Sv. Avguštin pravi: »Marta je z velikodušno gostoljubnostjo sprejela Kristusa v svojo hišo. To je res veliko delo, saj je pripravljala obed za Svetega nad svetimi in za njegove učence. Marija pa se je hranila s pravičnostjo in resnico Jezusa, ki je kruh življenja.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Kristusovo telo potrebuje poslušalce in delavce Božje besede.« Sv. Efrem Sirski razlaga: »Lahko bi sklepali, da je bila Martina ljubezen bolj goreča kot Marijina, saj je bila pripravljena streči mu, še preden je prišel in je bila ona, ki mu je prva tekla naproti, ko je prišel obudit Lazarja od mrtvih.« Sv. Janez Kasijan pravi: »S tem, ko je Jezus pohvalil Marijo, ni kritiziral Marto, temveč je samo pojasnil, da je služenje telesu le prehodno, medtem ko je poslušanje Božje besede večno.« Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720).

Na severni polovici zemeljske oble smo že skoraj sredi poletja. To je obdobje, ko ni šole in ima večina počitnice. Manj je tudi pastoralnih dejavnosti po župnijah. Torej je resnično ugoden čas, da postavimo na prvo mesto to, kar je v življenju resnično pomembno, prisluhniti Gospodovi Besedi. Na to nas spominja evangelij današnje nedelje preko znamenitega dogodka, ki ga pripoveduje sveti Luka (Lk 10,38-42), ko je Jezus obiskal hišo Marte in Marije.

Marta in Marija sta sestri, ki imata tudi brata Lazarja, vendar ta v tem dogodku ni omenjen. Jezus je šel skozi vas, pravi besedilo, in Marta ga je sprejela v svojo hišo (prim Lk 10,38). Iz te podrobnosti lahko razberemo, da je Marta starejša in da ona v hiši gospoduje. Kajti, ko se je Jezus usedel, je Marija sedla k njegovim nogam ter ga poslušala, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo, sicer potrebno za takšnega izrednega Gosta. Kot da bi imeli ta prizor pred očmi: ena sestra se prezaposlena suče okoli, druga pa je kot zamaknjena od Učiteljeve prisotnosti ter njegovih besed. Marta čez nekaj časa, očitno užaljena, ne zdrži več in protestira, si dovoli kritizirati Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Marta celo želi poučiti Učitelja samega! Jezus pa ji popolnoma miren odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42). Kristusova beseda je zelo jasna. Nikakor ne omalovažuje dejavnega življenja, tudi ne velikodušne gostoljubnosti, pač pa samo jasno poudari, da je eno, ki je resnično potrebno in to je, poslušati Gospodovo Besedo, saj je ravno v tem trenutku Gospod tam, navzoč v Osebi Jezusa Kristusa! Vse drugo bo minilo in nam bo odvzeto, le Božja Beseda je večna in daje smisel našemu vsakodnevnemu delovanju.

Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720). Svetniki so torej imeli globoko življensko izkušnjo povezanosti med molitvijo in delovanjem, med popolno ljubeznijo do Boga ter ljubeznijo do bratov in sester. Sveti Bernard, ki je zgled usklajenosti med kontemplacijo in delavnostjo, je v knjigi De consideratione, naslovljeni na papeža Evgenija III., v kateri mu je ponudil nekaj razmišljanj o njegovi službi, vztrajal pri nujnosti notranje zbranosti, molitve, da bi se s tem lahko ubranil pred nevarnostmi pretiranega aktivizma, ne glede na stanje v katerem se znajde in ne glede na to kakšno nalogo opravlja. Sveti Bernard zatrjuje, da pretirana zaposlenost, neustavljivi ritem življenja, pogosto vodi v otrditev srca in otežuje duha (prim. De consideratione II., 3).

To je tudi za nas danes dragocen opomin, saj smo navajeni vrednotiti vse z merili produktivnosti in učinkovitosti. Brez zveste vsakodnevne molitve se naše delovanje izprazni, izgubi dušo, se skrči na preprost aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne. V krščanskem izročilu obstaja lepa molitev, ki se jo moli pred vsakim dejanjem in se glasi takole: »Actiones nostras, quæsumus, Domine, aspirando præveni et adiuvando prosequere, ut cuncta nostra oratio et operatio a te semper incipiat, et per te coepta finiatur«, in v prevodu: »Navdihuj naša dejanja, Gospod, in jih spremljaj s svojo pomočjo, da bo tako, imelo vse naše govorjenje in delovanje vedno v tebi svoj začetek in v tebi svojo dopolnitev«. Vsak korak v našem življenju, vsako dejanje, tudi dejanje Cerkve, je potrebno storiti pred Bogom, v luči njegove Besede.

