Ta evangeljski odlomek podrobno razlaga Neznani pisec: »Farizeji so se umaknili, da bi se posvetovali, kako bi Jezusa ujeli v besedi med njihovimi pogovori z njim. Vsakič ko se skuša zavirati prehod vodnega toka, ta pod pritiskom popusti in voda si utre novo pot. Isto se je zgodilo z zlobnimi načrti teh ljudi. Ko so videli pot zaprto, so preprosto poiskali novo pot do njega. Cesarjev kovanec je zlat, Božji pa je narejen iz človeštva. Cesar je viden na svojem denarju, Bog pa v človeških bitjih. Zato, daj cesarju tvoje materialno bogastvo, ohrani pa za Boga nedolžnost tvoje vesti, v kateri je Bog vedno navzoč in viden.« Sever Antiohijski k temu dodaja: »S prilizovanjem skuša strast hinavstva prikriti sovraštvo, saj plačevanje davka cesarju ne preprečuje nikomur, da bi služil Bogu.

Homilija papeža Frančiška med beatifikacijo Pavla VI.

Pravkar smo slišali enega izmed najbolj znanih evangeljskih stavkov: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21). Na provokacijo farizejev, ki so, če tako rečemo, hoteli z njim opraviti izpit iz verouka in ga zavesti v zmoto, je Jezus odgovoril s tem ironičnim in genialnim stavkom. To je učinkovit Gospodov odgovor vsem tistim, ki imajo težave z vestjo še posebej tedaj, ko gre za njihove koristi, njihovo bogastvo, ugled, njihovo moč in njihov sloves. To pa se od nekdaj dogaja v vsakem času.

Jezusov poudarek je prav gotovo v drugem delu stavka: »In (dajte) Bogu, kar je Božjega.« To seveda pomeni priznati in izpovedati pred katero koli vrsto oblasti, da je samo Bog človekov Gospod in ni drugega. To večno novost moramo vsak dan na novo odkriti in s tem premagati strah, ki ga pogosto okušamo pred Božjimi presenečenji.

On se ne boji novosti! Zaradi tega nas nenehno preseneča, nam odpira nepredvidene poti in nas vodi po njih. On nas prenavlja, torej nas nenehno dela 'nove'. Kristjan, ki živi evangelij je 'Božja novost' v Cerkvi in v svetu. Bog ima zelo rad to 'novost'. »In dati Bogu, kar je Božjega« pomeni, odpreti se za Njegovo voljo, posvetiti njemu svoje življenje in sodelovati za Njegovo kraljestvo usmiljenja, ljubezni in miru.

V tem je naša resnična moč, kvas, ki povzroča vzhajanje in sol, ki daje okus vsakemu človeškemu prizadevanju proti prekladajočemu pesimizmu, ki ga vsiljuje svet. V tem je naše upanje, saj upanje v Boga ni beg od resničnosti, ni alibi, temveč je dejavno vračanje Bogu tisto, kar mu pripada. Kristjan zaradi tega gleda na prihodno resničnosti, tisto Božjo, da bi v polnosti živel z nogami trdno na zemlji ter pogumno odgovoril na brezštevilne nove izzive.

Angel Gospodov, nedelja, 22. oktober 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (Mt 22,15-21) nam predstavi novo Jezusovo soočenje iz oči v oči z njegovimi nasprotniki. Tema za soočenje je bil davek cesarju, torej kočljivo vprašanje glede dovoljenosti ali ne dovoljenosti plačevati davek rimskemu cesarju, pod katerim je bila v Jezusovem času Palestina. Stališča so bila različna. Zaradi tega je njemu namenjeno vprašanje farizejev: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« past za Učitelja, saj bi glede na to, kako bi odgovoril, bil obtožen, da je za ali proti Rimu.

