Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«

Po velikonočnem času, ki je dosegel višek v praznovanju binkošti, so v bogoslužju predvideni trije Gospodovi prazniki: najprej slovesni praznik Svete Trojice, prihodnji četrtek slovesni praznik Svetega Rešnjega Telesa in Svete Rešnje Krvi ter drugi petek praznik Srca Jezusovega. Vsak od teh bogoslužnih praznikov poudari enega od vidikov, s katerimi zajamemo vso skrivnost krščanske vere: resničnost Troedinega Boga, zakrament svete evharistije, ter božje-človeško središče Kristusove osebe. V resnici so to vidiki ene same zveličavne skrivnosti, ki v nekem smislu povzamejo vso pot Kristusovega razodetja od učlovečenja do smrti in vstajenja, pa vse do vnebohoda in daru Svetega Duha.

Danes zremo Sveto Trojico takšno, kakršno nam je dal spoznati Jezus, ki nam je namreč razodel, da je Bog ljubezen 'ne eden v eni sami osebi, ampak v treh osebah ene božje narave' (hvalospev): da je Stvarnik in usmiljeni Oče; da je Edinorojeni Sin, večna učlovečena Modrost, ki je za nas umrl in vstal; in končno, da je Sveti Duh, ki vodi vesolje in zgodovino k dokončnemu osredinjenju. Tri osebe so en Bog, ker je Oče ljubezen, Sin je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. Bog je ves in samo ljubezen, najčistejša, neskončna in večna ljubezen. Ne živi v neki neizmerni osamljenosti, temveč je neusahljivi vir življenja, ki se brez prestanka podarja in posreduje. To lahko do neke mere zaslutimo, ko opazujemo tako makrokozmos: naš svet, planete, zvezde, galaksije, kot mikrokozmos: celice, atome, osnovne delčke. V vsem tem, kar obstaja, je v nekem smislu vtisnjeno 'ime' Svete Trojice, saj je vse, kar je, vse do zadnjega delčka, v odnosu in s tem odseva Boga, ki je odnos in s tem odseva stvariteljsko Ljubezen. Vse izhaja iz ljubezni, teži k ljubezni in se giblje zaradi ljubezni, seveda z različnimi stopnjami zavesti in svobode. 'Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (Ps 8,2), vzklika psalmist. Ko Sveto pismo govori o imenu, misli na Boga samega, na njegovo najresničnejšo istovetnost, istovetnost, ki odseva v vsem stvarstvu, v katerem vsako bitje, že iz dejstva, da obstaja ter iz tega iz česar je ustvarjeno, kaže na presegajoče počelo, na večno in neskončno Življenje, ki se podarja, ali če rečemo z eno besedo: na Ljubezen. Sveti Pavel je pred Areopagom v Atenah dejal: 'Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo' (Apd 17,28). Največji dokaz, da smo ustvarjeni po podobi Svete Trojice, je ta, da nas samo ljubezen osrečuje, saj smo v odnosu zato, da ljubimo in živimo zato, da smo ljubljeni.

Apostolom je vstali Jezus zaupal tole poslanstvo: 'Pojdite torej in učite vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha' (Mt 28,19) in jim zagotovil: 'Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta' (Mt 28,20).

Homilija Benedikta XVI. na srečanju družin v Milanu v nedeljo, 3. junija 2012
Častiti bratje, spoštovane oblasti, dragi bratje in sestre!
To je veliki trenutek veselja in občestva, ki ga doživljamo to jutro, ko obhajamo evharistično daritev. Tu je velika skupnost, zbrana s Petrovim naslednikom, ki jo tvorijo verniki iz mnogih narodov. Nudi močno podobo Cerkve, ene in vesoljne, ki jo je ustanovil Kristus in je sad tistega poslanstva, ki ga je, kot smo slišali v evangeliju, Jezus zaupal svojim apostolom: »iti in narediti za učence vsa ljudstva, krščevati jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,18–19).

V drugem berilu nas je apostol Pavel spomnil, da smo v krstu prejeli Svetega Duha, ki nas zedinja s Kristusom kot brate in nas postavlja v odnos z Očetom kot otroke, tako da lahko kličemo: »Aba, oče!« (prim. Rim 8,15.17). V tistem trenutku nam je bila dana kal novega življenja, božanskega, ki ji je namenjeno rasti do dokončne dovršitve v nebeški slavi; postali smo udje Cerkve, Božje družine, »sacrarium Trinitatis« – jo opredeli sv. Ambrozij –, »ljudstvo, ki – kakor uči drugi vatikanski koncil – črpa svojo edinost iz edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4).

