Neznani pisec pravi, da je »vinograd kraj za gojenje kreposti, kot so ljubeznivost, čistost, potrpežljivost in številne druge odlike.« Sveti Janez Krizostom pa o delavcih, ki so bili ob različnih urah poklicani na delo, torej »ob zori, ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne, so tisti, ki so se pridružili Cerkvi v različnih starostnih obdobjih in živeli v pravičnosti.« Sv. Ciril Aleksandrijski razloži besedo 'dan', »s katero Jezus označi celotno obdobje, med katerim poudari različne trenutke od Adamovega prestopka, pravičnih pri njihovem pobožnem delu, da bi potem jim povrnil dolžno plačilo glede na njihova dejanja.« To bolj podrobno razloži Neznani pisec: »Bog je šel ob zori ven in je poklical Adama in tiste, ki so bili z njim, ob deveti uri je poklical Noeta in tiste, ki so bili z njim, ob poldne je poklical Abrahama, popoldne ob treh Mojzesa in Davida. Ob petih pa je poklical pogane.« Sveti Ciril Aleksandrijski pravi: »Po pravici da Gospod vsakemu njemu pripadajoči 'denarij', torej milost Svetega Duha.« Gregor Veliki zato pravi: »Nihče se ne sme pritoževati nad velikodušnostjo Boga, da je dovolil tistim, ki so manj delali, vstopiti v nebeško kraljestvo.

»Dragi bratje in sestre, po velikem papežu Janezu Pavlu II. so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me dejstvo, da Gospod zna uporabljati in delati z ne dovolj dobrim orodjem. Predvsem pa zaupam vašim molitvam. V veselju vstalega Gospoda, z zaupanjem v njegovo stalno pomoč, gremo naprej. Gospod nam bo pomagal in Marija njegova Najsvetejša Mati bo na naši strani. Hvala.« To so prve besede, ki jih je v torek, 19. aprila 2005 izrekel Benedikt XVI. potem, ko je bil izvoljen za papeža.

Benedikt XVI. je v nedeljo 21. septembra 2008 nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja začel z mislijo na te prve besede: »Morda se spomnite, ko sem se na dan moje izvolitve množici zbrani na Trgu sv. Petra spontano predstavil kot delavec v Gospodovem vinogradu. Ravno v današnjem evangeliju (prim Mt 20,1-16a) namreč Jezus pripoveduje priliko o gospodarju vinograda, ki ob različnih urah dneva kliče delavce na delo v svoj vinograd. Zvečer pa da vsem isto plačilo ter s tem prebudi negodovanje tistih, ki so delali od prve ure. Jasno je, da ta denar predstavlja večno življenje, dar, ki ga je Bog pripravil vsem. Celo, tisti, ki mislijo, da so 'zadnji', seveda, če ga sprejmejo, postanejo 'prvi' in 'prvi' lahko tvegajo, da so 'zadnji'. Prvo sporočilo prilike je v tem, da gospodar, če tako rečemo, ne prenese brezposelnosti ter hoče, da so vsi zaposleni v njegovem vinogradu. Resnično, prvo plačilo je že to, da smo bili poklicani, da lahko delamo v Gospodovem vinogradu, da mu lahko služimo ter tako sodelujemo pri njegovem delu. To je že po sebi neprecenljivo plačilo, ki poplača vsak trud. Vendar to razume samo tisti, ki ljubi Gospoda in njegovo kraljestvo. Kdor pa dela samo za plačilo, ne bo opazil niti opazil vrednosti tega neprecenljivega zaklada.

Tisti, ki pripoveduje to priliko je evangelist in apostol, sveti Matej. Želim poudariti, da je Matej sam doživel to izkušnjo (prim. Mt 9,9). On je namreč, preden ga je Jezus poklical, opravljal službo cestninarja. Zaradi tega so ga imeli za javnega grešnika in zato izključenega iz 'Gospodovega vinograda'. Toda vse se je spremenilo, ko je šel Jezus mimo mitnice, ga pogledal in mu rekel: »Hodi za menoj.« Matej je vstal in šel za njim. Od cestninarja je takoj postal Kristusov učenec. Kot 'zadnji' je postal 'prvi', zaradi Božje miselnosti, ki je hvala Bogu, drugačna kot je miselnost tega sveta. 'Kajti moje misli niso vaše misli' pravi Gospod po ustih preroka Izaija, 'in vaše poti niso moje poti' (Iz 55,8). Tudi sveti Pavel je okušal veselje, ko je bil poklican od Gospoda, da bo delal v Gospodovem vinogradu. In koliko dela je opravil! Toda, kakor sam prizna, je bila Božja milost, ki je delovala v njem, tista milost, ki ga je od preganjalca Cerkve preoblikovala v apostola narodov. On sam pravi: 'Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček. Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem' (Flp 1,21-22). Pavel je dobro razumel, da je že tu na zemlji poplačano, če delamo za Gospoda.

