri, in tisti, ki delajo kot pastirji. Vse se na novo uredi, ko je Jezus v središču, ne naše predstave o Jezusu, ampak On, Živi.

Torej dragi bratje in sestre, vrnimo se v Betlehem, k izvoru: k bistvu vere, k prvi ljubezni, k češčenju in dejavni ljubezni. Poglejmo na potujoče modre in se kot sinodalna Cerkev na svoji poti odpravimo v Betlehem, kjer je Bog v človeku in človek v Bogu; kjer je Gospod na prvem mestu in je češčen; kjer zadnji zasedajo mesto, ki mu je najbližje; kjer so pastirji in modri skupaj v bratstvu, ki je močnejše od vsake delitve na razrede. Naj nam Bog da, da bomo uboga in bratska Cerkev v češčenju. To je bistveno. Vrnimo se v Betlehem.

Dobro nam bo delo iti tja, poslušni božičnemu evangeliju, ki nam predstavlja Sveto družino, pastirje, modre, vse ljudi na poti. Bratje in sestre, odpravimo se na pot, saj življenje je romanje. Vstanimo, prebudimo se, ker je nocoj zasvetila luč. To je nežna svetloba, ki nas spominja, da smo v svoji majhnosti ljubljeni otroci, otroci luči (prim. 1 Tes 5,5). Bratje in sestre, veselimo se skupaj, saj nihče ne bo ugasnil te luči, Jezusove luči, ki od nocoj dalje sveti na svetu.

Homilija med polnočno sveto mašo, sreda, 24. december 2014
»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). 'Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala' (Lk 2,9). Tako nam bogoslužje te svete božične noči predstavi Odrešenikovo rojstvo: kakor luč, ki prodira in razblini najgostejšo temo. Navzočnost Gospoda sredi njegovega ljudstva izbriše breme poraza in žalost suženjstva ter vzpostavi veselje in radost.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na božično noč v baziliki sv. Petra v Rimu.

Tudi mi smo v tej blagoslovljeni noči v božjo hišo prišli skozi temo, ki objema zemljo, pri tem pa nas je vodil plamen vere, ki razsvetljuje naše korake, in nas je poživljalo upanje, da bomo našli »veliko luč«. Ko odpremo svoje srce, moremo tudi mi zreti čudež tega otroka-sonca, ki razsvetljuje obzorje in vzhaja z višave.

Izvor teme, ki objema svet, se izgublja v noči davnine. Pomislimo na temačni trenutek, ko je bil zagrešen prvi zločin v zgodovini človeštva, ko je Kajnova roka, zaslepljena od zavisti, do smrti potolkla brata Abela (prim. 1 Mz 4,8). Tako je bilo potekanje vekov zaznamovano z nasiljem, vojnami, sovraštvom, prevlado. Bog, ki je vse svoje pričakovanje položil v človeka, narejenega po svoji podobi, pa je čakal. Bog pa je čakal. Tako dolgo je čakal, da bi v neki točki moral obupati. Vendar pa se ni mogel odpovedati, ni se mogel izneveriti sebi (prim. 2 Tim 2,13). Zato je še dalje potrpežljivo čakal pred pokvarjenostjo ljudi in narodov. Božja potrpežljivost. Kako težko je razumeti, Božjo potrpežljivost do nas.

Na poti zgodovine nam luč, ki preganja temo, razodeva, da je Bog Oče in da je njegova potrpežljiva zvestoba močnejša od teme in pokvarjenosti. V tem je oznanilo božične noči. Bog ne pozna iskre jeze in nepotrpežljivosti; vedno je tam – kot oče iz prilike o izgubljenem sinu – in čaka, da že od daleč uzre sinovo vrnitev, vse dni potrpežljivo. Božja potrpežljivost.

Izaijeva prerokba napoveduje vzhod neizmerne svetlobe, ki prežene temo. Rodi se v Betlehemu in jo sprejmejo ljubeče Marijine roke, Jožefova naklonjenost, čudenje pastirjev. Ko so angeli pastirjem oznanili rojstvo Odrešenika, so to storili s temi besedami: »To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). »Znamenje« je ravno Božja ponižnost, Božja ponižnost, ki je pretirana do skrajnosti; to je ljubezen, s katero je tisto noč On privzel našo krhkost, naše trpljenje, naše stiske, naša hrepenenja in naše meje. Sporočilo, ki so ga vsi pričakovali, ki so ga vsi iskali v globinah svoje duše, ni nič drugega kot Božja nežnost: Bog, ki nas gleda z očmi, polnimi naklonjenosti, ki sprejema našo bedo, Bog, ki je zaljubljen v našo majhnost.

Ko to sveto noč zremo Dete Jezusa, ki se je ravnokar rodil in bil položen v jasli, smo povabljeni k premisleku. Kako sprejemamo Božjo nežnost? Ali pustim, da se me On dotakne, se mu pustim objeti ali pa mu preprečim, da bi se mi približal? »Toda saj iščem Gospoda,« bi lahko ugovarjali. In vendar ni najpomembnejše, da ga iščem, ampak da Njemu pustim, da me išče in najde ter poboža z ljubeznivostjo. To je vprašanje, ki nam ga Dete zastavlja že s svojo navzočnostjo: ali pustim Bogu, da me ima rad?

In še nekaj: smo dovolj pogumni, da z nežnostjo sprejmemo težke okoliščine in probleme človeka, ki je ob nas, ali pa imamo raje brezosebne rešitve, ki so morda celo učinkovite, a so brez evangeljske topline? Kako močno danes svet potrebuje nežnosti! Božja potrpežljivost, Božja bližina, Božja nežnost.

Kristjanov odgovor ne more biti drugačen od tistega, ki ga Bog daje na našo majhnost. Življenje se mora soočiti z dobroto, z milino. Ko se zavemo, da je Bog tako zaljubljen v našo majhnost, da je sam postal majhen, da bi nas bolje srečal, ne moremo, da mu ne bi odprli svojega srca in ga prosili: »Gospod, pomagaj mi, da bom tak kot ti, daj mi milost nežnosti v najtežjih življenjskih okoliščinah, daj mi milost bližine v vsaki potrebi, milost miline v slehernem sporu.«

Dragi bratje in sestre, v tej sveti noči se zazrimo v jaslice: tam je »ljudstvo, ki je hodilo v temí, zagledalo velíko luč« (Iz 9,1). Zagledalo jo je preprosto ljudstvo, pripravljeno sprejeti Božji dar. Nasprotno pa je niso videli prevzetni, napuhnjeni, tisti, ki postavljajo zakone po lastnih osebnih merilih, taki, ki si nadenejo držo zaprtosti. Glejmo jaslice in molímo, prosímo Devico in Mater: »O Marija, pokaži nam Jezusa!«

Homilija med polnočno sveto mašo, nedelja, 24. december 2017
»Marija »je rodila prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanje ni bilo prostora« (Lk 2,7). S tem preprostim, a jasnim izrazom nas popelje Luka v srce svete noči: Marija je rodila, dala na svetlo, Marija nam je dala Luč. Preprosta pripoved, da bi se potopili v dogodek, ki je za vselej spremenil našo zgodovino. Vse v tej noči postane vir upanja.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra.

Pojdimo v ozadje nekaterih vrstic. Odlok cesarja je Marijo in Jožefa obvezal, da sta šla na pot. Pustiti sta morala svojo rodbino, svoj dom, svojo deželo in se odpraviti na potovanje, da bi se popisala. To popotovanje nikakor ni bilo udobno niti lahko za mladi par, ki je bil na tem, da dobi otroka: doletela jih je obveza, da zapustijo svojo deželo. V srcu sta bila polna upanja in prihodnosti zaradi otroka, ki je bil na tem, da pride; njuni koraki pa so bili težki zaradi negotovosti in nevarnosti, ki spremljajo tiste, ki morajo zapustiti svoj dom.

Potem pa sta se še soočala z verjetno najtežjo rečjo: prišla sta v Betlehem in izkusila, da je to dežela, ki ju ni pričakovala, dežela, kjer zanju ni bilo prostora.

In prav tam, v tej resničnosti, ki je bila izziv, nam je Marija podarila Emanuela. Božji Sin se je moral roditi v hlevu, ker njegovi niso imeli prostora zanj. »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). In tam … sredi teme nekega mesta, ki nima prostora za tujca, ki prihaja od daleč, sredi teme mesta, ki je v polnem vrvežu in za katero se zdi, da bi se v tem primeru hotelo zgraditi tako, da drugemu obrne hrbet, prav tam se prižge revolucionarna iskra Božje nežnosti. V Betlehemu se je naredila drobna razpoka za tiste, ki so izgubili deželo, domovino, sanje; celo za tiste, ki so popustili zadušljivosti, ki jo povzroča vase zaprto življenje.

V Jožefovih in Marijinih korakih se skriva toliko korakov. Vidimo sledi celih družin, ki so prisiljene oditi. Vidimo sledove milijonov ljudi, ki se ne odločajo za odhod, ampak so prisiljeni k ločitvi od dragih, in so izgnani iz svojih dežel. V mnogih primerih ta odhod sicer napolnjuje upanje, napolnjuje prihodnost; v mnogih drugih primerih pa ima ta odhod eno samo ime: preživetje. Preživeti dežurne herode, ki jim za vsiljevanje svoje oblasti in množenje bogastva ni noben problem preliti nedolžno kri.

Marija in Jožef, za katera ni bilo prostora, sta prva objela Njega, ki prihaja vsem nam podelit potrdilo o državljanstvu. Njega, ki v svojem uboštvu in majhnosti razkrinkava in razglaša, da sta prava oblast in pristna svoboda tisti, ki počastita in podpirata krhkost najšibkejših.

To noč je Tisti, ki ni imel prostora za rojstvo, oznanjen tistim, ki niso imeli prostora za mizo in na ulicah mesta. Pastirji so prvi naslovljenci tega Veselega oznanila. Zaradi svojega dela so to bili ljudje, ki so morali živeti na robu družbe. Njihov način življenja in kraji, kjer so morali prebivati, so jim onemogočali izpolnjevati vsa obredna določila verskega očiščevanja in so jih zato imeli za nečiste. Njihova koža, njihove obleke, vonj, govorica in izvor so jih izdajali. Vse na njih je zbujalo nezaupanje. To so ljudje, ki se jim je treba na daleč ogniti, ki zbujajo strah; imeli so jih za pogane sredi vernikov, za grešnike sredi pravičnih, tujce med državljani. Njim – poganom, grešnikom in tujcem – angel reče: »Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11).

Glejte, to noč smo povabljeni, da si prav to veselje med seboj podelimo, ga praznujemo in oznanjamo. Veselje, s katerim je Bog v svojem neskončnem usmiljenju objel nas, pogane, grešnike in tujce, in nas dreza, da tudi mi storimo enako.

Vera te noči nas vodi k temu, da prepoznavamo Božjo navzočnost v vseh okoliščinah, kjer se nam zdi, da je odsoten. On pa biva tolikokrat neprepoznan v nadležnem obiskovalcu, ki hodi po naših mestih, po naših četrtih, se vozi z našimi avtobusi, trka na naša vrata.

Prav ta vera nas priganja, da damo prostor novi družbeni iznajdljivosti, da se ne bojimo preizkušati novih oblik odnosov, kjer ni nikomur treba čutiti, da nima prostora na tem svetu. Božič je čas, ko naj spremenimo moč strahu v moč ljubezni, v moč za novo iznajdljivost ljubezni. Ljubezni, ki se ne navadi na krivico, kot da bi bila ta nekaj naravnega, ampak ima pogum, da sredi napetosti in sporov postane »hiša kruha«, dežela gostoljubja. Na to nas je spomnil sv. Janez Pavel II.: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« (Homilija pri maši ob začetku pontifikata, 22. 10. 1978).

V betlehemskem Detetu nam prihaja naproti Bog, da bi nas naredil za nosilce glavne vloge v življenju, ki nas obdaja. Ponuja se, da bi ga vzeli v naročje, da bi ga dvignili in objeli. Kajti v Njem se ne bojimo vzeti v naročje, dvigniti in objeti žejnega, tujca, golega, bolnika, jetnika (prim. Mt 25,35-36). »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« V tem Otroku nas Bog vabi, da se napolnimo z upanjem. Vabi nas, naj postanemo čuvarji za mnoge, ki so omagali pod težo obupa, ki se rojeva pred tolikimi zaprtimi vrati. V tem Otroku nam Bog daje glavno vlogo v svoji gostoljubnosti.