Dragi bratje in sestre, dober dan! Lepo nedeljo! Danes obhajamo praznik Svete Trojice, ki nas spominja na skrivnost enega Boga v treh osebah, Očeta, Sina in Svetega Duha. Trojica je občestvo treh božjih oseb, ki so druga z drugo, druga za drugo in druga v drugi. To občestvo je življenje Boga, skrivnost ljubezni Živega Boga. Toda kdo nam je razodel to skrivnost? Jezus. On nam je govoril o Bogu kot Očetu, govoril nam je o Duhu in govoril nam je tudi o sebi kot Božjem Sinu. Tako nam je razodel to skrivnost. In potem ko je vstal in poslal učence evangelizirat ljudstva, jim je rekel, naj krščujejo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Kristus zaupa to zapoved za vse čase Cerkvi, ki je to misijonarsko poslanstvo prejela od apostolov. Naslavlja pa jo tudi na vsakega od nas, ki smo v moči krsta postali del te njegove skupnosti.

Torej, današnje praznično bogoslužje, medtem ko nam daje zreti to čudovito skrivnost, iz katere prihajamo in proti kateri gremo, v nas tudi obnavlja poslanstvo živeti občestvo z Bogom in živeti občestvo med nami po tem trinitaričnem vzorcu. Poklicani smo da živimo, ne drug brez drugega, nad ali proti drugim, temveč drug z drugim, za druge in v drugih. To pomeni sprejeti in soglasno pričevati lepoto evangelija, živeti vzajemno ljubezen do drugih tako, da z njimi delimo veselje in trpljenje, se učimo prositi odpuščanje in odpuščati in ugotavljati pod vodstvom pastirjev vrednost različnih karizem. Če povzamem, zaupana nam je naloga graditve cerkvenih skupnosti, da bodo bedno bolj kot družina, sposobna odsevati sijaj Trojice in evangelizirati, ne samo s besedami, temveč tudi z močjo ljubezni Boga, ki prebiva v nas.

Trojica je, kot sem že omenil, zadnji cilj proti kateremu je usmerjeno naše zemeljsko romanje. Pot krščanskega življenja je pravzaprav v bistvu »trinitarična« pot. Sveti Duh nas namreč vodi k polnemu spoznanju Kristusovih naukov in nas tudi spominja, kar nas je Jezus učil. Prav tako pa je Jezus prišel na svet, da bi po njem spoznali Očeta in bi nas vodil k Njemu ter spravil z Njim. V krščanskem življenju se vse giblje okoli trinitarične skrivnosti ter se tudi udejanja po tej brezmejni trinitarični skrivnosti. Skušajmo zato vedno vzdrževati visok nivo svojega življenja in imeti vedno v spominu za kakšen cilj ter za kakšno slavo obstajamo, delamo, se bojujemo, trpimo ter za kakšno izredno nagrado smo bili poklicani. Ta skrivnost objema vse naše življenje in ves naš krščanski obstoj. Na to se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Sedaj vas vabim, da vsi skupaj z močnim glasom napravimo to znamenje križa. Vsi skupaj: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Na ta zadnji dan meseca maja, marijanskega meseca, se izročimo Devici Mariji. Ona, ki je bolj kakor katera koli stvaritev poznala, častila in ljubila skrivnost Svete Trojice, naj nas vodi za roko, nam pomaga razbirati v svetovnih dogodkih znamenja navzočnosti Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha ter nam izprosi, da bomo z vsem srcem ljubili Gospoda Jezusa ter hodili v smeri gledanja Trojice, čudovitemu cilju h kateremu teži vse naše življenje. Prosimo jo tudi, naj pomaga Cerkvi, ki je skrivnost občestva, da bo vedno Cerkev, skupnost, gostoljubna skupnost, kjer bo lahko vsaka oseba, še posebej najrevnejša in najbolj odrinjena lahko našla gostoljubje ter bo čutila hoteno in ljubljeno Božjo hčer.

Angel Gospodov, nedelja, 27. maj 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan. Danes, na nedeljo po binkoštih, obhajamo praznik Presvete Trojice. Na ta praznik zremo in hvalimo skrivnost Boga Jezusa Kristusa, ki je eden v občestvu treh Oseb: Oče, Sin in Sveti Duh ter da bi z začudenjem obhajali vedno novega Boga-Ljubezen, ki nam zastonj ponuja svoje življenje in nas prosi, da ga razširjamo v svetu.

Današnja svetopisemska berila nam dajo razumeti, da se Bog ni hotel toliko razodeti, da On obstaja, temveč, da je »Bog z nami«, blizu nas, da nas ljubi, hodi z nami ter da se zanima za našo osebno zgodovino ter da skrbi za vsakega od nas, začenši od najmanjših in najbolj pomoči potrebnih. On je »Bog tam zgoraj«, je pa tudi »tukaj na zemlji« (prim. 5Mz 4,39). Zato mi ne verujemo v neko oddaljeno entiteto, - ne! - nevtralno entiteto, temveč nasprotno v Ljubezen, ki je ustvarila vesolje in je rodila ljudstvo, ki je postala meso in je umrla ter vstala za nas in kot Sveti Duh vse preoblikuje in prinaša polnost.

