Sv. Hieronim pravi: »Izaijeva obljuba, po kateri se naj bi Mesija (Kristus) razodel Zabulonu in Neftaliju, se je dopolnila v Kani.« Sv. Ambrož dodaja: »Izaija je gledal na Kristusa kot na luč, ki bo zasvetila v temi.« Origen pravi, da je bila »Cerkev v Korintu razdeljena na stranke.« Ambroziaster k temu dodaja, da pa »Pavel poziva k občestvenosti nauka, ki so ga od njega prejeli.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Nekateri so se sklicevali na Kristusa kot voditelja njihove stranke.« In Teodoret iz Cira dodaja: »Zato so med njihovim razdorom izdali Kristusa samega.« 

 

Origen pravi: »Ko je Janez privedel do dopolnitve Staro zavezo, je Jezus 'začel pridigati' Novo, saj je on sam njen začetek«. »Jezusov namen«, pravi Neznani pisec, »ni bil namreč poteptati Janezovega nauka, temveč ga potrditi«. Sveti Kromacij Oglejski to trditev razloži: »Nihče ne more prejeti Božje milosti, če se ni prej očistil vsakega madeža sskesano spovedjo«. Sveti Ciril Aleksandrijski pa razloži Jezusov umik v Galilejo: »Jezus nas je s tem svojim zgledom poučil, naj ne iščemo skušnjave ali preganjanja.« Sv. Janez Krizostom k temu dodaja: »ampak, da se osebno umaknemo iz območja njihovega vpliva.« Neznani pisec nadaljuje z razvijanjem te razlage: »Gospod se je umaknil v Galilejo in sicer ne zaradi tega, ker bi se bal smrti, temveč, da bi ohranil svoje trpljenje za primernejši čas. Hkrati pa nam je dal tudi zgled, kako se umakniti iz nevarnostji skušnjave.«

Sv. Ciril Aleksandrijski trdi: »Evangelij je za nas velika Luč«. »In ta Luč«, nadaljuje Origen »osvetljuje tiste, ki sedijo v smrtni senci, čeprav je niso iskali«. Neznani pisec to Origenovo trditev pojasni: »Pravično je, da so tisti rodovi Galileje, ki so bili prvi dejansko zasužnjeni, sedaj prvi, ki so osvobojeni duhovne zasužnjenosti.« Kromacij Oglejski podaja sledečo teološko razlago: »Kakor je Oče luč, tako je tudi Sin luč. Dežela smrtne sence je področje, kjer domuje pekel in tam je Zveličar s svojim veličastvom osvetlil tiste, ki so bili zaviti v smrt.«

Sv. Janez Krizostom o poklicanosti prvih učencev pravi: »Takoj, ko so zaslišali Jezusov klic, so pustili svoje mreže. Kristus od nas namreč zahteva takšno vrsto takojšnje poslušnosti.« Neznani pisec nadaljuje razlago: »Vsak učenec, ki se mu pridruži, mora nujno opustiti sledeče tri posvetne ljubezni: dejanja mesa, materialne dobrine, starše po mesu.« Sv. Gregor Veliki potrdi trditev Neznanega pisca: »Da bi dosegli Božje kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materilanim stvarem, ki jih posedujemo, ampak tudi našim najbolj intimnim željam.«

V današnjem bogoslužju nam evangelist Matej, ki nas bo spremljal vse letošnje liturgično leto, predstavi začetek Kristusovega javnega poslanstva, ki je v oznanjevanju Božjega kraljestva, ozdravljanju bolnikov, da s tem pokaže, da se je Kraljestvo približalo oziroma, da je že med nami. Jezus je začel z oznanjevanjem v Galileji, kjer je odraščal, v deželi, ki je na robu, medtem ko je dežela Judeja z mestom Jeruzalemom v središču judovskega ljudstva. Toda prerok Izaija je v naprej naznanil, da bo to področje, ki sta ga dobila Zabulon in Neftali, imelo slavno prihodnost: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (prim. Iz 8,23-9,1), Kristusovo luč, luč njegovega Evangelija (prim. Mt 4,12-16). Besedo 'evangelij' so rimski vladarji uporabljali za svoje razglase. Ne glede na vsebino, so jih imeli za 'dobre novice', to je naznanila rešitve, saj so cesarja imeli za gospoda sveta in vsak razglas za znanilca dobrega. S tem, da se ta beseda začne uporabljati za Jezusovo oznanjevanje, je pravzaprav kritika prejšnjega: ne vladar, ampak Bog je Gospod sveta, in resnični evangelij, je evangelij Jezusa Kristusa.

'Dobro novico', ki jo Jezus oznanja, lahko povzamemo s sledečimi besedami: »Božje kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17; Mr 1,15). Kaj pomeni ta izraz? Gotovo ne naznanja zemeljskega kraljestva omejenega v času in prostoru, temveč oznanja, da Bog kraljuje, da je Bog Gospod in da je njegovo gospodovanje navzoče, se udejanja in uresničuje. Novost Kristusovega sporočila je, da je Bog v Njem postal bližnji, kraljuje med nami, kakor o tem pričujejo čudeži in ozdravljenja, ki jih izvršuje. Bog kraljuje v svetu po svojem Sinu, ki je postal človek in z močjo Svetega Duha ali kot pravi sv. Luka 'z Božjim prstom' (prim Lk 11,20). Povsod kamor pride Jezus, Duh stvarnik, vdihne življenje in ljudi ozdravlja telesnih in duhovnih bolezni. Kraljevanje Boga se torej razodeva v celostnem ozdravljenju človeka. S tem želi Jezus razodeti resnično obličje Boga, ki je blizu ter je poln usmiljenja do vsakega človeškega bitja, Boga, ki nam iz svojega življenja podarja življenje v obilju. Božje kraljestvo je torej življenje, ki prevlada nad smrtjo, luč resnice, ki prežene temo nevednosti in laži.