Jezus tudi v tem primeru odgovori z vso mirnostjo in izkoristi zlobno vprašanje za pomemben nauk, ki ga povzdigne nad polemiko in odločitvijo za koga si. Farizejem je rekel: »Pokažite mi davčni novec!« Prinesli so mu denarij.« Jezus pa je potem, ko si je ogledal denarij, dejal: »Čigava sta ta podoba in napis?« Farizeji niso mogli ne odgovoriti: »Cesarjeva.« Tedaj je Jezus zaključil: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (prim. vv. 19-21). Po eni strani je z zahtevo, da se vrne cesarju, kar mu pripada, izjavil, da plačevanje davkov ni malikovanje, temveč dolžno dejanje do zemeljske oblasti. Po drugi strani pa, in tu je Jezusov nov zagon, se sklicuje na Božji primat, saj zahteva to, kar mu pripada kot Gospodu človekovega življenja in zgodovine.

Sklicevanje na cesarjevo podobo vtisnjeno v denar pomeni, da je prav čutiti se popolnoma, torej s pravicami in dolžnosti prebivalci države. Simbolično pa da misliti na drugo podobo vtisnjeno v vsakega človeka, to je Božjo podobo. On je Gospod vsega, in mi, ki smo bili ustvarjeni po njegovi podobi pripadamo predvsem Njemu. Jezus je iz vprašanja, ki so mu ga zastavili farizeji, potegnil še bolj radikalno in življenjsko vprašanje za vsakega od nas: 'Komu pripadam?' Družini, mestu, prijateljem, šoli, delu, politiki, državi? Da, seveda. Vendar pa predvsem, nas spominja Jezus, pripadaš Bogu. To je temeljna pripadnost. On ti je dal to, kar si in kar imaš. Svoje življenje torej lahko in moramo dan za dnem živeti v tem priznanju naše temeljne pripadnosti in v hvaležnosti srca do našega Očeta, ki ustvarja posebej in neponovljivo vsakega od nas, vendar vedno po podobi svojega ljubljenega Sina Jezusa. To je čudovita skrivnost.

Kristjan je poklican konkretno prizadevati si za človeške in družbene stvarnosti, ne da bi postavljal 'Boga' nasproti 'cesarju', postavljati Boga nasproti cesarju je fundamentalistična drža, temveč da bi razsvetljeval zemeljske stvarnosti z lučjo, ki prihaja od Boga. Prvenstvena izročitev Bogu ter upanje Vanj nista beg iz resničnosti, temveč je dejavno dajanje Bogu tisto, kar mu pripada. Zaradi tega verujoči gleda prihodnjo resničnost, tisto Božjo, da bi v polnosti živel to zemeljsko in s pogumom odgovoril na izzive.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno živeli v skladu s Božjo podobo, ki jo nosimo v sebi in dali tudi svoj prispevek pri izgradnji zemeljskega mesta.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mt 22,15-21) nam predstavlja Jezusa, ko se ukvarja z hinavščino svojih nasprotnikov. Oni ga najprej hvalijo, zelo ga hvalijo, potem pa mu zastavijo zahrbtno vprašanje, da bi ga spravili v težave in mu pri ljudstvu vzeli ugled.

Vprašali so ga: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« (v. 17), torej plačati davek cesarju? V tistem času v Palestini niso tolerirali nadvlade rimskega cesarstva, to se razume, saj so bili okupatorji, tudi iz verskih motivov. Za ljudi je bil kult cesarja, ki ga je poudarjala tudi njegova podoba na denarju, žalitev Izraelovega Boga. Jezusovi sogovorniki so bili prepričani, da ni nobene druge možnosti njihovemu vprašanju kot »da« ali »ne«. Čakali so torej, saj so bili s tem vprašanjem prepričani, da so Jezusa stisnili v kot in da se bo ujel v past. Toda On, Jezus je poznal njihovo hudobijo in se je rešil pasti. Rekel jim je, naj pokažejo davčni denar, ki ga je vzel v roko in jih vprašal, čigava podoba je vtisnjena. Odgovorili so mu, da cesarjeva, torej vladarjeva. Tedaj jim je Jezus rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (v. 21).

S tem odgovorom se je Jezus postavil nad polemiko, Jezus je vedno nad vsem. Po eni strani prizna, da je potrebno cesarju plačati davek, tudi nam vsem, da je davek potrebno plačati, saj je njegova podoba na denarju, predvsem pa spomni, da vsaka oseba nosi v sebi vtisnjeno drugo podobo, v srcu, v duši, tisto od Boga in za to je Njemu in samo Njemu vsakdo dolžnik za svoje bivanje, za svoje življenje.