Ganjeni smo od veselja zaradi tvojega daru, malo betlehemsko Dete, zato te prosimo, naj nas tvoj jok predrami iz naše brezbrižnosti, naj odpre naše oči pred trpečimi. Tvoja nežnost naj prebudi naše čutenje in nam da občutiti, da smo povabljeni, naj te prepoznamo v vseh tistih, ki prihajajo v naša mesta, v naše zgodbe, v naša življenja. Tvoja revolucionarna nežnost naj nas prepriča, da bomo začutili, kako smo povabljeni, da si naložimo upanje in nežnost našega ljudstva.

Polnočna sveta maša, četrtek, 24. december 2020
To noč se uresniči velika Izaijeva prerokba: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iz 9,5).

Sin nam je dan. Pogosto se sliši, da je največje veselje v življenju rojstvo otroka. Gre za nekaj izrednega, ki vse spremeni, sproži nepričakovane življenjske sile in premosti napore, nevšečnosti in prebedete noči, saj prinaša nepopisno srečo, pred katero ni nič več težko. Božič je takšen: Jezusovo rojstvo je novost, ki nam vsako leto omogoča, da se notranje prerodimo, da najdemo v Njem moč za soočanje vsakršne preizkušnje. Da, saj je njegovo rojstvo za nas: zame, zate, za vsakogar. Za je beseda, ki se ponavlja v tej sveti noči: »Dete je rojeno za nas,« je prerokoval Izaija; »Danes se je za nas rodil Zveličar«, smo ponavljali v psalmu; »Jezus je dal sam sebe za nas« (Tit 2,14), je razglasil sveti Pavel; in angel je v evangeliju oznanil: »Danes se je za vas rodil Zveličar« (Lk 2,11).

Vendar pa kaj nam želi povedati ta beseda, za nas? Da Božji Sin, ki je blagoslovljen po svoji naravi, prihaja, da bi nas naredil za otroke, blagoslovljene po milosti. Da, Bog prihaja na svet kot otrok, da bi nas naredil za Božje otroke. Kakšen čudovit dar! Danes Bog v nas vzbuja začudenje in vsakemu izmed nas pravi: »Ti si nekaj čudovitega.« Sestra, brat, ne izgubi poguma. Imaš skušnjavo, da bi se čutil zgrešenega? Bog ti pravi: »Ne, si moj otrok!« Ali imaš občutek, da ne boš uspel, bojazen, da si neprimeren, te je strah, da ne boš prišel iz tunela? Bog ti pravi: »Pogum, jas sem s teboj.« Tega ti ne pravi z besedami, ampak tako, da postane otrok, kakor ti, in zate, da bi te spomnil na izhodiščno točko vsakega tvojega prerojenja: da se prepoznaš Božjega sina, Božjo hčer. To je neuničljiva srčika našega upanja, žareče jedro, ki drži pokonci bivanje: pod vsemi našimi lastnostmi in pomanjkljivostmi, močnejše od ran in polomij preteklosti, strahov in zaskrbljenosti za prihodnost, obstaja ta resnica: smo ljubljeni otroci. In ljubezen Boga do nas ni in nikoli ne bo odvisna od nas: je zastonjska ljubezen, čista milost. Nocoj, nam je dejal sveti Pavel, »se je razodela Božja milost«. (Tit 2,11) Nič drugega ni bolj dragoceno.

Sin nam je dan. Oče nam ni dal neke stvari, ampak svojega edinorojenega Sina, ki je vse njegovo veselje. In vendar, če gledamo na človekovo nehvaležnost Bogu in na krivico do tolikih naših bratov, nam pride dvom: ali je Gospod storil prav, da nam je podaril tako veliko, je dobro, da še vedno goji zaupanje v nas? Ali nas ne precenjuje? Da, precenjuje nas, in to zato, ker nas na smrt ljubi. Ne more, da nas ne bi ljubil. Takšen je, tako drugačen je od nas. Vedno nas ima rad, bolj rad, kot moremo imeti mi radi same sebe. To je njegova skrivnost, da vstopi v naše srce. Bog ve, da je edini način za to, da nas reši, da nas ozdravi odznotraj, ta, da nas ljubi. Ve, da se poboljšamo le, če sprejmemo njegovo neutrudno ljubezen, ki se ne spreminja, ampak nas spreminja. Le Jezusova ljubezen preoblikuje življenje, ozdravlja najgloblje rane, osvobaja iz začaranih krogov nezadovoljstva, jeze in pritoževanja.

Sin nam je dan. V revnih jaslih temnega hleva je prav Božji Sin. Porodi se še eno vprašanje: zakaj je prišel na svet ponoči, brez primernega bivališča, v revščini in zavračanju, ko pa je zaslužil, da bi se rodil kot največji kralj v najlepši palači? Zakaj? Da bi razumeli, do kod ljubi naš človeški položaj: do tam, da se s svojo konkretno ljubeznijo dotakne naše največje bede. Božji Sin je je rodil zavržen, da bi nam povedal, da je vsak, ki je zavržen, Božji otrok. Prišel je na svet, kakor pride na svet otrok, šibak in krhek, zato, da bi mi mogli z nežnostjo sprejeti svoje krhkosti. In odkriti eno pomembno stvar: kakor v Betlehemu, tako tudi z nami, Bog rad dela velike stvari preko naše revščine. Vse naše zveličanje je položil v hlevske jasli in se ne boji naše revščine: dopustimo, da njegovo usmiljenje preoblikuje našo bedo.

Poglejte, to pomeni, da je Sin rojen za nas. Vendar pa obstaja še en za, o katerem govori angel pastirjem: »To bo za vas znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). To znamenje, Dete v jaslih, je tudi za nas, da bi se v življenju prav usmerjali. V Betlehemu, ki pomeni »Hiša kruha«, je Bog v jaslih, kakor da bi nas spomnil, da za življenje potrebujemo Njega tako kot kruh, ki ga jemo. Dopustiti moramo, da gre skozi nas njegova ljubezen, ki je zastonjska, neutrudna, konkretna. Kolikokrat pa namesto tega, lačni zabave, uspeha in posvetnosti, življenje hranimo s hrano, ki ne nasiti in pušča notranjo praznino! Gospod se je preko preroka Izaija pritoževal, da medtem ko vol in osel poznata svoje jasli, mi, njegovo ljudstvo, ne poznamo Njega, izvira našega življenja (prim. Iz 1,2-3). Res je: nenasitni imetja se zaganjamo v mnoge jasli nečimrnosti in pozabljamo na betlehemske jasli. Tiste jasli, ki so izpraznjene vsega in polne ljubezni, učijo, da je življenjska hrana to, da dopustimo, da nas Bog ljubi, ter da ljubimo druge. Jezus nam daje zgled: On, Božja Beseda, je novorojenček; ne govori, ampak podari življenje. Mi pa veliko govorimo, vendar pa smo pogosto nepismeni v dobroti.

Sin nam je dan. Kdor ima majhnega otroka, ve, koliko ljubezni in potrpežljivosti je potrebno. Treba ga je hraniti, negovati, umivati, skrbeti za njegovo krhkost in njegove potrebe, ki jih je pogosto težko razumeti. Otrok daje občutek ljubljenosti, vendar pa prav tako tudi uči ljubiti. Bog se je rodil kot otrok zato, da bi nas spodbudil, da bi skrbeli za druge. Njegov nežen jok nam daje razumeti, kako nepotrebne so mnoge naše kaprice. Njegova neoborožena in razorožujoča ljubezen nas spominja, da čas, ki ga imamo na razpolago, ni za to, da bi se smilili samim sebi, ampak da bi tolažili solze tistih, ki trpijo. Bog se nastani blizu nas, reven in pomoči potreben, da bi nam povedal, da bomo s tem, ko bomo služili ubogim, ljubili Njega. Od nocoj dalje je, kakor je zapisala neka pesnica, »Božje bivališče poleg mojega. Notranja oprema je ljubezen.« (E. Dickinson, Poems, XVII)

Sin nam je dan. Ti, Jezus, Sin, si tisti, ki me storiš za otroka. Ti me ljubiš takšnega, kot sem, ne kot sanjam, da sem. Ko objamem Tebe, Otroka v jaslicah, ponovno objamem svoje življenje. Ko sprejmem Tebe, Kruh življenja, želim tudi jaz podariti svoje življenje. Ti, ki me rešuješ, nauči me služiti. Ti, ki me ne puščaš samega, pomagaj mi tolažiti tvoje brate, saj so od nocoj dalje vsi moji bratje.

Sveta maša – polnočnica, sobota, 24. december 2022
Kaj ta noč še vedno govori našim življenjem? Po dveh tisočletjih od Jezusovega rojstva, po mnogih božičih, ki smo jih praznovali med okraski in darili, po tolikšnem potrošništvu, ki je ovil skrivnost, ki jo obhajamo, obstaja nevarnost: o božiču vemo marsikaj, pozabljamo pa njegov pomen. Kako torej znova odkriti pomen božiča? Predvsem pa, kam naj ga gremo iskat? Zdi se, da je evangelij o Jezusovem rojstvu napisan ravno zato, da nas prime za roko in nas vrne tja, kamor hoče Bog. Pojdimo za evangelijem.

Začne se namreč s stanjem, ki je podobno našemu. Vsi so prevzeti in prezaposleni s pomembnim dogodkom, z velikim popisom prebivalstva, ki je zahteval veliko priprav. V tem smislu je bilo tedanje ozračje podobno temu, ki nas ovija danes za božič. Vendar se evangelijska pripoved odmakne od tega posvetnega scenarija. Hitro prekine predstavitev, da bi uokviril neko drugo resničnost, pri kateri vztraja. Zadrži se pri majhnem, na videz nepomembnem predmetu, ki ga omeni kar trikrat in h kateremu se bližajo junaki zgodbe: najprej Marija, ki Jezusa položi »v jasli« (Lk 2,7); potem angeli, ki oznanjajo pastirjem »dete, v plenice povito in položeno v jasli« (v. 12); potem pa pastirji, ki najdejo »dete, položeno v jasli« (v. 16). Jasli: za ponovno odkritje smisla božiča je treba pogledati tja. Toda zakaj so jasli tako pomembne? Ker so znamenje, in to ne naključno, s katerim Kristus vstopa na prizorišče sveta. So manifest, s katerim se predstavi, so način, na katerega se Bog rodi v zgodovini, da bi prerodil zgodovino. Kaj nam torej hoče povedati preko jaslic? Preko jaslic nam želi Bog povedati vsaj tri stvari: bližina, revščina in konkretnost.

1. Bližina. Jasli služijo temu, da hrano približajo ustom, da se lahko hitreje zaužije. Na ta način lahko simbolizirajo neki vidik človeštva: požrešnost v zauživanju. Kajti medtem ko živali v hlevu uživajo hrano, ljudje na svetu, lačni moči in denarja, uživajo tudi svoje bližnje, svoje brate. Koliko vojn! In na koliko krajih sta dostojanstvo in svoboda še vedno poteptana! In vedno so poglavitne žrtve človeške požrešnosti krhki, šibki. Tudi v tem božiču človeštvo, ki je nenasitno denarja, oblasti in užitka, ne da prostora, tako kakor je bilo za Jezusa (prim. v. 7), manjšim, tolikim nerojenim, ubogim, pozabljenim. Predvsem mislim na otroke, ki jih požirajo vojne, revščina in krivice. Jezus pa prihaja ravno tja, otrok v jaslih zavrženosti in odklanjanja. V njem, v Betlehemskem otroku, je vsak otrok. In v njem je povabilo, naj na življenje, politiko in zgodovino gledamo z očmi otrok.

V jaslih zavračanja in neudobnosti se Bog prilagodi. Tja pride, ker je tam problem človeštva, brezbrižnost, ki jo rojeva pogoltna naglica po posedovanju in uživanju. Kristus se rodi tam in v tistih jaslih ga odkrijemo kot bližnjega. Pride tja, kjer se požira hrana, da bi postal naša hrana. Bog ni oče, ki žre svoje otroke, ampak Oče, ki nas v Jezusu naredi za svoje otroke in nas hrani z nežnostjo. Pride, da bi se dotaknil našega srca in nam povedal, da je ljubezen edina sila, ki spreminja tok zgodovine. Ne ostaja oddaljen in mogočen, ampak postane bližnji in ponižen. On, ki je sedel v nebesih, se pusti položiti v jasli.

Brat, sestra, Bog se ti v tej noči približa, ker mu je mar zate. Iz jasli ti kot hrana za tvoje življenje pravi: »Če čutiš, da so te dogodki iztrošili, če te razžirata občutek krivde in nesposobnosti, če si lačen pravičnosti, sem jaz, Bog, s teboj. Vem, kaj doživljaš, to sem izkusil v tistih jaslih. Poznam tvojo bedo in tvojo zgodovino. Rodil sem se, da bi ti povedal, da sem ti blizu in da ti bom vedno blizu.« Božične jasli, prvo sporočilo Boga otročka, nam pravijo, da je On z nami, nas ljubi, nas išče. Pogum, ne pustite se premagati strahu, vdanosti, obupu. Bog se rodi v jaslih, da bi se ti prerodil ravno tam, kjer si mislil, da si se dotaknil dna. Ni zla in ni greha, iz katerega te Jezus ne želi in ne more rešiti. Božič pomeni, da je Bog blizu. Naj se ponovno rodi zaupanje!

