Papež Frančišek
Vesel sem, da se nahajam v tem kraju, kjer se je Francesco Forgione rodil in začel svoje dolgo in rodovitno človeško in duhovno življenje. V tej skupnosti se je kalil v svoji človeškosti, se naučil moliti in v ubogih prepoznavati Gospodovo meso, dokler ni dozorel v hoji za Kristusom in zaprosil za vstop h kapucinom ter tako postal p. Pij iz Pietrelcine. Tukaj je začel doživljati materinskost Cerkve in vedno bil njen vdani sin. Tukaj je veliko meditiral skrivnost Boga, ki nas je ljubil vse do darovanja samega sebe za nas (prim. Gal 2,20).
Danes se nahajamo na istem kraju, kjer je p. Pij bival septembra 1911, da bi se – kot je zapisal v pismu – »nadihal bolj zdravega zraka«. V tistem času je namreč živel v svojem rojstnem kraju zaradi zdravstvenih razlogov. To zanj ni bilo lahko obdobje. Notranje je zelo trpel in se bal, da bi padel v greh, ko se je čutil napadenega s strani demona. Z maloštevilnimi je lahko govoril, tako preko pisem kot v samem kraju: samo župniku Salvatoreju Pannullu je pokazal »skoraj vse«.
V teh strašnih trenutkih je p. Pij črpal življenjsko moč iz neprestane molitve in zaupanja, ki ga je znal polagati v Gospoda. Vse grde prikazni, ki mi jih demon polaga v misli, izginejo, ko se z zaupanjem izročim Jezusovim rokam,« je pisal provincialnemu ministru ter mu zaupal, da čuti, kako njegovo srce priteguje neka višja sila, preden se zjutraj z Gospodom združi v zakramentu. Zapiše: »Ta lakota in žeja sta vse prej kot poplačani, saj potem ko ga prejmem, rasteta vedno bolj.« P. Pij se je torej potopil v molitev, da bi vedno bolj sprejel božje načrte. Preko obhajanja svete maše, ki je predstavljala središče vsakega njegovega dne in izpolnjenost njegove duhovnosti, je dosegel visoko stopnjo združitve z Gospodom. V tem obdobju je od zgoraj prejel posebne mistične darove, ki so se najprej pokazali na njegovem telesu kot znamenja Kristusovega trpljenja.
Dragi bratje in sestre iz Pietrelcine in iz škofije Beneveneto, sv. Pija prištevate med najlepše in najsvetlejše like vašega naroda. Ta ponižni brat kapucin je svet presunil s svojim življenjem, ki je bilo v celoti posvečeno molitvi in potrpežljivemu poslušanju bratov in sester, na katerih trpljenje je kot zdravilo zlival Kristusovo ljubezen. S posnemanjem njegovega junaškega zgleda in njegovih kreposti, lahko tudi vi postanete orodja Božje ljubezni, Jezusove ljubezni do najslabotnejših. Če pomislimo še na njegovo brezpogojno zvestobo Cerkvi, lahko pričujete o občestvu, kajti samo občestvo snuje in gradi. Kraj, kjer se vse dni prepira, ne raste, se ne izgrajuje, straši ljudi. Je bolan in žalosten kraj, kraj pa, kjer se išče mir in se vsi imajo radi, si ne želi slabega; takšen kraj raste, se širi in postaja močan. Sveti oče je zbrane pozval, naj ne zapravljajo časa in moči za prepire, saj to ne pomaga rasti in hoditi. Med njimi naj vladata mir in občestvo. Želim vam, da bi to ozemlje lahko črpalo novo življenjsko moč iz nauka življenja p. Pija v nelahkem trenutku, kot je sedanji, ko prebivalstvo postopno upada in se stara, ker so mnogi mladi prisiljeni podati se drugam, da bi našli delo.« Sveti oče je ljudi spodbudil, naj molijo k Mariji, da bi mladi našli delo v domačih krajih, izpostavil pa je tudi pomembno vlogo ostarelih oseb, ki so modrost kraja. »Priprošnja vašega svetnika someščana naj podpira namene po združitvi moči, da bi tako ponudili mladim generacijam konkretne perspektive za prihodnost upanja. Naj ne manjka skrbne pozornosti, polne nežnosti do ostarelih, ki so dediščina naših skupnosti,« je poudaril.
