Tir je bil močno trgovsko mesto, knez se je imel za božanstvo. Hotel je povečati moč nad drugimi kralji. Prerok pokaže, da je tako napihovanje norost in greh proti Božji slavi. Doživel bo polom skupaj z mestom. V vsej stvarnosti in ponižnosti bom postavil Boga na prvo mesto in ga slavil. Gospod, hvala, ker mi kažeš, da je modrost življenje s tabo in v tvoji moči.

Z učenci se Jezus pogovarja o bogastvu, ki omreži ljudi in jih zasužnji. Vzpostavljanje Božjega kraljestva je zato naporno in zahteva svobodo. Če se nečemu odpovem zaradi njega, prejmem še v večji meri. Katere dobrine in odnosi me zasužnjujejo? Ali sem pripravljen živeti, kakor me kliče in želi Bog? Gospod, daj mi moči, da bom z veseljem hodil za teboj in se boril proti nesvobodi.

21. avgusta je god sv. Pija X., papeža, ki je vodil Cerkev od leta 1903 do 1914. Benedikt XVI. je poleti 2010 posvetil Piju X. eno svojih sredinih katehez.

Pij X. se je v kmečki družini kot Giuseppe Sarto leta 1835 blizu Trevisa v Italiji. Po študijih v semenišču v Padovi je pri triindvajsetih letih prejel duhovniško posvečenje. Najprej je bil kaplan v Tombolu, nato župnik v Salzanu in zatem stolniški kanonik v Trevisu z zadolžitvama škofijskega kanclerja in duhovnega voditelja v bogoslovnem semenišču. V teh letih bogatega in velikodušnega pastoralnega delovanja je bodoči papež pokazal globoko ljubezen do Kristusa in Cerkve, ponižnost in preprostost, ter veliko dobroto do najbolj ubogih. Vse to so ostale njegove značilnosti vse življenje. Leta 1884 je bil imenovan za škofa v Mantovi, leta 1893 je postal beneški patriarh, 4. avgusta 1903 pa je bil izvoljen za papeža. To poslanstvo je sprejel z obotavljanjem, saj se ni imel za zmožnega, da bi bil kos tako zahtevni nalogi.

Pontifikat Pija X. je zapustil neizbrisne sledi v zgodovini Cerkve, saj ga je zaznamoval velikim prizadevanjem za prenovo, kar je povzeto v njegovem geslu »Vse prenoviti v Kristusu«. Od začetka pontifikata se je posvetil prenovi rimske kurije. Začel je z redakcijo Zakonika cerkvenega prava, ki ga je objavil njegov naslednik Benedikt XV. Spodbujal je prenovo študija ter procesa vzgoje bodočih duhovnikov z ustanavljanjem pokrajinskih semenišč z usposobljenimi profesorji in bi bila opremljena z dobrimi knjižnicami. Naslednje zanj pomembno področje je bilo širjenje poznavanja nauka med Božjim ljudstvom. Že kot župnik si je sam pripravljal katekizem in kot mantovski škof si je prizadeval, da bi dobili enoten katekizem, če že ne splošnega, pa vsaj italijanskega. Kot pravi pastir je namreč razumel, da je zaradi razmer tistega obdobja, za katerega je značilen velik pojav migracije, potreben katekizem, h kateremu bi se lahko vernik zatekal ne glede na kraj ali okoliščine življenja. Kot papež pa je pripravil besedilo o krščanskem nauku za rimsko škofijo, ki pa se je nato razširilo po celi Italiji in svetu. Ta, tako imenovani Katekizem Pija X je bil mnogim zanesljiv vodnik pri učenju resnic vere, saj je bil napisan v preprostem, jasnem in natančnem jeziku z učinkovitimi pojasnili.