Apostol Pavel trdi, da je v dvojni ljubezni do Boga in do bližnjega podana in izpolnjena celotna postava. Tako je vsa postava uresničena v občestvu s Kristusom, v veri, ki oživlja ljubezen. Opravičeni smo s tem, da stopamo v občestvo s Kristusom, ki je ljubezen. Isto vidimo v evangeliju na slovesni praznik Kristusa Kralja. Gre za evangelij o Sodniku, katerega edino merilo je ljubezen. Sprašuje nas edino to: ali si me obiskal, ko sem bil bolan? Ko sem bil v ječi? Ali si mi dal jesti, ko sem bil lačen? Ali si mi dal obleko, ko sem bil nag? In tako pravičnost odloča v ljubezni. Zato moremo ob sklepu tega evangelija reči naslednje: samo ljubezen, samo ljubezen do bližnjega. Ljubezen pa uresničuje občestvo s Kristusom. Opravičeni smo torej tedaj, ko smo zedinjeni s Kristusom, in na noben drug način.

Preidimo zdaj k vprašanju: kakšne so temeljne kristjanove naravnanosti v zvezi s poslednjimi rečmi: smrtjo, koncem sveta? Prva naravnanost je gotovost, da je Jezus vstal, da je z Očetom, in prav tako je z nami, za vedno. Nihče ni močnejši od Kristusa, ker je z Očetom, je z nami. Zato smo varni, osvobojeni strahu. To je bistveni vidik krščanskega oznanjevanja. Kristus živi, premagal je smrt in vse zle moči. Živimo v tej gotovosti, v tej svobodi, v tem veselju. To je prvi vidik našega življenja v zvezi s prihodnostjo.

Na drugem mestu je gotovost, da je Kristus z menoj. Ker pa se je v Kristusu prihodnji svet že začel, to daje tudi gotovost upanja. Prihodnost ni temina, v kateri nihče ne najde smeri. Ni tako. Brez Kristusa je tudi danes za svet prihodnost temna, toliko je strahu pred prihodnostjo. Kristjan ve, da je Kristusova luč močnejša in zato ne živi v nejasnem upanju, marveč v upanju, ki daje trdno gotovost in pogum za soočanje s prihodnostjo.

Končno, tretja naravnanost. Sodnik, ki bo spet prišel – je Sodnik in Rešenik hkrati –, nam je zaupal nalogo, da na tem svetu živimo kakor on. Podelil nam je svoje talente. Zato je naša tretja naravnanost naslednja: odgovornost za svet, za brate pred Kristusom in hkrati tudi gotovost glede njegovega usmiljenja. Oboje je pomembno. Ne živimo, kakor da bi bilo dobro in zlo isto, ker more biti Bog samo usmiljen. To bi bila prevara. V resnici živimo v veliki odgovornosti. Imamo talente, dolžni smo delati za to, da se ta svet odpre Kristusu in se prenovi. Kljub svojemu delu in čeprav v svoji odgovornosti vemo, da je Bog resničen Sodnik, smo tudi prepričani, da je ta Sodnik dober, poznamo njegov obraz, obraz vstalega Kristusa, Kristusa, ki je bil križan za nas. Zato smemo biti prepričani v njegovo dobroto in iti naprej z velikim pogumom.

Misli Benedikta XVI. ob izročitvi apostolske spodbude Africae Munus v Cotonuouju v Beninu 20. novembra 2011
Eno od prvih poslanstev Cerkve je oznanjevanje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija med narodi, oziroma evangelizacija tistih, ki so na tak ali drugačen način oddaljeni od Cerkve. Ta ni samo neka novica ali neka beseda, ampak je odprtost in sprejetje Osebe: učlovečene Besede, Jezusa Kristusa. Samo on ima besede večnega življenja. Po Kristusovem zgledu so vsi kristjani poklicani, da odsevajo Očetovo usmiljenje in luč Svetega Duha. Evangelizacija predpostavlja in vsebuje tudi spravo ter pospešuje mir in pravičnost.