Molitev. Današnji evangelij nam predstavi Jezusa, ki moli. Iz njegovega srca privrejo te besede: »Hvalim te, Oče, Gospod neba in zemlje ...« (Mt 11,25) Za Jezusa je bila molitev spontana, ni bila nekaj kar bi bilo na izbiro: navado je imel, da se je umaknil na samotne kraje za molitev (prim. Mr 1,35); pogovor z Očetom je bil na prvem mestu. Apostoli so tako naravno odkrili, kako pomembna je molitev, dokler ga nekega dne niso prosili: »Gospod, nauči nas moliti.« (Lk 11,1) Če želimo posnemati Jezusa, tudi mi začnimo tam, kjer je začenjal On, to je pri molitvi.«
Lahko se vprašamo: ali mi kristjani dovolj molimo? Pogosto nam v trenutku, ko naj bi molili, pride na misel veliko izgovorov, toliko nujnih stvari, ki jih moramo narediti ... Včasih damo molitev na stran zaradi aktivizma, ki pa postane brezploden, ko pozabimo na »boljši del« (Lk 10,42) (kot je Jezus spomnil Marto), ko pozabimo, da brez Njega ne moremo ničesar storiti (prim. Jn 15,5) in tako opustimo molitev. Sv. Pij nam petdeset let po svojem odhodu v nebo pomaga, saj nam je v dediščino želel zapustiti molitev. Takole je priporočal: »Veliko molite, otroci moji, vedno molite, nikoli se ne naveličajte« (Besede na II. mednarodnem simpoziju molitvenih skupin, 5. maj 1966).
Jezus nam v evangeliju pokaže tudi, kako se moli. Najprej reče: »Hvalim te, Oče«; ne reče »potrebujem to in to,« ampak »hvalim te. Očeta se ne spozna, ne da bi se odprli hvaljenju, ne da bi posvetili čas samo Njemu, brez češčenja. Kako smo pozabili na molitev češčenja, na molitev hvaljenja. Ponovno moramo pričeti z njo. Vsakdo se lahko vpraša: kako jaz častim? Koliko jaz častim? Kdaj jaz hvalim Boga? Ponovno pričeti z molitvijo češčenja in hvaljenja. Oseben stik, biti sami z njim, biti v tišini pred Gospodom, je skrivnost, ki nam pomaga vedno bolj vstopati v občestvo z njim. Molitev se lahko rodi kot prošnja, tudi kot prva pomoč, vendar pa dozori v hvaljenju in češčenju. Molitev zori. Takrat postane resnično osebna, kakor za Jezusa, ki se potem svobodno pogovarja z Očetom: »Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč« (Mt 11,26). In tedaj, v svobodnem in zaupnem dialogu, se molitev napolni s celotnim življenjem ter ga prinese pred Boga.
Vprašajmo se torej: ali so naše molitve podobne Jezusovi ali pa so omejene na občasne klice na pomoč? Ali pa jih razumemo kot pomirjevala, ki jih moramo redno jemati, da bi nam pomagala pri stresu? Ne, molitev je dejanje ljubezni, je biti z Bogom in mu prinesti življenje sveta: je nepogrešljivo duhovno delo usmiljenja. In če mi ne izročamo bratov, situacij Gospodu, kdo jih bo? Kdo bo posredoval, kdo bo skrbel za to, da bo trkal na srce Boga, da bi odprl vrata usmiljenja človeštvu, ki potrebuje pomoč? Zato nam je p. Pij zapustil molitvene skupine. Njim je rekel: »Molitev, ta združena moč vseh dobrih duš, je tista, ki premika svet, ki prenavlja vesti,