Origen pravi: »Ena od razlag prilike o krivičnem oskrbniku skuša iz nje potegniti celosten pomen. Na osnovi takšne razlage nima oskrbnik na koncu več svojih grešnih pisem, ampak jih je po Svetem Duhu s pomočjo Kristusovega križa in milosti krsta ponovno napisal Bog. Zato ne pišite ponovno tega, kar je Bog izbrisal.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Če bomo uporabljali stvari tega sveta, ki niso naše, bomo sposobni si pridobivati stvari, ki ne minejo.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Če boš mamona razumno uporabljal, kar pomeni, da ga boš uporabljal za pridobivanje prijateljev, tedaj te bodo, ko boš vse porabil, ti prijatelji sprejeli v večne šotore. Izraz pridobiti si prijatelje s krivičnim mamonom, se brez dvoma nanaša na miloščino, ki smo jo komu brez razlike dali in s tem izpolnili Jezusovo spodbudo 'naj tisto, kar kdo ima, da v miloščino'.« Sv. Janez Krizostom zato pravi: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.«

Na tematiko o pravilni uporabi zemeljskih dobrin je v teh nedeljah evangelist Luka na različne načine usmeril našo pozornost. S pripovedjo prilike o krivičnem, a dokaj zvitem oskrbniku, je Jezus poučeval svoje učence, kakšen je najboljši način uporabe denarja in materialnih dobrin, torej ta, da ga delimo z ubogimi ter si s tem pridobimo njihovo prijateljstvo za Nebeško kraljestvo.„Naredite si prijatelje s krivičnim mamonom“ pravi Jezus, „da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade“ (Lk 16,9). Denar sam po sebi ni krivičen, vendar pa lahko bolj kakor katera koli stvar zapre človeka v slepo sebičnost. Gre torej zato, da izvajamo neke vrste  'spreobrnitev' ekonomskih dobrin. Namesto, da bi jih uporabljali samo za lastne potrebe, je potrebno misliti tudi na potrebe ubogih ter s tem posnemati Kristusa samega, ki je, kot piše sv. Pavel, „bil bogat, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.“ (2Kor 8,9). Zdi se paradoksalno, saj nas Kristus ni obogatil s svojim bogastvom, temveč s svojim uboštvom, torej s svojo ljubeznijo, ki ga je gnala, da se nam je popolnoma dal.

Tukaj je možno odpreti široko in zapleteno področje razmišljanj o tematiki bogastva in uboštva, tudi na svetovnem nivoju, kjer se soočata dve ekonomski logiki in sicer logika dobička ter tista o pravični razdelitvi dobrin, ki pa si nista v nasprotju ena z drugo, dokler je njun odnos prav urejen. Katoliški družbeni nauk je vedno poudarjal, da je prednostna pravična razdelitev dobrin. Dobiček je seveda, do prave mere, potrebne za ekonomski razvoj, legitimen. Janez Pavel II. je v svoji okrožnici  Centesimus annus takole zapisal: „sodobna ekonomija podjetništva prinaša pozitivne vidike, katerih osnova je svoboda osebe, ki se izraža tudi na ekonomskem področju tako, kot na drugih področjih“ (št. 32).  Kljub vsemu pa dodaja, da kapitalizem ni edini veljaven način ekonomskega organiziranja (prim. št. 35).

Kritični stanji lakote in ekologije vedno bolj jasno razkrivata, da prekomerna logika zaslužka povečuje nesorazmerje med bogatimi in revnimi ter povečuje uničujoče izkoriščanje planeta. Ko pa začne prevladovati logika delitve z drugimi ter logika solidarnosti, je mogoče to obrniti v smer pravičnega in trajnostnega razvoja.

Sveta Marija, ki v Magnifikatu naznanja, da je Gospod 'lačne napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne' (Lk 1,53), naj kristjanom pomaga, da bodo z evangeljsko modrostjo ter velikodušno solidarnostjo uporabljali zemeljske dobrine ter naj navdihuje voditeljem in ekonomistom daljnoglede strategije, ki podpirajo pristen razvoj vseh ljudstev.