Obnovimo odločitev pripadnosti Kristusu in služenju njegovemu kraljestvu sprave, pravičnosti in miru. Njegovo kraljestvo lahko ogroženo v naših srcih, kjer Bog naleti na našo svobodo. Samo mi sami lahko preprečimo njegovo kraljevanje nad nami in posledično nad družinami, družbo in zgodovino. Zaradi Kristusa so se mnogi možje in žene zoperstavili skušnjavam tega sveta in zvesto živeli svojo vero, včasih vse do mučeništva.

Tudi danes lahko vidimo, kako vladajo uspeh, moč, denar in oblast, zaradi česar težko sprejmemo Kristusa Kralja, kralja, ki je postal služabnik najmanjših in najbolj ponižanih, kralja, katerega prestol je križ. Pa vendar se ravno tako razodeva Kristusova slava. V ponižnosti svojega zemeljskega življenja, najde oblast za sodbo sveta. Vladati je zanj služiti. Tudi mi moramo slediti to pot služenja, biti pozorni na krik ubogega, šibkega in odrinjenega. Krščeni ve, da ga njegova odločitev slediti Kristusu lahko vodi do velikih žrtev, včasih tudi do žrtvovanja življenja. Ampak Kristus je smrt premagal. Vodi nas v nov svet, v svet svobode in sreče. Tudi danes nas mnoge vezi s starim svetom in mnogi strahovi držijo v ujetništvu in nam preprečujejo, da bi živeli svobodni in veseli. Pustimo Kristusu, da nas osvobodi tega starega sveta! Naša vera v Njega, ki premaga vse naše strahove, vse naše nesreče, nam bo pomagala vstopiti v novi svet, v svet, kjer pravičnost in resnica nista le parodija, v svet notranje svobode in pomirjenosti s sabo, drugimi in Bogom. To je dar, ki nam ga je Bog podaril ob krstu. Bodite pogumni! Posebno vi trpeči, bolniki, oboleli za aidsem in drugimi boleznimi, vsi, ki jih je družba pozabila. Bodite pogumni! Jezus se je hotel poistovetiti z malimi, z bolnimi, želel je z vami deliti vaše trpljenje in v vas videti brate in sestre, da bi vas osvobodil vsega hudega in vsakega trpljenja. Vsak bolnik, vsak ubogi si zasluži naše spoštovanje in našo ljubezen, ker nam po njem Bog kaže pot v nebesa.

Neznani pisec pravi: »Ko vas pripeljejo pred kralja zaradi sodbe, se iz mesta, kam vas postavijo, razume ali so vas poklicali zaradi dobrega, ki ste ga storili ali zaradi hudega.« Epifan Latinec nadaljuje prejšnjo misel Neznanega pisca: »Tisti, ki pozna naše misli, ki v naprej ve, kaj bo človek storil in tudi pravično sodi, bo ločil človeška bitja glede na njihove zasluge.« Neznani pisec razloži pomen ovc in kozlov: »Ovce predstavljajo pravične ljudi, ki so krotki, ne storijo nikomur nič hudega ter so potrpežljivi pri prenašanju hudega, ki jih doleti. Grešnike pa Jezus poimenuje s kozli, saj naj bi ti imeli sledeča grešna nagnjenja: nestanovitnost, ošabnost in prepirljivost.« Sv. Janez Krizostom pa o Jezusovem načinu pojavitve ob drugem prihodu pravi: »Če se je Jezus prvič pojavil kot ponižen, se bo drugič pojavil čisto drugačen, saj bo zahteval obračun, bo kaznoval ter se bo usedel na prestol slave.« Neznani pisec nadalje razlaga: »Kakor je Kristus zdrav v zdravih dušah, tako je bolan v bolnih. Zdrave duše sprejmejo Kristusa samega in oblačijo, poučujoč pravičnost tiste duše, ki so nage, ker nimajo oblačila kreposti.« Origen k temu dodaja, da so »duše pravičnih za prezeblega in drgetajočega Kristusa stkale plašč.« Sv. Janez Krizostom zaključi razmišljanje o poslednji sodbi z besedami: »Vendarle pa bo Kristus preklel dejanja, ki so jih vršili tisti na njegovi levici rekoč: 'Za vas sem pripravil nebeško kraljestvo. Ogenj pa nisem pripravil za vas, temveč za hudiča in njegove angele. Toda vi sami ste skočili v ta ogenj.«

