Benedikt XVI. v knjigi Teologija liturgije navaja razloge za postavitev datumov praznikov Gospodovega oznanjenja ter Gospodovega rojstva in praznika Rojstva Janeza Krstnika, z besedami: »Med oba datuma pa je vstavljen praznik Jezusovega predhodnika, Janeza Krstnika, torej 24. junija, na dan poletnega solsticija (poletnega sončevega obrata). Medsebojna povezava teh datumov je namreč bogoslužni in kozmični izraz Krstnikovih besed: 'On (Kristus) mora rasti, jaz pa se manjšati' (Jn 3,30). Praznik Janezovega rojstva je namreč na datum, ko se dan začne manjšati, tako kot je praznik Kristusovega rojstva na datum, ko dan začne rasti. Tako je osnova teh praznikov čisto krščanska. Nima nobenega zgleda v Stari zavezi, povzema pa bistvo zgodovine in kozmosa, spomina in upanja, kar pa je značilno za starozavezne praznike  in je tako tudi postalo značilno za koledar krščanskih praznikov.«

»Na 24. junija nas bogoslužje vabi k obhajanju praznika Rojstva Janeza Krstnika. Prav tako kot življenje Kristusove matere Marije, je bilo tudi njegovo življenje povsem usmerjeno na Kristusa. Janez je bil njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Zato spominjati se Janezovega rojstva, v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitev obljub vseh prerokov. Krstnik, ki je bil največji med njimi, je bil poklican, da pripravi pot Mesiji (prim Mt 11,9-10). Gospod Jezus je o njem rekel: 'Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika' (Mt 11,11).«

»Vsi evangeliji imajo na začetku opisa Jezusovega javnega delovanja pripoved o njegovem krstu v reki Jordan, kjer ga je Janez krstil. Sveti Luka postavi začetek Krstnikovega delovanja v slovesen zgodovinski okvir. Tudi moja knjiga Jezus iz Nazareta se začne z Jezusovim krstom v Jordanu, dogodkom, ki je v tistem času zelo odmeval. Iz Jeruzalema ter iz vseh predelov Judeje so ljudje prihajali poslušat Janeza Krstnika, se mu dali krstiti v reki ter se izpovedali svojih grehov (prim. Mr 1,5). Glas o preroku se je tako razširil, da so se mnogi spraševali, če ni morda on Mesija. Evangelist pa poudarja, da je to Janez odločno zanikal: 'Jaz nisem Mesija' (Jn 1,20). Vsekakor pa je Janez prva Jezusova priča, saj je prejel znamenje iz nebes: 'Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu' (Jn 1,33). Točno to se je zgodilo, ko je Jezus, potem ko je prejel krst, stopil iz vode. Janez je videl Duha, ki se je kot golob spustil na Jezusa. Tedaj je spoznal polno resničnost Jezusa iz Nazareta in ga začel razodevati Izraelu (prim. Jn 1,31) kot Božjega Sina in človekovega odrešenika: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta'(Jn 1,29).«

Papež Benedikt XVI. je ob pogledu na reko Jordan z gore Nebo, kjer je po izročilu tudi Mojzes zrl v obljubljeno deželo, 9. maja 2009 dejal: »Čudovit pogled se odpre s trga tega svetišča in nas povabi, da premislimo, kako je prerokova vizija skrivnostno zaobjela veliki zveličavni načrt, ki ga je Bog pripravil za svoje ljudstvo. V dolini Jordana, ki se razteza pod nami, je prišel Janez Krstnik pripravit pot Gospodu. V vodah Jordana, potem ko je Jezus od Janeza prijel krst, ga je Oče razodel kot ljubljenega Sina.«

Benedikt XVI. je na praznik Rojstva Janeza Krstnika v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja, 24. junija 2012,  spregovoril o rojstvu, življenju in pomenu Jezusovega predhodnika. »Danes, 24. junija, obhajamo slovesni praznik Rojstva sv. Janeza Krstnika. Če izvzamemo Devico Marijo, je Krstnik edini svetnik, za katerega bogoslužje obhaja rojstvo in ga obhaja zato, ker je tesno povezano s skrivnostjo učlovečenja Božjega Sina. Janez je namreč bil Jezusov predhodnik že v materinem telesu. Njegovo čudežno spočetje je angel oznanil Mariji kot znamenje, da 'Bogu ni namreč nič nemogoče' (Lk 1,37). To se je zgodilo šest mesecev pred največjim čudežem zveličanja, združenjem Boga s človekom po delovanju Svetega Duha. Vsi štirje evangeliji zelo poudarijo podobo Janeza Krstnika, kot preroka, ki zaključuje Staro zavezo in odpira Novo tako, da pokaže na Jezusa iz Nazareta, kot Mesija, Božjega Maziljenca. Sam Jezus je namreč govoril o Janezu s temi besedami: 'Ta je tisti, o katerem je zapisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično povem vam: Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega' (Mt 11,10-11).