Dragi bratje in sestre, te dni, med 18. in 25. januarjem poteka teden molitve za edinost kristjanov. Tudi danes, da bomo v svetu znamenje in orodje tesne povezanosti z Bogom in edinosti med ljudmi, moramo mi kristjani utemeljiti naše življenje na teh štirih osnovah: na poslušanju Božje Besede, ki jo posreduje živo izročilo Cerkve, bratskem občestvu,  Evharistiji in molitvi. Samo na ta način bo Cerkev, trdno povezana s Kristusom, mogla učinkovito izpolnjevati svoje poslanstvo, kljub omejenostim in pomanjkljivostim svojih članov, kljub delitvam, s katerimi se je moral soočiti že apostol Pavel v skupnosti v Korintu, kakor nas na to spominja drugo berilo današnje nedelje: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1Kor 1,10). Apostol je namreč zvedel, da so v krščanski skupnosti v Korintu vzniknila nesoglasja in razdeljenosti, zato je z vso odločnostjo dodal: »Mar je Kristus razdeljen?« (1Kor 1,13). S tem je Pavel zatrdil, da vsaka razdeljenost v Cerkvi žali Kristusa, istočasno pa lahko vedno v Njem, edini Glavi in Gospodu po neizčrpni moči milosti spet najdemo edinost.

Pri tem je vedno aktualen poziv današnjega evangelija: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Resno zavzemanje za spreobrnjenje h Kristusu, je pot, ki vodi Cerkev, v času za katerega ve Bog, k popolni vidni edinosti. Znamenje tega so ekumenska srečanja, ki jih je v teh dneh vedno več po vsem svetu. Tukaj v Rimu, poleg tega, da so navzoče razne ekumenske delegacije, se bo jutri začelo srečanje Komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in prvotnimi vzhodnimi Cerkvami. Pojutrišnjem, na praznik Spreobrnitve apostola Pavla, pa se bo zaključil s slovesnimi večernicami, Teden molitve za edinost kristjanov. Prosimo Sveto Marijo, naj vedno izprosi Cerkvi isto gorečnost za Božje kraljestvo, kakor ga je imel pri svojem poslanstvu Jezus Kristus. Gorečnost do Boga, za njegovo gospostvo ljubezni in življenja, gorečnost za človeka,  ki ga je srečal v resnici z željo, da mu podari najdragocenejši zaklad: ljubezen Boga, njegovega Stvarnika in Očeta. Naj nas vedno na tej poti spremlja Devica Marija, Mati Cerkve.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje pripoveduje o začetkih Jezusovega javnega življenja po mestih in vaseh Galileje. Njegovo poslanstvo se ni začelo v Jeruzalemu, torej v verskem, družbenem in političnem središču, ampak se je začelo na obrobnem področju, ki so ga pravoverni judje zaničevali zaradi tega, ker so bila tam navzoča različna tuja ljudstva. Prerok Izaija zato o njem pravi 'poganska Galileja' (Iz 8, 23).

To ozemlje je mejno, prehodno področje, kjer se srečujejo osebe tako različne po rasi, kulturi in veri. Galileja je tako postala simboličen kraj odprtosti evangelija za vsa ljudstva. S tega vidika je Galileja podobna današnjemu svetu: navzočnost različnih kultur, potreba po soočanju in srečanju. Tudi mi danes smo potopljeni v pogansko Galilejo. V takem okolju se lahko prestrašimo ter popustimo skušnjavi in začnemo graditi ograje, da bomo bolj varni in zavarovani. Toda Jezus nas uči, da Dobra novica, ki jo On prinaša, ni samo za en del človeštva, potrebno jo je sporočiti vsem. Veselo oznanilo je, namenjeno vsem, ki ga pričakujejo in morda tudi za tiste, ki nič več ne pričakujejo in nimajo moči, da bi ga iskali ali zanj prosili.

Ko je Jezus začel iz Galileje, nas je s tem poučil, da ni nihče izključen iz Božjega zveličanja, nasprotno Bog želi začeti na obrobju, od zadnjih, da bi dosegel vse. Poučuje nas metodo, svojo metodo, ki pa že izraža tudi vsebino, torej Očetovo usmiljenje. »Vsak kristjan in vsaka skupnost bo razločevala, kakšno pot terja Gospod. A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic.« In kakšen je ta klic? »Da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija« (Evangelii gaudium 20).

Jezus ni začel svoje poslanstvo samo iz obrobnega kraja, ampak tudi z ljudmi, za katere bi rekli, da so 'nižjega sloja'. Ko je izbiral svoje prve učence in bodoče apostole, ni šel v šole pismoukov ali učiteljev Postave, temveč do ponižnih in preprostih oseb, ki so se prizadevno pripravljale na prihod Božjega kraljestva. Jezus jih je prišel poklicat tja, kjer so delali, torej na obalo jezera. Bili so namreč ribiči. Poklical jih je in takoj so šli za Njim. Pustili so mreže in šli za Njim. Njihovo življenje bo postalo nenavadna in privlačna avantura.

Dragi prijatelji in prijateljice, Gospod tudi danes kliče! Gospod hodi po poteh našega vsakdanjega življenja. Tudi danes, v tem trenutku, tukaj, hodi Gospod po trgu. Kliče nas, da bi šli z Njim, delali z Njim za Božje kraljestvo v 'galilejah' današnjega časa. Vsakdo naj pomisli, Gospod hodi danes tu, Gospod me gleda, me opazuje! Kaj mi Gospod govori? Če kdo med vami sliši, da mu Gospod pravi: »Hodi za menoj«, naj bo pogumen in gre z Njim. Gospod nikoli ne razočara. V svojem srcu prisluhnite, če vas Gospod kliče, da bi šli za njim. Pustimo, da nas doseže njegov pogled, njegov glas in pojdimo za njim! »Da bo veselje evangelija doseglo skrajne meje zemlje in da ne bo nobeno obrobje ostalo brez njegove luči« (Evangelii gaudium 20).«

Angel Gospodov, 22. januar 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mt 4,12-23) pripoveduje o začetku Jezusovega pridiganja v Galileji. Zapustil je Nazaret, vas na gričih in se ustalil v Kafarnaumu, pomembnem središču ob obali jezera, poseljenem v glavnem s pogani. Bil pa je tudi križišče med Sredozemljem in mezopotamsko notranjostjo.

Ta izbira kaže na to, da naslovljenci Jezusovega pridiganja niso samo sonarodnjaki, ampak vsi, ki so pristali v svetovljanski »poganski Galileji« (v. 15; prim Iz 8,23), tako so jo poimenovali. Iz glavnega mesta Jeruzalema je to področje geografsko gledano obrobje in versko gledano nečisto, polno je bilo s pogani, saj je bilo pomešano s tistimi prebivalci, ki niso pripadali Izraelu. Za zgodovino zveličanja se iz Galileje ni pričakovalo velikih reči. Vendar pa se je ravno od tam razširila tista luč, o kateri smo razmišljali pretekle nedelje, torej Kristusova luč. Razširila se je ravno iz obrobja.