Homilija, nedelja, 23. november 2014, kanonizacija 6 novih svetnikov

Ti so: Giovanni Antonio Farina, škof v Vicenzi in redovni ustanovitelj (1803-1888), Kuriakose Elias Chavara Svete družine, duhovnik in redovni ustanovitelj (1805-1871), Ludvik iz Casorije, frančiškanski duhovnik in redovni ustanovitelj (1814-1885), Nicola da Longobardi, samostanski brat pavlincev (1650-1709), Eufrasia Eluvathingal Presvetega srca, redovnica iz kongregacije sester Karmelske Matere Božje (1877-1952), Amato Ronconi, frančiškanski tretjerednik in ustanovitelj hospica za revne romarje (1226-1292).

Homilija

Svetopisemski odlomki na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, nam razodevajo, kako je Jezus uresničil svoje kraljestvo, kako ga uresničuje v teku zgodovine in kaj Jezusovo kraljestvo zahteva od nas.

Kako je Jezus uresničil svoje kraljestvo? Jezus je kraljestvo uresničil »z bližino in nežnostjo do nas«. On je Pastir, o katerem govori prvo berilo iz knjige preroka Ekeziela. Ta odlomek je prepleten z izrazi, ki nakazujejo pozornost in ljubezen Pastirja do njegove črede: poiskati, poskrbeti, zbrati iz razkropljenosti, privesti na pašnik, dati počitek, poiskati izgubljeno ovco, pripeljati nazaj to izgubljeno ovco, obvezati ranjeno, pozdraviti bolno, skrbeti, pasti. Vse to je v Jezusu Kristusu postalo resničnost: »On je resnično veliki Pastir ovc in varuh naših duš«.

Obračam se na vse v Cerkvi, ki so poklicani biti pastirji. Ti se ne smejo oddaljiti od Jezusovega zgleda, sicer postanejo najemniki. Glede tega ima Božje ljudstvo nezmotljiv občutek: prepozna dobre pastirje in jih loči od najemnikov.

Jezus svoje kraljestvo uresničuje naprej tudi po zmagi, to je po vstajenju. Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom pravi: »Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge.« Sveti oče je razložil, da Oče počasi vse podvrže Sinu. Toda istočasno Sin vse podvrže Očetu, nazadnje tudi samega sebe. »Jezus ni kralj na način tega sveta: zanj kraljevati ne pomeni ukazovati, temveč ubogati Očeta, se mu izročiti, da bi se izpolnil njegov načrt ljubezni in zveličanja.« Tako je med Očetom in Sinom popolna vzajemnost. Čas Kristusovega kraljestva je torej čas podreditve vsega Sinu in izročitve vsega Očetu. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt. In na koncu, ko bo vse podvrženo Jezusovemu kraljevskemu dostojanstvu, in bo vse, tudi Jezus sam, podvrženo Očetu, bo »Bog vse v vsem«.

