O tem odlomku je čudovit komentar sv. Avguština, ki pravi: 'Vidite, kako je Peter po Božji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti imaš besede večnega življenja. Ti nam daješ večno življenje tako, da nam ponujaš svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temveč smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj če bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Božji Sin in si ti večno življenje samo ter nam v mesu in krvi daješ to, kar ti sam si' (Komentar Janezovega evangelija 27,9).

Opoldanski nagovor, nedelja, 23. avgust 2009
»Nekaj nedelj, kot veste, nam je bogoslužje ponudilo v razmišljanje šesto poglavje Janezovega evangelija, v katerem se je Jezus predstavil kot 'živi kruh, ki sem prišel iz nebes ' in dodal: 'Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta' (Jn 6,51). Judom, ki so se med sabo prepirali in se spraševali: 'Kako nam more ta dati svoje meso jesti?' (v. 52), in svet še vedno razpravlja o tem, je Jezus enkrat za vselej zatrdil: 'Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi' (v. 53). Danes na 21. nedeljo med letom premišljujemo zaključek tega poglavja, v katerem četrti evangelist poroča o odzivu ljudi in tudi samih učencev, ki so se ob teh Gospodovih besedah pohujšali do takšne mere, da so mnogi, ki so do tedaj hodili za njim, vzkliknili: 'Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati? (v. 60). Od tistega trenutka 'je veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili za njim' (v. 66) in enako se je vedno znova dogajalo v različnih zgodovinskih obdobjih. Pričakovali bi, da bo Jezus zatekel h kompromisu, da bi ga lažje razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: 'Ali hočete tudi vi oditi?' (v. 67).
To izzivalno vprašanje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslušalcem, temveč vernikom in ljudem vseh časov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohujšali nad paradoksom krščanske vere. Jezusov nauk se zdi, da je 'trd', pretežak, da bi ga sprejeli in uresničevali. So takšni, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi takšni, ki besedo 'prilagodijo' času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. 'Ali hočete tudi vi oditi?' Ta vznemirljiv izziv odzvanja v srcu in od vsakega pričakuje oseben odgovor, saj je vprašanje namenjeno vsakemu od nas. Jezus nikakor ni zadovoljen z navidezno in formalno pripadnostjo, tudi ne s takojšnjim in navdušenim sprejemanjem, ravno nasprotno, potrebno se je za vse življenje pridružiti 'njegovemu razmišljanju in njegovemu hotenju'. Hoja za Njim navda srce z veseljem in da polni smisel našemu bivanju, prinese pa tudi težave in odpovedi, saj je pogosto potrebno iti proti toku.
'Ali hočete tudi vi oditi?' Na to Jezusovo vprašanje odgovori Peter v imenu apostolov in vernikov vseh časov: 'Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69). Dragi bratje in sestre, tudi mi lahko in hočemo v tem trenutku ponoviti Petrov odgovor, zavedajoč se lastne človeške krhkosti, naših problemov in težav, toda z zaupanjem v moč Svetega Duha, ki se izraža in razodeva v občestvu z Jezusom. Vera je dar Boga človeku in je istočasno tudi svobodna in popolna izročitev človeka Bogu. Vera je učljivo poslušanje Gospodove besede, ki je 'svetilka' našim korakom in 'luč' na naši poti (Ps 119,105) (Opoldanski nagovor, 23. avgust 2009).

