Pavel se čudi moči krstne milosti, ki osvobaja od greha in vsega hudega. V ljudeh vzpostavlja Kristusovo zmago in jih odpira za novo pravičnost. Trudil se bom živeti v slogu velike noči, se boriti proti grehu in bom odprt za nove darove. Gospod, hvala, ker me tvoja milost tako podpira, ko me vodi iz suženjstva v svobodno življenje. Pomagaj mi, da bom izpolnil Očetovo voljo.

Jezus bo prišel kot ropar, ki preseneti, zato mora biti gospodar buden, prav tako tudi oskrbnik, da je zvest in ne izkorišča gospodarjeve odsotnosti. V globoki povezanosti z Gospodom bom bolj pozorno poslušal njegovo Besedo in odgovorno izpolnil, kar želi od mene. Gospod, pomagaj mi, da bom brez odstopanja in negodovanja izpolnil poslanstvo, ki si mi ga zaupal.

Homilija med beatifikacijo Janeza Pavla II.
Benedikt XVI. je v homiliji med beatifikacijo poudaril besede, ki jih je Janez Pavel II. izrekel pri svoji prvi slovesni maši, ki so tudi na dan beatifikacije krasile Trg sv. Petra: ‘Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!’

Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikanovo silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten. S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ne bi bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.

Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka. Ta naboj upanja, ki sta si ga nekako prisvojila marksizem in ideologija napredka, je upravičeno pridobil nazaj za krščanstvo, ki mu je vrnil pristno fizionomijo upanja, ki ga mora živeti v zgodovini z duhom 'adventa', v osebnem in skupnostnem življenju, usmerjenem h Kristusu, ki je polnost človeka in dopolnitev njegovih pričakovanj pravičnosti in miru.

Potapljal se je v srečanje z Bogom, čeprav je bil sredi mnogoterih dolžnosti svojega služenja. Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal 'skala', kakor je to hotel Kristus. Njegova globoka ponižnost, ukoreninjena v tesnem zedinjenju s Kristusom, mu je omogočila, da je še naprej vodil Cerkev in dal svetu še zgovornejše sporočilo prav v času, ko so mu telesne moči pojemale. Tako je na izreden način udejanjil poklicanost vsakega duhovnika in škofa: postati eno s tistim Jezusom, ki ga vsak dan prejema in daruje v evharistiji.

Iz homilije papeža Frančiška med kanonizacijo Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.
V služenju Božjemu ljudstvu, Cerkvi, je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira. Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini.

Govor Fundaciji Janez Pavel II., 21. oktober 2016
Spodbujam vas, da nadaljujete s promocijo in podporo mladih generacij, da bodo k življenjskim izzivom lahko vedno pristopile z evangeljsko rahločutnostjo in duhom vere. Formirati mlade je vlaganje v prihodnost: naj mladim ne bo nikoli vzeto upanje v jutri!

Jubilejno leto, ki se počasi zaključuje, nas spodbuja k premišljevanju o veličini božjega usmiljenja v času, ko se človek zaradi napredka na različnih tehničnih in znanstvenih področjih čuti samozadostnega, kakor da bi bil osvobojen od vsake višje oblasti, in verjame, da je vse odvisno od njega. Kot kristjani pa se zavedamo, da je vse dar Boga in da pravo bogastvo ni denar, ki lahko zasužnji, ampak ljubezen Boga, ki nas osvobaja.

Poljska zemlja ima dva velika svetnika, Faustino Kowalsko in Janeza Pavla II., oba apostola Božjega usmiljenja. Sveti Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »Jezus je zlasti s svojim načinom življenja in s svojimi dejanji razodeval, kako je v svetu, v katerem živimo, navzoča ljubezen, dejavna ljubezen, ljubezen, ki se obrača k človeku in objema vse, kar sestavlja njegovo človeškost. Ta ljubezen je še prav posebej opazna v stiku s trpljenjem, krivico, revščino, v stiku z vsem zgodovinskim človeškim stanjem, ki na različne načine razkriva človekovo omejenost in krhkost, tako fizično kot moralno. Sveta Faustina pa je v svojem Dnevniku zapisala besede, ki ji jih je namenil Gospod Jezus: »Hči moja, opazuj moje usmiljeno srce in posnemaj v svojem srcu in svojih dejanjih njegovo usmiljenje, na način, da boš ti sama, ki v svetu oznanjaš moje usmiljenje, v njem gorela.«

Naj te besede, predvsem pa življenjska zgleda teh dveh svetlih pričevalcev, vedno navdihujejo tudi prizadevanje članov Fundacije Janez Pavel II. Devica Marija, Mati usmiljenja, pa naj jih varuje in spremlja.