2. Betlehemske jasli nam poleg bližine govorijo tudi o uboštvu. Okoli jasli namreč ni veliko: podrast, nekaj živali in malo drugega. Ljudje so bili na toplem v gostiščih, ne v mrzlem hlevu nekega prebivališča. Jezus pa se rodi tam in jasli nas spominjajo, da okoli sebe ni imel drugega kot tiste, ki so ga imeli radi: Marijo, Jožefa in pastirje. Vsi so bili revni ljudje, ki pa sta jim bila skupna naklonjenost in začudenje, ne bogastvo in velike možnosti. Revne jasli torej pokažejo resnično bogastvo življenja: ne denar in oblast, ampak odnosi in ljudje.

Prva oseba, prvo bogastvo je Jezus. Toda ali želimo biti ob njem? Se mu približamo, ljubimo njegovo uboštvo? Ali raje ostajamo lagodni v svojih koristih? Predvsem pa, ali ga obiskujemo tam, kjer je, torej v revnih jaslih našega sveta? On je tam. Mi pa smo poklicani, da bi bili Cerkev, ki časti ubogega Jezusa in služi Jezusu v ubogih. Kot je dejal neki sveti škof: »Cerkev podpira in blagoslavlja napore za spremembo krivičnih struktur in postavlja samo en pogoj: da so družbene, gospodarske in politične spremembe polne pristne koristi za uboge« (O. A. Romero, Messaggio pastorale per il nuovo anno, 1. januar 1980). Seveda ni lahko zapustiti blage toplote posvetnosti, da bi objeli golo lepoto betlehemske votline, vendar ne pozabimo, da resničnega božiča ni brez ubogih. Brez njih praznujemo božič, vendar ne Jezusovega. Bratje, sestre, za božič je Bog ubog. Naj se spet rodi ljubezen!

3. Tako pridemo do zadnje točke: jasli nam govorijo o konkretnosti. Dojenček v jaslih namreč prestavlja prizor, ki pretrese, je celo surov. Spomni nas, da je Bog resnično postal meso. Zato teorije, lepe misli in pobožna čustva o njem niso več dovolj. Jezus, ki se rodi reven, bo živel reven in bo reven umrl, ni veliko govoril o revščini, ampak jo je za nas živel do konca. Od jasli do križa je bila njegova ljubezen do nas otipljiva, konkretna. Od rojstva do smrti je tesarjev sin objemal hrapavost lesa, tegobe našega življenja. Ni nas ljubil z besedami, ni nas ljubil za šalo!

Zato se ne zadovolji z videzom. On, ki je postal meso, noče samo dobrih namenov. On, ki se je rodil v jaslih, išče konkretno vero, vero iz češčenja in ljubezni, ne iz govoric in zunanjosti. On, ki je slečen v jaslih in bo slečen na križu, od nas zahteva resnico, da gremo k goli resničnosti stvari, da k jaslim odložimo izgovore, opravičila in hinavščino. On, ki ga je Marija nežno zavila v plenice, hoče, da se oblečemo v ljubezen. Bog noče videza, ampak konkretnost. Ne dovolimo bratje in sestre, da bi ta božič minil, ne da bi naredili nekaj dobrega. Ker je to njegovo praznovanje, njegov rojstni dan, mu podarimo darila, ki so mu prijetna! Ob božiču je Bog konkreten. V njegovem imenu oživimo malo upanja v tistih, ko so ga izgubili!

Jezus, gledamo te, položenega v jasli. Vidimo te tako blizu, za vedno blizu nam: hvala, Gospod. Vidimo te ubogega, da bi nas naučil, da resnično bogastvo ni v stvareh, ampak v ljudeh, zlasti v ubogih. Oprosti nam, če te nismo prepoznali in ti služili v njih. Vidimo te konkretnega, ker je tvoja ljubezen do nas konkretna. Jezus, pomagaj nam, da bomo svoji veri dali meso in kri. Amen.

Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar slišali, se slovesno začenja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni maši: apparuit – »se je pojavil«. Ta beseda pomeni program, s katerim hoče Cerkev na kratko povzeti bistvo Božiča. Prej so ljudje na mnogotere načine govorili in delali človeške podobe Boga. Bog sam je na različne načine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni maši). Zdaj pa se je zgodilo nekaj več: On se je pojavil. Pokazal se je. Prišel je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je prišel med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko božično veselje: Bog se je pojavil. Ni več zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogoče zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vprašamo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne maše s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkrščanske dobe, ki so se spričo grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resnično 'razglašenje', 'epifanija', velika luč, ki nam je zasvetila: Bog je čista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe več v veri prepoznati Boga, sprašujejo, če je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resnično dobra ali pa je zlo enako močno in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih srečamo v našem svetu. »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tolažilna gotovost, ki nam je dana za Božič.

Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje se Močni Bog, Večni Oče. Pred nami je videnje, ki gre daleč preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji šibkosti močni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti večni Oče. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki luči' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo sežgana vsaka priganjaška palica, vsak vojaški škorenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omočeni plašč (prim. Iz 9,1.3-4).

Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta način se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporočilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno na mnogih krajih in na številne načine ogroža nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganjaške palice in v kri namočeni plašči, kričimo Gospodu: Ti, močni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. Všeč nam je, da si otrok, všeč nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje še vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: pokaži svojo moč, o Bog. V tem našem času, v tem našem svetu daj, da bodo sežgali priganjaške palice, v kri namočene plašče in bobneče škornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem našem svetu.

Božič je razglašenje – razodetje Boga in njegove velike luči v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih palačah. Ko je Frančišek Asiški leta 1223 praznoval Božič v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razsežnost božične skrivnosti. Frančišek Asiški je Božič imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobožnostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otroško brbljal ljubke besede, kot nam poroča Tomaž Čelanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika noč: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za človeka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Frančišek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima središče v velikonočni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomočjo in po njegovem načinu verovanja zgodilo nekaj novega: Frančišek je v povsem novi globini odkril Jezusovo človeškost. To, da je bil človek, se je pokazalo najbolj očitno v trenutku, ko je bil Božji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in položen v jasli. Vstajenje predpostavlja učlovečenje. Božji Sin kot otrok, kot pravi človeški otrok – je globoko ganil srce asiškega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Božja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako rekoč dotaknemo Boga in ga pobožamo. Tako je bogoslužno leto dobilo drugo središče v prazniku, ki je predvsem praznik srca.

Vse to nima v sebi nič sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove človeške resničnosti se razodeva velika skrivnost vere. Frančišek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otroštvu jasna Božja ponižnost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v uboštvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – našo – ljubezen. Danes pa je Božič postal praznik trgovin, kjer zaslepljujoč blišč zasenči skrivnost Božje ponižnosti, ki nas vabi k ponižnosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko bleščečih fasad tega časa in za njimi našli otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo luč.

Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Frančišek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so nekoč živali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odrešenje duše in telesa meso žrtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje Čelanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti noči v Grecciu je Frančišek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel božični evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav srečanje z Božjo ponižnostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.

Kdor hoče dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil nekoč visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v svetišče, večinoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje zaščititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogočiti, da bi kdo na konju vstopil v božjo hišo. Kdor hoče vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem kaže globoka resnica, za katero hočemo, da se nas dotakne tudi to sveto noč. Če hočemo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odložiti moramo svoje lažne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogoča dojemati Božjo bližino. Slediti moramo notranji poti sv. Frančiška – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogoča srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako rekoč duhovno peš, da bi lahko vstopili skozi portal vere in srečali Boga, ki je drugačen od naših predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v ponižnosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslužje te svete noči in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri še posebej za vse tiste, ki morajo ta Božič preživeti v revščini, bolečini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal žarek Božje dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh večjih praznikov Cerkve: velike noči, vnebohoda, binkošti«. »Prvi del besedila nas s časovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v božjem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Ker se je rodil med popisom, je nato plačal cesarju prispevek tako, da je njegova navzočnost na svetu lahko prinesla večen mir«, in dodaja: »Čeprav je bil Jezus spočet v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hiša kruha'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jožefova zaročenka, toda otrok v njenem telesu je bil spočet brez moškega semena. Devica Marija je bila svetišče za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in človek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega človeštva, prvorojenec milosti«, »ki se je ponižal zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambrož. Sv. Beda nadalje pravi: »Jezus leži v jaslih povit v plenice in ne v škrlat s Tira«. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel našo slabotno človeško naravo, da bi nas pripeljal do naše prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Več cerkvenih očetov pravi, da »On leži v jaslih kot krma za tiste, ki se obnašajo kot živali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.

»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jožefa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambrož. Origen ob tem dodaja: »Kakor vsi pastirji čred, ki hodijo za njimi, tudi ti pastirji potrebujejo Kristusovo navzočnost. Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveličar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzočnosti Božjega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveličar ima dve čudežni rojstvi: 'Večno rojen iz Očeta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avguštin. Sv. Gregor Nazianški pa pravi: »Ko začne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaključi z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem poveže med sabo Jezusovo rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Božja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in človeštvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avguštin ob tem pravi: »Jezus je mož miru, celotno in popolno učlovečenje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v sledečo misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh večjih praznikov Cerkve: velike noči, vnebohoda, binkošti«. »Prvi del besedila nas s časovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v božjem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Čeprav je bil Jezus spočet v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hiša kruh'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jožefova zaročenka, toda otrok v njenem telesu je bil spočet brez moškega semena. Devica Marija je bila svetišče za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in človek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega človeštva, prvorojenec milosti«, »ki se je ponižal zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambrož. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel našo slabotno človeško naravo, da bi nas pripeljal do naše prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Več cerkvenih očetov pravi, da »On leži v jaslih kot krma za tiste, ki se obnašajo kot živali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.

»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jožefa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambrož. Origen ob tem dodaja: »Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveličar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzočnosti Božjega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveličar ima dve čudežni rojstvi: 'Večno rojen iz Očeta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avguštin. Sv. Gregor Nazianški pa pravi: »Ko začne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaključi z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem poveže med sabo Jezusovo rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Božja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in človeštvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avguštin ob tem pravi: »Jezus je mož miru, celotno in popolno učlovečenje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v sledečo misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.

Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar slišali, se slovesno začenja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni maši: apparuit – 'se je pojavil'. Ta beseda pomeni program, s katerim hoče Cerkev na kratko povzeti bistvo Božiča. Prej so ljudje na mnogotere načine govorili in delali človeške podobe Boga. Bog sam je na različne načine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni maši). Zdaj pa se je zgodilo nekaj več: On se je pojavil. Pokazal se je. Prišel je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je prišel med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko božično veselje: Bog se je pojavil. Ni več zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogoče zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vprašamo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne maše s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkrščanske dobe, ki so se spričo grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resnično 'razglašenje', 'epifanija', velika luč, ki nam je zasvetila: Bog je čista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe več v veri prepoznati Boga, sprašujejo, če je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resnično dobra ali pa je zlo enako močno in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih srečamo v našem svetu. »Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tolažilna gotovost, ki nam je dana za Božič.

Pri vseh štirih božičnih mašah bogoslužje navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Božič: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje se Močni Bog, Večni Oče. Pred nami je videnje, ki gre daleč preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji šibkosti močni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti večni Oče. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki luči' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo sežgana vsaka priganjaška palica, vsak vojaški škorenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omočeni plašč (prim. Iz 9,1.3-4).

Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta način se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporočilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno  na mnogih krajih in na številne načine ogroža nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganjaške palice in v kri namočeni plašči, kričimo Gospodu: Ti, močni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. Všeč nam je, da si otrok, všeč nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje še vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: pokaži svojo moč, o Bog. V tem našem času, v tem našem svetu daj, da bodo sežgali priganjaške palice, v kri namočene plašče in bobneče škornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem našem svetu.

Božič je razglašenje – razodetje Boga in njegove velike luči v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih palačah. Ko je Frančišek Asiški leta 1223 praznoval Božič v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razsežnost božične skrivnosti. Frančišek Asiški je Božič imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobožnostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otroško brbljal ljubke besede, kot nam poroča Tomaž Čelanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika noč: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za človeka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Frančišek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima središče v velikonočni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomočjo in po njegovem načinu verovanja zgodilo nekaj novega: Frančišek je v povsem novi globini odkril Jezusovo človeškost. To, da je bil človek, se je pokazalo najbolj očitno v trenutku, ko je bil Božji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in položen v jasli. Vstajenje predpostavlja učlovečenje. Božji Sin kot otrok, kot pravi človeški otrok – je globoko ganil srce asiškega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Božja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako rekoč dotaknemo Boga in ga pobožamo. Tako je bogoslužno leto dobilo drugo središče v prazniku, ki je predvsem praznik srca.