Današnja Božja beseda nam predstavlja tri tipe oseb: izkoriščevalca, sleparja in zvestega človeka.

Izkoriščevalec je tisti, o katerem nam govori prerok Amos v prvem berilu (Am 8,4-7). Gre za osebo, ki jo je prevzela nekakšna manična oblika želje po dobičku. In sicer vse do točke, da ji je neprijetno in da ne trpi liturgičnih dni, dni oddiha. Ti namreč prekinejo frenetični ritem trgovanja. Edino božanstvo takega človeka je denar, njegovo delovanje obvladujejo prevare in izkoriščanje. Za to pa plačajo predvsem reveži in siromaki, ki so prisiljeni v suženjstvo in katerih cena je enaka ceni paru čevljev. »Žal je to tip človeka, ki ga najdemo v vseh dobah, tudi danes jih je veliko.«

Drugi tip je slepar. To je človek, ki ni zvest. Njegova metoda je goljufanje. O njem nam s priliko o nezvestem oskrbniku govori evangelij (Lk 16,1-8). »Kako je ta oskrbnik prispel do točke, da je goljufal, da je kradel svojemu gospodarju? Z danes na jutri? Ne. Počasi.« Morda je nekega dne poklonil napitnino tu, nekega drugega dne podkupnino tam – tako se počasi pride do korupcije. V priliki gospodar pohvali nezvestega oskrbnika zaradi njegove preudarnosti. A ta preudarnost je povsem posvetna in močno grešna. Naredi veliko slabega. Obstaja pa tudi krščanska preudarnost: delati stvari s prevejanostjo, vendar ne s posvetnim duhom, temveč pošteno, kar je dobro. To je tisto, kar pravi Jezus, ko vabi, da bi bili »preudarni kakor kače in preprosti kakor golobje«. Združiti ti dve razsežnosti je milost Svetega Duha, milost, za katero moramo prositi. Tudi danes je veliko sleparjev, pokvarjencev. Korupcija je razširjena povsod.

Profil zvestega človeka, tretjega tipa, pa opisuje drugo berilo (1 Tim 2,1-8). To je kdor hodi za Jezusom, ki je v odkupnino za vse dal samega sebe, v pričevanje, v skladu z Očetovo voljo. Zvest človek je človek molitve. In sicer v dvojnem smislu: moli za druge in zaupa v molitev drugih zanj, da bi lahko živel mirno in tiho življenje, dostojanstveno in predano. Zvest človek lahko hodi z dvignjeno glavo. O zvestem človeku nam sicer govori tudi evangelij, ki ga opisuje kot nekoga, ki zna biti zvest tako v majhnih kot velikih stvareh (glej Lk 16,10).

Božja beseda nas tako vodi k dokončni odločitvi: »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval« (Lk 16,13). Slepar ljubi goljufijo in sovraži poštenost. Ljubi podkupnine, temačne dogovore, tiste, ki se sklenejo v temi. Najslabše od vsega pa je, da verjame, da je pošten. Slepar ljubi denar in bogastvo. Slednje je njegov idol. Ni mu mar, da uboge potepta, kot pravi prerok. To so tisti, ki vodijo velike industrije suženjskega dela, ki je današnji stil upravljanja v svetu.

Angel Gospodov, nedelja, 18. september 2016

Jezus nas danes privede do premišljevanja o dveh nasprotnih življenjskih stilih: posvetnem ter evangeljskem. Posvetni duh ni Jezusov duh. Jezus to stori tako, da pove priliko o nezvestem in pokvarjenem oskrbniku, ki pa ga Jezus pohvali navkljub njegovi nepoštenosti (Lk 16,1-13).