Jezusovo sporočilo posnema Krstnikovo, saj oznanja »nebeško kraljestvo« (v. 17). To kraljestvo ne prinaša ponovne vzpostavitve nove politične moči, temveč dopolnitev zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, ki bo prinesla obdobje miru in pravičnosti. Za sklenitev te zaveze z Bogom, je vsakdo poklican spreobrniti se, spremeniti lasten način mišljenja in življenja. Pomembno je, da ne spremenimo samo način življenja, temveč tudi način mišljenja. Ne gre za menjavo oblačil, temveč navad. To, po čem se razlikuje Jezus od Janeza Krstnika pa je stil in metoda. Jezus je izbral, da bo potujoči prerok. Ni čakal na ljudi, temveč jim je šel naproti. Jezus je vedno na poti. Njegovi prvi misijonarski izhodi so bili ob obali Galilejskega jezera, v stiku z ljudmi, še posebej z ribiči. Tam Jezus ne oznanja samo prihod Božjega kraljestva, temveč tudi išče tovariše, ki bi jih pridružil svojemu poslanstvu zveličanja. Na tem istem kraju je srečal dve dvojice bratov: Simona in Andreja, Jakoba in Janeza. Poklical jih je rekoč: »Hodíte za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi« (prim. v. 19). Klic jih doseže ravno na višku njihove vsakodnevne dejavnosti, saj se nam Gospod razodeva, ne na nenavaden in zgovoren način, temveč v vsakdanjosti življenja. Tam moremo najti Gospoda, saj se tam razodevala, daje nam čutiti v našem srcu svojo ljubezen. In tam v tem dialogu z Njim v vsakdanjosti našega življenja, se spreminja srce. Takojšen in neposreden je bil odgovor štirih ribičev: Takoj so pustili mreže in šli za njim (prim. v. 20). Vemo namreč, da so bili Krstnikovi učenci, in ki so zaradi njegovega pričevanja, že začeli verovati v Jezusa kot Mesija (prim. Jn 1,35-42)

Mi, današnji kristjani, smo srečni, ker lahko oznanjamo in pričujemo svojo vero, saj se je že zgodilo prvo oznanilo, ker so že bili tisti ponižni in pogumni ljudje, ki so velikodušno odgovorili na Jezusov klic. Ob obali jezera, na področju, na katerega nihče ni pomislil, se je rodila prva skupnost Kristusovih učencev. Naj zavest o teh začetkih prebudi v nas željo ponesti Jezusovo besedo, ljubezen in nežnost v vsak kontekst življenja, tudi v tistega težko dostopnega in trdovratnega. Ponesti Besedo na vsa obrobja. Vsa področja človekovega življenja so zemlja, v katero posejati seme evangelija, da bi prinašala sadove zveličanja. Devica Marija naj nam s svojo materinsko priprošnjo pomaga, da bomo z veseljem odgovorili na Jezusov klic in se ponudili v službo Božjega kraljestva.

Homilija, 1. nedelja Božje Besede, 26. januar 2020

Evangelist Matej nas uvede v Jezusovo delovanje z naslednjo trditvijo: »Jezus je začel oznanjati« (Mt 4,17). Tako je. On, ki je Beseda Boga, je prišel, da bi nam govoril s svojimi besedami in s svojim življenjem. Na to prvo nedeljo Božje besede se podajmo k začetkom njegovega oznanjevanja, k izvirom Besede življenja« Pri tem nam pomaga današnji evangelij, ki nam govori »kako, kje in komu« je Jezus začel oznanjati.

Kako je Jezus začel oznanjati? Z zelo preprostim stavkom: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17). To je osnova vseh njegovih govorov: reči nam, da je nebeško kraljestvo blizu. Kaj to pomeni? Z nebeškim kraljestvom se misli na kraljestvo Boga oziroma na njegov način kraljevanja, kako se pokaže v odnosu do nas. Jezus nam pravi, da je nebeško kraljestvo »blizu«, da je Bog blizu. To je novost, prvo sporočilo: Bog ni daleč, On, ki prebiva v nebesih, je sestopil na zemljo, postal je človek. Odstranil je pregrade, odstranil je razdalje. To ni naša zasluga. On je sestopil, prišel nam je naproti. Ta bližina Boga njegovemu ljudstvu je njegova navada od vsega začetka, tudi v Stari zavezi. In ta bližina je postala meso v Jezusu.

To je sporočilo veselja: Bog nas je prišel obiskat osebno, s tem da je postal človek. Ni prevzel našega človeškega stanja zaradi čuta odgovornosti, ampak zaradi ljubezni. Iz ljubezni je vzel našo človeškost, kajti sprejme se to, kar se ljubi. In Bog je sprejel našo človeškost, ker nas ljubi in nam zastonj želi dati tisto zveličanje, ki si ga sami ne moremo dati. On želi biti z nami, dati nam lepoto življenja, mir srca, veselje ob odpuščanju in občutenje ljubezni.

Sedaj razumemo Jezusovo neposredno povabilo: »Spreobrnite se« oziroma »spremenite življenje«. Spremenite življenje, kajti začel se je nov način življenja: končal se je čas življenja za sebe, začel se je čas življenja z Bogom in za Boga, z drugimi in za druge, z ljubeznijo in za ljubezen. Jezus danes ponavlja tudi tebi: »Pogum, blizu sem ti, naredi mi prostor in tvoje življenje se bo spremenilo!« Jezus trka na vrata. Zato ti Gospod poklanja svojo Besedo, da bi jo ti sprejel kakor ljubezensko pismo, ki ga je napisal zate, da bi ti dal čutiti, kako ti je blizu. Njegova Beseda nas tolaži in opogumlja. Istočasno povzroča spreobrnjenje, pretresa nas, osvobaja nas od paralize egoizma. Kajti njegova Beseda ima to moč: da spremeni življenje, da povzroči prehod iz teme v svetlobo. To je moč njegove Besede.

Če pogledamo, kje je Jezus začel oznanjati, odkrijemo, da je začel ravno na območjih, ki so takrat veljala za »temna«. Prvo berilo in evangelij nam govorita ravno o tistih, ki so bili »v deželi smrtne sence«. To so prebivalci »dežele Zábulonova in dežele Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganske Galileje« (glej Mt 4,15-16; Is 8,23-9,1). Poganska Galileja: dežela, kjer je Jezus začel oznanjati se je imenovala tako, ker so tam prebivali različni pogani in je bila mešanica ljudstev, jezikov in kultur. Tam je bila pot k morju, ki je predstavljala križišče. Tam so živeli ribiči, trgovci in tujci: ni bilo jasno, kje se nahaja verska čistost izvoljenega ljudstva. Pa vendar je Jezus začel ravno tam: ne v atriju templja v Jeruzalemu, ampak na drugem koncu dežele, v poganski Galileji, v obmejnem kraju, začel je na periferiji.