Vse to nima v sebi nič sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove človeške resničnosti se razodeva velika skrivnost vere. Frančišek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otroštvu jasna Božja ponižnost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v uboštvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – našo – ljubezen. Danes pa je Božič postal praznik trgovin, kjer zaslepljujoč blišč zasenči skrivnost Božje ponižnosti, ki nas vabi k ponižnosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko bleščečih fasad tega časa in za njimi našli otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo luč.

Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Frančišek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so nekoč živali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odrešenje duše in telesa meso žrtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje Čelanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti noči v Grecciu je Frančišek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel božični evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav srečanje z Božjo ponižnostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.

Kdor hoče dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil nekoč visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v svetišče, večinoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje zaščititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogočiti, da bi kdo na konju vstopil v božjo hišo. Kdor hoče vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem kaže globoka resnica, za katero hočemo, da se nas dotakne tudi to sveto noč. Če hočemo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odložiti moramo svoje lažne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogoča dojemati Božjo bližino. Slediti moramo notranji poti sv. Frančiška – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogoča srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako rekoč duhovno peš, da bi lahko vstopili skozi portal vere in srečali Boga, ki je drugačen od naših predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v ponižnosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslužje te svete noči in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri še posebej za vse tiste, ki morajo ta Božič preživeti v revščini, bolečini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal žarek Božje dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.

 

 

 

 

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). 'Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala' (Lk 2,9). Tako nam bogoslužje te svete božične noči predstavi Odrešenikovo rojstvo: kakor luč, ki prodira in razblini najgostejšo temo. Navzočnost Gospoda sredi njegovega ljudstva izbriše breme poraza in žalost suženjstva ter vzpostavi veselje in radost.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo na božično noč v baziliki sv. Petra v Rimu.

 

 

Tudi mi smo v tej blagoslovljeni noči v božjo hišo prišli skozi temo, ki objema zemljo, pri tem pa nas je vodil plamen vere, ki razsvetljuje naše korake, in nas je poživljalo upanje, da bomo našli »veliko luč«. Ko odpremo svoje srce, moremo tudi mi zreti čudež tega otroka-sonca, ki razsvetljuje obzorje in vzhaja z višave.

 

 

Izvor teme, ki objema svet, se izgublja v noči davnine. Pomislimo na temačni trenutek, ko je bil zagrešen prvi zločin v zgodovini človeštva, ko je Kajnova roka, zaslepljena od zavisti, do smrti potolkla brata Abela (prim. 1 Mz 4,8). Tako je bilo potekanje vekov zaznamovano z nasiljem, vojnami, sovraštvom, prevlado. Bog, ki je vse svoje pričakovanje položil v človeka, narejenega po svoji podobi, pa je čakal. Bog pa je čakal. Tako dolgo je čakal, da bi v neki točki moral obupati. Vendar pa se ni mogel odpovedati, ni se mogel izneveriti sebi (prim. 2 Tim 2,13). Zato je še dalje potrpežljivo čakal pred pokvarjenostjo ljudi in narodov. Božja potrpežljivost. Kako težko je razumeti, Božjo potrpežljivost do nas.

 

 

Na poti zgodovine nam luč, ki preganja temo, razodeva, da je Bog Oče in da je njegova potrpežljiva zvestoba močnejša od teme in pokvarjenosti. V tem je oznanilo božične noči. Bog ne pozna iskre jeze in nepotrpežljivosti; vedno je tam – kot oče iz prilike o izgubljenem sinu – in čaka, da že od daleč uzre sinovo vrnitev, vse dni potrpežljivo. Božja potrpežljivost.

 

 

Izaijeva prerokba napoveduje vzhod neizmerne svetlobe, ki prežene temo. Rodi se v Betlehemu in jo sprejmejo ljubeče Marijine roke, Jožefova naklonjenost, čudenje pastirjev. Ko so angeli pastirjem oznanili rojstvo Odrešenika, so to storili s temi besedami: »To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). »Znamenje« je ravno Božja ponižnost, Božja ponižnost, ki je pretirana do skrajnosti; to je ljubezen, s katero je tisto noč On privzel našo krhkost, naše trpljenje, naše stiske, naša hrepenenja in naše meje. Sporočilo, ki so ga vsi pričakovali, ki so ga vsi iskali v globinah svoje duše, ni nič drugega kot Božja nežnost: Bog, ki nas gleda z očmi, polnimi naklonjenosti, ki sprejema našo bedo, Bog, ki je zaljubljen v našo majhnost.

 

 

Ko to sveto noč zremo Dete Jezusa, ki se je ravnokar rodil in bil položen v jasli, smo povabljeni k premisleku. Kako sprejemamo Božjo nežnost? Ali pustim, da se me On dotakne, se mu pustim objeti ali pa mu preprečim, da bi se mi približal? »Toda saj iščem Gospoda,« bi lahko ugovarjali. In vendar ni najpomembnejše, da ga iščem, ampak da Njemu pustim, da me išče in najde ter poboža z ljubeznivostjo. To je vprašanje, ki nam ga Dete zastavlja že s svojo navzočnostjo: ali pustim Bogu, da me ima rad?

 

 

In še nekaj: smo dovolj pogumni, da z nežnostjo sprejmemo težke okoliščine in probleme človeka, ki je ob nas, ali pa imamo raje brezosebne rešitve, ki so morda celo učinkovite, a so brez evangeljske topline? Kako močno danes svet potrebuje nežnosti! Božja potrpežljivost, Božja bližina, Božja nežnost.

 

 

Kristjanov odgovor ne more biti drugačen od tistega, ki ga Bog daje na našo majhnost. Življenje se mora soočiti z dobroto, z milino. Ko se zavemo, da je Bog tako zaljubljen v našo majhnost, da je sam postal majhen, da bi nas bolje srečal, ne moremo, da mu ne bi odprli svojega srca in ga prosili: »Gospod, pomagaj mi, da bom tak kot ti, daj mi milost nežnosti v najtežjih življenjskih okoliščinah, daj mi milost bližine v vsaki potrebi, milost miline v slehernem sporu.«

 

 

Dragi bratje in sestre, v tej sveti noči se zazrimo v jaslice: tam je »ljudstvo, ki je hodilo v temí, zagledalo velíko luč« (Iz 9,1). Zagledalo jo je preprosto ljudstvo, pripravljeno sprejeti Božji dar. Nasprotno pa je niso videli prevzetni, napuhnjeni, tisti, ki postavljajo zakone po lastnih osebnih merilih, taki, ki si nadenejo držo zaprtosti. Glejmo jaslice in molímo, prosímo Devico in Mater: »O Marija, pokaži nam Jezusa!«

 

 

Homilija med polnočno sveto mašo, nedelja, 24. december 2017

 

 

»Marija »je rodila prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanje ni bilo prostora« (Lk 2,7). S tem preprostim, a jasnim izrazom nas popelje Luka v srce svete noči: Marija je rodila, dala na svetlo, Marija nam je dala Luč. Preprosta pripoved, da bi se potopili v dogodek, ki je za vselej spremenil našo zgodovino. Vse v tej noči postane vir upanja.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra.

 

 

Pojdimo v ozadje nekaterih vrstic. Odlok cesarja je Marijo in Jožefa obvezal, da sta šla na pot. Pustiti sta morala svojo rodbino, svoj dom, svojo deželo in se odpraviti na potovanje, da bi se popisala. To popotovanje nikakor ni bilo udobno niti lahko za mladi par, ki je bil na tem, da dobi otroka: doletela jih je obveza, da zapustijo svojo deželo. V srcu sta bila polna upanja in prihodnosti zaradi otroka, ki je bil na tem, da pride; njuni koraki pa so bili težki zaradi negotovosti in nevarnosti, ki spremljajo tiste, ki morajo zapustiti svoj dom.

 

 

Potem pa sta se še soočala z verjetno najtežjo rečjo: prišla sta v Betlehem in izkusila, da je to dežela, ki ju ni pričakovala, dežela, kjer zanju ni bilo prostora.

 

 

In prav tam, v tej resničnosti, ki je bila izziv, nam je Marija podarila Emanuela. Božji Sin se je moral roditi v hlevu, ker njegovi niso imeli prostora zanj. »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). In tam … sredi teme nekega mesta, ki nima prostora za tujca, ki prihaja od daleč, sredi teme mesta, ki je v polnem vrvežu in za katero se zdi, da bi se v tem primeru hotelo zgraditi tako, da drugemu obrne hrbet, prav tam se prižge revolucionarna iskra Božje nežnosti. V Betlehemu se je naredila drobna razpoka za tiste, ki so izgubili deželo, domovino, sanje; celo za tiste, ki so popustili zadušljivosti, ki jo povzroča vase zaprto življenje.

 

 

V Jožefovih in Marijinih korakih se skriva toliko korakov. Vidimo sledi celih družin, ki so prisiljene oditi. Vidimo sledove milijonov ljudi, ki se ne odločajo za odhod, ampak so prisiljeni k ločitvi od dragih, in so izgnani iz svojih dežel. V mnogih primerih ta odhod sicer napolnjuje upanje, napolnjuje prihodnost; v mnogih drugih primerih pa ima ta odhod eno samo ime: preživetje. Preživeti dežurne herode, ki jim za vsiljevanje svoje oblasti in množenje bogastva ni noben problem preliti nedolžno kri.

 

 

Marija in Jožef, za katera ni bilo prostora, sta prva objela Njega, ki prihaja vsem nam podelit potrdilo o državljanstvu. Njega, ki v svojem uboštvu in majhnosti razkrinkava in razglaša, da sta prava oblast in pristna svoboda tisti, ki počastita in podpirata krhkost najšibkejših.

 

 

To noč je Tisti, ki ni imel prostora za rojstvo, oznanjen tistim, ki niso imeli prostora za mizo in na ulicah mesta. Pastirji so prvi naslovljenci tega Veselega oznanila. Zaradi svojega dela so to bili ljudje, ki so morali živeti na robu družbe. Njihov način življenja in kraji, kjer so morali prebivati, so jim onemogočali izpolnjevati vsa obredna določila verskega očiščevanja in so jih zato imeli za nečiste. Njihova koža, njihove obleke, vonj, govorica in izvor so jih izdajali. Vse na njih je zbujalo nezaupanje. To so ljudje, ki se jim je treba na daleč ogniti, ki zbujajo strah; imeli so jih za pogane sredi vernikov, za grešnike sredi pravičnih, tujce med državljani. Njim – poganom, grešnikom in tujcem – angel reče: »Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11).

 

 

Glejte, to noč smo povabljeni, da si prav to veselje med seboj podelimo, ga praznujemo in oznanjamo. Veselje, s katerim je Bog v svojem neskončnem usmiljenju objel nas, pogane, grešnike in tujce, in nas dreza, da tudi mi storimo enako.

 

 

Vera te noči nas vodi k temu, da prepoznavamo Božjo navzočnost v vseh okoliščinah, kjer se nam zdi, da je odsoten. On pa biva tolikokrat neprepoznan v nadležnem obiskovalcu, ki hodi po naših mestih, po naših četrtih, se vozi z našimi avtobusi, trka na naša vrata.

 

 

Prav ta vera nas priganja, da damo prostor novi družbeni iznajdljivosti, da se ne bojimo preizkušati novih oblik odnosov, kjer ni nikomur treba čutiti, da nima prostora na tem svetu. Božič je čas, ko naj spremenimo moč strahu v moč ljubezni, v moč za novo iznajdljivost ljubezni. Ljubezni, ki se ne navadi na krivico, kot da bi bila ta nekaj naravnega, ampak ima pogum, da sredi napetosti in sporov postane »hiša kruha«, dežela gostoljubja. Na to nas je spomnil sv. Janez Pavel II.: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« (Homilija pri maši ob začetku ponitifikata, 22. 10. 1978).

 

 

V betlehemskem Detetu nam prihaja naproti Bog, da bi nas naredil za nosilce glavne vloge v življenju, ki nas obdaja. Ponuja se, da bi ga vzeli v naročje, da bi ga dvignili in objeli. Kajti v Njem se ne bojimo vzeti v naročje, dvigniti in objeti žejnega, tujca, golega, bolnika, jetnika (prim. Mt 25,35-36). »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« V tem Otroku nas Bog vabi, da se napolnimo z upanjem. Vabi nas, naj postanemo čuvarji za mnoge, ki so omagali pod težo obupa, ki se rojeva pred tolikimi zaprtimi vrati. V tem Otroku nam Bog daje glavno vlogo v svoji gostoljubnosti.