Sveti Pavel (prim. Rim 8,14-17), ki je sam osebno doživel to preoblikovanje Boga-Ljubezni, nam sporoča njegovo željo, da naj ga imenujemo Oče, oziroma »Očka«, naš Bog je »Očka«, torej s popolnim zaupanjem otroka, ki se izroča v roke njega, ki mu je dal življenje. Sveti Duh, še pravi apostol, deluje v nas tako, da se Jezusa Kristusa ne skrči na osebnost preteklosti, - ne! - temveč ga čutimo ob sebi kot svojega sodobnika ter okušamo veselje, da smo ljubljeni Božji otroci. Dejansko je v evangeliju vstali Gospod obljubil, da bo ostal z nami za vedno: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28.20). Ravno zaradi te navzočnosti ter moči njegovega Duha lahko z vedrino uresničimo Njegovo poslanstvo. Katero poslanstvo? Ki nam ga je zaupal, torej oznanjati in pričevati njegov evangelij vsem in tako razširjati občestvo z Njim ter veselje, ki iz tega izhaja. Bog hodi z nami in nas napolni z veseljem. Veselje je prva govorica kristjana.

Torej, na praznik Presvete Trojice zremo skrivnost Boga, ki neprestano ustvarja, odrešuje in posvečuje, vendar pa vedno z ljubeznijo ter za ljubezen in vsaki stvaritvi, ki ga sprejme, podari, da odseva žarek njegove lepote, dobrote in resnice. On je od vedno izbral, da bo hodil s človeštvom ter oblikoval ljudstvo, ki bo blagoslov za vse narode in vsako osebo. Pri tem nihče ni izključen. Kristjan ni sam, pripada ljudstvu, temu ljudstvu, ki ga oblikuje Bog. Ne moremo biti kristjani, brez te pripadnosti in občestva. Mi smo ljudstvo, Božje ljudstvo.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo z veseljem izpolnili poslanstvo pričevati svetu, ki ga žeja po ljubezni, da je smisel življenja ravno neskončna ljubezen, konkretna ljubezen Očeta, Sina in Svetega Duha.

Danes, dragi bratje in sestre, dober dan na ta praznik, med katerim obhajamo Boga, skrivnost edinega Boga in ta Bog je Oče in Sin in Sveti Duh. Tri Osebe so. Bog je eden, kajti Oče je Bog in Sin je Bog in Sveti Duh je Bog. Niso trije bogovi, ampak je en sam Bog v treh Osebah. To je skrivnost, ki nam jo je razodel Jezus Kristus, Sveto Trojico. Danes se bomo ustavili in obhajali to skrivnost, kajti osebe niso pridevniki Boga, ne, so osebe, resnične, drugačne, različne. Niso kot je rekel neki filozof emanacije Boga, ne, ne, osebe so. Je Oče, h kateremu molim z Očenašem, je Sin, ki mi je dal odrešenje, opravičenje in je Sveti Duh, ki prebiva v nas in daje življenje Cerkvi.

To govori našemu srcu, saj jo najdemo zaobjeto v tistem izrazu sv. Janeza, ki povzame vse razodetje: »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8,16). Oče je ljubezen, Sin je ljubezen in Sveti Duh je ljubezen. In kot ljubezen, Bog, čeprav je eden in edini, ni samota ampak občestvo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Ljubezen je namreč v bistvu darovanje sebe in v svoji izvirni in neskončni resničnosti je Oče, ki se podarja rojevajoč Sina in ta se daruje Očetu ter njuna vzajemna ljubezen je Sveti Duh, ki je vez edinosti. To ni lahko razumeti, lahko pa vsi mi živimo to skrivnost, zelo jo lahko živimo.

To skrivnost Trojice nam je razodel Jezus sam. On nam je dal spoznati obličje Boga kot usmiljenega Očeta; predstavil je samega sebe kot pravega človeka, kot Božjega Sina in kot Očetovo Besedo, kot Zveličarja, ki je dal življenje za nas; govoril je o Svetem Duhu, ki izhaja iz Očeta in Sina, o Duhu Resnice, Duhu Paraklitu. O tej besedi Paraklit smo govorili prejšnjo nedeljo, to je o našem Tolažniku in Zagovorniku. In ko se je Jezus prikazal apostolom po vstajenju, jih je poslal evangelizirati vsa ljudstva, krščujoč jih »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28, 19).

Današnji praznik nam torej daje v zrenje to čudovito skrivnost ljubezni in luči od katere izhajamo in kamor je usmerjena naša zemeljska pot. Pri oznanjevanju evangelija in pri vsaki obliki krščanskega poslanstva, se ne more pustiti ob strani te enosti med nami, za katero je prosil Jezus, ko naj sledimo enosti Očeta in Sina in Svetega Duha, saj lepota evangelija zahteva, da se ga živi in pričuje v slogi med nami, ki smo tako različni! To je enost, za katero si upam reči, da je bistvena za kristjana. To ni neka drža, način izražanja, ne, je bistvo. Saj je enost, ki se porodi iz ljubezni, iz Božjega usmiljenja, iz opravičenja Jezusa Kristusa in navzočnosti Svetega Duha v naših srcih.

Sveta Marija v svoji preprostosti in ponižnosti odseva Lepoto Troedinega Boga, saj je popolnoma sprejela Jezusa v svoje življenje. Naj podpira našo vero, nas napravlja za častilce Boga in služabnike bratom.