Takoj je treba razjasniti, da ta oskrbnik ni predstavljen kot zgled, ki naj bi mu sledili, ampak kot zgled preudarnosti.« Ta človek je obtožen slabega upravljanja s posli svojega gospodarja. Preden pa je odstavljen, poskuša zvito pridobiti naklonjenost dolžnikov, tako da jim oprosti del dolga in si tako zagotovi prihodnost. Ko Jezus komentira to vedenje, pripomni: »Sinovi tega sveta so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Na takšno posvetno zvitost smo poklicani odgovoriti »s krščansko zvitostjo, ki je dar Svetega Duha«. Gre za oddaljitev od duha in vrednot sveta, ki so zelo všeč hudiču, da bi živeli v skladu z evangelijem. Posvetnost, kako se izraža? Izraža se z držami pokvarjenosti, prevare, nadvladovanja, in predstavlja najbolj zgrešeno pot, pot greha. Ta je kakor veriga, eno vodi v drugo, četudi je na splošno po tej poti udobneje hoditi. Duh evangelija pa nasprotno zahteva resen in obvezujoč, a radosten, veselja poln življenjski stil, v katerem so vtisnjeni poštenost, spodobnost, spoštovanje do drugih in njihovega dostojanstva, čut za dolžnost: »To je krščanska zvitost!«

Pot življenja s seboj nujno prinese odločitev med dvema potema: med poštenostjo in nepoštenostjo, med zvestobo in nezvestobo, med sebičnostjo in altruizmom, med dobrim in zlim. Ne more se nihati med eno in drugo, kajti gibljeta se v drugačnih in nasprotnih logikah. Prerok Elija je izraelskemu ljudstvu, ki je hodil po teh dveh poteh, rekel, da »šepajo z obema nogama« (glej 1 Kr 18,21). Pomembno je odločiti se za smer, in potem, ko izberemo tisto pravo, hoditi z zagonom in odločnostjo, izročati se Gospodovi milosti in podpori njegovega Duha. Zaključek evangeljskega odlomka je močan in kategoričen: »Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval.«

S tem nas Jezus danes spodbuja, da bi jasno izbrali med Njim in posvetnim duhom, med logiko pokvarjenosti, nadvladovanja in pohlepa ter logiko poštenosti, blagosti in medsebojne delitve. Nekateri se ob pokvarjenosti vedejo kakor ob drogi: mislijo, da jo bodo lahko uporabljali in nato opustili, kadar bodo hoteli. Začne se z majhnim: napitnina tu, podkupnina tam. Tako se izgubi lastno svobodo. Tudi pokvarjenost povzroči zasvojenost in vodi v revščino, izkoriščanje in trpljenje. Koliko žrtev zaradi te razširjene pokvarjenosti je danes v svetu! Kadar pa si prizadevamo slediti evangeljski logiki integritete, jasnine v namenih in vedenjih, bratstva, postanemo »obrtniki pravičnosti in odpremo obzorja upanja in miru za človeštvo. V zastonjskosti in podarjanju nas samih bratom, služimo pravemu gospodarju: Bogu.«

Naj nam Devica Marija pomaga v vsaki priložnosti in za katerokoli ceno izbrati pravo pot, najti pogum, da bi šli tudi proti toku, da bi le hodili za Jezusom in njegovim evangelijem.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V priliki, ki jo vsebuje evangelij današnje nedelje (prim. Lk 16,1-13), je protagonist zviti in nepošteni oskrbnik, ki je obtožen, da je zapravljal gospodarjeve dobrine in bo zato odpuščen. V tej težki situaciji se on (nepošteni oskrbnik) ne žre, ne išče opravičevanja in ne zgubi poguma, temveč najde izhod, da si zagotovi mirno prihodnost. Najprej se s treznostjo odzove, saj prizna svoje omejitve: »Kopáti ne morem, beračiti me je sram« (v. 3); zatem pa se odzove z zvitostjo in še zadnjič okrade svojega gospodarja. Pokliče namreč dolžnike in jim zmanjša dolgove, ki jih imajo do gospodarja, da si pridobi prijatelje in je potem od njih nagrajen. To je, pridobivati si prijatelje s korupcijo in pridobiti si hvaležnost drugih s korupcijo, kakor je danes žal v navadi.