 

 

Ganjeni smo od veselja zaradi tvojega daru, malo betlehemsko Dete, zato te prosimo, naj nas tvoj jok predrami iz naše brezbrižnosti, naj odpre naše oči pred trpečimi. Tvoja nežnost naj prebudi naše čutenje in nam da občutiti, da smo povabljeni, naj te prepoznamo v vseh tistih, ki prihajajo v naša mesta, v naše zgodbe, v naša življenja. Tvoja revolucionarna nežnost naj nas prepriča, da bomo začutili, kako smo povabljeni, da si naložimo upanje in nežnost našega ljudstva.

To noč se uresniči velika Izaijeva prerokba: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iz 9,5).

Sin nam je dan. Pogosto se sliši, da je največje veselje v življenju rojstvo otroka. Gre za nekaj izrednega, ki vse spremeni, sproži nepričakovane življenjske sile in premosti napore, nevšečnosti in prebedete noči, saj prinaša nepopisno srečo, pred katero ni nič več težko. Božič je takšen: Jezusovo rojstvo je novost, ki nam vsako leto omogoča, da se notranje prerodimo, da najdemo v Njem moč za soočanje vsakršne preizkušnje. Da, saj je njegovo rojstvo za nas: zame, zate, za vsakogar. Za je beseda, ki se ponavlja v tej sveti noči: »Dete je rojeno za nas,« je prerokoval Izaija; »Danes se je za nas rodil Zveličar«, smo ponavljali v psalmu; »Jezus je dal sam sebe za nas« (Tit 2,14), je razglasil sveti Pavel; in angel je v evangeliju oznanil: »Danes se  je za vas rodil Zveličar« (Lk 2,11).

Vendar pa kaj nam želi povedati ta beseda, za nas? Da Božji Sin, ki je blagoslovljen po svoji naravi, prihaja, da bi nas naredil za otroke, blagoslovljene po milosti. Da, Bog prihaja na svet kot otrok, da bi nas naredil za Božje otroke. Kakšen čudovit dar! Danes Bog v nas vzbuja začudenje in vsakemu izmed nas pravi: »Ti si nekaj čudovitega.« Sestra, brat, ne izgubi poguma. Imaš skušnjavo, da bi se čutil zgrešenega? Bog ti pravi: »Ne, si moj otrok!« Ali imaš občutek, da ne boš uspel, bojazen, da si neprimeren, te je strah, da ne boš prišel iz tunela? Bog ti pravi: »Pogum, jas sem s teboj.« Tega ti ne pravi z besedami, ampak tako, da postane otrok, kakor ti, in zate, da bi te spomnil na izhodiščno točko vsakega tvojega prerojenja: da se prepoznaš Božjega sina, Božjo hčer. To je neuničljiva srčika našega upanja, žareče jedro, ki drži pokonci bivanje: pod vsemi našimi lastnostmi in pomanjkljivostmi, močnejše od ran in polomij preteklosti, strahov in zaskrbljenosti za prihodnost, obstaja ta resnica: smo ljubljeni otroci. In ljubezen Boga do nas ni in nikoli ne bo odvisna od nas: je zastonjska ljubezen, čista milost. Nocoj, nam je dejal sveti Pavel, »se je razodela Božja milost«. (Tit 2,11) Nič drugega ni bolj dragoceno. 

Sin nam je dan. Oče nam ni dal neke stvari, ampak svojega edinorojenega Sina, ki je vse njegovo veselje. In vendar, če gledamo na človekovo nehvaležnost Bogu in na krivico do tolikih naših bratov, nam pride dvom: ali je Gospod storil prav, da nam je podaril tako veliko, je dobro, da še vedno goji zaupanje v nas? Ali nas ne precenjuje? Da, precenjuje nas, in to zato, ker nas na smrt ljubi. Ne more, da nas ne bi ljubil. Takšen je, tako drugačen je od nas. Vedno nas ima rad, bolj rad, kot moremo imeti mi radi same sebe. To je njegova skrivnost, da vstopi v naše srce. Bog ve, da je edini način za to, da nas reši, da nas ozdravi odznotraj, ta, da nas ljubi. Ve, da se poboljšamo le, če sprejmemo njegovo neutrudno ljubezen, ki se ne spreminja, ampak nas spreminja. Le Jezusova ljubezen preoblikuje življenje, ozdravlja najgloblje rane, osvobaja iz začaranih krogov nezadovoljstva, jeze in pritoževanja. 

Sin nam je dan. V revnih jaslih temnega hleva je prav Božji Sin. Porodi se še eno vprašanje: zakaj je prišel na svet ponoči, brez primernega bivališča, v revščini in zavračanju, ko pa je zaslužil, da bi se rodil kot največji kralj v najlepši palači? Zakaj? Da bi razumeli, do kod ljubi naš človeški položaj: do tam, da se s svojo konkretno ljubeznijo dotakne naše največje bede. Božji Sin je je rodil zavržen, da bi nam povedal, da je vsak, ki je zavržen, Božji otrok. Prišel je na svet, kakor pride na svet otrok, šibak in krhek, zato, da bi mi mogli z nežnostjo sprejeti svoje krhkosti. In odkriti eno pomembno stvar: kakor v Betlehemu, tako tudi z nami, Bog rad dela velike stvari preko naše revščine. Vse naše zveličanje je položil v hlevske jasli in se ne boji naše revščine: dopustimo, da njegovo usmiljenje preoblikuje našo bedo.

Poglejte, to pomeni, da je Sin rojen za nas. Vendar pa obstaja še en za, o katerem govori angel pastirjem: »To bo za vas znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). To znamenje, Dete v jaslih, je tudi za nas, da bi se v življenju prav usmerjali. V Betlehemu, ki pomeni »Hiša kruha«, je Bog v jaslih, kakor da bi nas spomnil, da za življenje potrebujemo Njega tako kot kruh, ki ga jemo. Dopustiti moramo, da gre skozi nas njegova ljubezen, ki je zastonjska, neutrudna, konkretna. Kolikokrat pa namesto tega, lačni zabave, uspeha in posvetnosti, življenje hranimo s hrano, ki ne nasiti in pušča notranjo praznino! Gospod se je preko preroka Izaija pritoževal, da medtem ko vol in osel poznata svoje jasli, mi, njegovo ljudstvo, ne poznamo Njega, izvira našega življenja (prim. Iz 1,2-3). Res je: nenasitni imetja se zaganjamo v mnoge jasli nečimrnosti in pozabljamo na betlehemske jasli. Tiste jasli, ki so izpraznjene vsega in polne ljubezni, učijo, da je življenjska hrana to, da dopustimo, da nas Bog ljubi, ter da ljubimo druge. Jezus nam daje zgled: On, Božja Beseda, je novorojenček; ne govori, ampak podari življenje. Mi pa veliko govorimo, vendar pa smo pogosto nepismeni v dobroti.

Sin nam je dan. Kdor ima majhnega otroka, ve, koliko ljubezni in potrpežljivosti je potrebno. Treba ga je hraniti, negovati, umivati, skrbeti za njegovo krhkost in njegove potrebe, ki jih je pogosto težko razumeti. Otrok daje občutek ljubljenosti, vendar pa prav tako tudi uči ljubiti. Bog se je rodil kot otrok zato, da bi nas spodbudil, da bi skrbeli za druge. Njegov nežen jok nam daje razumeti, kako nepotrebne so mnoge naše kaprice. Njegova neoborožena in razorožujoča ljubezen nas spominja, da čas, ki ga imamo na razpolago, ni za to, da bi se smilili samim sebi, ampak da bi tolažili solze tistih, ki trpijo. Bog se nastani blizu nas, reven in pomoči potreben, da bi nam povedal, da bomo s tem, ko bomo služili ubogim, ljubili Njega. Od nocoj dalje je, kakor je zapisala neka pesnica, »Božje bivališče poleg mojega. Notranja oprema je ljubezen.« (E. Dickinson, Poems, XVII)

Sin nam je dan. Ti, Jezus, Sin, si tisti, ki me storiš za otroka. Ti me ljubiš takšnega, kot sem, ne kot sanjam, da sem. Ko objamem Tebe, Otroka v jaslicah, ponovno objamem svoje življenje. Ko sprejmem Tebe, Kruh življenja, želim tudi jaz podariti svoje življenje. Ti, ki me rešuješ, nauči me služiti. Ti, ki me ne puščaš samega, pomagaj mi tolažiti tvoje brate, saj so od nocoj dalje vsi moji bratje.

 

 

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Izaijeva prerokba nam ne neha zbujati ganjenosti, še posebej, ko jo poslušamo pri bogoslužju božične noči. In ne gre samo za nekaj čustvenega in sentimentalnega; gane nas, ker izreka globoko resnico o tem, kar smo. Smo ljudstvo, ki potuje, okrog nas – in tudi v nas – pa je tema in luč. In v tej noči se, medtem ko duh teme ovija svet, obnavlja dogodek, ki nas vedno očara in preseneča: ljudstvo, ki potuje, vidi veliko luč. Luč, ki nas pripravi do tega, da premislimo o tej skrivnosti: skrivnosti poti in videnja.

Potovanje. Ta beseda usmeri naše misli na potekanje zgodovine, na dolgo pot zgodovine zveličanja, ki se začenja pri Abrahamu, našem očetu v veri, ki ga je Gospod nekega dne poklical, naj odide iz svojega kraja, da bi šel proti deželi, ki mu jo bo on pokazal. Odtlej smo verniki označeni kot ljudstvo, ki potuje proti obljubljeni deželi. Gospod vedno spremlja to zgodovino! Vedno je zvest svoji pogodbi in svojim obljubam. »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). Na strani ljudstva pa se izmenjujejo trenutki luči in teme, zvestobe in nezvestobe, pokorščine in upora; trenutki potujočega ljudstva in trenutki blodečega ljudstva.

Tudi v naši osebni zgodovini se izmenjujejo svetli in temni trenutki, svetlobe in sence. Če ljubimo Boga in brate, potujemo v luči, če pa se naše srce zapre, če v nas prevladajo napuh, laž in iskanje lastnih koristi, tedaj se spusti tema v nas in okrog nas. »Kdor pa sovraži svojega brata«, piše apostol Janez, »je v temi, hodi v temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči« (1 Jn 2,11). Potujoče ljudstvo je ljudstvo, ki roma in noče biti blodeče ljudstvo.

Luč. V tej noči pa kot pramen prejasne luči odmeva apostolovo oznanilo: »Razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem« (Tit 2,11).

Milost, ki se je razodela na svetu, je Jezus, rojen iz Device Marije, pravi človek in pravi Bog. On je prišel v našo zgodovino, z nami je delil pot. Prišel je, da nas osvobodi iz teme in nam da luč. V njem se je razodela Očetova milost, usmiljenje, nežnost: Jezus je Ljubezen, ki je meso postala. Ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja in zgodovine, ki je med nami postavil svoj šotor.

Šotor. Pastirji so prvi videli ta »šotor«, prvi prejeli oznanilo o Jezusovem rojstvu. Bili so prvi, ker so bili med zadnjimi, odrinjeni na rob. Bili so prvi, ker so bdeli v noči in stražili svoje črede. Pravilo romarjev je, da bdijo. In oni so to počeli. Z njimi se ustavimo pred otrokom, ustavimo se v molku. Z njimi se zahvalimo Gospodu, da nam je dal Jezusa in z njihovo naj se dvigne iz globine srca tudi naša hvalnica njegovi zvestobi: »Slavimo te, Gospod Bog Najvišji, ki so se ponižal za nas. Ti si neizmeren, pa si postal majhen,; bogat si, pa si postal ubog; si vsemogočen, pa si postal šibek«.

Evangeljsko veselje. V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi, tako nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi. Gospod nam ponavlja: »Ne bojte se!« (Lk 2,10), kakor so rekli angeli pastirjem. In tudi jaz vam ponavljam: Ne bojte se! Naš Oče je potrpežljiv, ljubi nas, daje nam Jezusa, da nas bo vodil po poti proti obljubljeni deželi. On je luč, ki razsvetljuje temo. On je usmiljenje. Naš Oče vedno odpušča. On je naš mir. Amen.

»Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11). Te besede apostola Pavla razodevajo skrivnost te svete noči: razodela se je Božja milost, njegov zastonjski dar; v otroku, ki nam je dan, se udejanji Božja ljubezen do nas.