V današnjem bogoslužju je začetek pisma sv. Pavla Filipljanom, torej članom skupnosti, ki jo je ustanovil on sam v mestu Filipe, pomembni rimski koloniji Makedoniji, ki se nahaja v današnji severni Grčiji. Pavel je prišel v Filipe med svojim drugim misijonskim potovanjem z obale Anatolije tako, da je preplul Egejsko morje. S tem je prvič prišel evangelij v Evropo. Smo okoli leta 50, torej okoli dvajset let po Jezusovi smrti in vstajenju. In vendar je že v pismu Filipljanom himna Kristusu, ki predstavlja celovit povzetek njegove skrivnosti: učlovečenja, kenoze to je izpraznjenja, oziroma ponižanja vse do smrti na križu ter poveličanja. Ta ista skrivnost je postala eno z življenjem apostola Pavla, ki je pisal to pismo v zaporu, medtem ko je čakal na obsodbo na smrt ali življenje. Pravi: 'Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček' (Flp 1,21). V občestvu z živim Jezusom Kristusom dobi življenje, človeško bivanje, novi smisel. Vendar ne samo z Jezusom Kristusom kot zgodovinsko osebnostjo, učiteljem modrosti ali verskim voditeljem, temveč s človekom v katerem osebno živi Bog. Njegova smrt in vstajenje je Vesela novica, namenjena, da iz Jeruzalema doseže vse ljudi in vsa ljudstva, ter od znotraj prenovi vse kulture ter jih odpre za temeljno resnico, da je Bog ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu postal človek in je s svojim darovanjem odkupil človeštvo iz suženjstva zla ter mu podaril gotovost upanja.

Sveti Pavel je bil človek, ki je v sebi združeval tri svetove: judovskega, grškega in rimskega. Ni mu po naključju Bog zaupal poslanstva, da ponese evangelij iz Male Azije v Grčijo ter nato v Rim ter tako zgradi most, po katerem se bo razširilo krščanstvo vse do skrajnih meja zemlje. Danes živimo v času nove evangelizacije. Odpirajo se široka obzorja za oznanjevanje evangelija, medtem ko so področja s starodavnim krščanskim izročilom poklicana, da ponovno odkrijejo lepoto vere. Nosilci tega poslanstva so možje in žene, ki lahko kakor sv. Pavel rečejo: 'Kajti živeti je zame Kristus'. Torej posamezniki, družine, skupnosti, ki sprejmejo povabilo, da delajo v Gospodovem vinogradu, kakor je opisano v evangeliju današnje nedelje (prim. Mt 20,1-16) in kot takšni ne zahtevajo za plačilo nič drugega kot to, da smejo biti deležni Kristusovega poslanstva in poslanstva njegove Cerkve. Apostol Pavel še piše: 'Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem' (Flp 1,22), torej popolno združitev s Kristusom onkraj smrti ali služenje njegovemu mističnemu telesu tu na zemlji.

Dragi prijatelji, evangelij je spremenil svet in ga še spreminja kakor reka, ki namaka neizmerno polje. V molitvi se obrnimo na Devico Marijo, da bi v vsej Cerkvi zoreli duhovniški, redovniški in laiški poklici za službo nove evangelizacije.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeljskem odlomku (prim. Mt 20,1-16) najdemo priliko o delavcih, poklicanih za en dan, ki jo pripoveduje Jezus, da bi z njo sporočil dva vidika Božjega kraljestva: prvi, da Bog hoče poklicati vse na delo za svoje kraljestvo; in drugi, da hoče na koncu dati vsem isto plačilo, to je zveličanje, večno življenje.