Potem je še druga sestra, Marta. Sv. Luka pravi, da je ona gostila Jezusa (prim. v. 38). Morda je bila Marta starejša od sestre, tega ne vemo, prav gotovo pa je ta žena imela karizmo za gostoljubnost. Kajti, ko je Marija poslušala Jezusa, je bila ona zaposlena s številnimi opravili. Zato ji je Jezus rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« (v. 41). S temi besedami On prav gotovo ne namerava obsoditi drže služenja, temveč pretirano skrb, s katero ga včasih doživljamo. Tudi mi imamo zaskrbljenosti kot sv. Marta in po njenem zgledu si zastavimo to, da se bo po naših družinah in po naših skupnostih živel čut za gostoljubje, za bratstvo in se bo lahko vsakdo počutil »doma«, še posebej mali in revni, ko trkajo na vrata.

Današnji evangelij nas torej spominja, kako je modrost srca ravno v tem, da znamo vključevati skupaj obe drži, tako kontemplacijo kot akcijo. Marta in Marija nam v tem kažeta pot. Če želimo z veseljem uživati življenje, moramo združevati ti dve drži: po eni strani biti »ob Jezusovih nogah«, da mu prisluhnemo, ko nam razlaga skrivnost vsake stvari; po drugi strani pa biti urni in pripravljeni za gostoljubnost, ko gre On mimo ter trka na naša vrata v obličju prijatelja, ki potrebuje trenutek počitka in bratstva. Za to je potrebna ta gostoljubnost.

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2013
Današnji odlomek je o Marti in Mariji. Kdo sta ti dve ženi? Marta in Marija sta Lazarjevi sestri, Gospodovi sorodnici in njegovi zvesti učenki, ki prebivata v Betaniji. Sveti Luka to takole opisuje: Marija je ob Gospodovih nogah poslušala 'njegovo besedo', medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo (prim. Lk 10, 39-40). Obe sta sprejeli Gospoda, ki je šel mimo, a vsaka na drugačen način. Marija je sedla k Jezusovim nogam in ga poslušala, medtem ko je Marto popolnoma prevzela priprava, da se je vsa obremenjena obrnila na Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Jezus pa jo blago pograja: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. t« (Lk 10,40-41).

Kaj želi reči Jezus s tem? Kaj je tisto le eno, ki je potrebno? Najprej je potrebno razumeti, da ne gre za nasprotje dveh drž, to je poslušanja Gospodove besede, kontemplacije in konkretnega služenja bližnjemu. To nista nasprotujoči si drži, temveč nasprotno, sta dva vidika, oba bistvena za naše krščansko življenje. Vidika, ki ju ne smemo nikoli ločiti, ampak živeti v globoki povezanosti in skladnosti. Zakaj je bila torej Marta, čeprav blago, pa vendar pograjana. Zato, ker je imela za bistveno samo to, kar je počela, preveč jo je jo prevzelo in zaposlilo to, kar mora 'storiti'. Pri kristjanu dela služenja in dejavne ljubezni niso nikoli ločena od glavnega vira našega delovanja, torej od poslušanja Gospodove Besede, 'biti' kot Marija, v drži učenca ob Jezusovih nogah. Zaradi tega je bila Marta pograjana.

Tudi v našem krščanskem življenju, dragi bratje in sestre, sta molitev in delovanje globoko povezana. Molitev, ki ne vodi h konkretnemu dejanju do revnega, bolnega, pomoči potrebnega brata, brata, ki je v težavah, je nerodovitna ter nepopolna. Prav tako pa tudi v cerkenem delovanju, če je pozornost usmerjena le na 'delati' in je težišče na stvareh, opravilih, strukturah in se pozabi na Kristusa, kot središče vsega ter ni časa za pogovor z njim v molitvi, obstaja veliko tveganje, da služimo samim sebi in ne Bogu, ki je navzoč v pomoči potrebnem bratu. Sveti Benedikt je povzel stil življenja, ki ga je nakazal svojim menihom, z dvema besedama: 'ora et labora', 'moli in delaj'. Iz kontemplacije, iz močnega prijateljskega odnosa z Gospodom se poraja sposobnost živeti in prinašati Božjo ljubezen, njegovo usmiljenje in nežnost drugim. Tudi naše delo, ki ga opravljamo pomoči potrebnemu bratu, naše delo dejavne ljubezni, ko opravljamo dela usmiljenja, nas vodijo h Gospodu, saj namreč gledamo v pomoči potrebnem bratu in sestri Gospoda samega.

Prosimo Devico Marijo, ki je Mati poslušanja ter služenja, naj nas uči premišljevati v našem srcu Besedo njenega Sina ter zvesto moliti, da bomo vedno bolj pozorni na potrebe bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 17. julij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka opisuje o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem vstopil v neko vas ter bil sprejet v hišo dveh sester: Marte in Marije (prim. Lk 10,38-42). Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo (prim. v. 39), medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari in je v nekem trenutku rekla Jezusu: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« (v. 40). Jezus ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (vv. 41-42.

