Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi »vi, ki poslušate«. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki »ga posluša«. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: »kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo« (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: »Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo. […] S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (v. 37-38).

Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpušča. Če ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpuščeno. Če pa se naša srca odprejo usmiljenju, če se odpuščanje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi občestva, pred svetom potrjujemo, da je mogoče zlo premagati z dobrim. Včasih se lažje spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so »zbiralci krivic«: spominjajo se le slabih stvari, ki so jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, reči: »Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost.« Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.

Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, žgoča kot ogenj, dotaknila našega srca, nas preoblikovala in naredila zmožne, da bi delali dobro brez povračila ter povsod pričevali zmago ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 20. februar 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja da Jezus svojim učencem nekaj bistvenih napotkov za življenje. Gospod misli na tiste najtežje situacije, ki predstavljajo za nas preizkusni kamen, torej na takšne, ki nas postavijo pred tistega, ki je naš sovražnik ali nasprotnik, predenj, ki nam skuša vedno početi hudo. V takšnih primerih je Jezusov učenec poklican, da ne popusti nagonu ali sovraštvu, ne popustiti, temveč iti onkraj, zelo onkraj, onkraj nagona in onkraj sovraštva. Jezus tako pravi: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo« (Lk 6,27). In še bolj konkretno: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo« (v. 6,27). Ko mi slišimo tole, se nam zdi, kakor da Gospod zahteva nemogoče. In še, zakaj ljubiti sovražnike? Če se ne odzove nasilnežem, se da vsakemu nasilju prosto pot in to ni pravično. Toda, a je res tako? Zares Gospod zahteva od nas nemogoče, še več, krivične stvari?

Premislimo torej tisti smisel za krivičnost, ki ga opazimo pri »nastavi še drugo lice« in pomislimo na Jezusa. Med trpljenjem, med krivičnim procesom pred velikim duhovnikom, v določenem trenutku ga eden od stražarjev udari po licu. In kako se On odzove? Ne žali, ne, ampak reče stražarju: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). Zahteva razlog za utrpelo zlo. Nastaviti drugo lice, ne pomeni tiho trpeti, popustiti krivičnosti. Jezus s svojim vprašanjem pokaže na to, kar je krivično. Toda, to stori brez jeze, brez nasilja, celo zelo vljudno. Noče podžgati razpravo, temveč razelektriti zamero. To je pomembno. Istočasno pogasiti sovraštvo in krivičnost ter skušati pridobiti grešnega brata. Ni lahko to storiti, a Jezus je to storil in pravi, da naj delamo tudi mi tako. To pomeni nastaviti drugo lice, saj je Jezusova krotkost močnejši odgovor od prejetega udarca. Nastaviti drugo lice, ni zasilna rešitev izgubljajočega, temveč dejanje tistega, ki ima večjo notranjo moč. Nastaviti drugo lice je premagati hudo z dobrim, ki odpre špranjo v srcu sovražnika tako, da razgali nesmiselnost njegovega sovraštva. Te drže nastaviti drugo lice ne vodi preračunljivost ali sovraštvo temveč ljubezen. Dragi bratje in sestre, zastonjska in nezaslužena ljubezen, ki jo prejmemo od Jezusa, poraja v srcu način delovanja podobnega njegovemu, ki zavrača vsakršno maščevanje. Mi smo navajeni na maščevanja: »Ti si mi naredil to, jaz ti bom naredil tole…«, ali pa ohranjati v srcu zamero. Zamera dela hudo osebi, saj jo uničuje.

Poglejmo še drugi ugovor: je mogoče, da neka oseba pride do tega, da ljubi svoje sovražnike? Če bi bilo odvisno samo od nas, bi bilo nemogoče. Toda zapomnimo si, da kadar Gospod kaj zahteva, nam hoče to podariti. Gospod od tebe zahteva nekaj, kar ti On ne bo dal že prej? Ko mi pravi, naj ljubim sovražnike, mi hoče dati sposobnost, da to storim. Brez te sposobnosti mi ne bi zmogli, toda On nam to pravi in nam da sposobnost ljubiti. Sveti Avguštin je takole molil, prisluhnite kako lepa molitev je: Gospod, »daj mi to, kar zahtevaš in zahtevaj od mene karkoli hočeš« (Izpovedi, X, 29.40). »Daj mi to, kar zahtevaš in zahtevaj od mene karkoli hočeš«. Kaj ga torej prositi? Kaj nam je Bog zadovoljen podariti? Moč ljubiti, ki ni neka stvar, ampak je Sveti Duh. Moč ljubiti je Sveti Duh in z Jezusovim Duhom lahko odgovorimo na hudo z dobrim, lahko ljubimo tistega, ki nam dela hudo. Tako to počnejo kristjani. Kako žalostno je, ko osebe ali narodi, ki so ponosni, da so kristjani, gledajo na druge kot sovražnike in razmišljajo o vojni! To je zelo žalostno.