Opoldanski nagovor, nedelja, 26. avgust 2012
Pretekle nedelje smo premišljevali govor o 'kruhu življenja', ki ga je Jezus imel v shodnici v Kafarnaumu, potem ko je s petimi kruhi in dvema ribama nasitil tisoče ljudi. Današnji evangelij pa predstavi odziv učencev na ta govor, odziv, ki ga je Jezus sam zavestno povzročil. Evangelist Janez, ki je bil navzoč skupaj z drugimi apostoli predvsem poroča, da je 'po tistem veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili za njim' (Jn 6, 66). Zakaj? Ker niso mogli verjeti Jezusovim besedam, ko je rekel 'Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje' (Jn 6,51.54). To razodetje je za njih ostalo nerazumljivo, saj so ga razumeli samo v materialnem pomenu, medtem ko je bila v teh besedah že v naprej naznanjena Jezusova velikonočna skrivnost, med katero je On daroval samega sebe za zveličanje sveta v novi navzočnosti v sveti evharistiji.
Potem ko je videl, da so številni njegovi učenci začeli odhajati, se je Jezus obrnil na Apostole z besedami: »Ali hočete tudi vi oditi?«(Jn 6,67). Kakor v drugih primerih, je odgovoril Peter v imenu Dvanajsterih: 'Gospod h komu naj gremo?' Tudi mi lahko razmislimo o tem. 'Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga' (vv. 68-69). O tem odlomku je čudovit komentar sv. Avguština, ki pravi: 'Vidite, kako je Peter po Božji milosti, po navdihu Svetega Duha, razumel? Kako to, da je razumel? Zato, ker je veroval. Ti imaš besede večnega življenja. Ti nam daješ večno življenje tako, da nam ponujaš svoje telo in svojo kri. In mi smo verovali in vemo. Ne pravi: mi smo vedeli in verujemo, temveč smo verovali in vemo. Verovali smo, da lahko vemo, saj če bi prej hoteli vedeti kot verovati, ne bi zmogli ne vedeti ne verovati. Kaj smo verovali in kaj smo spoznali? Da si ti Kristus Božji Sin in si ti večno življenje samo ter nam v mesu in krvi daješ to, kar ti sam si' (Komentar Janezovega evangelija 27,9).
Končno pa je Jezus vedel, da je tudi med Dvanajsterimi eden, ki ne veruje: Juda. Tudi Juda, bi lahko odšel, kot so to storili mnogi učenci, celo moral bi oditi, če bi bil pošten. Toda ostal je z Jezusom. Ni ostal zaradi vere, niti zaradi ljubezni, temveč s skrivnim naklepom, da bi se Učitelju maščeval. Zakaj? Juda se je namreč čutil od Jezusa izdan in se je odločil, da ga bo ob svojem času izdal. Juda je bil zelot in je hotel zmagovitega Mesija, ki bi vodil upor proti Rimljanom. Toda Jezus je razočaral ta pričakovanja. Težava je v tem, da Juda ni odšel, zato je njegova največja krivda dvoličnost, ki je hudičevo znamenje. Zato je Jezus rekel Dvanajsterim: 'Eden izmed vas je hudič!' (Jn 7,70). Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga verovati v Jezusa tako, kot je sveti Peter in da bomo vedno iskreni z Njim in z vsemi.

 

 

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes zaključujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija, z govorom o 'Kruhu življenja', ki ga je Jezus imel dan po čudežni pomnožitvi kruha in rib. Na koncu tega govora je veliko navdušenje prejšnjega dne ugasnilo, saj je Jezus rekel, da je kruh, ki je prišel iz nebes in tudi, da bo dal svoje meso v hrano in svojo kri v pijačo in s tem jasno namignil na žrtvovanje svojega lastnega življenja. Pri množici so te besede prebudile razočaranje, saj so bile po njihovem mnenju nevredne Mesija, niso bile 'zmagovite'. Nekateri so gledali na Jezusa kot Mesija, ki bi moral govoriti in delovati tako, da bo njegovo poslanstvo imelo takoj uspeh. In ravno glede tega so se motili. Motili so se v tem, kako razumeti Mesijevo poslanstvo! Celo učenci niso uspeli sprejeti tega Učiteljevega vznemirjajočega jezika. Današnji odlomek torej prinaša njihovo zadrego: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60).

V resnici so dobro razumeli Jezusov govor. Tako dobro, da ga niso več hoteli poslušati, saj je njegov govor postavil pod vprašaj njihovo miselnost. Vedno nas Jezusove besede postavijo pod vprašaj, pod vprašaj na primer pred duhom sveta, posvetnosti. Vendar pa je Jezus ponudil tudi ključ za premostitev težav, ključ, ki je sestavljen iz treh delov. Prvi je njegov božanski izvor. On je prišel iz nebes in se bo ponovno vrnil tja, »kjer je bil prej« (v. 62). Drugi je ta, da njegove besede lahko razumemo samo preko delovanja Svetega Duha, njega, »ki daje življenje« (v. 63). Ravno Sveti Duh nam pomaga prav razumeti Jezusa. Tretji je ta, da je resnični vzrok nerazumevanja njegovih besed pomakanje vere: »Med vami so nekateri, ki ne verujejo« (v. 64), pravi Jezus. Dejansko je »po tistem«, pravi evangelij, »je veliko njegovih učencev odšlo stran« (v. 66). Zaradi tega odpadništva Jezus ne odneha in ne ublaži svojih besed, še več, prisili, da izrecno izberejo, ali biti z Njim ali pa se ločiti od Njega. Dvanajsterim pa pravi: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67).