To je noč slave, tiste slave, ki so jo oznanjali angeli v Betlehemu in ki jo oznanjamo mi danes po vsem svetu. To je noč veselja, ker je od danes pa na veke Bog, Večni, Neskončni - Bog z nami. Ni daleč, ni nam ga treba iskati po nebesnih orbitah ali v kaki mistični ideji; blizu je, postal je človek in se ne bo nikoli naveličal naše človeškosti, ki si jo je privzel. To je noč luči: tista luč, ki jo je napovedal Izaija (prim. Iz 9,1), da bo razsvetlila tiste, ki hodijo po temačni deželi, je zasvetila in je obdala betlehemske pastirje (prim. Lk 2,9).

Pastirji preprosto odkrijejo, da »dete nam je rojeno« (Iz 9,5), in razumejo, da se vsa ta slava, vse to veselje, vsa tista luč zjedrijo v eni sami točki, v tistem znamenju, ki jim ga je nakazal angel: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). To je od zmeraj znamenje, po katerem najdemo Jezusa. Ne le tedaj, ampak tudi danes. Če hočemo praznovati pravi Božič, se zazrimo v to znamenje: krhka preprostost malega novorojenca, nežnost njegovega ležanja, milina plenic, ki ga ovijajo. Tam je Bog.

S tem znamenjem nam evangelij razkriva protislovje: govori o cesarju, o upravitelju, o pomembnežih tistega časa, toda Bog se ne ponavzoči pri njih; ne pojavi se v plemiški dvorani kraljeve palače, ampak v uboštvu hleva; ne v blišču sijajnega videza, ampak v preprostosti življenja; ne v oblasti, ampak v majhnosti, ki preseneča. Če ga hočemo srečati, moramo tja, kjer je on. Treba se je skloniti, se ponižati, postati majhni. Otrok, ki se rodi, nas izziva; kliče nas k temu, da opustimo minljive utvare in se obrnemo k bistvenemu, da se odpovemo svojim nenasitnim zahtevam, da zapustimo večno nezadovoljstvo in žalost, ker nam bo vedno kaj manjkalo. Dobro nam bo delo, če pustimo te reči in v preprostosti Boga-otroka najdemo mir, veselje, smisel življenja.

Pustimo, da nas otrok iz jasli izzove, pustimo pa se izzvati tudi otrokom, ki danes niso položeni v zibko in jih ne božata materina in očetova ljubezen, ampak ležijo v umazanih »zasilnih jaslih«: v podzemnih zakloniščih, da bi se rešili pred bombardiranji, po pločnikih velemest, na dnu barke, prenatovorjene z migranti. Pustimo se izzvati otrokom, ki jim ne pustijo, da bi se rodili, otrokom, ki jokajo, ker ni nikogar, ki bi potešil njihovo lakoto, otrokom, ki v rokah ne držijo igračk, ampak orožje.

Skrivnost Božiča, ki je luč in slava, izziva in pretresa, ker je to skrivnost upanja in žalosti obenem. S seboj prinaša okus žalosti, ker ljubezen ni sprejeta, ker je življenje zavrženo. Tako se je zgodilo Jožefu in Mariji, ki sta našla zaprta vrata in sta položila Jezusa v jasli, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (v. 7). Jezus se je rodil zavrnjen od nekaterih in v brezbrižnosti še večih. Tudi danes lahko obstaja taka brezbrižnost, ko postane Božič praznik, kjer smo glavni mi, ne pa on, ko luči trgovine zasenčijo Božjo luč, ko se poganjamo za darili in ostajamo brezčutni za odrinjene na rob.

Toda Božič ima predvsem okus po upanju, ker kljub naši temi Božja luč sije. Njegova nežna luč ne plaši. Bog, ki je zaljubljen v nas, nas privlači s svojo nežnostjo, ko se med nami rodi ubog in krhek, kot eden od nas. Rodi se v Betlehemu, kar pomeni »hiša kruha«. Videti je, da je s tem hotel reči, da se rojeva kot kruh za nas. Zaživi, da bi nam dal svoje življenje; prihaja na naš svet, da bi nam prinesel svojo ljubezen. Ne prihaja, da bi goltal in ukazoval, pač pa da bi hranil in služil. Tako obstaja neposredna vez med jaslicami in križem, kjer bo Jezus razlomljeni kruh; to je neposredna vez ljubezni, ki se podarja in nas rešuje, ki daje luč našemu življenju, mir našim srcem.

To so v tisti noči razumeli pastirji, ki so bili med obrobnimi tistega časa. Toda v Božjih očeh ni nihče odrinjen na rob; prav oni so bili božični povabljenci. Kdor je bil prepričan vase, samozadosten, je ostal doma med svojimi stvarmi; pastirji pa »so pohiteli« (Lk 2,16) in se niso obotavljali. Tudi mi se to noč pustimo izzvati in poklicati Jezusu, pojdimo k njemu z zaupanjem, začenši s tem, v čemer se čutimo odrinjene na rob, začenši s svojimi omejenostmi, začenši s svojimi grehi. Pustimo, da se nas dotakne nežnost, ki rešuje. Približajmo se Bogu, ki se bliža, ustavimo se in si poglejmo jaslice, zamislimo si Jezusovo rojstvo: luč, mir, največje uboštvo in zavrnjenost. Vstopimo v resnični Božič s pastirji, prinesimo Jezusu to, kar smo, svoje obrobnosti, svoje nezaceljene rane, svoje grehe. Tako bomo v Jezusu okusili pravega duha Božiča: lepoto ljubljenosti od Boga. Z Marijo in Jožefom stojimo pred jaslimi, pred Jezusom, ki se rojeva kot kruh za moje življenje. Ko zremo njegovo ponižno in neskončno ljubezen, mu preprosto recimo: hvala, ker si storil vse to zame.

»Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba« (Iz 9,1). Ta prerokba iz prvega berila se je uresničila v evangeliju: medtem ko so pastirji ponoči bdeli na svojih pašnikih, »jih je obsijala Gospodova slava« (Lk 2,9).

V zemeljski noči se je pojavila luč z neba. Kaj pomeni ta luč, ki se je pojavila v temini? Odgovor nam namigne apostol Pavel, ki nam je rekel: »Razodela se je Božja milost.« Božja milost, »ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11), je to noč obdala svet.

Kaj pa je ta milost? To je Božja ljubezen, ljubezen, ki preobrazi življenje, obnovi zgodovino, osvobodi od zla, vlije mir in veselje. To noč se nam je pokazala Božja ljubezen: to je Jezus. V Jezusu je Najvišji postal majhen, da bi ga lahko vzljubili. V Jezusu je Bog postal otrok, da bi se nam pustil objeti. Toda še se lahko vprašamo, zakaj sv. Pavel Božji prihod na svet imenuje »milost«? Da nam pove, kako je povsem zastonj. Medtem ko je videti, da tu, na zemlji, vse sledi logiki »daj – dam«, pa Bog prihaja zastonj. Njegova ljubezen ni naprodaj; nič nismo storili, da bi si jo zaslužili in nikoli je ne bomo mogli poplačati.

Razodela se je Božja milost. To noč se zavemo, da je On, medtem ko mi nismo bili v višavah, za nas postal majhnost; medtem ko smo hodili po svojih opravkih, je On prišel med nas. Božič nas spominja, da Bog še vedno ljubi vsakega človeka, tudi najslabšega. Meni, tebi, vsakemu od nas danes govori: »Ljubim te in te bom vedno ljubil. Dragocen si v mojih očeh.« Bog te ne ljubi, ker pravično misliš in se lepo vedeš; ljubi te in to je to. Njegova ljubezen je brezpogojna, ni odvisna od tebe. Lahko se motiš v svojem mišljenju, lahko si si marsikaj izmislil, a Gospod te ne neha imeti rad. Kolikokrat mislimo, da nam je Bog dober, če smo mi dobri, in da nas kaznuje, če smo hudobni. Ni tako. Tudi v naših grehih nas še vedno ljubi. Njegova ljubezen se ne menja, ni zamerljiv; zvest je, potrpežljiv je. Glejte, to je dar, ki ga najdemo na Božič: presenečeni odkrijemo, da je Gospod vsa mogoča zastonjskost. Njegova slava nas ne oslepi s svojim bleskom, njegova navzočnost nas ne prestraši. Rodi se ubog, brez vsega, da bi nas osvojil z bogastvom svoje ljubezni.

Razodela se je Božja milost. Milost je sinonim za milino, lepoto. To noč v lepoti Božje ljubezni odkrivamo tudi svojo lepoto, ker smo Božji ljubljenci. V dobrem in v hudem, v zdravju in v bolezni, srečni ali žalostni smo v njegovih očeh vedno lepi; ne zaradi tega, kar delamo, ampak zaradi tega, kar smo. V nas je neuničljiva, nedotakljiva lepota, lepota, ki je ni mogoče ukiniti, ki je jedro našega bitja. Danes nas Bog spominja na to, ko z ljubeznijo jemlje našo človeškost, jo vzame za svojo, se z njo »poroči« za vedno.

»Veliko veselje«, ki je to noč oznanjeno pastirjem, je resnično »za vse ljudi«. V teh pastirjih, ki zagotovo niso bili svetniki, smo navzoči tudi mi s svojimi krhkostmi in slabostmi. Kakor je Bog poklical njih, tako kliče tudi nas, ker nas ljubi. In v nočeh našega življenja tudi nam – kakor njim – govori: »Ne bojte se« (Lk 2,10). Korajža velja, ne zapravite zaupanja, ne izgubite upanja, ne mislite, da ljubiti pomeni izgubljati čas. To noč je ljubezen premagala strah, pojavilo se je novo upanje, blaga Božja luč je premagala temo človeškega zasmeha. Človeštvo, Bog te ljubi in je zate postal človek, nisi več samo!

Dragi bratje in sestre, kaj naj storimo vpričo te milosti? Samo eno: sprejmimo dar. Preden gremo iskat Boga, pustimo, da nas on išče. Naj nam ne bodo za izhodišče naše sposobnosti, ampak njegova milost, ker je on, Jezus, naš Zveličar. Zazrimo se v Dete in se pustimo obdati z njegovo nežnostjo. Ne bomo več našli izgovorov, da bi se mu ne pustili ljubiti: češ da gre v življenju vse narobe, češ da Cerkev ne deluje, češ da v svetu to ne gre; vsi ti izgovori bodo odpadli. Stopili bodo v ozadje, saj vpričo Jezusove nore ljubezni, ljubezni, ki je je ena sama nežnost in bližina, ni izgovorov. Vprašanje, ki se nam zastavlja za Božič, je: »Ali pustim, da me Bog ljubi? Ali se prepuščam njegovi ljubezni, ki me prihaja rešit?«

Tako velik dar si zasluži prav tako veliko hvaležnost. Sprejeti milost pomeni, da se znamo zahvaliti. Naše življenje pa često poteka daleč od hvaležnosti. Danes je ravno pravi dan, da se približamo tabernaklju, jaslicam, da rečemo hvala, hvala. Sprejmimo dar, to je Jezusa, da potem sami postanemo dar kakor Jezus. Postati dar pomeni, da damo življenju smisel. To pa je najboljši način, kako spremeniti svet: mi se spremenimo, Cerkev se spremeni, zgodovina se spremeni, ko nehamo spreminjati druge, ampak spremenimo sebe tako, da iz svojega življenja napravimo dar.

Prav to nam kaže Jezus to noč: ni spremenil zgodovine ne s prisilo niti z močjo besed, ampak z darom svojega življenja. Ni čakal, da bi mi postali dobri, da bi nas ljubil, ampak se nam je zastonj podaril. Tudi mi ne čakajmo, da bližnji postane dober, da bi ga potem imeli radi, da Cerkev postane popolna, da bi jo potem ljubili, da nas drugi cenijo, da bi jim potem služili. Začnimo pri sebi. To pomeni sprejeti dar milosti. In svetost ni nič drugega kot ohranjati to zastonjskost.

Ljubka legenda pripoveduje, da so ob Jezusovem rojstvu pastirji pritekli k votlini z raznimi darili. Vsak je nosil, kar je imel, eden sadove lastnega dela, drug kaj dragocenega. Medtem ko so se vsi razdajali v velikodušnosti, pa je bil tam pastir, ki ni imel ničesar. Bil je nadvse ubog, ničesar ni imel, kar bi podaril. Medtem ko so drugi tekmovali, ko so poklanjali darove, je osramočen stal od daleč. V nekem hipu sta se sv. Jožef in Marija znašla v težavi: kako bosta sprejela vse te darove? Še posebej Marija, ki je morala držati Dete. Ko je torej videla pastirja s praznimi rokami, mu je pomignila, naj se približa. In položila mu je Jezusa v naročje. Ko ga je ta pastir sprejel, se je zavedel, da ima v rokah največji dar v zgodovini. Gledal je svoje roke, tiste roke, ki so se mu zdele vedno prazne: postale so zibka za Boga. Čutil je, kako je ljubljen, premagal je sram in začel kazati Jezusa še drugim, ker ni mogel zadržati zase daru nad vsemi darovi.