Jezus vsekakor ni predstavil ta zgled, da bi spodbujal k nepoštenosti, temveč k preudarnosti. Poudari namreč: »Gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal« (v. 8), torej, s tisto mešanico razumnosti in zvitosti, ki ti omogoča prerasti težke situacije. Ključ za branje te pripovedi je v Jezusovem povabilu: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom (bogastvom), da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (v. 9). Zdi se, da je to malo zmedeno. A ni. »Krivično bogastvo« je denar, imenovan tudi »hudičevo govno« in na splošno materialne dobrine.

Bogastvo lahko spodbudi postavitev zidov, povzroči ločitve in diskriminacije. Jezus pa nasprotno svoje učence vabi, naj spremenijo smer: »Pridobivajte si z bogastvom prijatelje«. To je povabilo k temu, da bi znali spremeniti dobrine in bogastvo v odnose, saj oseba velja več kot stvari in ima večjo vrednost kot pridobljeno bogastvo. V življenju prinaša sadove, ne tisti, ki ima veliko bogastvo, ampak tisti, ki ustvari in ohranja številne vezi, številne odnose in prijateljstva s različnim »bogastvom«, torej z različnimi darovi s katerimi ga je Bog obogatil. Jezus pa nakaže tudi poslednji namen svojega opominjanja: »Pridobivajte si prijatelje s bogastvom, da vas sprejmejo v večna bivališča«. V raju nas bodo sprejeli, če bomo sposobni spreminjati »bogastvo« v orodja bratstva ter solidarnosti, ne samo Bog, ampak tudi tisti, s katerimi smo podelili torej dobro upravljali s tem, kar nam je Gospod dal v naše roke.

Bratje in sestre, iz tega evangeljskega odlomka odmeva v nas vprašanje krivičnega oskrbnika, ki ga bo gospodar nagnal: »Kaj naj sedaj storim?« (prim. v. 3). Pri soočanju s svojimi pomanjkljivostmi ter svojimi zgrešenostmi nam Jezus zagotavlja, da imamo vedno čas za popravo hudega z dobrim. Kdor je povzročil solze, naj koga osreči; kdor je neupravičeno vzel, naj da tistemu, ki potrebuje. Če bomo tako delali, nas bo Gospod pohvalil, »saj smo preudarno ravnali«, torej z modrostjo tistega, ki se ima za Božjega otroka in se da ves za Božje kraljestvo.

Sveta Devica naj nam pomaga biti preudarni pri zagotavljanju, ne posvetnega uspeha, temveč večnega življenja, da bodo lahko, ko bo poslednja sodba, pomoči potrebne osebe, ki smo jim pomagali, pričevale, da smo v njih videli in stregli Gospodu.

Angel Gospodov, nedelja, 18. september 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Prilika, ki nam jo predstavlja evangelij današnjega bogoslužja (prim. Lk 16,1-13), se nam zdi, da jo ni lahko razumeti. Jezus pripoveduje zgodbo o podkupovanju: o nepoštenem oskrbniku, ki je kradel in potem ko ga je njegov gospodar odkril, ravna zvito, da bi izšel ven iz te situacije. Sprašujemo se, v čem je ta zvitost, saj je pokvarjeno to kar počne, v čem je torej ta zvitost? In kaj nam želi reči Jezus?

Iz pripovedi zvemo, da se je ta nepošteni oskrbnik znašel v težavah, ker se je okoriščal z dobrinami svojega gospodarja. Sedaj bo moral dati obračun in bo izgubil službo. Toda nima se za poraženca, se ne vda v usodo in se ne dela žrtev. Nasprotno, takoj deluje prebrisano, išče rešitev, je podjeten. Jezus je vzel namig iz te zgodbe, da bi izstrelil prvi izziv: »Sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči« (v.9). Zgodi se namreč, da se tisti, ki se giblje v temi, glede na človeške kriterije, znajde tudi sredi težav in zna biti bolj prebrisan od drugih. Nasprotno pa so Jezusovi učenci, torej mi, včasih zaspani ali pa smo naivni in ne znamo vzeti pobude v svoje roke, da bi iskali poti, ki vodijo iz težav (prim. Evangelii gaudium, 249. Mislim na trenutke osebne, družbene, pa tudi cerkvene krize. Včasih se pustimo premagati malodušnosti ali pa zapademo v pritoževanje in v samopomilovanje. Nasprotno – pravi Jezus – pa si lahko evangeljsko premeten, biti buden in pozoren pri razločevanju resničnosti, biti ustvarjalen pri iskanju dobrih rešitev tako za nas kot za druge.