V tem trenutku Peter izpove v imenu apostolov svojo izpoved vere: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (v. 68). Ne pravi 'kam naj gremo?', temveč 'h komu naj gremo?'. Temeljni problem ni v tem, da zapustijo začeto delo, temveč 'h komu naj gredo'. Iz tega Petrovega vprašanja razumemo, da je zvestoba Bogu, vprašanje zvestobe osebi, s katero smo povezani v hoji po isti poti. Ta oseba je Jezus. Vse to, kar imamo na svetu, ne more nasititi naše lakote po neskončnosti. Potrebujemo Jezusa, biti z Njim, hraniti se pri njegovi mizi, z njegovimi besedami večnega življenja! Verovati v Jezusa, pomeni postaviti ga v središče, za smisel svojega življenja. Kristus ni neki dodaten element, je 'živi kruh', nepogrešljiva hrana. Če smo vezani nanj z resničnim odnosom vere in ljubezni, to ne pomeni, da smo vklenjeni, temveč popolnoma svobodni, vedno na poti. Vsak od nas se lahko vpraša: Kdo je Jezus zame? Je ime? Je ideja? Je samo zgodovinska osebnost? Ali pa je res zame tisti, ki me ljubi, ki je dal življenje zame, ki hodi z menoj? Zate, kdo je Jezus? Si z Njim? Skušaš spoznati ga v njegovi besedi? Bereš vsak dan odlomek evangelija, da spoznaš Jezusa? Nosiš majhen evangelij v žepu, v torbici, da ga bereš kjer koli si? Saj bolj, ko smo z njim, bolj bo rastla želja ostati z njim. Sedaj vas vljudno prosim, da za trenutek utihnemo in vsakdo naj v tišini v svojem srcu postavi vprašanje: Kdo je Jezus zame? V tišini naj vsakdo v svojem srcu odgovori na vprašanje: Kdo je Jezus zame?

Devica Marija naj nam pomaga 'vedno iti' k Jezusu, da bomo okušali svobodo, ki nam jo on ponuja in nam omogoča očistiti naše izbire svetne navlake in strahu.

»Besede večnega življenja imaš!« (Jn 6,68). Zbrali smo se kakor družina na Gospodovi gostiji, zato se Gospodu zahvalimo za mnoge blagoslove, ki smo jih prejeli v svojih družinah. Spodbujam vas k zavzetosti, da bi v polnosti živeli svojo poklicanost in bili ljubezen v srcu Cerkve, kakor je dejala sv. Terezija Deteta Jezusa.

V tem dragocenem trenutku občestva med seboj in z Gospodom je prav, da se pozorno pogleda na vir vseh dobrih stvari, ki smo jih prejeli. Jezus razkriva izvor teh blagoslovov v današnjem evangeliju, ko govori svojim učencem. Mnogi med njimi so bili pretreseni, zmedeni in tudi jezni, v negotovosti, ali naj sprejmejo njegove 'trde besede', tako zelo nasprotne učenosti tega sveta. V odgovor jim Gospod neposredno pravi: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje« (Jn 6,63).

Te besede prekipevajo od življenja za nas, ki jih sprejemamo v veri. Kažejo na končni izvir vsega dobrega, ki smo ga doživeli in ga praznovali tukaj v teh dneh: to je Božji Duh, ki stalno prinaša novo življenje v svet, srca, družine, hiše in župnije. Vsak nov dan v življenju naših družin in vsaka nova generacija prinašata s sabo obljubo novih binkošti, domačih binkošti, novo izlitje Duha, Paraklita, ki ga Jezus pošilja kot zagovornika, našega tolažnika in tistega, ki zares daje pogum.

Kako zelo svet potrebuje to spodbudo, ki je dar Božje obljube! Eden od darov tega obhajanja je tudi to, da ko se vrnete domov postane vir spodbude za druge, da delite z drugimi Jezusove besede večnega življenja. Vaše družine so namreč tako privilegiran kraj kot pomembno sredstvo za širjenje teh besed kot 'dobre novice' za vsakega, predvsem pa za tiste, ki želijo zapustiti puščavo in 'hišo suženjstva', da bi odšli proti obljubljeni deželi upanja in svobode.