V tem Jezusovem stavku ni samo kriterij za razloček med politično in versko sfero, ampak pridejo na dan jasne smernice za poslanstvo vernikov vseh časov, tudi za nas danes. Plačevanje davkov je dolžnost državljanov, kakor tudi spoštovanje pravičnih zakonov države. Istočasno pa je potrebno potrditi primat Boga v človeškem življenju in v zgodovini ter spoštovanje Božje pravice do tega, kar mu pripada.

Od tod izhaja poslanstvo Cerkve in kristjanov, da je potrebno govoriti o Bogu in pričevati zanj moškim in ženskam svojega časa. Vsakdo od nas je po krstu poklican biti živa navzočnost v družbi tako, da jo poživlja z evangelijem ter vitalno limfo Svetega Duha. Gre zato, da se s ponižnostjo in istočasno s pogumom zavzamemo ter tako prinašamo svoj prispevek pri izgradnji civilizacije ljubezni, v kateri kraljujeta pravičnost in bratstvo.

Sveta Marija, pomagaj vsem, da bodo bežali pred vsako hinavščino in bodo pošteni ter konstruktivni državljani. Podpiraj tudi nas Kristusove učence v poslanstvu pričevanja, da je Bog središče in smisel življenja.

Angel Gospodov, nedelja, 22. oktober 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja nam pripoveduje, da so se nekateri farizeji združili s herodovci, da bi Jezusu nastavili past. Vedno so skušali nastaviti past. Prišli so k Njemu in ga vprašali: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« (Mt 22,17). Gre za prevaro. Če bo Jezus opravičeval davek, se bo torej postavil na stran politične oblasti, ki jo ljudje niso prenašali, če bo pa rekel, naj se ga ne plačuje, je lahko obsojen uporništva proti cesarstvu. Gre za resnično past. On pa se izogne tej pasti. Zahteva naj mu pokažejo denar, na katerem je vtisnjena cesarjeva podoba in jim pravi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Kaj to pomeni?

Te Jezusove besede se je začelo vse splošno uporabljati, a so bile včasih napačno uporabljene, – oziroma vsaj skrčene – ko je govora o odnosih med Cerkvijo in državo, med kristjani in politiko. Pogosto so razumljene, kot da bi Jezus hotel ločiti »Cesarja« in Boga, to je zemeljsko od duhovne resničnosti. Včasih tudi mi mislimo, da je eno vera s svojo prakso, drugo pa vsakdanje življenje. In to ne gre. To je »shizofrenija«, kakor da vera nima nič opraviti s konkretnim življenjem, z izzivi družbe, z družbeno pravičnostjo, s politiko in tako naprej.

V resnici pa nam Jezus hoče pomagati postaviti na svoje mesto »Cesarja« in »Boga«, vsakega s svojo pomembnostjo. Cesarju, torej politiki, civilnim institucijam, družbenim in ekonomskim procesom pripada skrb za zemeljski red. Mi, ki smo potopljeni v to resničnost, moramo povrniti družbi to, kar nam ponuja preko našega prispevka odgovornih državljanov, s tem, da smo pozorni na to, kar nam je zaupano, da pospešujemo pravico in pravičnost na področju dela, pošteno plačujemo davke, si prizadevamo za skupno dobro in tako naprej. Istočasno pa Jezus odločno izjavi glede temeljne resničnosti, da človek, ves človek in vsak človek pripada Bogu. To pomeni, da ne pripadamo nobeni zemeljski resničnosti, nobenemu »Cesarju« tega sveta. Smo Gospodovi in ne smemo biti sužnji nobene posvetne oblasti. Na kovancu je torej cesarjeva podoba, Jezus pa nas spominja, da je v naše življenje vtisnjena podoba Boga, ki je nič in nihče ne more zatemniti. Cesarju pripadajo stvari tega sveta, vendar pa človek in svet pripadata Bogu. Ne pozabimo tega!