V tem lahko vidimo sporočilo: Beseda, ki rešuje, ne gre iskat na zaščitene, sterilizirane in varne kraje. Prihaja v naše kompleksnosti, v naše temine. Kakor takrat tudi danes Bog želi obiskati te kraje, kamor mislimo, da ne prihaja. Kolikokrat smo mi tisti, ki zapremo vrata in raje skrijemo svoje zmešnjave, svoje senčnosti in dvojnosti. Zapečatimo jih vase, medtem ko gremo h Gospodu s kakšno formalno molitvijo, pri tem pa smo pazljivi, da nas njegova resnica ne bi pretresla v notranjosti, kar je skrita hinavščina. Jezus pa, pravi danes evangelij, »je hodil po vsej Galileji, oznanjal evangelij in ozdravljal vsakovrstne bolezni« (Mt 4,23): prehodil je vso tisto raznovrstno in kompleksno deželo. Na enak način se ne boji raziskati naša srca, naše najbolj trpke in težke kraje. On ve, da nas samo njegovo odpuščanje ozdravlja, samo njegova prisotnost nas spreminja, samo njegova Beseda nas prenavlja. Njemu, ki je prehodil pot k morju, odprimo svoje najbolj mučne poti, ki jih nosimo v sebi in jih nočemo videti ali pa jih skrivamo; pustimo, da v nas vstopi njegova Beseda, ki je »živa, učinkovita in razločuje čustva in misli srca« (glej Heb 4,12).

Komu je oznanjal Jezus? Evangelij pravi, da »ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata […], ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: 'Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.'« (Mt 4,18-19). Prva naslovnika klica sta bila ribiča: ne osebe, skrbno izbrane na podlagi sposobnosti, ali pobožni možje, ki so v templju molili, ampak navadni ljudje, ki so delali.

Opazimo, kaj jima Jezus pravi: »Narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Govori ribičema in uporablja jezik, ki jima je razumljiv. Pritegne ju tako, da izhaja iz njunega življenja: pokliče ju tam, kjer sta, in taka, kot sta, da bi ju vključil v svoje poslanstvo. »Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (Mt 4,20). Zakaj takoj? Preprosto zato, ker sta začutila privlačnost. Nista bila hitra in takoj pripravljena, ker bi dobila neki ukaz, ampak ker ju je pritegnila ljubezen. Da bi sledili Jezusu, niso dovolj obveznosti, treba je vsak dan poslušati njegov klic. Samo On, ki nas pozna in nas ljubi do konca, nam bo pomagal odriniti na globoko morje življenja. Kot je to storil z učenci, ki so ga poslušali.

Zato potrebujemo njegovo Besedo, da jo poslušamo sredi tisočih besed vsakega dne, tisto eno Besedo, ki nam ne govori o stvareh, ampak nam govori o življenju.

Dragi bratje in sestre, v sebi naredimo prostor za Besedo Boga! Vsak dan preberimo kakšno vrstico iz Svetega pisma. Začnimo z evangelijem: doma ga imejmo odprtega na nočni omarici, nosimo ga s sabo v žepu ali v torbi, odprimo ga na telefonu, pustimo, da nas vsak dan navdihne. Odkrili bomo, da nam je Bog blizu, da razsvetljuje naše sence in da z ljubeznijo vodi v globine našega življenja.

Današnji evangelij nam govori o začetku Jezusovega javnega delovanja (glej Mt 4,12-23). Začne se v Galileji, ki je v primerjavi z Jeruzalemom na periferiji, nanjo pa se gleda s sumničavostjo zaradi navzočnosti poganov. Iz tiste dežele se ne pričakuje ničesar dobrega in novega; a ravno tam Jezus, ki je odraščal v galilejskem Nazaretu, začne svoje oznanjevanje.

Oznanja osrednje jedro svojega nauka, ki ga povzame s pozivom: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). To oznanilo je kakor silen snop svetlobe, ki gre skozi temo in reže meglo. Spominja na Izaijevo prerokbo, ki jo beremo v božični noči: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč« (Iz 9,1). S prihodom Jezusa, ki je luč sveta, je Bog Oče izkazal človeštvu svojo bližino in prijateljstvo. Dana sta nam zastonj brez naših zaslug. Božja bližina in Božje prijateljstvo nista naša zasluga: sta zastonjski dar, podarjen od Boga, mi moramo varovati ta dar.

Poziv k spreobrnjenju, ki ga Jezus nameni vsem ljudem dobre volje, v polnosti razumemo ravno v luči pojavljanja Božjega Sina, o čemer se je premišljevalo prejšnje nedelje. Velikokrat se pokaže nemogoče spremeniti življenje, zapustiti pot egoizma, zla in greha, ker trud za spreobrnjenje usmerimo samo nase in na lastne sile, ne pa na Kristusa in njegovega Duha. A naše sprejetje Gospoda, se ne more omejiti na oseben napor, ampak se mora izraziti v zaupni odprtosti srca in misli za sprejemanje Jezusove blagovesti. Ta je tista, ki spreminja svet in srca! Zato smo poklicani, da zaupamo Kristusovi besedi in se odpremi za Očetovo usmiljenje ter se pustimo preoblikovati milosti Svetega Duha.

In ravno tu se začne prava pot spreobrnjenja. Tako kot se je to zgodilo prvima učencema: srečanje z božjim Učiteljem, z njegovim pogledom, z njegovo besedo, ju je spodbudilo, da sta mu sledila, spremenila življenje in konkretno stopila v služenje Božjemu kraljestvu. Jezusova beseda je prišla vse do nas, kajti ta bila dva moža, preprosta ribiča, ki sta pustila svoje mreže in odgovorila »da«. Današnji evangelij nam ju predstavi ob Galilejskem morju, na mejnem območju. Kot Jezus se tudi onadva dobro počutita na obrobju, skoraj pomešana s pogani, da bi bila luč in bi oznanila vsem resnično osvoboditev, ki jo prinaša Kristus.