Janezov oče Zaharija, Elizabetin mož, Marijin sorodnik, je bil starozavezni judovski duhovnik. Ni takoj verjel naznanilu ne več mogočega očetovstva in je zato ostal nem vse do dneva otrokovega obrezovanja, ko sta on in žena, dala otroku ime, ki jima ga je nakazal Bog, torej Janez, kar pomeni 'Gospod je izkazal milost'. Pod vodstvom Svetega Duha je Zaharija takole govoril o sinovem poslanstvu: 'In ti, dete, se boš imenovalo prerok Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom pripravit njegova pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati zveličanje v odpuščanju njihovih grehov' (Lk 1,76-77). Vse to se je uresničilo trideset let pozneje, ko je Janez šel krščevat k reki Jordan in je klical ljudi, naj se pripravijo s dejanjem spokornosti na bližajoči se prihod Mesija. To mu je namreč Bog razodel med njegovim bivanjem v puščavi. Janeza so zaradi krščevanja imenovali Krstnik torej Krstitelj (prim. Mt 3,1-6). Ko se je nekega dne sam Jezus prišel iz Nazareta krstit, je Janez najprej zavrnil, potem pa je privolil. Videl je Svetega Duha spustiti se na Jezusa in zaslišal je glas nebeškega Očeta, ki ga je razodel za svojega Sina (prim. Mt 3,13-17). Toda Krstnikovo poslanstvo s tem še ni bilo končano. Kmalu zatem je namreč postal Jezusov predhodnik tudi v nasilni smrti. Janez je bil v Herodovi ječi obglavljen in je tako v polnosti pričeval za Božje Jagnje, ki ga je prvi prepoznal in nanj javno pokazal.

Dragi prijatelji, Devica Marija je pomagala ostareli sorodnici Elizabeti, da je Janeza donosila. Naj ona pomaga vsem hoditi za Jezusom, Kristusom, Božjim Sinom, ki ga je Krstnik naznanil z veliko ponižnostjo ter preroško gorečnostjo.«

Efrem Sirski pravi: »To, da je zadnji prerok Stare zaveze, ki pripravlja na Mesija, je vidno iz vzporednic med Janezom in Jezusom, ki so značilne za Lukovo pripoved o rojstvu in skritem življenju.« V stihih o Janezu Krstniku je to podrobneje razloženo: »Janez je bil rojen iz človeškega semena, Jezus pa je bil rojen iz device, brez semena.« Beda Častitljivi o obrezovanju pravi: »Obrezovanje osmi dan je podoba osvoboditve vsega stvarstva od smrti na dan Jezusovega vstajenja. Zaharijev in Elizabetin sin je prijel ime Janez, kar pomeni 'Božja milost'.« V stihih o Janezu Krstniku je še zapisano: »Čudežno Janezovo rojstvo po delovanju Duha, ki je oživil nerodovitno maternico, je napoved Janezovega pridiganja pokore, ki bo s Kristusovo lučjo ponovno zbudila mrtvi svet.« Maksim Torinski pa o Zaharijevih razvezanih ustih in jeziku pravi: »To, kar je angel zavezal, sedaj otrok in moč njegovega imena razvežeta, da lahko duhovnik prerokuje o Janezovi vlogi v zgodovini zveličanja.« Beda Častitljivi še bolj podrobno razloži ta dogodek, ki je pri ljudeh vzbudil strah: »Ta nenavaden obrat pričakovanja ljudi glede njegovega imena, prebudi strah pred izjemnim čudežem rojstva Janeza, ki naj bi pripeljal k Jezusu ljudi z vseh koncev, ki so se pokesali in se pripravili na prejem skrivnosti božjih zakramentov.«

 

 

