Osemnajst let so Izraelci v rokah Filistejcev in Amonitov. Gospod obudi Jefteja, da jih reši. Ta pa naredi zaobljubo, da bo daroval tistega, ki mu bo prišel prvi naproti. To se zgodi njegovi hčerki. Žrtvovanje ljudi je proti Gospodovi postavi. Na vseh ravneh se bom trudil spoštovati človeško dostojanstvo. Gospod, hvala, ker me učiš, da ni mogoče žrtvovati človeka za noben cilj.

Kralj vabi na svatbo svojega sina. Toda mnogi se ne odzovejo na tako pomembno povabilo. Zato naroči, naj povabijo še druge in ti pridejo, med njimi pa je eden, ki nima prave obleke. Z veseljem bom šel na svatbo. Na to se bom pripravil s poslušanjem Jezusa in spolnjevanjem Božje volje. Gospod, pomagaj mi nositi belo obleko, ki mi je bila podarjena na dan mojega krsta.

21. avgusta je god sv. Pija X., papeža, ki je vodil Cerkev od leta 1903 do 1914. Benedikt XVI. je poleti 2010 posvetil Piju X. eno svojih sredinih katehez.

Pij X. se je v kmečki družini kot Giuseppe Sarto leta 1835 blizu Trevisa v Italiji. Po študijih v semenišču v Padovi je pri triindvajsetih letih prejel duhovniško posvečenje. Najprej je bil kaplan v Tombolu, nato župnik v Salzanu in zatem stolniški kanonik v Trevisu z zadolžitvama škofijskega kanclerja in duhovnega voditelja v bogoslovnem semenišču. V teh letih bogatega in velikodušnega pastoralnega delovanja je bodoči papež pokazal globoko ljubezen do Kristusa in Cerkve, ponižnost in preprostost, ter veliko dobroto do najbolj ubogih. Vse to so ostale njegove značilnosti vse življenje. Leta 1884 je bil imenovan za škofa v Mantovi, leta 1893 je postal beneški patriarh, 4. avgusta 1903 pa je bil izvoljen za papeža. To poslanstvo je sprejel z obotavljanjem, saj se ni imel za zmožnega, da bi bil kos tako zahtevni nalogi.

Pontifikat Pija X. je zapustil neizbrisne sledi v zgodovini Cerkve, saj ga je zaznamoval velikim prizadevanjem za prenovo, kar je povzeto v njegovem geslu »Vse prenoviti v Kristusu«. Od začetka pontifikata se je posvetil prenovi rimske kurije. Začel je z redakcijo Zakonika cerkvenega prava, ki ga je objavil njegov naslednik Benedikt XV. Spodbujal je prenovo študija ter procesa vzgoje bodočih duhovnikov z ustanavljanjem pokrajinskih semenišč z usposobljenimi profesorji in bi bila opremljena z dobrimi knjižnicami. Naslednje zanj pomembno področje je bilo širjenje poznavanja nauka med Božjim ljudstvom. Že kot župnik si je sam pripravljal katekizem in kot mantovski škof si je prizadeval, da bi dobili enoten katekizem, če že ne splošnega, pa vsaj italijanskega. Kot pravi pastir je namreč razumel, da je zaradi razmer tistega obdobja, za katerega je značilen velik pojav migracije, potreben katekizem, h kateremu bi se lahko vernik zatekal ne glede na kraj ali okoliščine življenja. Kot papež pa je pripravil besedilo o krščanskem nauku za rimsko škofijo, ki pa se je nato razširilo po celi Italiji in svetu. Ta, tako imenovani Katekizem Pija X je bil mnogim zanesljiv vodnik pri učenju resnic vere, saj je bil napisan v preprostem, jasnem in natančnem jeziku z učinkovitimi pojasnili.