Benedikt XVI.
24. avgusta obhajamo praznik sv. Bartolomeja, znanega tudi pod imenom Natanael ali po naše Jernej. Benedikt XVI. je temu svetniku posvetil eno od sredinih katehez ter nam tako orisal življenje tega apostola.
O Bartolomeju nimamo posebnih podatkov. Njegovo ime se namreč pojavlja vedno le v seznamih dvanajsterih in torej nikoli v središču katerega koli poročila. Natanael je bil doma iz Kane; torej je mogoče, da je bil priča velikega 'znamenja', ki ga je Jezus storil v onem kraju« (prim. Jn 2, 1-11). Enačenje Bartolomeja z Natanaelom »ima verjetno razlog v tem, da je Natanael v prizoru o poklicanosti, o katerem poroča Janezov evangelij, postavljen ob Filipa. To se pravi na tisto mesto, ki ga zavzema Bartolomej v seznamih apostolov v drugih evangelijih. Filip je Natanaelu sporočil, da so našli tistega, 'o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina.' Kakor vemo, mu je Natanael izrekel precej hudo podcenjevanje: 'Iz Nazareta? Ali more od tam priti kaj dobrega' (Jn 1,56a). Ta oblika zavrnitve je za nas pomembna. Iz nje namreč vidimo, da po judovskih pričakovanjih Mesija ni mogel izhajati iz tako nepomembnih vasi kot je Nazaret (prim. Tudi Jn 7,2). Hkrati pa tudi razločno kaže svobodo Boga, ki nas preseneča v naših pričakovanjih in ga najdemo prav tam, kjer ga ne bi pričakovali.
Evangelist nam poroča, da je Jezus, ko je videl prihajati Natanaela, vzkliknil: 'Glejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače' (Jn 1,47). Gre za pohvalo. A pohvala prebudi Natanaelovo radovednost. Presenečen odvrne: 'Od kod me poznaš?' (Jn 1,48a). Jezusov odgovor ni takoj razumljiv. Jezus reče: 'Še preden te je Filip poklical, sem te videl pod smokvinim drevesom' (Jn 1,48b). Ne vemo, kaj se je dogajalo pod smokvinim drevesom. Očitno gre za odločilen trenutek v Natanaelovem življenju. Čuti, da so se ga te Jezusove besede najgloblje dotaknile. Čuti se razumljenega in dojame: ta mož ve vse o meni, on ve in pozna pot življenja, temu možu se morem resnično zaupati. In tako odgovori z lepo in jasno veroizpovedjo, ko reče: 'Rabi, Učenik, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj!' (Jn 1,49). V tej izpovedi je podan prvi pomembni korak na poti zvestobe do Jezusa.
O nadaljnji apostolski dejavnosti Bartolomeja-Natanaela (Jerneja) nimamo natančnih podatkov. Od srednjega veka dalje se je razširila pripoved o njegovi smrti, češ, da so mu slekli kožo pri živem telesu. Ta pripoved je nato postala zelo popularna. Michelangelo je v Sikstinski kapeli naslikal sv. Bartolomeja, ki v levi roki drži svojo kožo, na kateri je umetnik zapustil lastno podobo. Relikvije svetnika častijo tu v Rimu v njemu posvečeni cerkvi na otoku na Tiberi.
Dragi bratje in sestre!
V vrsti apostolov, ki so bili poklicani v času Jezusovega zemeljskega življenja, danes našo pozornost priteguje apostol Bartolomej. V starodavnih seznamih dvanajsterih je vedno imenovan pred Matejem, medtem ko se ime učenca, ki je pred njim, spreminja in je lahko Filip (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,14) ali Tomaž (prim. Apd 1,13). Njegovo ime je enoumno patronimik (po očetu), ker se izrecno navezuje na očetovo ime. Gre namreč za ime, ki je verjetno aramejska skovanka: »bar Talmay«, kar pomeni »Talmajev sin«.
Zgodba o Natanaelu nam daje pobudo za nadaljnje premišljevanje: v svojem odnosu do Jezusa se ne smemo zadovoljiti samo z besedami. Filip je v svojem odgovoru Natanaelu izrekel pomembno povabilo: »Pridi in poglej!« (Jn 1,46b). Naše poznavanje Jezusa potrebuje predvsem živo izkustvo: pričevanje drugih je prav gotovo važno. Saj se vse naše krščansko življenje praviloma začenja z oznanilom, ki prispe do nas po enem ali več pričevalcih. Potem pa moramo biti mi sami osebno sprejeti v prisrčen in globok odnos do Jezusa. Na podoben način so hoteli Samarijani neposredno govoriti z Jezusom, potem ko so slišali pričevanje svoje someščanke, ki je srečala Jezusa ob Jakobovem vodnjaku. Po tem pogovoru so ji rekli: »Ne verujemo več zaradi tvojega pričevanja, marveč zato, ker smo ga sami slišali in vemo: on je resnično zveličar sveta« (Jn 4,42).
Vrnimo se k prizoru o poklicanosti. Evangelist nam poroča, da je Jezus vzkliknil, ko videl prihajati Natanaela: »Tu prihaja pravi Izraelec, mož brez zlaganosti« (Jn 1,47). Gre za pohvalo, ki kliče v spomin psalm: »Blagor človeku, … katerega srce ne pozna neiskrenosti« (Ps 32,2). A pohvala prebudi Natanaelovo radovednost. Presenečen odvrne: »Odkod me poznaš?« (Jn 1,48a). Jezusov odgovor ni takoj razumljiv. Jezus reče: »Še preden te je Filip poklical, sem te videl pod smokvinim drevesom« (Jn 1,48b). Ne vemo, kaj se je dogajalo pod smokvinim drevesom. Očitno gre za odločilni trenutek v Natanaelovem življenju. Čuti, da so se ga te Jezusove besede najgloblje dotaknile. Čuti se razumljenega in dojame: ta mož ve vse o meni, on ve in pozna pot življenja, temu možu se morem resnično zaupati. In tako odgovori z jasno in lepo veroizpovedjo, ko reče: »Rabi, Učenik, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj!« (Jn 1,49). V tej izpovedi je podan prvi, pomembni korak na poti zvestobe do Jezusa. Natanaelove besede osvetljujejo dvojni, dopolnjujoči se vidik Jezusove istovetnosti: Jezus je spoznan v posebnem odnosu do Boga Očeta, katerega edinorojeni Sin je; spoznan pa je tudi v odnosu do izraelskega ljudstva, saj je razglašen za njegovega kralja. Ta naslov je lasten pričakovanemu Mesiju. Nikoli ne smemo izgubiti izpred oči niti ene niti druge od teh dveh prvin. Če namreč oznanjamo le nebeško razsežnost Jezusa, smo v nevarnosti, da iz njega naredimo duhovno bitje brez telesa. Če pa obratno priznavamo le njegovo konkretno mesto v zgodovini, zanemarjamo konec koncev božjo razsežnost, ki ga dejansko označuje.