Dragi brat, draga sestra, če se ti zdi, da so tvoje roke prazne, če vidiš, da je tvoje srce prazno ljubezni, je ta noč kot nalašč zate. Razodela se je Božja milost, da zasije v tvojem življenju. Sprejmi jo in v tebi bo svetila božična luč.

Kaj ta noč še vedno govori našim življenjem? Po dveh tisočletjih od Jezusovega rojstva, po mnogih božičih, ki smo jih praznovali med okraski in darili, po tolikšnem potrošništvu, ki je ovil skrivnost, ki jo obhajamo, obstaja nevarnost: o božiču vemo marsikaj, pozabljamo pa njegov pomen. Kako torej znova odkriti pomen božiča? Predvsem pa, kam naj ga gremo iskat? Zdi se, da je evangelij o Jezusovem rojstvu napisan ravno zato, da nas prime za roko in nas vrne tja, kamor hoče Bog. Pojdimo za evangelijem.

Začne se namreč s stanjem, ki je podobno našemu. Vsi so prevzeti in prezaposleni s pomembnim dogodkom, z velikim popisom prebivalstva, ki je zahteval veliko priprav. V tem smislu je bilo tedanje ozračje podobno temu, ki nas ovija danes za božič. Vendar se evangelijska pripoved odmakne od tega posvetnega scenarija. Hitro prekine predstavitev, da bi uokviril neko drugo resničnost, pri kateri vztraja. Zadrži se pri majhnem, na videz nepomembnem predmetu, ki ga omeni kar trikrat in h kateremu se bližajo junaki zgodbe: najprej Marija, ki Jezusa položi »v jasli« (Lk 2,7); potem angeli, ki oznanjajo pastirjem »dete, v plenice povito in položeno v jasli« (v. 12); potem pa pastirji, ki najdejo »dete, položeno v jasli« (v. 16). Jasli: za ponovno odkritje smisla božiča je treba pogledati tja. Toda zakaj so jasli tako pomembne? Ker so znamenje, in to ne naključno, s katerim Kristus vstopa na prizorišče sveta. So manifest, s katerim se predstavi, so način, na katerega se Bog rodi v zgodovini, da bi prerodil zgodovino. Kaj nam torej hoče povedati preko jaslic? Preko jaslic nam želi Bog povedati vsaj tri stvari: bližina, revščina in konkretnost.

1. Bližina. Jasli služijo temu, da hrano približajo ustom, da se lahko hitreje zaužije. Na ta način lahko simbolizirajo neki vidik človeštva: požrešnost v zauživanju. Kajti medtem ko živali v hlevu uživajo hrano, ljudje na svetu, lačni moči in denarja, uživajo tudi svoje bližnje, svoje brate. Koliko vojn! In na koliko krajih sta dostojanstvo in svoboda še vedno poteptana! In vedno so poglavitne žrtve človeške požrešnosti krhki, šibki. Tudi v tem božiču človeštvo, ki je nenasitno denarja, oblasti in užitka, ne da prostora, tako kakor je bilo za Jezusa (prim. v. 7), manjšim, tolikim nerojenim, ubogim, pozabljenim. Predvsem mislim na otroke, ki jih požirajo vojne, revščina in krivice. Jezus pa prihaja ravno tja, otrok v jaslih zavrženosti in odklanjanja. V njem, v Betlehemskem otroku, je vsak otrok. In v njem je povabilo, naj na življenje, politiko in zgodovino gledamo z očmi otrok.

V jaslih zavračanja in neudobnosti se Bog prilagodi. Tja pride, ker je tam problem človeštva, brezbrižnost, ki jo rojeva pogoltna naglica po posedovanju in uživanju. Kristus se rodi tam in v tistih jaslih ga odkrijemo kot bližnjega. Pride tja, kjer se požira hrana, da bi postal naša hrana. Bog ni oče, ki žre svoje otroke, ampak Oče, ki nas v Jezusu naredi za svoje otroke in nas hrani z nežnostjo. Pride, da bi se dotaknil našega srca in nam povedal, da je ljubezen edina sila, ki spreminja tok zgodovine. Ne ostaja oddaljen in mogočen, ampak postane bližnji in ponižen. On, ki je sedel v nebesih, se pusti položiti v jasli.

Brat, sestra, Bog se ti v tej noči približa, ker mu je mar zate. Iz jasli ti kot hrana za tvoje življenje pravi: »Če čutiš, da so te dogodki iztrošili, če te razžirata občutek krivde in nesposobnosti, če si lačen pravičnosti, sem jaz, Bog, s teboj. Vem, kaj doživljaš, to sem izkusil v tistih jaslih. Poznam tvojo bedo in tvojo zgodovino. Rodil sem se, da bi ti povedal, da sem ti blizu in da ti bom vedno blizu.« Božične jasli, prvo sporočilo Boga otročka, nam pravijo, da je On z nami, nas ljubi, nas išče. Pogum, ne pustite se premagati strahu, vdanosti, obupu. Bog se rodi v jaslih, da bi se ti prerodil ravno tam, kjer si mislil, da si se dotaknil dna. Ni zla in ni greha, iz katerega te Jezus ne želi in ne more rešiti. Božič pomeni, da je Bog blizu. Naj se ponovno rodi zaupanje!

2. Betlehemske jasli nam poleg bližine govorijo tudi o uboštvu. Okoli jasli namreč ni veliko: podrast, nekaj živali in malo drugega. Ljudje so bili na toplem v gostiščih, ne v mrzlem hlevu nekega prebivališča. Jezus pa se rodi tam in jasli nas spominjajo, da okoli sebe ni imel drugega kot tiste, ki so ga imeli radi: Marijo, Jožefa in pastirje. Vsi so bili revni ljudje, ki pa sta jim bila skupna naklonjenost in začudenje, ne bogastvo in velike možnosti. Revne jasli torej pokažejo resnično bogastvo življenja: ne denar in oblast, ampak odnosi in ljudje.

Prva oseba, prvo bogastvo je Jezus. Toda ali želimo biti ob njem? Se mu približamo, ljubimo njegovo uboštvo? Ali raje ostajamo lagodni v svojih koristih? Predvsem pa, ali ga obiskujemo tam, kjer je, torej v revnih jaslih našega sveta? On je tam. Mi pa smo poklicani, da bi bili Cerkev, ki časti ubogega Jezusa in služi Jezusu v ubogih. Kot je dejal neki sveti škof: »Cerkev podpira in blagoslavlja napore za spremembo krivičnih struktur in postavlja samo en pogoj: da so družbene, gospodarske in politične spremembe polne pristne koristi za uboge« (O. A. Romero, Messaggio pastorale per il nuovo anno, 1. januar 1980). Seveda ni lahko zapustiti blage toplote posvetnosti, da bi objeli golo lepoto betlehemske votline, vendar ne pozabimo, da resničnega božiča ni brez ubogih. Brez njih praznujemo božič, vendar ne Jezusovega. Bratje, sestre, za božič je Bog ubog. Naj se spet rodi ljubezen!

3. Tako pridemo do zadnje točke: jasli nam govorijo o konkretnosti. Dojenček v jaslih namreč prestavlja prizor, ki pretrese, je celo surov. Spomni nas, da je Bog resnično postal meso. Zato teorije, lepe misli in pobožna čustva o njem niso več dovolj. Jezus, ki se rodi reven, bo živel reven in bo reven umrl, ni veliko govoril o revščini, ampak jo je za nas živel do konca. Od jasli do križa je bila njegova ljubezen do nas otipljiva, konkretna. Od rojstva do smrti je tesarjev sin objemal hrapavost lesa, tegobe našega življenja. Ni nas ljubil z besedami, ni nas ljubil za šalo!

Zato se ne zadovolji z videzom. On, ki je postal meso, noče samo dobrih namenov. On, ki se je rodil v jaslih, išče konkretno vero, vero iz češčenja in ljubezni, ne iz govoric in zunanjosti. On, ki je slečen v jaslih in bo slečen na križu, od nas zahteva resnico, da gremo k goli resničnosti stvari, da k jaslim odložimo izgovore, opravičila in hinavščino. On, ki ga je Marija nežno zavila v plenice, hoče, da se oblečemo v ljubezen. Bog noče videza, ampak konkretnost. Ne dovolimo bratje in sestre, da bi ta božič minil, ne da bi naredili nekaj dobrega. Ker je to njegovo praznovanje, njegov rojstni dan, mu podarimo darila, ki so mu prijetna! Ob božiču je Bog konkreten. V njegovem imenu oživimo malo upanja v tistih, ko so ga izgubili!

Jezus, gledamo te, položenega v jasli. Vidimo te tako blizu, za vedno blizu nam: hvala, Gospod. Vidimo te ubogega, da bi nas naučil, da resnično bogastvo ni v stvareh, ampak v ljudeh, zlasti v ubogih. Oprosti nam, če te nismo prepoznali in ti služili v njih. Vidimo te konkretnega, ker je tvoja ljubezen do nas konkretna. Jezus, pomagaj nam, da bomo svoji veri dali meso in kri. Amen.

Asirci zasedejo severno kraljestvo, južno je v veliki nevarnosti, ljudje so v temi in ne vedo, kaj naj naredijo. Izaija jim oznanja konec strahu, osvoboditev od sovražnikov po novorojenem otroku iz Davidove rodovine. Sprejel bom darove Božje rešitve za moje življenje in se veselil vsakega otroka, ki prihaja na svet. Gospod, hvala, ker se je v tebi uresničila prerokba, da si v otroku Bog med nami.

Luka govori o Božjem rojstvu v zgodovini. V središču je ubogi otrok, ki je položen v jasli in zavit v plenice. Iz njega sije skrivnostna Božja slava. Trudil se bom s ponižnostjo približati temu dogodku, ko je uboštvo, ki ga zavrača svet, služilo Božjemu Sinu za njegov prihod. Gospod, hvala, ker si mi po tej poti razodel veličino in moč Božje ljubezni do človeštva.

Origen pravi: »Ljubke (lepe) so noge apostolov, ker se dotikajo poti, ki jo je utrl on, ki je Ljubek (Lep).« Sv. Evzebij pravi, da so »apostoli šli po vsem svetu oznanjat evangelij.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Otroci miru postanemo, ko ubogamo in verujemo evangeliju. Kakor je Bog ločil luč od teme, tako svetloba tistih, ki so bili v poslanstvu pred nami, razsvetljuje pot tistim, ki gredo za njimi.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Kakor je bilo zdesetkano Jeruzalemsko prebivalstvo, tako je bila kdaj tudi Cerkev.« Teodoret pa k temu doda: »Toda vesoljna moč Boga, jo lahko spet reši.« Sv. Avguštin trdi: »Vsak naj bo torej podoba Kristusa, pa naj vendar ostane poleg grešnikov, da jim lahko pokaže njihove grehe za poboljšanje.«

Bogoslužje na praznik Kristusovega rojstva nam nudi Uvod (Prolog) Janezovega evangelija. To čudovito besedilo izraža v obliki himne skrivnost Učlovečenja, ki so ga oznanjali očividci, apostoli, predvsem pa evangelist Janez. Sveti Kromacij Oglejski pravi: »Janez je bil najmlajši med vsemi Gospodovimi učenci; najmlajši po starosti pa vendar starosta v veri« (Sermo II,1 De Sancto Iohanne Evangelista, CCL 9a, 101). Ko beremo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1), vidimo, da se Evangelist, ki ga po izročilu upodabljajo z orlom, dvigne nad človeško zgodovino in raziskuje Božje globine. Vendar se kmalu vrne nazaj v zemeljske razsežnosti, kot njegov Učitelj: »In Beseda je postala meso« (Jn 1,14). Beseda je 'živa resničnost Boga, ki se posreduje ljudem tako, da On sam postane Človek' (J. Ratzinger, Teologia della liturgia, LEV 2010, 618). Dejansko se je, kot pričuje Janez: »naselila med nami in videli smo njeno veličastvo« (Jn 1,14). »On se je spustil dol, da je sprejel našo ponižano pogojenost«, razlaga Leon Veliki, »ne da bi se pri tem zmanjšalo njegovo veličastvo« Tractatus XXI, 2, CCL 138, 86-87). V Uvodu še lahko preberemo: »Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,16). »Katera je prva milost, ki smo jo prejeli?«, se sprašuje sveti Avguštin in odgovarja: »Vera,« in takoj doda: »Druga milost pa je 'večno življenje'« (Tractatus in Ioh. III, 8.9, CCL 36, 24.25).«

Janezov Prolog nam jasno pove, da Logos (Beseda) označuje večno Besedo, oziroma edinorojenega Sina, rojenega iz Očeta pred vsemi veki, ki je enega bistva z Očetom: Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Evangelist Janez o tej Besedi pravi, da je postala meso (Jn 1,14); zato je Jezus Kristus, rojen iz Device Marije, v resnici Božja Beseda, ki je z nami postala enega bistva. Torej izraz »Božja Beseda«, tu izraža osebo Jezusa Kristusa, večnega Očetovega Sina, ki je postal človek.