V drugem berilu nam sv. Pavel pravi, da je zakon soudeležba pri skrivnosti Kristusove trajne zvestobe njegovi nevesti, Cerkvi (glej Ef 5,32). Pa vendar se lahko ta nauk, čeprav čudovit, nekomu zdi kot »trda beseda«. Kajti živeti v ljubezni, s katero nas je Kristus ljubil (glej Ef 5,2), prinaša tudi posnemanje njegovega samožrtvovanja, prinaša umiranje nam samim, da bi se ponovno rodili v še večjo in trajnejšo ljubezen. Ljubezen, ki edina lahko reši svet iz suženjstva greha, egoizma, pohlepa in brezbrižnosti do potreb manj srečnih. To je ljubezen,« je izpostavil papež, »ki smo jo spoznali v Jezusu Kristusu. V našem svetu se je utelesila po družini; in po pričevanju krščanskih družin vseh generacij ima moč, da zlomi vsako pregrado ter tako spravi svet z Bogom in iz nas naredi to, za kar smo vedno bili namenjeni biti: ena sama človeška družina, ki skupaj živi v pravičnosti, svetosti in miru.

Naloga, da pričujemo o tej dobri novici pa ni lahka. Pa vendar, izzivi, ki jih imajo kristjani pred sabo po svoje niso nič lažji od tistih, s katerimi so se morali spoprijeti prvi irski misijonarji, kot na primer sv. Kolombana, ki je s svojo majhno skupino tovarišev prinesel luč evangelija v evropske dežele v dobi mračnosti in kulturne dekadence. Njihov izjemen misijonarski uspeh ni bil postavljen na taktične metode ali strateške načrte, ampak na ponižno in svobodno poslušnost predlogom Svetega Duha. Njihovo vsakodnevno pričevanje o zvestobi Kristusu in med njimi je osvojilo srca, ki so si goreče želela besedo milosti, in je prispevalo k nastanku evropske kulture. To pričevanje ostaja trajen vir za duhovno in misijonarsko prenovo za sveto in zvesto Božje ljudstvo.

Seveda bodo vedno obstajale osebe, ki bodo nasprotovale dobri novici, ki bodo momljale proti njenim 'trdim besedam'. Pa vendarle, kakor sv. Kolomban in njegovi tovariši, ki so se soočili z ledenimi vodami in razburkanimi morji, da bi sledili Jezusu, si nikoli ne dopustimo, da bi bili pod vplivom ali bi izgubili pogum zaradi ledenega pogleda brezbrižnosti ali zaradi viharnih vetrov sovražnosti.

Iskreno sami sebi ponižno priznajmo, da je lahko tudi za nas Jezusov nauk trd. Kako težko je vedno odpustiti tistim, ki nas ranijo! Kakšen izziv je vedno sprejeti migranta in tujca! Kako boleče je prenašati razočaranje, zavrnitev ali izdajstvo! Kako neprijetno je ščititi pravice najšibkejših, še nerojenih ali najstarejših, za katere se zdi, da motijo naš občutek svobode.

In ravno v takšnih okoliščinah nam Gospod pravi: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Z močjo Duha, ki nas opogumlja, in z Gospodom vedno ob svoji strani lahko odgovorimo: »Mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,69). Z Izraelovim ljudstvom lahko ponovimo: »Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti on je naš Bog« (Joz 24,18).

Z zakramentoma krsta in birme je vsak kristjan poslan, da je misijonar, učenec misijonar (Glej Evangelii gaudium, 24). Cerkev kot celota je poklicana 'izstopiti', da bi ponesla besede večnega življenja na periferije sveta. Naj naše obhajanje danes potrdi vsakega med vami, starše in stare starše, otroke in mlade, moške in ženske, brate in sestre, kontemplativne in misijonarje, diakone in duhovnike v deljenju veselja evangelija. Da bi lahko z drugimi delili evangelij družine kot veselje za svet!