S presenetljivim in odločilnim srečanjem z Jezusom se je začela pot dveh učencev, ki ju je spremenila v oznanjevalca in pričevalca Božje ljubezni do njegovega ljudstva. V posnemanju teh prvih dveh glasnikov in sporočevalcev Božje besede, lahko vsak med nami dela korake po sledeh Odrešenika, da bi ponudil upanje vsem, ki ga nimajo.

Devica Marija, h kateri se obračamo s to molitvijo Angelovega češčenja, naj podpira te namene in jih okrepi s svojo materinsko priprošnjo.

 

Homilija, nedelja Božje Besede, 22. januar 2023
Jezus je zapustil mirno in skrito življenje v Nazaretu ter se nastanil v Kafarnáumu, mestu, ki leži ob Galilejskem morju, kraju prehodov, križišču ljudstev in različnih kultur. Nujnost, ki ga k temu potiska, je oznanjevanje Božje Besede, ki jo je potrebno prinesti vsem. V evangeliju namreč vidimo, da Gospod vse vabi k spreobrnjenju in pokliče prve učence, da bi tudi ti posredovali drugim luč Besede (prim. Mt 4,12-23). Poskušajmo doumeti to dinamiko, ki nam bo pomagala živeti nedeljo Božje Besede, da je Beseda za vse, da Beseda kliče k spreobrnitvi, da nas Beseda napravlja oznanjevalce.

Božja Beseda je za vse. Evangelij nam predstavlja Jezusa v nenehnem gibanju, na poti proti drugim. Med nobenim dogodkom javnega življenja nam ne da idejo, da je statičen učitelj, doktor, ki sedi na katedri. Nasprotno, vidimo ga kot popotnika in romarja, ki obhodi mesta in vasi, da bi srečal obličja in zgodbe. Njegovi koraki so koraki glasnika, ki oznanja dobro novico Božje ljubezni (prim. Iz 52,7-8). V Galileji poganov, na poti k morju, onkraj Jordana, kjer je Jezus pridigal, je bilo, kakor pravi besedilo, ljudstvo pogreznjeno v temo, torej tujci, pogani, ženske in moški iz različnih dežel ter kultur (prim. Mt 4,15-16). Sedaj so tudi oni lahko videli luč. Tako je Jezus »razširil meje«. Božja Beseda, ki ozdravlja in dviguje, ni namenjena samo izraelskim pravičnikom, ampak vsem. Hoče doseči oddaljene, hoče ozdraviti bolnike, hoče rešiti grešnike, hoče zbrati izgubljene ovce in dvigniti tiste, ki imajo utrujeno in oteženo srce. Skratka Jezus »prekorači mejo«, da nam reče, da je Božje usmiljenje za vse. Ne pozabimo tega, da je Božje usmiljenje za vse, za vsakega, zame, Božje usmiljenje je zame. Vsakdo lahko to reče.

Ta vidik je temeljnega pomena tudi za nas. Spominja nas, da je Beseda dar, ki je namenjen vsakemu in da ne smemo nikoli omejiti področje delovanja, saj ona, onkraj naših preračunavanj, klije na spontan, nepričakovan in nepredvidljiv način (prim. Mr 4, 26-28), na načine in čase, ki jih pozna Sveti Duh.

Angel Gospodov, nedelja, 22. januar 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja (Mt 4,12-23) pripoveduje o poklicu prvih apostolov, ki so ob Galilejskem jezeru pustili vse in šli za Jezusom. Nekateri izmed njih so ga že srečali po zaslugi Janeza Krstnika in Bog je položil vanje seme vere (prim. Jn 1,35-39). Sedaj pa se je vrnil, Jezus se je vrnil, da bi jih poiskal tam, kjer živijo in delajo. Gospod nas vedno išče, Gospod se nam vedno približa, vedno. Tokrat jim nameni neposreden klic: »Hodite za menoj!« (Mt 4,19). »Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (v. 20). Zadržimo se pri tem prizoru. To je odločilni trenutek srečanja z Jezusom, trenutek, ki se ga bodo zapomnili za vse življenje in ki je vstopil v evangelij. Od tedaj so hodili za Jezusom, in da bi hodili za njim, zapustijo.

Zapustiti, da bi sledili. Z Jezusom je vedno tako. Na neki način lahko začnemo čutiti njegovo privlačnost, morda tudi po zaslugi drugih. Potem lahko spoznanje postane bolj osebno in prižge luč v srcu. Postane nekaj lepega, kar moramo deliti: »Veš, tisti evangeljski odlomek me je prevzel, ta izkušnja služenja se me je dotaknila.« Nekaj, kar se je dotaknilo srca. To bodo storili tudi prvi učenci (prim. Jn 1,40-42). Prej ali slej pa pride trenutek, v katerem je treba pustiti, da bi hodili za njim (prim. Lk 11,27-28). In tam se je treba odločiti: zapustim nekatere gotovosti in odidem naproti novi pustolovščini, ali pa bom ostal tam, kjer sem. To je odločilni trenutek vsakega kristjana, saj je tukaj v igri smisel vsega ostalega. Srečanje z Jezusom. Kaj storim? Zapustim na primer sebičnost, da bom hodil za njim ali pa ostanem pri sebi. Tukaj je v igri vse ostalo. Če ne najdemo poguma, da bi se odpravili na pot, je nevarnost, da ostanemo gledalci lastnega bivanja in vero živimo na pol.

Biti z Jezusom torej zahteva pogum, da zapustimo in se podamo na pot. Kaj moramo zapustiti? Gotovo naše razvade in naše grehe, ki so kot sidra, ki nas držijo na obali in nam preprečujejo, da bi odpluli na odprto. Da začnemo zapuščati, je pomembno, da začnemo s prošnjo za odpuščanje za stvari, ki niso bile lepe. Toda pustim jih in grem naprej. Vendar moramo zapustiti tudi vse tisto, kar nas zadržuje, da bi živeli polno, kot so strahovi, sebična preračunavanja, zagotovila, da bomo ostali varni, če bomo živeli s popuščanjem. Treba se je odpovedati tudi času, ki ga zapravljamo za toliko nekoristnih reči. Kako lepo je zapustiti vse to, da bi živeli na primer naporno a zadovoljujoče tveganje služenja, ali da bi čas posvetili molitvi, da bi tako rasli v Gospodovem prijateljstvu. Mislim tudi na mlado družino, ki zapusti mirno življenje, da bi se odprla nepredvidljivi in čudoviti pustolovščini materinstva in očetovstva. Nekaj se zapusti, da se začne to lepo pustolovščino. Gre za žrtev, vendar je dovolj že en pogled na otroke, da bi razumeli, da je bilo prav, da smo zapustili določene ritme in udobnosti, da bi živeli to veselje. Mislim na določene poklice, na primer na zdravnika ali zdravstvenega delavca, ki sta se odpovedala mnogemu prostemu času, da sta študirala in se pripravljala, sedaj pa delata dobro in posvečata številne ure dneva in noči, veliko telesnih in umskih energij bolnim. Mislim na delavce, ki so zapustili udobnost, ki zapustijo sladko nedelo, da bi prinašali domov kruh. Skratka, za izpolnitev življenja je treba sprejeti izziv zapuščanja. K temu Jezus vabi vsakega izmed nas.