Angel Gospodov, 24. junij 2018
Danes obhajamo praznik rojstva sv. Janeza Krstnika. Njegovo rojstvo je dogodek, ki razsvetli življenje njegovih staršev, Elizabete in Zaharije, ter povzroči veselje in čudenje med sorodniki in sosedi. Ta dva ostarela starša sta sanjala in se tudi pripravljala na ta dan, a ga že več nista čakala: čutila sta se izključena, ponižana, razočarana – nista imela otrok. Pred napovedjo rojstva sina (glej Lk 1,13) je Zaharija nejeveren, saj zakoni narave tega niso dopuščali, bila sta že ostarela. Gospod ga je zato naredil nemega za ves čas nosečnosti. Gospod ni odvisen od naših logik in naših omejenih človeških zmožnosti. Treba se je naučiti zaupanja in molčati pred skrivnostjo Boga ter v ponižnosti in tišini premišljevati njegovo delo, ki se razodeva v zgodovini in ki velikokrat presega našo domišljijo.

In zdaj, ko se je to zgodilo, Elizabeta in Zaharija izkusita, da Bogu ni nič nemogoče (glej Lk 1,37). Njuno veselje je veliko. Današnji evangeljski odlomek (Lk 1,57-66.80) napove rojstvo in se zatem zaustavi pri izbiri imena za otroka. Elizabeta izbere ime, ki je tuje družinski tradiciji, ter pravi: »Janez se bo imenoval.« Ime pomeni »Bog daje milost«. Ta otrok bo glasnik, priča Božje milosti za uboge, ki s ponižno vero čakajo na svojo rešitev. Zaharija potrdi nepričakovano izbiro njegovega imena in ga zapiše na deščico. Nemudoma so se mu razvezala usta in jezik ter je spet normalno govoril in slavil Boga. Celotno dogajanje okoli rojstva Janeza Krstnika je obdano z veselim občutkom čudenja, presenečenja in hvaležnosti. Čudenje, presenečenje, hvaležnost. Tamkajšnje ljudi je obšel sveti strah božji in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh.

Bratje in sestre, zvesto ljudstvo sluti, da se je zgodilo nekaj velikega, čeprav ponižnega in skritega, in se sprašuje: Kaj neki bo ta otrok? Zvesto Božje ljudstvo je zmožno živeti vero z veseljem, s čutom za čudenje, presenečenje in hvaležnost. Veliko ljudi je o čudežu Janezovega rojstva govorilo na lep način, z veseljem, bili so zadovoljni.

Vprašajmo se: Kaj pa moja vera? Je radostna vera ali pa je vedno enaka vera? Imam čut za čudenje, ko vidim Gospodova dela, ko slišim govoriti o stvareh evangelizacije ali o življenju nekega svetnika? Ali ko vidim veliko dobrih ljudi – čutim v sebi milost ali pa se v mojem srcu nič ne premakne? Znam začutiti tolažbe Duha ali pa sem pred njimi zaprt? Vprašajmo se, vsak med nami, med izpraševanjem vesti: Kako je z mojo vero? Je vesela? Je odprta za Božja presenečenja? Sem v duši okusil tisto čudenje, ki ga povzroča Božja navzočnost, tisti občutek hvaležnosti. Razmislimo o teh držah vere: veselje, čudenje, presenečenje in hvaležnost.

Devica Marija naj nam pomaga razumeti, da je v vsaki človeški osebi odtis Boga, izvir življenja. Ona, Božja mati in naša mati, naj nam pomaga, da se bomo vedno bolj zavedali, da pri rojstvu otroka starši delujejo kot sodelavci Boga. To je zares vzvišeno poslanstvo, ki iz vsake družine naredi svetišče življenja in z vsakim rojstvom otroka prebuja veselje, čudenje in hvaležnost.

 

 

Slišali smo evangelij o pomirjenem viharju, h kateremu je za današnjo nedeljo dodan kratek odlomek iz Jobove knjige, v katerem se Bog razodene kot Gospod morja. Jezus zagrozi vetru in ukaže morju, naj se umiri, kakor da bi ga imel za hudičevo moč. Dejansko je morje v Svetem pismu, kakor sta ga opisala prvo berilo in psalm, kot grozeč, kaotičen, potencialno uničujoč element, ki ga lahko samo Bog, Stvarnik obvladuje, je nad njim in ga lahko umiri.