Današnji evangeljski odlomek, prilika o poslednji sodbi, pa nam pove, kaj Jezusovo kraljestvo zahteva od nas: »Spomni nas, da sta bližina in nežnost življenjsko pravilo tudi za nas in da bomo po tem sojeni. To bo protokol naše sodbe.« Kralj bo rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« (Mt 25,34-36) Pravični ga bodo vprašali: »Kdaj smo naredili vse to?« In on jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Zveličanje se ne začne z izpovedjo Kristusovega kraljevskega dostojanstva, ampak s posnemanjem del usmiljenja, preko katerih je on uresničil kraljestvo. Kdor jih izvršuje, pokaže, da je sprejel Jezusovo kraljevsko dostojanstvo, saj je v svojem srcu napravil prostor za Božjo ljubezen. Na večer življenja bomo sojeni po ljubezni, po bližini in po nežnosti do bratov. Od tega bo odvisno, ali bomo vstopili v Božje kraljestvo ali ne, in na katero stran bomo razporejeni. Jezus nam je s svojo zmago odprl svoje kraljestvo. A vsak od nas mora vstopiti sam. In sicer začenši že v tem življenju, kajti kraljestvo se začenja sedaj. In sicer tako, da smo konkretno blizu bratu, ki nas prosi za kruh, obleko, sprejem, solidarnost. Če tega brata ali to sestro resnično ljubimo, pa bomo z njima delili tudi tisto, kar imamo najdragocenejše, to je Jezusa samega in njegov evangelij.

Šest novih svetnikov je, vsak v svojem okolju, preko del velikodušne predanosti Bogu in bratom služili njegovemu kraljestvu in tako postali tudi njegovi dediči. Vsak od njih je z izjemno ustvarjalnostjo odgovoril na zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Posvečali so se služenju poslednjim, pomagali so siromakom, bolnikom, ostarelim ali romarjem. Njihova posebna ljubezen do najmanjših in ubogih je bila »odsev in mera brezpogojne ljubezni do Boga«. Kajti ljubezen so iskali in odkrili v močnem ter osebnem odnosu z Bogom, iz katerega se širi tudi prava ljubezen do bližnjega. Zato so ob uri sodbe zaslišali povabilo: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!«

Z obredom kanonizacije smo ponovno izpovedali skrivnost Božjega kraljestva in počastili Kristusa Kralja, Pastirja, polnega ljubezni do svoje črede,« tako je še dejal papež Frančišek in nato zaključil: »Da bi novi svetniki s svojim zgledom in svojo priprošnjo v nas spodbudili veselje hoje po poti evangelija in odločitev, da ga sprejmemo kot kompas svojega življenja. Sledimo njihovim stopinjam, posnemajmo njihovo vero in njihovo ljubezen, da se bo tudi naše upanje obleklo v nesmrtnost. Ne pustimo se zmesti drugim zemeljskim in začasnim interesom. In naj nas na poti naproti nebeškemu kraljestvu vodi Mati Marija, Kraljica vseh svetnikov.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to zadnjo nedeljo bogoslužnega leta obhajamo slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Njegovo kraljevanje je v vodenju, služenju, je pa tudi kraljevanje, ki se bo ob koncu časov uveljavilo kot sodba. Danes imamo torej pred nami Kristusa kot kralja, pastirja in sodnika, ki nam kaže kriterije za pripadnost Božjemu kraljestvu. Kateri so ti kriteriji?

Evangeljski odlomek se začne z veličastnim prizorom. Jezus se je obrnil k svojim učencem in rekel: »Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave« (Mt 25,31). Gre za slovesen uvod v pripoved o vesoljni sodbi. Potem ko je živel na zemlji v ponižnosti in revščini, se Jezus sedaj predstavi v pripadajoči mu božanski slavi, obdan z množico angelov. Celotno človeštvo je zbrano pred njim in On s svojo oblastjo loči ene od drugih, kakor pastir loči ovce od koz.