Glede tega vam kot običajno puščam nekaj vprašanj. Najprej: se spominjam kakšnega »močnega trenutka«, v katerem sem že srečal Jezusa? Vsak naj pomisli na svojo preteklo zgodovino, če je v življenju bil kakšen močen trenutek, v katerem sem srečal Jezusa. In nekaj lepega in pomenljivega, kar se je zgodilo v mojem življenju, da sem zapustil druge, manj pomembne stvari? In danes, obstaja kaj, k čemur me Jezus vabi, naj se odpovem? Kaj so materialne stvari, načini mišljenja, navade, ki jih moram zapustiti, da bi mu v resnici rekel: »da« Jezus?

Naj nam Marija pomaga, da bomo kot Ona rekli poln da Bogu, da bomo znali nekaj zapustiti, da bi mu bolje sledili. Ne bojte se zapustiti nekaj, če gre za hojo za Jezusom. Vedno bomo naleteli na nekaj boljšega.

Benedikt XVI. je katehezo med splošno avdienco 3. septembra 2008 posvetil doživetju svetega Pavla na poti v Damask, torej tistemu doživetju, ki ga običajno imenujemo njegovo spreobrnjenje.
Prav na poti v Damask je namreč v začetku tridesetih let 1. stoletja prišlo do odločilnega trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev. O tem so pisali veliko in seveda pod različnimi vidiki. Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, še več, padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj začel Pavel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na 'izgubo' in 'nesnago' (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?

O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in najbolj znani vir so poročila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih delih trikrat poroča o tem dogodku (prim. 9,1-9; 22,3-21; 26,4-23). Povprečno izobraženi bralec je morda v skušnjavi, da vse preveč obstane pri nekaterih podrobnostih, kot so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev, kakor da bi padle luskine z oči, in post. Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljenje in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu v krstu spet odpre njegove oči, da zares vidi.

To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Zdaj more reči, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno in osnovno, postalo'nesnaga'. Ni več 'zasluga', marveč 'izguba', ker odslej velja samo življenje v Kristusu.

Vseeno ne smemo misliti, da je bil Pavel na ta način vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali Kristus luč resnice, luč Boga samega. To je razširilo njegovo srce, ga odprlo za vse. V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo dobrega in resničnega v njegovem življenju, v njegovi dediščini. Na novo je marveč razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Istočasno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmožen za obsežen dialog z vsemi, zmožen vsem postati vse. Tako je zares mogel biti apostol poganov.

Če sedaj vse to naobrnemo nase, se vprašajmo: kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa. Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika našega srca. Šele v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.

Apd 22,3-16
Sv. Janez Krizostom pravi: »Pavel želi predstaviti, kako veliko gorečnost je imel v češčenju Boga in kako je bil že od vsega začetka pozoren do postave. Vse to pa razodene zato, da bi dokazal, kako je bil primoran pridigati evangelij in sicer ne po človeški volji, temveč po božanski moči in tako pokazal na svojo vztrajnost, pozornost in voljo do učenja. Te besede je namreč izrekel, da bi bile v dobrobit njegovim poslušalcem, ki pa so v resnici bile prava obtožba, a k sreči njegovi poslušalci niso bili kakor kamni, saj so s pozornostjo poslušali njegove besede. Iz svoje izkušnje je Pavel vse učil, da je zaslužil biti vreden ljubezni ter voden po poti resnice.«

Origen pravi: »Vedeti moramo, da je v evangelij vključeno vsako dobro delo narejeno Jezusu in se tudi Njemu pripisuje vse tisto, kar je bilo storjeno njim, ki so zatem postali njegovi učenci. Zato je vsako dobro delo, ki ga storimo svojemu bližnjemu že vključeno v evangelij, kakor tudi to, da kdor izda Jezusove učence posledično izda Jezusa. Sv. Efrem Sirski pa pravi, da je »naš Gospod s ponižnostjo govoril od zgoraj, da bi voditelji njegove Cerkve  prav tako ponižno govorili.«

Mr 16,15-1
Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«

Srečanje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni življenje svetega Pavla. Od tistega trenutka dalje smisel bivanja zanj ni več v zanašanju na lastne moči, da bi se skrupulozno držal postave, temveč v tem, da se z vso svojo osebo oprime zastonjske in nezaslužene Božje ljubezni, križanega in vstalega Jezusa Kristusa. Tako spozna vdor novega življenja, življenja v skladu z Duhom, v katerem, po moči vstalega Gospoda, izkusi odpuščanje, zaupanje ter tolažbo. In Pavel te novosti ne more zadržati zase: milost ga priganja, da oznanja veselo novico o ljubezni in spravi, ki ju Bog v Kristusu v polnosti podari človeštvu.

Za apostola narodov je sprava človeka z Bogom, katerega ambasador je postal (glej 2 Kor 5,20), »dar, ki prihaja od Kristusa«. To je jasno razvidno v besedilu iz Drugega pisma Korinčanom, iz katerega izhaja letošnja tema tedna molitve za enost kristjanov: Kristusova ljubezen nas priganja k spravi (glej 2 Kor 5,14-20). »Kristusova ljubezen«: ne gre za našo ljubezen do Kristusa, temveč za Kristusovo ljubezen do nas. Na isti način sprava, h kateri smo spodbujeni, ni le naša iniciativa: je predvsem sprava, ki jo Bog ponudi nam v Kristusu. Prej kot človeško naprezanje vernikov, ki si prizadevajo preseči svoje razdeljenosti, je zastonjski Božji dar. Učinek tega daru osebi, ki ji je odpuščeno in je ljubljena, pa je poklicanost k oznanjevanju evangelija sprave v besedah in dejanjih, k življenju in pričevanju o spravljenem bivanju.