Obstaja pa še drugačna moč, pozitivna moč, ki giblje svet, ki je sposobna stvaritve preoblikovati in prenoviti, to je moč »Kristusove ljubezni« (2Kor 5,14), kakor jo je imenoval sv. Pavel v Drugem pismu Korinčanom; to vsekakor ni kozmična sila, temveč božja, presežna. Deluje sicer tudi na vesolje, vendar je v sebi Kristusova ljubezen nekaj drugega. To presegajočo drugost je Gospod razodel na Veliko noč, v svetosti poti, ki jo je izbral, da bi nas osvobodil oblasti zla, kakor se je to zgodilo z izhodom iz Egipta, ko je Hebrejce izpeljal preko voda Rdečega morja. »O Bog«, vzklika psalmist, »tvoja pota so sveta. Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode« (Ps 77/76,14.20). Med velikonočno skrivnostjo je Jezus prešel prepad smrti, saj je tako Bog hotel prenoviti svet, torej preko smrti in vstajenja svojega Sina, ki je »umrl za vse«, da bi lahko vsi živeli »tistemu, ki je zanje umrl vstal« (2Kor 5,16), ne pa le sami zase.

Slovesno dejanje pomiritve morja med nevihto je jasno znamenje Kristusovega gospostva nad negativnimi močmi in nas pripelje do tega, da pomislimo na njegovo božanskost: »Kdo neki je ta«, so se osupli in prestrašeni spraševali njegovi učenci, »da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr. 4,41). Njihova vera še ni trdna, se še oblikuje, saj sta še med sabo pomešana strah in zaupanje. Medtem ko je Jezusova zaupna predanost Očetu popolna in čista. Zaradi te moči ljubezni lahko med nevihto mirno spi, popolnoma gotov v Božjih rokah. Prišel pa bo čas, ko bo tudi Jezus izkusil stran in tesnobo. Ko bo prišla 'njegova ura' bo občutil vso težo grehov celotnega človeštva, kakor val povodni, ki se bo zlila čezenj. To bo res strašna nevihta, nikakor kozmična, temveč duhovna. To bo zadnji in skrajen napad zla proti Božjemu Sinu.

Jezus v tej uri ni podvomil v moč Boga Očeta in njegovo bližino, četudi je izkusil v polnosti sovraštvo, ko ni ljubezni; laž, ko ni resnice; greh, ko ni milosti. To dramo je v sebi zelo silovito izkusil, še posebej v Getsemaniju, preden so ga prijeli, zatem med trpljenjem, vse do smrti na križu. V tej uri je bil Jezus po eni strani ves eno z Očetom, popolnoma izročen Njemu, po drugi strani pa solidaren z grešniki, je bil kot ločen od Njega ter se je čutil od Njega zapuščen.

Apostol Pavel opisuje svojo izkušnjo v pismu Galačanom: »Skupaj s Kristusom sem križan: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20) in v drugem pismu Korinčanom: »Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje« (2Kor 4,12). To nikakor ne pomeni duševno motnjo ali izgubo osebnosti, saj Bog nikoli ne izniči človeško, temveč ga preoblikuje s svojim Duhom ter ga usmeri za službo njegovega načrta zveličanja.

Zato, četudi bodo nepričakovano privihrale nevihte, boste lahko začutili piš Svetega Duha, ki je močnejši od vsakega nasprotnega vetra in potiska naprej čoln Cerkve ter vsakega od nas. Živimo torej vedno v vedrini ter gojimo z zahvaljevanjem Gospodu veselje v srcu: »Večna je njegova ljubezen, amen!«

Sv. Atanazij pravi: »Gospod, ki je nad morjem je z nevihto preizkusil njihovo vero ter razodel svojo moč.« Sv. Gregor Nacijanški pa dodaja: »Skrivnost učlovečenega Boga se razodeva ravno v počivanju njega, ki je mir in počitek za vse, ki so utrujeni in obteženi.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski pa v vidita v Jezusovem počivanju namero, da začne zoreti vera njegovih učencev.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »očitna uporaba pojmov osebne avtoritete kaže na božjo identiteto večnega Sina«. Tertulijan pa pravi, da so se »v pomirjeni nevihti uresničile Abakukove ter Naumove prerokbe.« Sv. Avguštin in sv. Peter Krizolog pa pravita, da lahko takrat, ko smo v preizkušnji, zbudimo Kristusa, spečega v nas.« Prudencij pa pravi, da lahko »samo Ustvarjalec globočin pomiri nevihto ter hodi po vodi.«

 

 

 

Razmišljanje papeža Frančiška, poseben Urbi et Orbi za prenehanje pandemije, 27. marec 2020
»Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.

Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z na videz »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko-duhovniško molitev: »... da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).

Prevod br. Miran Špelič OFM