Tistim, ki jih je postavil na svojo desnico je rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (vv. 34-36). Pravični so ob tem presenečeni, saj se ne spominjajo, da bi kdaj srečali Jezusa in toliko manj, da bi mu pomagali na takšen način. Toda On nadalje izjavi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (v. 40). Te besede vedno naredijo na nas globok vtis, saj nam razodevajo, do katere točke vse pride Božja ljubezen. Pride do takšne točke, da se poistoveti z nami, toda ne, ko smo v redu, ko smo zdravi in srečni, ne, ko smo pomoči potrebni. In On se na ta skrit način pusti srečati, nam kot berač izteguje roko. Tako Jezus razodene dokončen kriterij svoje sodbe, torej konkretno ljubezen do bližnjega, ki je v težavah. Tako se tudi razodene oblast ljubezni, kraljevo dostojanstvo Boga, ki je solidaren s tistimi, ki trpijo, z namenom, da prebudi povsod drže in dela usmiljenja.

Prilika o sodbi nadaljuje s predstavitvijo kralja, ki odžene proč od sebe tiste, ki se začasa življenja niso zanimali za potrebe bratov in sester. Tudi oni so presenečeni in vprašajo: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?« (v. 44) S tem so hoteli reči: »Če bi te videli, bi ti zagotovo pomagali!« Toda kralj jim bo odgovoril: »Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili« (v. 45). Na koncu svojega življenja bomo sojeni glede na ljubezen, torej glede na naše konkretno prizadevanje ljubiti in služiti Jezusu v naših najmanjših in najbolj pomoči potrebnih bratih in sestrah. Tisti berač, ki izteguje roko, je Jezus. Tisti bolnik, ki ga moram obiskati, je Jezus. Tisti lačni, je Jezus.

Jezus bo prišel ob koncu časov sodit vse narode, prihaja pa k nam vsak dan na različne načine in nas prosi, da ga sprejmemo. Devica Marija naj nam pomaga srečati ga v njegovi Besedi v evharistiji in istočasno v bratih in sestrah, ki trpijo zaradi lakote, bolezni, zatiranja, krivičnosti, da bi ga lahko naša srca sprejela v sedanjosti našega življenja, da bomo od njega sprejeti v večnosti v njegovo kraljestvo luči in miru.

Homilija, nedelja, 22. november 2020

Odlomek, ki smo ga ravnokar slišali, je zadnja stran Matejevega evangelija pred pasijonom: preden nam Jezus podari svojo ljubezen na križu, nam izroči svojo oporoko. Reče nam, da bo dobro, ki ga bomo storili enemu izmed njegovih najmanjših bratov – lačnim, žejnim, tujcem, pomoči potrebnim, bolnim, jetnikom –, storjeno Njemu (prim. Mt 25,37-40). Gospod nam tako izroči seznam daril, ki jih želi za večno svatbo z nami v nebesih. Dela usmiljenja so tista, ki delajo naše življenje večno. Vsakdo izmed nas se lahko vpraša: ali jih udejanjam? Ali storim kaj za tistega, ki je potreben pomoči? Ali pa delam dobro le osebam, ki so mi drage, ter za prijatelje? Ali pomagam komu, ki mi ne more povrniti? Ali sem prijatelj kakšne osebe, ki je revna in tako naprej. Veliko vprašanj lahko postavimo. »Jaz sem ta«, ti pravi Jezus, »čakam te tam, kjer si ne predstavljaš, in tam, kjer morda niti ne bi želel gledati, tam, v revnih.« Jaz sem tam, kjer se prevladujoča miselnost, v skladu s katero gre življenje dobro, če je dobro meni. Jaz sem tam, pravi Jezus tudi tebi, mlad človek, ki si prizadevaš uresničiti življenjske sanje.