Razumemo torej, da Jezus vrača vsakemu od nas lastno identiteto? Na kovancu tega sveta je Cesarjeva podoba, toda ti, jaz, vsak od nas, katero podobo nosiš v sebi? Postavim si to vprašanje: jaz, katero podobo nosim v sebi? Podoba koga si v svojem življenju? Se spomnimo, da pripadamo Gospodu ali pa se pustimo oblikovati logikam tega sveta in napravljamo iz dela, politike, denarja svoje idole, ki jih častimo?

Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo priznali in častili svoje dostojanstvo in dostojanstvo vsakega človeškega bitja.

Homilija med beatifikacijo Janeza Pavla II.
Benedikt XVI. je v homiliji med beatifikacijo poudaril besede, ki jih je Janez Pavel II. izrekel pri svoji prvi slovesni maši, ki so tudi na dan beatifikacije krasile Trg sv. Petra: ‘Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!’

Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikanovo silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten. S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ne bi bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.

Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka. Ta naboj upanja, ki sta si ga nekako prisvojila marksizem in ideologija napredka, je upravičeno pridobil nazaj za krščanstvo, ki mu je vrnil pristno fizionomijo upanja, ki ga mora živeti v zgodovini z duhom 'adventa', v osebnem in skupnostnem življenju, usmerjenem h Kristusu, ki je polnost človeka in dopolnitev njegovih pričakovanj pravičnosti in miru.

Potapljal se je v srečanje z Bogom, čeprav je bil sredi mnogoterih dolžnosti svojega služenja. Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal 'skala', kakor je to hotel Kristus. Njegova globoka ponižnost, ukoreninjena v tesnem zedinjenju s Kristusom, mu je omogočila, da je še naprej vodil Cerkev in dal svetu še zgovornejše sporočilo prav v času, ko so mu telesne moči pojemale. Tako je na izreden način udejanjil poklicanost vsakega duhovnika in škofa: postati eno s tistim Jezusom, ki ga vsak dan prejema in daruje v evharistiji.

Iz homilije papeža Frančiška med kanonizacijo Janeza XXIII. in Janeza Pavla II.
V služenju Božjemu ljudstvu, Cerkvi, je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira. Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini.

Govor Fundaciji Janez Pavel II., 21. oktober 2016
Spodbujam vas, da nadaljujete s promocijo in podporo mladih generacij, da bodo k življenjskim izzivom lahko vedno pristopile z evangeljsko rahločutnostjo in duhom vere. Formirati mlade je vlaganje v prihodnost: naj mladim ne bo nikoli vzeto upanje v jutri!

Jubilejno leto, ki se počasi zaključuje, nas spodbuja k premišljevanju o veličini božjega usmiljenja v času, ko se človek zaradi napredka na različnih tehničnih in znanstvenih področjih čuti samozadostnega, kakor da bi bil osvobojen od vsake višje oblasti, in verjame, da je vse odvisno od njega. Kot kristjani pa se zavedamo, da je vse dar Boga in da pravo bogastvo ni denar, ki lahko zasužnji, ampak ljubezen Boga, ki nas osvobaja.

Poljska zemlja ima dva velika svetnika, Faustino Kowalsko in Janeza Pavla II., oba apostola Božjega usmiljenja. Sveti Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »Jezus je zlasti s svojim načinom življenja in s svojimi dejanji razodeval, kako je v svetu, v katerem živimo, navzoča ljubezen, dejavna ljubezen, ljubezen, ki se obrača k človeku in objema vse, kar sestavlja njegovo človeškost. Ta ljubezen je še prav posebej opazna v stiku s trpljenjem, krivico, revščino, v stiku z vsem zgodovinskim človeškim stanjem, ki na različne načine razkriva človekovo omejenost in krhkost, tako fizično kot moralno. Sveta Faustina pa je v svojem Dnevniku zapisala besede, ki ji jih je namenil Gospod Jezus: »Hči moja, opazuj moje usmiljeno srce in posnemaj v svojem srcu in svojih dejanjih njegovo usmiljenje, na način, da boš ti sama, ki v svetu oznanjaš moje usmiljenje, v njem gorela.«

Naj te besede, predvsem pa življenjska zgleda teh dveh svetlih pričevalcev, vedno navdihujejo tudi prizadevanje članov Fundacije Janez Pavel II. Devica Marija, Mati usmiljenja, pa naj jih varuje in spremlja.