Gospodar vinograda, ki predstavlja Boga, gre ob zori ven in najame skupino delavcev. Z njimi se dogovori, da bo plačal en denarij za en dan, torej pravično plačilo Ven gre tudi ob naslednjih urah, vse do poznega popoldneva, da bi najel še druge delavce, ki jih najde brezposelne. Ob koncu dneva gospodar ukaže, da se da en denarij vsem, tudi tistim, ki so delali le nekaj ur. Jasno je, da so se delavci, ki so bili najeti prvi, začeli pritoževati, saj so videli, da so plačani na isti način, kot tisti, ki so manj delali. Gospodar pa jih spomni, da so prijeli tisto, za kar so se dogovorili, če pa on sam hoče biti velikodušen z drugimi, tega ne smejo zavidati.

V resnici ima ta tako imenovana gospodarjeva 'krivica' namen izzvati v tistem, ki posluša priliko, preskok nivoja, saj Jezus ne želi govoriti o problemu dela in pravičnem plačilu, temveč o Božjem kraljestvu! Sporočilo je namreč tole: v nebeškem kraljestvu ni brezposelnih, vsi so poklicani, da naredijo svoj del in za vse bo na koncu plačilo, ki izhaja iz Božje, na našo srečo ne iz človeške pravičnosti, torej zveličanje, ki nam ga je Jezus Kristus pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. Zveličanje, ki ni zasluženo, ampak podarjeno. Zveličanje je zastonjsko, zato »zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji« (Mt 20,16).

S to priliko želi Jezus odpreti naše srce za logiko Božje ljubezni, ki je zastonjska in velikodušna. Gre za to, da se pustimo navdušiti Božjim mislim in potem, ki kakor spominja prerok Izaija, niso naše misli in niso naše poti (prim. Iz 55,8). Človekovo misel pogosto zaznamuje sebičnost in osebna korist in naše ozke in vijugaste poti se ne morejo primerjati z širokimi in ravnimi Gospodovimi. On se poslužuje usmiljenja! Ne pozabite tega. On se poslužuje usmiljenja, na široko odpušča, poln je velikodušnosti in dobrote, ki ju izliva na vsakega od nas in vsem odpira brezmejna področja svoje ljubezni in svoje milosti, saj samo ti lahko dasta človeškemu srcu polnost veselja.

Jezus nam hoče ponuditi v zrenje gospodarjev pogled, torej pogled, s katerim gleda vsakega od delavcev, ki čakajo na delo in jih kliče, naj gredo v njegov vinograd. To je pogled poln pozornosti, dobrohotnosti, je pogled, ki kliče, ki vabi, da se dvignemo, se podamo na pot, saj hoče življenje za vsakega od nas, hoče polno, zavzeto življenje, osvobojeno vsake praznine in lenobe. Bog ne izključuje nikogar in hoče, da vsak doseže njegovo polnost. To je ljubezen našega Boga, ki je Oče.

Naj nam sveta Marija pomaga, da bomo v svoje življenje sprejeli logiko ljubezni, ki nas osvobaja vsakega domišljanja, da zaslužimo Božje plačilo in negativne sodbe o drugih.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnja evangeljska stran (prim. Mt 20,1-16) pripoveduje priliko o delavcih, ki jih je za en dan poklical gospodar vinograda. S pomočjo te pripovedi nam Jezus pokaže na presenetljiv način delovanja Boga, ki ga predstavljata dve gospodarjevi drži: klic in plačilo.

Najprej: klic. Petkrat je šel gospodar vinograda na trg in poklical, da bi delali zanj: ob šestih, ob devetih, ob dvanajstih, ob treh in ob petih popoldne. Ganljiva je podoba tega gospodarja, ki gre večkrat na trg in išče delavce za svoj vinograd. Ta gospodar predstavlja Boga, ki kliče vse in ki vedno kliče, ob kateri koli uri. Bog tudi danes dela tako, saj nadaljuje s klicanjem vsakega ob kateri koli uri, da povabi na delo v svojem kraljestvu. To je način Boga, ki smo ga tudi mi poklicani sprejeti in posnemati. On ni zaprt v svoj svet, ampak gre nenehoma »ven«. Bog je vedno v »izhodu« in nas išče, on ni zaprt. Nenehoma gre ven, da išče osebe, kajti hoče, da ni nihče izključen iz njegovega načrta ljubezni.