Jaz sem tam, je Jezus pred več stoletji rekel nekemu mlademu vojaku. Bil je 18-letnik, ki še ni bil krščen. Nekega dne je videl reveža, ki je ljudi prosil za pomoč, vendar pa je ni dobil, ker so vsi »hodili mimo«. In tisti mladi mož je, »ko je videl, da se v drugih ni zbudilo usmiljenje, razumel, da je bil tisti revež namenjen njemu.« Vendar s seboj ni imel ničesar, le svojo delovno uniformo. Tedaj je prerezal svoj plašč in ga je dal polovico revežu, ob čemer je bil deležen zasmehovanja nekaterih, ki so bili okoli. Naslednjo noč je sanjal: videl je Jezusa, oblečenega v del plašča, s katerim je ovil reveža. In slišal ga je reči: »Martin me je pokril s tem oblačilom.« (prim. Sulpicio Severo, Vita Martini, III). Sv. Martin je bil mlad fant, ki je sanjal tiste sanje zato, ker jih je živel, čeprav tega ni vedel, kakor pravični v današnjem evangeliju.

Dragi mladi, dragi bratje in sestre, ne odpovejmo se velikim sanjam. Ne zadovoljimo se s tem, kar je dolžno. Gospod ne želi, da omejimo obzorja, ne želi, da smo parkirani ob straneh življenja, ampak da tečemo visokim ciljem naproti, z veseljem in smelostjo. Nismo ustvarjeni, da bi sanjali počitnice ali konec tedna, ampak da bi uresničili sanje Boga v tem svetu. On nas je usposobil za sanjanje, da bi objeli lepoto življenja. In dela usmiljenja so najlepša dela življenja. Dela usmiljenja so postavljena v središče naših velikih sanj. Če imaš sanje prave slave, ne slave sveta, ki pride in gre, ampak Božje slave, je to prava pot. Prebiraj odlomek današnjega evangelija, razmišljaj o njem, ker dela usmiljenja dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar. Dobro poslušajte to. Dela usmiljenja namreč dajejo slavo Bogu bolj kot katerakoli druga stvar. Na koncu bomo namreč sojeni po delih usmiljenja.

Vendar pa od kod se začne, da bi uresničili velike sanje? Pri velikih izbirah. Današnji evangelij nam govori tudi o tem. V trenutku poslednje sodbe se Gospod namreč opira na naše izbire. Skoraj se zdi, da ne sodi: loči ovce od kozlov, vendar če smo dobri ali slabi, je odvisno od nas. On vzame le posledice naših izbir, jih osvetli in spoštuje. Življenje je torej čas močnih, odločilnih, večnih izbir. Plehke izbire vodijo v plehko življenje, velike izbire pa delajo življenje veliko. Mi namreč postajamo to, kar izbiramo, v dobrem in v slabem. Če izberemo, da bomo kradli, postanemo tatovi; če izberemo, da bomo mislili nase, postanemo egoisti; če izberemo, da bomo sovražili, postanemo jezni; če izberemo, da bomo preživeli ure pred mobilnim telefonom, postanemo odvisni. Če pa izberemo Boga, postanemo vsak dan bolj ljubljeni, in če izberemo, da bomo ljubili, postanemo srečni. Tako je, da je lepota izbir odvisna od ljubezni. Lepota izbir je odvisna od ljubezni, ne pozabite tega. Jezus ve, da v primeru, da živimo zaprti in brezbrižni, ostajamo hromi, če pa se darujemo za druge, postanemo svobodni. Gospod življenja želi, da bi bili polni življenja in nam zaupa skrivnost življenja: v lasti se ga ima le tako, če se ga podarja. To je pravilo življenja. Življenje se ima v lasti sedaj in večno le, če se ga podarja.

Res pa je, da obstajajo ovire, ki otežujejo izbire: pogosto strah, negotovost, zakaji brez odgovora. Ljubezen pa pravi, naj gremo onkraj, naj ne ostanemo obešeni na zakajih življenja, čakajoč, da bo odgovor prišel iz nebes. Odgovor je prišel in ta je Očetov pogled, ki nas ljubi in nam je poslal Sina. Ljubezen spodbuja, da bi prešli z zakaj na za koga; z »zakaj živim« na »za koga živim«; z »zakaj se mi to dogaja« na »za koga lahko storim kaj dobrega«. Za koga? Ne samo zase: življenje je že polno izbir, ki jih naredimo zase, da bi imeli študijski naziv, prijatelje, dom, da bi zadovoljili svoje interese, svoje hobije. Vendar pa tvegamo, da mine mnogo let, v katerih mislimo nase, ne da bi začeli ljubiti. Manzoni je dal lep nasvet: »Bolj bi bilo potrebno misliti na to, da bi delali dobro, kot na to, da bi bili dobro: in tako bi bili na koncu tudi bolje.« (Zaročenca, XXXVIII. poglavje)