S tega vidika se danes lahko vprašamo: »Kako oznanjati ta evangelij sprave po stoletjih razdeljenosti?« Pavel sam nam pomaga najti pot. Poudari, da se sprava v Kristusu »ne more zgoditi brez daritve«. Jezus je dal svoje življenje, ko je umrl za vse. Podobno so ambasadorji sprave poklicani dati življenje v njegovem imenu, ne živeti več sami zase, ampak Zanj, ki je umrl in vstal zanje (glej 2 Kor 5,14-15). Kakor uči Jezus, življenje resnično pridobimo le, kadar ga izgubimo zaradi njegove ljubezni (glej Lk 9,24). To je revolucija, ki jo je živel Pavel, pa tudi večna krščanska revolucija: ne živeti več sami zase, za lastne koristi in podobo, temveč po Kristusovi podobi, Zanj in v skladu z Njim, z njegovo ljubeznijo in v njegovi ljubezni.

Za Cerkev in vsako krščansko veroizpoved je to povabilo, da se ne bi opirali na programe, preračunavanje in prednosti, da se ne bi zanašali na trenutne priložnosti in modo, ampak da bi pot vedno iskali gledajoč Gospodov križ: »Naš program življenja je tam.« Obenem pa je tudi povabilo, da bi šli ven iz vsake osame, da bi presegli skušnjavo avtoreferenčnosti, ki prepreči, da bi doumeli tisto, kar Sveti Duh izvršuje onstran lastnega prostora. Pristna sprava med kristjani se bo lahko uresničila, ko bomo znali prepoznati darove drug drugih in se bomo zmožni s ponižnostjo in krotkostjo učiti drug od drugih, ne da bi pričakovali, do se bodo drugi najprej učili od nas.

Če živimo ta »umreti sami zase« za Jezusa, je naš stari način življenja odrinjen v preteklost. In kakor se je zgodilo sv. Pavlu vstopimo v novo obliko bivanja in občestva. Z njim lahko rečemo: »Staro je minilo« (2 Kor 5,17). Gledati nazaj pomaga in je nujno za očiščevanje spomina. Toda »fiksirati« se na preteklost, zadrževati se ob spominjanju doživetih in storjenih krivic ter soditi z zgolj človeškimi merili, lahko ohromi in prepreči, da bi živeli sedanjost. Božja Beseda nas opogumlja, da bi iz spomina jemali moč, da bi se spominjali dobrega, prejetega od Gospoda; toda od nas zahteva tudi, da preteklost pustimo za seboj in v sedanjosti hodimo za Jezusom ter živimo novo življenje v Njem. Dopustimo Njemu, ki vse dela novo (glej Raz 21,5), da nas usmeri k novi prihodnosti, odprti za upanje, ki ne razočara, prihodnosti, v kateri bo mogoče preseči razdeljenosti in bodo verniki, prenovljeni v ljubezni, v polnosti in vidno složni.

Homilija, večernice 25. januar 2023
Pravkar smo prisluhnili Božji Besedi, ki je zaznamovala ta teden molitve za edinost kristjanov. Gre za močne besede, tako močne, da bi se lahko zdele neprimerne, medtem ko se veselimo, da smo se zbrali kot bratje in sestre v Kristusu ter skupaj obhajamo slovesno bogoslužje v njegovo hvalo. Danes namreč ne manjka žalostnih in zaskrbljujočih novic, tako da bi se z veseljem odrekli »družbenim očitkom« v Svetem pismu! In vendar, če prisluhnemo nemirom časa, v katerem živimo, nas mora še toliko bolj zanimati tisto, zaradi česar trpi Gospod, za katerega živimo; in če smo se zbrali v njegovem imenu, ne moremo drugega kot postaviti njegovo Besedo v središče. Je preroška: Bog nas namreč prek Izaijevega glasu opominja in vabi k spremembi. Svarilo in sprememba sta besedi, iz katerih bi rad nocoj predlagal nekaj točk.

1. Svarilo. Ponovno prisluhnimo nekaterim božjim besedam: »Kadar se prihajate razkazovat pred moje obličje, [...] nehajte prinašati nevredne daritve; […] kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam oči pred vami. Tudi če množite molitve, ne poslušam.« (Iz 1,12.13.15) Kaj vzbudi Gospodovo ogorčenje do te točke, da s tako jeznim tonom graja ljudstvo, ki ga tako zelo ljubi? Besedilo razkriva dva razloga. Najprej graja dejstvo, da se v njegovem templju, v njegovem imenu, ne izpolnjuje to, kar On želi: ne kadilo in daritev, ampak da se pomaga zatiranemu, da se prisoja pravica siroti, da se brani pravda vdove (prim. v. 17). V družbi v času preroka je bila razširjena težnja – ki je žal še vedno aktualna –, da so bogati in tisti, ki so prinašali veliko darov, veljali za blagoslovljene od Boga, revni pa so bili zaničevani. Toda to pomeni, da Gospoda popolnoma napačno razumemo. Jezus blagruje uboge (prim. Lk 6,20) in se v priliki o poslednji sodbi poistoveti z lačnimi, žejnimi, tujci, pomoči potrebnimi, bolnimi in jetniki (prim. Mt 25,35-36). To je torej prvi razlog za ogorčenje: Bog trpi, ko mi, ki se imamo za njegove vernike, dajemo prednost svojemu pogledu pred njegovim, sledimo zemeljskim sodbam namesto nebeškim; se zadovoljimo z zunanjimi obredi in ostanemo ravnodušni do tistih, za katere je Njemu najbolj mar. Lahko bi rekli, da je Bog žalosten zaradi našega ravnodušnega nerazumevanja.

Poleg tega pa je še drugi in težji vzrok, ki žali Najvišjega: bogoskrunsko nasilje. On pravi: »Ne prenesem zlagáne slovesnosti […] Vaše roke so polne krvi. […] Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo« (Iz 1,13.15.16). Gospod je »razburjen« zaradi nasilja, storjenega nad Božjim templjem, ki je človek, medtem ko ga častijo v templjih, ki jih je ustvaril človek! Lahko si predstavljamo, kako trpi, ko mora biti priča vojnam in nasilnim dejanjem tistih, ki trdijo, da so kristjani. Na misel mi pride prizor, v katerem je neki svetnik protestiral proti krutosti kralja tako, da je v postnem času šel k njemu ter mu ponudil meso. Ko je vladar v imenu svoje vernosti to ogorčeno zavrnil, ga je Božji mož vprašal, zakaj ima pomisleke glede uživanja živalskega mesa, medtem ko pa se ni obotavljal, da bi usmrtil Božje otroke.

