Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi »vi, ki poslušate«. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki »ga posluša«. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: »kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo« (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: »Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo.

Sv. Avguštin razlaga: »Svet ljubi svojo krivdo in sovraži svojo naravo, medtem ko mora imeti kristjan nasprotno držo do sveta.« Tertulijan pojasnjuje: »Ljubiti svoje sovražnike zahteva dejanje volje, ki je nasprotna tisti spontani. To dejanje so sposobni storiti samo kristjani.« Sv. Ambrož dodaja: »Ljubiti svoje sovražnike je izraz dejavne ljubezni, ki izhaja neposredno iz Božje ljubezni. Kristus je medtem, ko je trpel na križu, molil za tiste, ki so ga ubijali.« Evzebij Cezarejski pravi: »Jezus predpostavlja, da nasilje, torej da te udarijo po licu, ni kazen za kriminalno dejanje, ampak da izhaja iz preganjanja. Moliti za sovražnike pomeni sodelovati pri dobrem za sovražnika, kar vsekakor ni znamenje površinske ljubezni.« Sv. Izak iz Niniv nadaljuje: »Učenci morajo biti pripravljeni, da z njimi ravnajo nasilno, jim vzamejo obleko in materialne dobrine. Oseba, ki je usmiljena, prenaša krivičnost.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Če ima ljudstvo Kristusovega duha, kakor učijo blagri, tedaj bo sprejelo to preganjanje kot nekaj pričakovanega, saj je Kristus dopolnitev postave, kajti s svojo krvjo je spremenil postavo.« Sv. Ciprijan razlaga: »Sv. Štefan, prvi krščanski mučenec, s tem ko je ljubil svoje sovražnike, nam kaže, kako hodi za Kristusom.« Sv. Bazilij Cezarejski razmišlja: »Bralec ne more, da ne bi pomislil na Jezusovo trpljenje, ko prostovoljno dopusti, da ga bijejo in slečejo. Jezus hoče, da gremo onkraj preprostega povračila pri dajanju, saj gre za dar in za posojilo, dar za nas, a tudi posojilo, saj to, kar posojamo, nam je bilo podarjeno.« Origen pojasnjuje: »Bog je v nas položil svojo podobo in sličnost. Ta božanska podoba je vidna v tistih, ki so usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Sv. Ciril Aleksandrijski zatrdi: »Usmiljenje je značilnost Boga.« Sv. Justin, mučenec to pojasni: »Vsi ti stavki označujejo Boga kot usmiljenega tako do pravičnega kot do krivičnega.« Sv. Avguštin dodaja: »Lahko bi dali praktične primere, kako je potrebno drugim izkazovati to usmiljenje, še zlasti, da se opusti željo po maščevanju in se skuša biti sočuten z bližnjim.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Jezusovi učenci kažejo svetu značilnosti Boga, ki sodi s pravičnostjo in odpušča z milostjo.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezusovo usmiljenje se izraža na dva načina: odpuščanje in velikodušnost, dve obliki miloščine in dve krili molitve.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Božja velikodušnost je paradoks, še posebej, če uporablja človeške sheme, da opiše svoje dajanje darov.«