Vendar pa niso le dvomi in zakaji tisti, ki ogrožajo velike velikodušne izbire, obstaja mnogo drugih ovir vsak dan. Obstaja potrošniška mrzlica, ki omrtviči srce z nepotrebnimi stvarmi. Obstaja obsedenost z zabavo, ki se zdi edina pot za rešitev iz težav, vendar pa pomeni le prelaganje težav. Obstaja vztrajanje pri uveljavljanju lastnih pravic, pri tem pa se pozablja na dolžnost, da je potrebno pomagati. In nato obstaja veliko slepilo glede ljubezni – zdi se nekaj, kar se živi v občasnih valovih čustev in všečkov, medtem ko ljubiti pomeni predvsem dar, izbiro in žrtev. Izbrati, posebej danes, ne pomeni pustiti se poenotiti in ne pustiti, da bi nas ohromili potrošniški mehanizmi, ki izključujejo originalnost, pomeni znati se odpovedati zunanjosti in navideznosti. Izbrati življenje pomeni boriti se proti miselnosti »uporabi-in-odvrzi« ter »vse-in-takoj«, da bi usmerjali svoje bivanje k nebeškemu cilju naproti, Božjim sanjam naproti. Izbrati življenje pomeni živeti in mi smo bili rojeni, da bi živeli, ne pa životarili. To je rekel mlad človek kot ste vi. »Hočem živeti ne pa životariti«.

Vsak dan se v srcu pokažejo mnoge izbire. Želel bi vam dati zadnji nasvet, da bi se izurili, da bi dobro izbirali. Če pogledamo vase, vidimo, da se v nas pogosto porodita dve različni vprašanji. Eno je: kaj želim narediti? Gre za vprašanje, ki pogosto prevara, saj namiguje na to, da je pomembno misliti nase in ugoditi vsem željam in nagibom, ki pridejo. Vendar pa je vprašanje, ki ga Sveti Duh predlaga srcu, drugo: ne kaj se ti da? ampak kaj je dobro zate? Tukaj je vsakdanja izbira, kaj se mi da narediti ali kaj je dobro zame? Iz tega notranjega iskanja se lahko rodijo banalne izbire ali življenjske izbire, kar je odvisno od nas. Glejmo Jezusa, prosimo ga za pogum, da bi izbirali tisto, kar je dobro za nas, da bi hodili za Njim po poti ljubezni. In našli veselje, da bi živeli in ne životarili.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo slovesni praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, s katerim se zaključi liturgično leto, velika krivulja na kateri se odvije Kristusova skrivnost, torej vse liturgično leto.

On je Alfa in Omega, začetek in konec zgodovine. Današnja liturgija pa se osredotoča na Omega, to je na končni cilj. Smisel zgodovine razumemo, če imamo pred očmi njen vrhunec, saj je cilj tudi končni smisel. Ravno to je storil Matej v evangeliju te nedelje (Mt 25,31-46), ko postavi Jezusov govor o poslednji sodbi na zaključek njegovega zemeljskega življenja. On, ki ga bodo ljudje obsodili, je v resnici vrhovni sodnik. V svoji smrti in vstajenju se bo Jezus pokazal kot Gospod zgodovine in Kralj vesoljstva, Sodnik vseh. Toda krščanski paradoks je ta, da Sodnik nima takšne oblasti, ki bi se je vsi bali, temveč je pastir, poln krotkosti in usmiljenja.