Tudi naše skupnosti so poklicane iti ven iz različnih vrst »meja«, ki obstajajo, da bi ponudili vsem besedo zveličanja, zaradi katere je Jezus prišel, da bi jo prinesel. Gre zato, da se odpremo obzorjem življenja, ki ponujajo upanje tistim, ki se nahajajo v bivanjskih periferijah in še niso izkusili ali pa so izgubili moč in luč iz srečanja s Kristusom. Cerkev mora biti kot Bog, vedno v izhodu. Ko Cerkev ni v izhodu, zboli za tolikimi boleznimi, ki jih imamo v Cerkvi. Zakaj je toliko bolezni v Cerkvi? Zato, ker ni v izhodu. Res je, če gre ven, lahko pride do nesreče. Toda bolje je poškodovana Cerkev zaradi tega, ker je šla ven, da bi oznanjala evangelij, kakor pa bolna Cerkev zaradi zapiranja vase. Bog gre vedno ven, ker je Oče, ker ljubi. Cerkev mora delati isto. Biti vedno v izhodu.

Druga gospodarjeva drža, ki predstavlja tisto Božjo, je njegov način, kako poplača delavce. Kako plača Bog? Gospodar se je dogovoril za en denarij (v. 2) s tistimi, ki jih je zjutraj zaposlil. Tistim, ki so se nadalje pridružili, je pa rekel: »Kar je prav, vam bom dal« (v. 4). Ob koncu dneva je gospodar vinograda zapovedal dati vsem isto plačilo, to je en denarij. Tisti, ki so delali vse od jutra, so bili ogorčeni in so se pritoževali nad gospodarjem. Toda on vztraja, saj hoče dati največje plačilo vsem, tudi tistim, ki so prišli zadnji (vv. 8-15). Bog vedno plača največ, nikoli ne plača na pol. Plača vse. Iz tega se razume, da Jezus ne govori o delu in o pravičnem plačilu, ki je pač drug problem, ampak o Božjem kraljestvu ter o dobroti nebeškega očeta, ki nenehoma gre ven, da povabi ter plača največ vsem.

Bog namreč ravna tako, da ne gleda na čas in na rezultate, temveč gleda na razpoložljivost ter na velikodušnost, s katerima vstopimo v njegovo službo. Njegovo delovanje je več kot pravično v smislu, saj gre onkraj pravičnosti in se razodene v milosti. Vse je milost. Naše zveličanje je milost. Naša svetost je milost. S tem, ko nam podarja milost, nam deli več kot si zaslužimo. In tako tisti, ki presoja s človeško logiko, torej s tisto glede zaslug, ki smo si jih pridobili s svojimi zmožnostmi, se kot prvi znajde na zadnjem mestu. »Toda jaz sem veliko, veliko delal za Cerkev, toliko sem pomagal in mi plačajo isto kot tistemu, ki je prišel zadnji… Zapomnimo si, kdo je bil prvi svetnik, kanoniziran v Cerkvi. Dobri razbojnik. Nebo je »ukradel« v zadnjem trenutku svojega življenja. To je milost, takšen je Bog z vsemi nami. Tisti pa, skuša misliti na svoje zasluge pogreši, kdor pa s ponižnostjo zaupa Očetovemu usmiljenju kot zadnji, kot dober razbojnik, postane prvi (prim. v. 16).

Sveta Marija naj nam pomaga vsak dan začutiti veselje in začudenje nad tem, da nas Bog kliče delati zanj na njegovi njivi, ki je svet, v njegovem vinogradu, ki je Cerkev in da bi imeli kot edino plačilo Jezusovo ljubezen in prijateljstvo.

Njegovo hebrejsko ime pomeni 'Božji dar'. Prvi kanoničen evangelij, ki nosi njegovo ime, v seznamu apostolov Mateja natančno označi kot cestninarja (Mt 10,3). Tako ga prepoznamo kot moža, ki je sedel pri mitnici in ki ga je Jezus poklical, naj hodi za njim: »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, Mateja po imenu,, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel:'Hôdi za menoj!' In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9) Tudi Marko in Luka pripovedujeta o poklicanosti moža, ki je sedel pri mitnici, vendar pa ga imenujeta 'Levi'.«