Ko se pripravljamo, da bi se ponovno vsak podal na svojo pot, obnovimo svojo zvestobo Gospodu in poklicanosti, h kateri je pozval vsakega med nami. Naredimo za svojo molitev sv. Patrika, vsak naj z veseljem ponovi: »Kristus v meni, Kristus za mano, Kristus ob meni, Kristus pod mano, Kristus nad mano.« Z veseljem in močjo, dano od Svetega Duha, mu recimo z zaupanjem: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,68).

Angel Gospodov, nedelja, 22. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja (Jn 6,60-69) nam predstavi odziv množice in učencev na Jezusov govor po čudežu kruha.

Jezus jih je povabil k razlagi tega znamenja in da verujejo vanj, živi kruh, ki je prišel iz nebes, kruh življenja. Razodel je tudi, da je kruh, ki ga bo On dal njegovo meso in njegova kri. Te besede so zvenele trdo in nerazumljivo za ušesa ljudi, tako zelo, da so se od tega trenutka, pravi evangelij, številni učenci vrnili nazaj, torej so prenehali hoditi za Učiteljem (vv.60.66). Tedaj je Jezus pozval dvanajstere: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67) in Peter je v imenu vse skupine potrdil odločitev ostati z Njim. Tako je rekel: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Gre za lepo izpoved vere.

Ustavimo se na kratko pri drži tistega, ki se umakne in se odloči, da ne bo več hodil za Jezusom. Iz česa se porodi ta nevera? Kaj je vzrok te zavrnitve?

Jezusove besede izzovejo veliko pohujšanje. Pravi namreč, da je Bog izbral za razodetje samega sebe in za udejanjanje zveličanja slabost človeškega mesa. To je skrivnost učlovečenja in to, da Bog postane meso vzbudi pohujšanje in predstavlja za tiste ljudi, pogosto pa tudi za nas, oviro. Jezus je namreč zatrdil, da je resnični kruh zveličanja, ki posreduje večno življenje, njegovo meso. Saj je za vstopiti v občestvo z Bogom potrebno bolj kot spoštovati zapovedi ali zadostiti verskim predpisom živeti dejanski in konkreten odnos z Njim. Kajti zveličanje je prišlo po Njem v Njegovem učlovečenju. To pomeni, da ni potrebno iskati Boga preko veličastnih in mogočnih sanj ali podob, ampak ga je potrebno prepoznati v Jezusovi človeškosti in posledično v (človeškosti) bratov in sester, ki jih srečujemo na poti življenja. Bog je postal meso in ko mi to izpovemo v Veri na Božič in Oznanjenje pokleknemo, da počastimo skrivnost učlovečenja. Bog je postal meso, je postal kri. Spustil se je do te mere, da je postal človek kot mi. Ponižal se je vse do tega, da je naložil nase naše trpljenje in naš greh. Pravi nam, naj ga iščemo in sicer ne zunaj življenja in zgodovine, ampak v odnosu s Kristusom in brati. Iskati ga v življenju, v zgodovini, v našem vsakdanjem življenju. In to je bratje in sestre pot srečanja z Bogom in odnos s Kristusom ter brati.

Tudi danes lahko razodetje Boga v Jezusovi človeškosti vzbudi pohujšanje in ni to lahko sprejeti. To je to, kar sv. Pavel imenuje »norost« evangelija za tistega, ki išče čudeže ali posvetno modrost (prim. 1Kor 1,18-25). In to »pohujšljivost« dobro prestavlja zakrament evharistije. Kakšen smisel ima v očeh sveta poklekovati pred koščkom kruha? Zakaj vztrajno uživati ta kruh? Svet se pohujšuje.

Po tej čudežni Jezusovi gesti, ko s petimi hlebi in dvema ribama nahrani tisoče ljudi, mu vsi vzklikajo in ga hočejo nositi na ramenih, napraviti ga za kralja. Toda, ko On sam razloži, da je ta gesta znamenje njegove žrtve, darovanje njegovega življenja, njegovega mesa in krvi in da kdo hoče hoditi za njim, se mora izenačiti z njim, z njegovo človeškostjo podarjeno za Boga in za druge, jim ni več všeč. Ta Jezus nas postavi v krizo. Nasprotno zaskrbljeni bodimo, če nas ne postavi v krizo, ker smo morda razvodeneli njegovo sporočilo! Prosimo za milost, da se bomo pustili izzvati in se spreobrniti na »njegove besede večnega življenja«.