Jezus se namreč v tej priliki o poslednji sodbi poslužuje podobe pastirja, vzame podobe iz preroka Ezekijela, ko je govoril o Božjem posredovanju v korist ljudstva, proti zlobnim Izraelovim pastirjem (prim. Ezk 34,1-10). Ti so namreč bili kruti in izkoriščevalski, ki so raje pasli sami sebe kot pa čredo. Zato je Bog obljubil, da bo osebno poskrbel za svojo čredo in jo branil pred krivicami in nasiljem. Ta Božja obljuba svojemu ljudstvu se je v polnosti uresničila v Jezusu Kristusu, Pastirju. Ravno On je dobri Pastir. Tudi sam o sebi pravi: »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11.14).

V današnjem evangeljskem odlomku pa se Jezus ne poistoveti samo s kraljem-pastirjem, ampak tudi z izgubljenimi ovcami. Lahko bi govorili o dvojni identiteti kot kralj-pastir in kot ovce, torej z najmanjšimi in najbolj pomoči potrebnimi brati se poistoveti. Takole nakaže kriterij sodbe, ki je na osnovi konkretne ljubezni, ki je bila izkazana ali zavrnjena tem osebam, saj je On sam, sodnik navzoč v vsaki od njih. On je sodnik, On je Bog-človek, je pa On tudi revež. On je skrit, je navzoč v osebah revežev, ki jih on omenja. Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili (ali niste storili) enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste (ali niste) meni storili« (vv. 40.45). Sojeni bomo glede na ljubezen. Sodba bo glede na ljubezen, ne glede čustev, ne, glede dejanj in sočutja, s katerim se približa in hitro pomaga. Se približam Jezusu navzočem v osebah bolnikov, revnih, trpečih, zaprtih, tistih, ki imajo lakoto in žejo po pravičnosti, se približam Jezusu, navzočem tam. To je današnje vprašanje.

Gospod bo torej ob koncu sveta pregledal svojo čredo. To pa ne bo storil samo z vidika pastirja, temveč tudi z vidika ovce, s katerimi se je poistovetil. Vprašal nas bo: »Si bil vsaj malo tako pastir kot sem jaz? Si bil moj pastir, ko sem bil navzoč v teh ljudeh, ki so potrebovali pomoč, ali pa si bil ravnodušen?

Bratje in sestre, varujmo se logike ravnodušnosti, tega, kar nam pride najprej na pamet, tega, da gledamo z druge strani, ko zagledamo problem. Spomnimo se prilike o Usmiljenem Samarijanu. On ubogi človek, ki so ga razbojniki ranili, potolkli na tla in je bil med smrtjo ter življenjem, je bil sam. Šel pa je mimo neki duhovnik, videl je in šel naprej. Gledal je namreč z druge strani. Šel je mimo levit, videl je, gledal z druge strani. Sem jaz pred mojimi brati in sestrami, ki potrebujejo pomoč, ravnodušen kot ta duhovnik, kot ta levit in gledam z druge strani? Glede na to bom sojen, če sem se približal in kako sem gledal na to, da je Jezus navzoč v pomoči potrebnih. To je ta logika in je ne pravim jaz, o njej govori Jezus. »To kar ste storili temu, temu, temu, ste meni storili. In to, česar niste storili temu, temu, temu, niste meni storili, kajti jaz sem bil tam. Naj nas Jezus uči te logike, logike bližine, da se Njemu približamo z ljubeznijo v najbolj trpečih osebah.

Prosimo Devico Marijo, da nas uči kraljevati v služenju. Vnebovzeta Marija je dobila od svojega Sina kraljevo krono, saj je zvesto hodila za njim kot prva učenka po poti Ljubezni. Učimo se od nje, od sedaj naprej vstopati v Božje kraljestvo skozi vrata ponižnega in velikodušnega služenja. Domov se vrnimo s tem stavkom: »Tam sem bil navzoč. Hvala. Ali pa: pozabil si name.«