Pridigar gleda to, za čimer se ženejo ljudje, in vidi, da je vse puhlo, minljivo: dih, sapa, hlap. Mislijo, da so nekaj dosegli, pa jim vedno znova spolzi iz rok. Tako gre iz generacije v generacijo. Pridigarjevega opomina ne bom vzel kot pesimizem, ampak kot povabilo, naj stvarno gledam na minevanje v življenju. Gospod, hvala za tvojo ljubezen, ki ni prazna in edina zdrži skozi čas.

Herod razmišlja ob govoricah o Jezusu, vendar ne pride do odgovora, kdo je. Sprašujem se, ali sem pripravljen v javnosti priznati Jezusa za Gospoda in Odrešenika ter bolj dejavno stopiti z njim v odnos. Resno in pogumno bom odpravljal ovire, ki me odvračajo od tega, da bi mu povsem sledil. Gospod, pomagaj mi dojeti, da si moč mojega življenja. Daj, da se ti ves zaupam.