»Beseda je meso postala.« Spričo tega razodetja se v nas znova prebuja vprašanje: Kako je to mogoče? Beseda in meso sta med seboj nasprotni resničnosti. Kako more večna in vsemogočna Beseda postati krhek in umrljiv človek? Samo en odgovor je: Ljubezen. Kdor ljubi, želi deliti z ljubljenim, želi biti z njim združen in Sveto pismo nam predstavlja ravno to veliko zgodbo božje ljubezni do svojega ljudstva, ki doseže vrh v Jezusu Kristusu.

Luč resnice »Beseda je meso postala«, se razkriva tistemu, ki jo sprejema z vero, ker je skrivnost ljubezni. Samo tisti, ki se odpirajo ljubezni, so obdani z božično lučjo. Tako je bilo v betlehemski noči in tako je še danes. Učlovečenje Božjega Sina je dogodek, ki se je dogodil v zgodovini, ki pa jo hkrati presega. V noči sveta se prižiga nova luč, ki se pusti videti preprostim očem vere, blagemu in ponižnemu srcu tistega, ki pričakuje Gospoda. Ko bi bila resnica samo matematična formula, bi se v nekem smislu uveljavila sama od sebe. Ker pa je resnica Ljubezen, zahteva vero, pristanek našega srca.

»Beseda je meso postala« Božično oznanilo je luč tudi za ljudstva, za skupno pot človeštva. Emanuel, 'Bog z nami', je prišel kot Kralj pravičnost in miru. Njegovo kraljestvo – to vemo – ni od tega sveta in vendar je pomembnejše od vseh kraljestev tega sveta. Je kot kvas človeštva. Če bi izostalo, bi opešala moč, ki poganja resnični napredek: pobuda k sodelovanju za skupno dobro, za dejavno služenje bližnjemu, k miroljubnemu boju za pravičnost. Verovati v Boga, ki je hotel z nami deliti našo zgodovino, je nenehna spodbuda, naj si v njej za vero prizadevamo tudi sredi njenih protislovij. Je razlog za upanje za vse tiste, katerih dostojanstvo je prizadeto in okrnjeno, ker je on, ki se je rodil v Betlehemu, prišel osvobodit človeka od korenine vsake sužnosti.

Dragi bratje in sestre, 'Beseda je meso postala', se je naselila med nami, je Emanuel, Bog, ki nam je postal bližnji. Zazrimo se skupaj v to veliko skrivnost ljubezni, pustimo si razsvetliti srce od luči, ki sveti v betlehemski votlini! Blagoslovljen božič vsem!

Prolog Janezovega evangelija I.

Bogoslužje današnje nedelje nam v Predgovoru (Prologu) Janezovega evangelija ponudi globlji pomen Jezusovega rojstva. On je Božja Beseda, ki je postala meso in postavila svoj »šotor«, svoje bivališče med ljudmi. Evangelist piše: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). V teh besedah, ki nas ne prenehajo čuditi, je vse krščanstvo. Bog je postal smrten, krhek kakor mi, je z nami v vsem delil našo človeško pogojenost, razen greh. Vzel pa je nase naše, kot bi bili njegovi. Vstopil je v našo zgodovino in v polnosti postal Bog z nami. Jezusovo rojstvo nam torej pokaže, da se je Bog hotel pridružiti vsakemu moškemu ter vsaki ženski, vsakemu od nas, da bi nam posredoval svoje življenje ter svoje veselje.

Tako je Bog, Bog z nami, Bog, ki nas ljubi, Bog, ki hodi z nami. To je sporočilo božiča: Beseda je postala meso. Tako nam božič razodeva neizmerno Božjo ljubezen do človeštva. Od tu tudi izhaja navdušenje ter upanje kristjanov, ki kljub naši revščini vemo, da nas ljubi, obiskuje ter spremlja Bog. Na svet in zgodovino gledamo kot na kraj, po katerem hodimo skupaj z Njim, ki je med nami, v smeri novih nebes in nove zemlje. Z Jezusovim rojstvom se je rodilo novo upanje, se je rodil nov svet, pa tudi svet, ki se lahko vedno prenavlja. Bog je vedno navzoč in dviguje nove ljudi, očiščuje svet greha, ki bi ga sicer postaral in pokvaril. Čeprav človeško zgodovino pa tudi vsakega od nas zaznamujejo težave in slabosti, nam vera v Učlovečenje pravi, da je Bog solidaren s človekom in njegovo zgodovino. Ta Božja bližina človeku, vsakemu človeku, vsakemu od nas, je dar, ki nikoli ne zaide! On je z nami! On je Bog z nami! In ta bližina nikoli ne zaide! To je torej veselo sporočilo božiča: božja luč, ki je obsijala srci Device Marije ter svetega Jožefa, ter vodila korake pastirjev in modrih, sveti tudi danes za nas.

V skrivnosti učlovečenja Božjega Sina pa je tudi vidik, ki je povezan s človeško svobodo, s svobodo vsakega od nas. Dejansko je Božja Beseda postavila svoj šotor med nami grešniki, potrebnimi usmiljenja. Vsi mi moramo pohiteti, da prejmemo milost, ki jo On ponuja. Nasprotno pa, nadaljuje Janezov evangelij: »a njegovi ga niso sprejeli« (v. 11). Tudi mi ga večkrat zavračamo, raje ostajamo zaprti v naše zmote ter v tesnobi naših grehov. Toda Jezus ne odneha in ne preneha ponujati samega sebe in svojo milost, ki nas rešuje. Jezus je potrpežljiv. Zna čakati. Vedno nas čaka. To je sporočilo upanja, sporočilo zveličanja, tako starodavno in vedno novo. Poklicani smo z veseljem pričevati to sporočilo evangelija življenja, evangelija luči, upanja in ljubezni. To je Jezusovo sporočilo: življenje, luč, upanje, ljubezen.

Marija, Božja Mati in naša nežna Mati naj nas vedno podpira, da bomo ostali zvesti krščanski poklicanosti in bomo lahko uresničili želji po pravičnosti in miru, ki ju nosimo v sebi od začetka tega novega leta«.

Prolog Janezovega evangelija II.

Bogoslužje nam predstavi Prolog (Uvod) Janezovega evangelija, v katerem je oznanjeno, da je »Beseda« oziroma stvariteljska Beseda Boga, »meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14).

Ta Beseda, ki prebiva v nebesih, oziroma v razsežnosti Boga, je prišla na zemljo, da bi jo mi poslušali in bi lahko spoznali ter se z roko dotaknili Očetove ljubezni. Beseda Boga je torej isti njegov Edinorojeni Sin, ki je postal človek, poln ljubezni in zvestobe (prim. Jn 1,14), torej Jezus sam.

Evangelist ne skriva dramatičnosti učlovečenja Božjega Sina, saj poudari, da se je dar Božje ljubezni soočil z ne sprejemom s strani ljudi. Beseda je luč, a so ljudje imeli raje temo; prišla je med svoje, a ti je niso sprejeli (prim. vv. 9-10). Zaprli so pred nosom vrata Božjemu Sinu To je skrivnost zla, ki zalezuje tudi naše življenje in ki zato od nas zahteva čuječnost in pozornost, da ne prevlada. Knjiga Geneze (Prve Mojzesove knjige) ima lep stavek, po katerem bomo lažje razumeli, da zlo »preži pred našimi vrati« (prim. 1Mz 4,7). Gorje nam, če mu pustimo vstopiti, saj bo tedaj ono zaprlo naša vrata pred komerkoli drugim. Mi pa smo poklicani na strežaj odpreti vrata našega srca Božji Besedi, Jezusu, da bi postali njegovi otroci.

Na božični dan je oznanjen ta slovesni začetek Janezovega evangelija. To je namreč povabilo svete Matere Cerkve, da sprejmemo to Besedo zveličanja, to skrivnost luči. Če jo sprejmemo, bomo rastli v spoznanju in ljubezni Gospoda, naučili se bomo namreč biti usmiljeni kakor je On. Še posebej v tem svetem letu Usmiljenja delajmo tako, da bo evangelij vedno bolj postal »meso« tudi v našem življenju. Približati se evangeliju, premišljevati ga, da postane »meso« v vsakdanjem življenju, je najboljši način spoznavati Jezusa in prinašati ga drugim. Poklicanost in veselje vsakega krščenega je, da pokaže in podari drugim Jezusa. Da bomo pa lahko to storili, ga moramo poznati in ga imeti v sebi kot Gospoda našega življenja. On nas brani pred zlom, pred hudičem, ki je preži pred našimi vrati in hoče vstopiti. Z obnovljenim zagonom otroškega zaupanja, se ponovno izročamo Mariji. Njeno milo podobo Jezusove in naše matere namreč te dni zremo v jaslicah.

Dragi bratje in sestre, blagoslovljen Božič! V Betlehemu se je iz Device Marije rodil Jezus. Ni se rodil po človeški volji, ampak po daru ljubezni Boga Očeta, ki »je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne bi pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Ta dogodek se danes obnavlja v Cerkvi, ki roma v času; vera krščanskega ljudstva v božičnem bogoslužju podoživlja skrivnost Boga, ki prihaja, ki si privzame naše umrljivo meso, ki postane majhen in ubog, da bi nas rešil. In to nas napolnjuje z ganjenostjo, ker je prevelika nežnost našega Očeta.

Prvi, ki so za Marijo in Jožefom videli ponižno slavo našega Zveličarja, so bili betlehemski pastirji. Prepoznali so znamenje, ki so jim ga naznanili angeli, in so počastili Dete. Ti ponižni, a čuječi ljudje so zgled za verne vseh časov, ki se spričo Jezusove skrivnosti ne spotikajo zaradi njegovega uboštva, ampak se kakor Marija zanašajo na Božjo Besedo in s preprostimi očmi zrejo njegovo slavo. Pred skrivnostjo Besede, ki je postala meso, kristjani povsod po svetu z besedami evangelista Janeza izpovedujejo vero: »Videli smo njegovo slavo, slavo kakor Edinorojenega, ki prihaja od Očeta, polno milosti in resnice« (Jn 1,14).

Urbi e orbi, sobota, 25. december 2021
Dragi bratje in sestre, blagoslovljen Božič! Božja Beseda, ki je ustvarila svet in daje smisel zgodovini in človekovi poti, je postala meso in se naselila med nami. Pojavila se je kot šepet, kot šelestenje nežne sapice, da bi z začudenjem napolnila srce vsakega moškega in ženske, ki je odprt za skrivnost.

Beseda je postala meso, da bi vstopila v pogovor z nami. Bog noče ostati v samogovoru, ampak hoče vstopiti v pogovor, kajti Bog sam, Oče in Sin in Sveti Duh, je pogovor, večno in neskončno občestvo ljubezni in življenja.

Ko je Bog prišel na svet v osebi učlovečene Besede, nam je pokazal pot srečanja in pogovora. Še več, on sam je v sebi utelesil to Pot, da bi jo mi mogli spoznati in jo prehoditi z zaupanjem in upanjem.

Sestre in bratje, »kaj bi bil svet brez potrpežljivega pogovora tolikih velikodušnih ljudi, ki so ohranjali v edinosti družine in skupnosti?« (Okr. Vsi bratje 198). V tem času pandemije se tega še bolj zavedamo. Naša sposobnost za družbene odnose je postavljena na hudo preizkušnjo; krepi se težnja, da bi se zapirali, vse delali sami, se odpovedali temu, da gremo ven, da se srečujemo, da delamo skupaj. Tudi na mednarodni ravni obstaja tveganje, da ne bi hoteli več vstopati v dialog, tveganje, da nas zapletena kriza pripelje do tega, da se odločamo za bližnjice namesto daljših poti dialoga; samo te pa v resnici pripeljejo do rešitve sporov in trajne vzajemne dobrobiti.

Dejansko, ko okrog nas in po vsem svetu odmeva oznanilo o rojstvu Zveličarja, ki je izvir pravega miru, vidimo še toliko sporov, kriz in nasprotovanj. Zgleda, da jih ne bo nikoli konec in skoraj jih ne opazimo več. Nanje smo se tako navadili, da gredo neizmerne tragedije mimo nas brez besed; tvegamo, da ne bomo več slišali krika bolečine in obupa naših številnih bratov in sester.