Še drug poduk je, ki nam ga Jezus ponuja. V čem je torej premetenost oskrbnika? Odloči se, da bo dal popust tistim, ki imajo dolg. S tem si pridobiva prijatelje, za katere upa, da mu bodo pomagali, ko ga bo gospodar pognal proč. Najprej je zbiral bogastvo zase, sedaj jih uporabi, da si pridobi prijatelje, ki bi mu lahko pomagali v prihodnosti, vendar ostaja na isti poti, torej krade. In Jezus nam ponudi poduk glede uporabe dobrin: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (v. 9). Ne služi zbiranje dobrin tega sveta za podedovanje večnega življenja, ampak to kar velja, je dejavna ljubezen, ki smo jo živeli v bratskih odnosih. Poglejte torej Jezusovo povabilo. Ne uporabljajte dobrin tega sveta samo zase in za svojo sebičnost, ampak se jih poslužujte za porajanje prijateljstev, za ustvarjanje dobrih odnosov, za delovanje z dejavno ljubeznijo, za pospeševanje bratstva ter izvajanja skrbi za najbolj slabotne.

Bratje in sestre, tudi v današnjem svetu so zgodbe o skorumpiranosti, kakor je ta evangeljska. Gre za nepošteno ravnanje, nepoštene politike, sebičnost, ki prevladuje pri odločitvah posameznikov ter institucij in številne druge obskurne situacije. Toda nam kristjanom ni dovoljeno prepustiti se malodušju, opustiti tek, ostati brezbrižni. Nasprotno, poklicani smo biti ustvarjalni pri delanju dobrega, s preudarnostjo in prevejanostjo evangelija za uporabo dobrin tega sveta, ne samo tistih materialnih, ampak tudi tistih darov, ki smo jih prejeli, ne samo za lastno bogatenje, ampak za porajanje bratske ljubezni ter družbenega prijateljstva. To je zelo pomembno, da s svojo držo porajamo družbeno prijateljstvo.

Prosimo Presveto Marijo, naj nam pomaga biti kot ona ubogi v duhu ter bogati v medsebojni dejavni ljubezni.

Njegovo hebrejsko ime pomeni 'Božji dar'. Prvi kanoničen evangelij, ki nosi njegovo ime, v seznamu apostolov Mateja natančno označi kot cestninarja (Mt 10,3). Tako ga prepoznamo kot moža, ki je sedel pri mitnici in ki ga je Jezus poklical, naj hodi za njim: »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu,, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel:'Hôdi za menoj!' In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9) Tudi Marko in Luka pripovedujeta o poklicanosti moža, ki je sedel pri mitnici, vendar pa ga imenujeta 'Levi'.«

Premišljevati moremo na podlagi preprostih ugotovitev, ki jih dobimo iz evangelijev. Prvi poudarek je ta, da Jezus sprejme v svojo najožjo skupino moža, ki je bil po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa javni grešnik. Matej namreč ni samo upravljal z denarjem, ki je veljal za nečistega, ker je bil od ljudstva, ki ni spadalo k Božjemu ljudstvu, ampak je tudi sodeloval s pohlepnimi tujimi oblastmi. S tega ozadja pade v oči dejstvo prvo dejstvo: Jezus nikogar ne izključi iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav medtem, ko je bil pri mizi v hiši Mateja-Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z malo zaupanja vrednimi ljudmi, podal pomembno sporočilo: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike' (Mr 2,17). Vesela novica evangelija je prav v tem, da Bog ponudi svojo milost grešniku.«

Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji poudarek in sicer, da je Matej takoj odgovoril na Jezusov klic: 'In ta je vstal in šel za njim' (Mt 9,9). V besedi'vstati' lahko razumemo odvrnitev od greha in hkrati zavestno sprejemanje novega življenja – pravičnega in sicer skupaj z Jezusom. »V Matejevem evangeliju slišimo, prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol, nam še naprej oznanja odrešujoče Božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo svetega Mateja, vedno znova razmišljajmo o njem, da bi se tudi mi naučili odločno vstati in slediti Jezusu.

Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo vrsto portretov dvanajsterih apostolov, ki smo jo začeli pred nekaj tedni, se danes pomudimo pri Mateju. V resnici je skoraj nemogoče, povsem orisati njegov lik, ker obstaja o njem le malo poročil in po koščkih. Tisto, kar vendarle moremo storiti, ni toliko njegov življenjepis, marveč bolj njegova podoba, ki jo moremo prerisati tako, kakor nam je izročena v evangelijih.

Najprej je Matej vedno navzoč v seznamih dvanajsterih, ki jih je Jezus izvolil (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Njegovo hebrejsko ime pomni »Božji dar«. Prvi evangelij v svetopisemskem kanonu, ki je naveden pod njegovim imenom, nam ga predstavlja z zelo natančno oznako: »cestninar« (Mt 10,3). Na ta način je poistoveten z možem, ki sedi pri mitnici in ga Jezus pokliče k hoji za seboj: »Ko je šel Jezus dalje, je zagledal pri mitnici sedečega moža in mu je rekel: Hodi za menoj! Tedaj je Matej vstal in šel za njim« (Mt 9,9). Tudi Marko (prim. 2,13-17) in Luka (prim. 5,27-30) poročata o poklicanosti Mateja, ki sedi pri mitnici, a ga imenujeta »Levi«. Da bi si predstavljali prizor, ki je v Mt 9,9 opisan, zadostuje, da se spomnimo na čudovito sliko Caravaggia, ki je tu v Rimu v cerkvi »San Luigi dei Francesi«. Iz evangelijev izhaja še nadaljnja življenjepisna podrobnost: v oddelku, ki je tik pred poročilom o poklicanosti, je opisan čudež, ki ga je Jezus napravil v Kafarnaumu (prim. Mt 9,1-8; Mr 2,1-12), in omenjena je bližina Galilejskega jezera, Tiberijskega morja (prim. Mr 2,13-14). Iz tega je mogoče sklepati, da je Matej opravljal svojo vlogo kot izterjevalec davkov v Kafarnaumu, ki »leži ob jezeru« (Mt 4,13), kjer je bil Jezus stalni gost v Petrovi hiši.

Premišljevati moremo na podlagi teh preprostih ugotovitev, ki jih dobimo iz evangelijev. Prvi preudarek je ta, da Jezus sprejme v krog svojih najožjih zaupnikov moža, ki je po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa veljal za javnega grešnika. Matej namreč ni imel opraviti le z denarjem, ki je veljal za nečistega zaradi izvora od ljudi, ki niso spadali k božjemu ljudstvu, marveč je vrhu tega kolaboriral z osovraženo, grabežljivo tujo vladavino, ki je mogla določati dajatve tudi samovoljno. Iz teh razlogov evangeliji več kakor enkrat omenjajo v isti sapi »cestninarje in grešnike« (Mt 9,10; Lk 15,1) kakor tudi »cestninarje in pocestnice« (Mt 21,31). Vrhu tega vidijo v cestninarjih primer ozkosrčnosti (prim. Mt 5,46): ljubijo le tiste, ki tudi nje ljubijo) in povedo, da je bil eden od njih, Zahej, »najvišji cestninski zakupnik … zelo bogat« (Lk 19,2). Ljudsko mnenje je cestninarje pridruževalo »razbojnikom, goljufom, prešuštnikom« (prim. Lk 18,11). S tega ozadja pade v oči prvo dejstvo: Jezus nikogar ne izključuje iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav tedaj ko je sedel za mizo v hiši Mateja-Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z ljudmi, ki zbujajo malo zaupanja, dal tole pomembno pojasnilo: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Prišel sem klicat grešnike, ne pravičnih« (Mr 2,17)