Sveta Marija, ki je nosila v svojem mesu Sina Jezusa in se je združila z njegovo žrtvijo, naj nam pomaga vedno pričevati našo vero s konkretnim življenjem.

Osem dni po slovesnem prazniku Marijinega Vnebovzetja, nas liturgija vabi k češčenju Blažene Device Marije, Kraljice. Zremo Kristusovo Mater, ki jo je njen Sin kronal in tako pridružil svojemu vesoljnemu kraljevanju, kakor jo uprizarjajo na mnogih slikah in mozaikih. Podoba Device Marije, Kraljice dobi poseben pomen v besedah današnjega evangelija, ko Jezus pravi: »In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.' Marija je popoln primer te evangeljske resnice, da je Bog 'mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke«.

Majhno in preprosto dekle iz Nazareta je postala Kraljica sveta. To je ena od čudes, ki razodevajo Božje srce. Seveda je Marijino kraljevanje popolnoma povezano s Kristusovim kraljevanjem. On je Gospod, ki ga je po ponižanju smrti na križu, Oče povišal nad vse stvari v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Po načrtu Božje milosti, je bila Brezmadežna Mati popolnoma pridružena Sinovi skrivnosti: njegovemu učlovečenju, njegovemu zemeljskemu življenju, najprej skritem v Nazaretu, nato v mesijanskem poslanstvu, njegovemu trpljenju in smrti in končno k slavi vstajenja in vnebohoda. Mati ni delila s Sinom samo zemeljskih vidikov življenja, temveč po delovanju Svetega Duha v njej, tudi globlji namen, božansko voljo, tako da je bilo vse njeno bivanje, ubogo in preprosto, povzdignjeno, preoblikovano in poveličevano v prehodu skozi ozka vrata, ki je sam Kristus. Da, Marija je prva, ki je šla po poti, ki jo je odprl Kristus v Božje kraljestvo, pot, ki je odprta tistim ljudem, ki zaupajo Božji Besedi in jo uresničujejo.

Danes želimo obnoviti, kot otroci Cerkve, naše češčenje Njej, ki nam jo je Jezus zapustil kot Mater in Kraljico. Zaupajmo njeni priprošnji našo vsakodnevno molitev za mir, posebej za tja, kjer je najbolj prisotna nesmiselna logika nasilja; da bi vsi ljudje verjeli, da si moramo na tem svetu drug drugemu pomagati kot bratje, pri izgradnji civilizacije ljubezni. Marija, Regina pacis, ora pro nobis!

Dragi bratje in sestre, danes obeležujemo bogoslužni spomin Blažene Device Marije, z nazivom: »Kraljica«. Čeprav je izvor tega praznika starodaven, je šele papež Pij XII. leta 1954 ob koncu marijanskega leta določil datum 31. maj. Pij XII. je ob tej priložnosti dejal, da je Marija Kraljica zaradi povzdignjenja njene duše in zaradi odličnosti prejetih darov. Zaklade svoje ljubezni in svoje pozornosti pa ni nikoli nehala poklanjati človeštvu. Sedaj, po koncilski reformi koledarja je bil praznik prestavljen na osmi dan po Marijinem vnebovzetju, da bi bila tako poudarjena tesna povezava med njenim kraljevskim dostojanstvom in njenim poveličanjem z dušo in telesom.

V konstituciji o Cerkvi drugega vatikanskega koncila beremo takole: »Marija je bila vzeta v nebeško slavo in jo je Gospod povzdignil kot Kraljico vesoljstva, da bi bila bolj podobna svojemu Sinu« (Lumen gentium, 59).

Izvor današnjega praznika je v tem, da je Marija Kraljica, ker je na edinstven način združena s svojim Sinom, tako na zemeljski poti kot v nebeški slavi. Veliki svetnik Sirije Efrem Sirski je glede Marijinega kraljevskega dostojanstva trdil, da izvira iz njenega materinstva: Je mati Gospoda, Kralja kraljev. Jezusa nam razodeva kot življenje, zveličanje in naše upanje. Papež Pavel VI. je v svoji apostolski spodbudi Marialis Cultus spomnil: »V Devici Mariji se vse nanaša na Kristusa in vse je odvisno od njega. Glede nanj jo je Bog Oče od vekomaj izbral za presveto Mater in jo okrasil z darovi Duha, ki niso bili podeljeni nikomur drugemu« (št. 25).