Premišljevati moremo na podlagi preprostih ugotovitev, ki jih dobimo iz evangelijev. Prvi poudarek je ta, da Jezus sprejme v svojo najožjo skupino moža, ki je bil po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa javni grešnik. Matej namreč ni samo upravljal z denarjem, ki je veljal za nečistega, ker je bil od ljudstva, ki ni spadalo k Božjemu ljudstvu, ampak je tudi sodeloval s pohlepnimi tujimi oblastmi. S tega ozadja pade v oči dejstvo prvo dejstvo: Jezus nikogar ne izključi iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav medtem, ko je bil pri mizi v hiši Mateja-Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z malo zaupanja vrednimi ljudmi, podal pomembno sporočilo: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike' (Mr 2,17). Vesela novica evangelija je prav v tem, da Bog ponudi svojo milost grešniku.«

Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji poudarek in sicer, da je Matej takoj odgovoril na Jezusov klic: 'In ta je vstal in šel za njim' (Mt 9,9). V besedi'vstati' lahko razumemo odvrnitev od greha in hkrati zavestno sprejemanje novega življenja – pravičnega in sicer skupaj z Jezusom. »V Matejevem evangeliju slišimo, prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol, nam še naprej oznanja odrešujoče Božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo svetega Mateja, vedno znova razmišljajmo o njem, da bi se tudi mi naučili odločno vstati in slediti Jezusu.

Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo vrsto portretov dvanajsterih apostolov, ki smo jo začeli pred nekaj tedni, se danes pomudimo pri Mateju. V resnici je skoraj nemogoče, povsem orisati njegov lik, ker obstaja o njem le malo poročil in po koščkih. Tisto, kar vendarle moremo storiti, ni toliko njegov življenjepis, marveč bolj njegova podoba, ki jo moremo prerisati tako, kakor nam je izročena v evangelijih.

Najprej je Matej vedno navzoč v seznamih dvanajsterih, ki jih je Jezus izvolil (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Njegovo hebrejsko ime pomni »Božji dar«. Prvi evangelij v svetopisemskem kanonu, ki je naveden pod njegovim imenom, nam ga predstavlja z zelo natančno oznako: »cestninar« (Mt 10,3). Na ta način je poistoveten z možem, ki sedi pri mitnici in ga Jezus pokliče k hoji za seboj: »Ko je šel Jezus dalje, je zagledal pri mitnici sedečega moža in mu je rekel: Hodi za menoj! Tedaj je Matej vstal in šel za njim« (Mt 9,9). Tudi Marko (prim. 2,13-17) in Luka (prim. 5,27-30) poročata o poklicanosti Mateja, ki sedi pri mitnici, a ga imenujeta »Levi«. Da bi si predstavljali prizor, ki je v Mt 9,9 opisan, zadostuje, da se spomnimo na čudovito sliko Caravaggia, ki je tu v Rimu v cerkvi »San Luigi dei Francesi«. Iz evangelijev izhaja še nadaljnja življenjepisna podrobnost: v oddelku, ki je tik pred poročilom o poklicanosti, je opisan čudež, ki ga je Jezus napravil v Kafarnaumu (prim. Mt 9,1-8; Mr 2,1-12), in omenjena je bližina Galilejskega jezera, Tiberijskega morja (prim. Mr 2,13-14). Iz tega je mogoče sklepati, da je Matej opravljal svojo vlogo kot izterjevalec davkov v Kafarnaumu, ki »leži ob jezeru« (Mt 4,13), kjer je bil Jezus stalni gost v Petrovi hiši.

Premišljevati moremo na podlagi teh preprostih ugotovitev, ki jih dobimo iz evangelijev. Prvi preudarek je ta, da Jezus sprejme v krog svojih najožjih zaupnikov moža, ki je po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa veljal za javnega grešnika. Matej namreč ni imel opraviti le z denarjem, ki je veljal za nečistega zaradi izvora od ljudi, ki niso spadali k božjemu ljudstvu, marveč je vrhu tega kolaboriral z osovraženo, grabežljivo tujo vladavino, ki je mogla določati dajatve tudi samovoljno. Iz teh razlogov evangeliji več kakor enkrat omenjajo v isti sapi »cestninarje in grešnike« (Mt 9,10; Lk 15,1) kakor tudi »cestninarje in pocestnice« (Mt 21,31). Vrhu tega vidijo v cestninarjih primer ozkosrčnosti (prim. Mt 5,46): ljubijo le tiste, ki tudi nje ljubijo) in povedo, da je bil eden od njih, Zahej, »najvišji cestninski zakupnik … zelo bogat« (Lk 19,2). Ljudsko mnenje je cestninarje pridruževalo »razbojnikom, goljufom, prešuštnikom« (prim. Lk 18,11). S tega ozadja pade v oči prvo dejstvo: Jezus nikogar ne izključuje iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav tedaj ko je sedel za mizo v hiši Mateja-Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z ljudmi, ki zbujajo malo zaupanja, dal tole pomembno pojasnilo: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Prišel sem klicat grešnike, ne pravičnih« (Mr 2,17)