In mi, poskušamo živeti Jezusova povabila? Pomislimo na osebo, ki nam naredila hudo. Vsakdo naj pomisli na nekoga. Običajno je, da smo utrpeli zlo nekoga, pomislimo na to osebo. Morda je v nas zamera. Torej k tej zameri pridružimo podobo krotkega Jezusa med njegovim procesom, po zaušnici. In zatem prosimo Svetega Duha, da deluje v našem srcu. In končno molimo za to osebo. Moliti za tistega, ki nam je storil hudo. Mi pa, ko nam je kdo storil hudo, namesto da gremo takoj to povedati drugim in se čutiti žrtev, se ustavimo ter prosimo Gospoda za to osebo, da mu pomaga. S tem bo manj občutka zamere. Moliti za tistega, ki je z nami grdo ravnal, je prvo, kar spremeni zlo v dobro. To je molitev.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo delavci za mir do vseh, predvsem pa do tistega, ki je do nas sovražen in nam ni všeč.

Sv. Avguštin razlaga: »Svet ljubi svojo krivdo in sovraži svojo naravo, medtem ko mora imeti kristjan nasprotno držo do sveta.« Tertulijan pojasnjuje: »Ljubiti svoje sovražnike zahteva dejanje volje, ki je nasprotna tisti spontani. To dejanje so sposobni storiti samo kristjani.« Sv. Ambrož dodaja: »Ljubiti svoje sovražnike je izraz dejavne ljubezni, ki izhaja neposredno iz Božje ljubezni. Kristus je medtem, ko je trpel na križu, molil za tiste, ki so ga ubijali.« Evzebij Cezarejski pravi: »Jezus predpostavlja, da nasilje, torej da te udarijo po licu, ni kazen za kriminalno dejanje, ampak da izhaja iz preganjanja. Moliti za sovražnike pomeni sodelovati pri dobrem za sovražnika, kar vsekakor ni znamenje površinske ljubezni.« Sv. Izak iz Niniv nadaljuje: »Učenci morajo biti pripravljeni, da z njimi ravnajo nasilno, jim vzamejo obleko in materialne dobrine. Oseba, ki je usmiljena, prenaša krivičnost.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Če ima ljudstvo Kristusovega duha, kakor učijo blagri, tedaj bo sprejelo to preganjanje kot nekaj pričakovanega, saj je Kristus dopolnitev postave, kajti s svojo krvjo je spremenil postavo.« Sv. Ciprijan razlaga: »Sv. Štefan, prvi krščanski mučenec, s tem ko je ljubil svoje sovražnike, nam kaže, kako hodi za Kristusom.« Sv. Bazilij Cezarejski razmišlja: »Bralec ne more, da ne bi pomislil na Jezusovo trpljenje, ko prostovoljno dopusti, da ga bijejo in slečejo. Jezus hoče, da gremo onkraj preprostega povračila pri dajanju, saj gre za dar in za posojilo, dar za nas, a tudi posojilo, saj to, kar posojamo, nam je bilo podarjeno.« Origen pojasnjuje: »Bog je v nas položil svojo podobo in sličnost. Ta božanska podoba je vidna v tistih, ki so usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Sv. Ciril Aleksandrijski zatrdi: »Usmiljenje je značilnost Boga.« Sv. Justin, mučenec to pojasni: »Vsi ti stavki označujejo Boga kot usmiljenega tako do pravičnega kot do krivičnega.« Sv. Avguštin dodaja: »Lahko bi dali praktične primere, kako je potrebno drugim izkazovati to usmiljenje, še zlasti, da se opusti željo po maščevanju in se skuša biti sočuten z bližnjim.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Jezusovi učenci kažejo svetu značilnosti Boga, ki sodi s pravičnostjo in odpušča z milostjo.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezusovo usmiljenje se izraža na dva načina: odpuščanje in velikodušnost, dve obliki miloščine in dve krili molitve.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Božja velikodušnost je paradoks, še posebej, če uporablja človeške sheme, da opiše svoje dajanje darov.«