Bratje in sestre, to Gospodovo svarilo nam kot kristjanom in kot krščanskim veroizpovedim da veliko misliti. Rad bi zatrdil, da »ob današnjem razvoju duhovnosti in teologije ni več nobenega opravičila. Vendar se še vedno srečujemo s takimi, ki menijo, da jih njihova vera spodbuja ali vsaj opravičuje pri podpori različnih oblik ozkega in nasilnega nacionalizma, ksenofobičnega ravnanja, zaničevanja in celo trpinčenja drugačnih. Vera mora s humanizmom, ki navdihuje, ohranjati živ kritičen čut do teh nagnjenj in, če se začnejo krepiti, odločno posredovati« (Okrožnica Fratelli tutti, 86). Če hočemo, da po zgledu apostola Pavla Božja milost v nas ne bo prazna (prim. 1 Kor 15,10), se moramo zoperstaviti vojni, nasilju in krivicam, kjer koli se prikradejo. Temo tega tedna molitve je izbrala skupina vernikov iz Minnesote, ki se zaveda krivic, ki so se v preteklosti dogajale domorodnim ljudstvom in Afroameričanom danes. Spričo različnih oblik zaničevanja in rasizma, spričo brezbrižnih nerazumevanj in bogoskrunskega nasilja nas Božja beseda opominja: »Učite se delati dobro, iščite pravico« (Iz 1,17). Ni dovolj namreč povedati, dazlo obstaja, ampak se mu je potrebno tudi odpovedati, preiti od zla k dobremu. Namen svarila je, da bi se mi spremenili.

2. Sprememba. Ko se ugotovi napake, Gospod zahteva, da se jih odpravi in po preroku pravi: »Umijte se, očistite se [...]. Nehajte delati hudo« (v. 16). In ker ve, da smo obteženi in kakor ohromljeni zaradi preštevilnih krivd, obljublja, da bo On tisti, ki bo opral naše grehe: »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor žamet, bodo beli kakor volna« (v. 18). Predragi, našega napačnega razumevanja Boga in nasilja, ki se skriva v nas, se ne moremo rešiti sami. Brez Boga, brez njegove milosti, nismo ozdravljeni svojega greha. Njegova milost je vir naše spremembe. Na to nas spominja življenje apostola Pavla, ki ga danes obhajamo. Sami ne zmoremo, z Bogom pa je vse mogoče; sami ne zmoremo, skupaj pa je mogoče. Gospod namreč od svojih zahteva, naj se spreobrnejo skupaj. Spreobrnjenje – ta beseda se velikokrat ponavlja in je ni vedno lahko razumeti – se zahteva od ljudstva, ima torej skupnostno, cerkveno dinamiko. Verjamemo torej, tudi naše ekumensko spreobrnjenje napreduje v kolikor prepoznamo, da potrebujemo milost, da potrebujemo isto usmiljenje: ko se bomo zavedali, da smo vsi v vsem odvisni od Boga, se bomo z njegovo pomočjo čutili in resnično bili »eno« (Jn 17,21), zares bratje.

Kako lepo je, da se v znamenju milosti Duha skupaj odpremo tej spremembi perspektive in ponovno odkrijemo, da so »vsi verniki, razkropljeni po svetu, v občestvu z drugimi v Svetem Duhu in tako – kot je zapisal sv. Janez Zlatousti – kdor je v Rimu ve, da so Indijci njegovi člani« (Lumen gentium, 13; In Io. hom. 65,1). Na tej poti občestva sem hvaležen, da toliko kristjanov različnih skupnosti in tradicij z udeležbo in zanimanjem spremlja sinodalno pot katoliške Cerkve, za katero upam, da bo postala vedno bolj ekumenska. Vendar ne pozabimo, da hoja skupaj in prepoznavanje sebe v občestvu drug z drugim v Svetem Duhu vključuje spremembo, rast, ki se lahko zgodi le, kot je zapisal Benedikt XVI., izhajajoč »iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj« (Okrožnica Bog je ljubezen, 18).

Naj nam apostol Pavel pomaga, da bi se spremenili, se spreobrnili. Naj nam izprosi nekaj svojega neuklonljivega poguma. Kajti na naši poti zlahka delamo za svojo skupino namesto za Božje kraljestvo, postanemo nepotrpežljivi, izgubimo upanje na tisti dan, v katerem se bodo »vsi kristjani v enem samem obhajanju evharistije znašli zbrani v tisti edinosti edine Cerkve, ki jo je Kristus od začetka dal svoji Cerkvi« (Dekr. Unitatis redintegratio, 4). Toda ravno zaradi tega dne položimo svoje zaupanje v Jezusa, ki je naša Pasha in naš mir: medtem ko molimo in ga častimo, On deluje. In tolaži nas to, kar je rekel Pavlu in kar lahko slišimo, da je namenjeno vsakemu izmed nas: »Dovolj ti je moja milost« (2 Kor 12,9).

Predragi, želel sem v bratskem duhu podeliti te misli, ki jih je v meni vzbudila Beseda, da bi se, opomnjeni od Boga, po njegovi milosti spreminjali in rasli v molitvi, služenju, dialogu in skupnem delu za tisto popolno enost, ki jo želi Kristus. Zdaj bi se vam rad iz srca zahvalil: izražam svojo hvaležnost njegovi eminenci metropolitu Polikarpu, predstavniku ekumenskega patriarhata; njegovi milosti Ianu Ernestu, osebnemu predstavniku canterburyjskega nadškofa v Rimu ter predstavnikom drugih prisotnih krščanskih skupnosti. Izražam svojo čutečo solidarnost s člani Vseukrajinskega sveta Cerkva, verskih skupnosti in organizacij. Pozdravljam pravoslavne in vzhodne pravoslavne študente, štipendiste Dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani ter študente iz Ekumenskega inštituta Bossey Svetovnega sveta Cerkva. Prisrčen bratski pozdrav tudi bratu Aloisu in bratom iz Taizéja, ki sodelujejo pri pripravi ekumenskega molitvenega bdenja, ki bo pred začetkom naslednjega zasedanja škofovske sinode. Vsi skupaj hodimo po poti, ki nam jo je zastavil Gospod, po poti edinosti.