V svetišču Silo se Ana zahvaljuje za materinstvo, ki ga je dobila od Boga. V zahvalo daruje dečka Samuela v Božjo službo. Duhovnik Helij ga sprejme, da bi ob njem odrasel in postal prerok. Posnemal bom Anino zvestobo in hvaležnost, ko vse izroči Bogu. Gospod, nauči me pozornosti do vsakega daru in da bom vedno znova odprt za darovanje, tudi ko bo šlo za odpovedi, ki me bodo veliko stale.

Po Elizabetinem pozdravu Marija zapoje hvalnico Bogu, ki se je v svojem delovanju v zgodovini ozrl nanjo, ponižno služabnico, da je sprejela Odrešenika. Ob njej se učim pozorne vere, ki bere črke zgodovine v luči Božje modrosti. Gospod, zahvaljujem se ti in te slavim, ker si po Mariji zaživel kot človek v svetu in posegel v osebno in družbeno življenje.

Bog je oče, ki želi svoje otroke obdariti z veseljem. To veselje bo popolno, ko se bodo zbrali v hiši molitve na sveti gori. Izvir veselja je njegova očetovska ljubezen, s katero jih spremlja. Čeprav marsikdaj hodim v druge smeri, se bom obrnil in stopil na goro v hišo molitve. Gospod, hvala za ljubezen, s katero me vabiš v hišo svojega Očeta. Hvala tudi za veselje ob tem srečanju.

Judje obsojajo Jezusa, da ne spoštuje sobote, on pa jim razkriva pričevanje, ki je večje od njihovega, to je njegov globok življenjski odnos z Očetom. To pričevanje je tudi večje od Janezovega, ki je pripravljal njegov prihod. Jezusa bom povabil, naj tudi v meni naredi velika dela odrešenja. Gospod, častim te kot Sina Boga Očeta in potrpežljivo ljubezen, ki vsem pomaga.