Veselo sporočilo evangelija je ravno v tem: v ponudbi božje milosti grešniku! Na drugem mestu Jezus z znamenitim primerom farizeja in cestninarja, ki sta prišla v tempelj molit, pokaže celo na cestninarja brez imena kot na hvalevreden zgled ponižnega zaupanja v božje usmiljenje. Farizej se baha s svojo nravno popolnostjo, cestninar pa si nasprotno »ni upal niti oči povzdigniti k nebu, marveč se je trkal na prsi in govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« In Jezus razloži: »Povem vam: Ta je šel domov kot pravični, oni pa ne. Kajti kdor se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,13-14). V Matejevem liku nam evangeliji postavljajo pred oči resnično protislovje: kdor je navidez zelo oddaljen od svetosti, more postati celo zgled za človeka, ki je pripravljen sprejeti božje usmiljenje, in more v svojem življenju pokazati njegove čudovite učinke. K temu sv. Janez Zlatousti pomenljivo pripominja in opozarja na to, da je samo v nekaterih poročilih o poklicanosti omenjeno delo, ki so ga poklicani opravljali. Peter, Andrej, Jakob in Janez so poklicani, medtem ko lovijo ribe, Matej tedaj, ko izterjuje davek. Gre za nizka opravila – pojasnjuje Zlatousti – »saj ni nič bolj nizkotnega kakor služba cestninarja, nič bolj bornega kakor ribiško rokodelstvo« (Matthäus-Kommentar, Homilie 30,1). Jezus pokliče torej tudi ljudi nizkega družbenega položaja, medtem ko opravljajo svoje običajno delo.

Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji preudarek o tem, da Matej takoj odgovori na Jezusov klic: »Tedaj je Matej vstal in šel za njim.« Kratkost tega stavka razločno poudarja Matejevo pripravljenost, da odgovori na klic. To pomeni zanj, da zapusti vse, predvsem tisto, kar mu je zagotavljalo gotov vir dohodka, tudi če so bili ti dohodki često nezakoniti in nečastni. Matej je očitno razumel, da mu prijateljska zaupnost z Jezusom ni dovoljevala, nadaljevati z dejavnostmi, ki jih Bog ne odobrava. Naobrnitev na sedanjost je preprosta: tudi danes ni dopustno oklepati se stvari, ki niso združljive s hojo za Jezusom, kakor na primer nepošteno pridobljeno bogastvo. Jezus je nekoč povedal zelo jasno: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj svojo posest in daj denar ubogim; tako boš imel trajen zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Natančno to je Matej storil: Vstal je in šel za njim! V tem "vstal je" moremo z dobrim razlogom videti odtrganje od položaja greha in hkrati zavestno obrnitev k novemu življenju, k poštenemu življenju v občestvu z Jezusom.

Ob koncu naj spomnimo na to, da izročilo prve Cerkve Mateju enodušno pripisuje avtorstvo prvega evangelija. To se dogaja že od Papija, ki je bil okoli leta 130 škof Hierapolisa v Frigiji. Piše: »Matej je v hebrejskem jeziku sestavil govore; vsakdo pa jih je prevedel, kakor jih je znal« (v: Evzebij iz Cezareje: Cerkvena zgodovina, III,39). Zgodovinar Evzebij dodaja: »Matej, ki je sprva pridigal med Hebrejci, je nato, ko je hotel iti še k drugim ljudstvom, napisal evangelij, ki ga je oznanjal, v svoji materinščini. Kajti Matej je skušal tistim, od katerih je odšel, s spisom nadomestiti tisto, kar so izgubili z njegovim odhodom« (pr.t., III,24). Matejevega evangelija, napisanega v hebrejščini ali aramejščini, nimamo več. Toda v grškem evangeliju, ki ga imamo, slišimo tako rekoč še naprej prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol in s tem nam nenehno oznanja odrešujoče božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo sv. Mateja in ga vedno znova premišljujmo, da se tudi mi naučimo vstati in odločno hoditi za Jezusom.