Veselo sporočilo evangelija je ravno v tem: v ponudbi božje milosti grešniku! Na drugem mestu Jezus z znamenitim primerom farizeja in cestninarja, ki sta prišla v tempelj molit, pokaže celo na cestninarja brez imena kot na hvalevreden zgled ponižnega zaupanja v božje usmiljenje. Farizej se baha s svojo nravno popolnostjo, cestninar pa si nasprotno »ni upal niti oči povzdigniti k nebu, marveč se je trkal na prsi in govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« In Jezus razloži: »Povem vam: Ta je šel domov kot pravični, oni pa ne. Kajti kdor se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,13-14). V Matejevem liku nam evangeliji postavljajo pred oči resnično protislovje: kdor je navidez zelo oddaljen od svetosti, more postati celo zgled za človeka, ki je pripravljen sprejeti božje usmiljenje, in more v svojem življenju pokazati njegove čudovite učinke. K temu sv. Janez Zlatousti pomenljivo pripominja in opozarja na to, da je samo v nekaterih poročilih o poklicanosti omenjeno delo, ki so ga poklicani opravljali. Peter, Andrej, Jakob in Janez so poklicani, medtem ko lovijo ribe, Matej tedaj, ko izterjuje davek. Gre za nizka opravila – pojasnjuje Zlatousti – »saj ni nič bolj nizkotnega kakor služba cestninarja, nič bolj bornega kakor ribiško rokodelstvo« (Matthäus-Kommentar, Homilie 30,1). Jezus pokliče torej tudi ljudi nizkega družbenega položaja, medtem ko opravljajo svoje običajno delo.

Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji preudarek o tem, da Matej takoj odgovori na Jezusov klic: »Tedaj je Matej vstal in šel za njim.« Kratkost tega stavka razločno poudarja Matejevo pripravljenost, da odgovori na klic. To pomeni zanj, da zapusti vse, predvsem tisto, kar mu je zagotavljalo gotov vir dohodka, tudi če so bili ti dohodki često nezakoniti in nečastni. Matej je očitno razumel, da mu prijateljska zaupnost z Jezusom ni dovoljevala, nadaljevati z dejavnostmi, ki jih Bog ne odobrava. Naobrnitev na sedanjost je preprosta: tudi danes ni dopustno oklepati se stvari, ki niso združljive s hojo za Jezusom, kakor na primer nepošteno pridobljeno bogastvo. Jezus je nekoč povedal zelo jasno: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj svojo posest in daj denar ubogim; tako boš imel trajen zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Natančno to je Matej storil: Vstal je in šel za njim! V tem "vstal je" moremo z dobrim razlogom videti odtrganje od položaja greha in hkrati zavestno obrnitev k novemu življenju, k poštenemu življenju v občestvu z Jezusom.

Ob koncu naj spomnimo na to, da izročilo prve Cerkve Mateju enodušno pripisuje avtorstvo prvega evangelija. To se dogaja že od Papija, ki je bil okoli leta 130 škof Hierapolisa v Frigiji. Piše: »Matej je v hebrejskem jeziku sestavil govore; vsakdo pa jih je prevedel, kakor jih je znal« (v: Evzebij iz Cezareje: Cerkvena zgodovina, III,39). Zgodovinar Evzebij dodaja: »Matej, ki je sprva pridigal med Hebrejci, je nato, ko je hotel iti še k drugim ljudstvom, napisal evangelij, ki ga je oznanjal, v svoji materinščini. Kajti Matej je skušal tistim, od katerih je odšel, s spisom nadomestiti tisto, kar so izgubili z njegovim odhodom« (pr.t., III,24). Matejevega evangelija, napisanega v hebrejščini ali aramejščini, nimamo več. Toda v grškem evangeliju, ki ga imamo, slišimo tako rekoč še naprej prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol in s tem nam nenehno oznanja odrešujoče božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo sv. Mateja in ga vedno znova premišljujmo, da se tudi mi naučimo vstati in odločno hoditi za Jezusom.