Sedaj se vprašajmo, kaj to pomeni, reči Marija Kraljica? Gre samo za naziv, ki je pridružen drugim, kot okras drugim? Kaj hoče reči? V čem je to kraljevsko dostojanstvo? Kot je bilo rečeno, je to posledica njene združenosti s Sinom, s tem, da je v nebesih, da je v občestvu z Bogom. Marija je soudeležena pri Božji odgovornosti za svet in pri Božji ljubezni do sveta. Običajna predstava o kraljih in kraljicah je, da gre za osebe, ki imajo oblast ali bogastvo. Toda to ni način Jezusovega in Marijinega kraljevanja. Pomislimo na Gospoda: Kristusovo kraljevanje je prepleteno s ponižnostjo, služenjem, ljubeznijo. Gre predvsem za služenje, pomoč, ljubezen. Spomnimo se, da je bil Jezus razglašen za kralja na križu z napisom, ki ga je napisal Pilat: »Judovski kralj« (prim. Mr 15,26). V tistem trenutku se na križu pokaže, da je On kralj; in kako je kralj? Trpi z nami, za nas, ljubi do konca in tako vlada in ustvarja resnico, ljubezen, pravičnost. Ali pomislimo tudi na drugi trenutek: pri zadnji večerji se skloni, da bi svojim umil noge. Zato Jezusovo kraljevanje nima nobene zveze s kraljevanjem mogotcev sveta. On je kralj, ki služi svojim služabnikom in to je dokazal vse življenje. In enako velja za Marijo. Ona je kraljica v službi Boga človeštvu, je kraljica ljubezni, ki živi dar sebe Bogu, da vstopi v načrt zveličanja človeka. Ona odgovori angelu: Glej, Gospodova služabnica sem (prim. Lk 1,38) in v Magnifikatu poje: Bog se je ozrl na ponižnost svoje dekle (prim. Lk 1,48). Ona nam pomaga. Kraljica je prav zato, ker nas ljubi, nam pomaga v vsaki naši stiski; ona je naša sestra, ponižna služabnica.

In tako smo prišli do bistva, kako Marija uveljavlja to kraljevanje služenja in ljubezni. Bdi nad nami, njenimi otroki: otroki, ki se k njej obračajo v molitvi, se ji zahvalijo ali prosijo za njeno materinsko varstvo in nebeško pomoč, potem ko so morda izgubili pot, jih je stiskala bolečina ali tesnoba zaradi žalostnih in težavnih peripetij življenja. Med vedrino ali temino bivanja se zatekamo k Mariji in se izročamo njeni nenehni priprošnji, da bi nam od svojega Sina izprosila vsako milost in usmiljenje, ki sta potrebna za naše romanje po poteh sveta. Z zaupanjem se po Devici Mariji obračamo na Njega, ki vlada svetu in drži v svojih rokah usodo vesolja. Že stoletja so jo klicali kot nebeško Kraljico nebes. Osemkrat, po molitvi svetega rožnega venca, se jo v loretskih litanijah prosi kot Kraljico angelov, patriarhov, prerokov, apostolov, mučencev, pričevalcev, devic, vseh svetnikov in družin. Ritem teh starodavnih klicev in vsakodnevne molitve, kot je Salve Regina, nam pomagajo razumeti, da je Sveta Devica kot naša Mati poleg svojega Sina Jezusa v nebeški slavi vedno z nami, v vsakodnevnem odvijanju našega življenja.

Naziv kraljica je torej naziv zaupanja, veselja, ljubezni. In vemo, da je tista, ki deloma drži usodo sveta v svojih rokah dobra, nas ljubi in nam pomaga v naših težavah.

Dragi prijatelji, pobožnost do Marije je pomembna prvina našega duhovnega življenja. V naši molitvi ne smemo opustiti zaupljivega obračanja nanjo. Marija ne bo prenehala posredovati za nas pri svojem Sinu. Ko zremo vanjo, jo posnemajmo v veri, v popolni razpoložljivosti za Božji načrt ljubezni, v velikodušnem sprejemu Jezusa. Marija naj nas nauči živeti. Marija je kraljica nebes in je blizu Bogu, hkrati pa je tudi mati in je blizu vsakemu izmed nas, nas ljubi in posluša naš glas.