S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki, Marta tvega in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti, dobro si zapomnite to besedo, prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, s njegovim srcem bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posediš tja, ti pa delaš naprej, on je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet. Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Če gremo molit pred križ, govorimo, govorimo, govorimo…, ne slišimo Jezusa. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: »Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?« Gost kot kamen. Da bi ga sprejeli ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.«

Če jo tako razumemo, postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Dejansko je vedno več zavetišč in gostišč, vendar pa se ne vedno v teh okoljih udejanja tista prava gostoljubnost. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved. Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: »Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga zapravite, da prisluhniti vašim otrokom, starim staršem, ostarelim.« »Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!« »Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne!« Poslušati. Prosim vas, naučite se poslušati ter posvetite jim več časa. V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

Devica Marija, Mati poslušanja ter nagle postrežbe, naj nas pouči, da bomo sprejemali in bili gostoljubni do naših bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! V odlomku te nedelje evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem obisku v hiši Marte in Marije, Lazarjevima sestrama (prim. Lk 10, 38-42). Sprejmeta ga, in Marija se usede k njegovim nogam, da bi ga poslušala. Odložila je to, kar je počela, da bi bila Jezusu blizu, saj noče preslišati nobene njegove besede. Vse je potrebno odložiti, ko pride On in nas v našem življenju obišče, saj sta njegova navzočnost in njegova beseda pred vsakršno drugo stvarjo. Gospod nas vedno preseneti. Ko ga začnemo zares poslušati, se oblaki razkadijo, namesto dvomov pride resnica, strahov vedrina in različne življenjske situacije se postavijo na pravo mesto. Gospod vedno ko pride, postavi na pravo mesto stvari, tudi nam.

V tem prizoru Marije iz Betanije ob Jezusovih nogah sv. Luka pokaže molečo držo molivca, ki zna biti ob Učiteljevi navzočnosti tako, da ga posluša in se uskladi z Njim. Gre za to, da se čez dan ustavimo, se zberemo v tišini kakšno minuto, da napravimo prostor Gospodu, ki »pride mimo« in najdemo pogum ter ostanemo malo »na samem« z Njim, da se potem z večjo vedrino in učinkovitostjo vrnemo k vsakdanjim stvarem. S tem, ko je pohvalil Marijino držo, ki si je »izvolila boljši del«, se zdi, da Jezus ponavlja vsakemu od nas: »Ne pusti se potegniti za seboj stvarem, ki jih je potrebno delati, ampak najprej prisluhni Gospodovemu glasu, da boš dobro opravil naloge, ki ti jih daje življenje«.

Naj nam Sveta Marija, Mati Cerkve podari milost ljubiti in služiti Bogu ter bratom z rokama Marte ter s srcem Marije, da bomo vedno v drži poslušanja Kristusa lahko bili obrtniki miru in upanja. To je zanimivo, s tema držama bomo obrtniki miru in upanja.

Angel Gospodov, nedelja, 17. julij 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja te nedelje nam predstavlja živahen domač prizor z Marto in Marijo, z dvema sestrama, ki sta Jezusu v svoji hiši ponudili gostoljubnost. Marta je takoj začela z opravili za sprejem gostov, medtem ko se je Marija usedla k Jezusovim nogam, da bi ga poslušala. Tedaj se Marta obrne na Učitelja in ga prosi, naj reče Mariji, da ji pomaga. Martino pritoževanje je na mestu, kajti čutimo, da ji naj damo prav. Pa vendar Jezus odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42). Ta odgovor preseneti. Jezus namreč večkrat obrne naš način razmišljanja. Vprašajmo se torej, zakaj Gospod, čeprav ceni Martino velikodušno skrb, zatrdi, da je bolje dati prednost Marijini drži.

Martina filozofija se zdi takšna, da je najprej dolžnost, zatem pa užitek. Gostoljubnost dejansko ni v lepih besedah, temveč zahteva, da se stopi za štedilnik in se začne pripravljati vse, kar je potrebno, da se bo gost čutil dobro sprejetega. To Jezus zelo dobro ve, saj dejansko prizna Martino prizadevanje. Toda hoče dati vedeti, da je novi vrstni red prioritet, ki je drugačen od tistega, ki je do sedaj veljal. Marija je začutila, da je »boljši del«, kateremu je potrebno dati prvo mesto. Vse drugo pride potem, kot voda, ki izhaja iz izvira. Sprašujemo se, kaj je ta »boljši del«? Poslušanje Jezusovih besed. Evangelij pravi: »Marija je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo« (prim. v. 39). Opazimo, da ni poslušala stoje, medtem ko bi počela druge stvari, ampak je sedla k Jezusovim nogam. Razumela je, da On ni takšen gost, kot so drugi. Na prvi pogled se zdi, da je prišel prejeti, ker potrebuje hrano in prenočitev. V resnici pa je Učitelj prišel podariti nam samega sebe preko svoje besede.

Jezusova beseda ni abstraktna, ampak je nauk, ki se dotakne in oblikuje življenje, ga spremeni, ga osvobodi neprozornosti zla, poteši in vlije veselje, ki ne mine. To je boljši del, ki ga je Marija izbrala. Zaradi tega mu da Marija prvo mesto s tem, da se ustavi in posluša. Ostalo bo prišlo potem. To nič ne odvzame vrednost praktičnemu prizadevanju, vendar to ne sme biti pred, ampak mora izvirati iz Jezusove besede, mora ga poživljati njegov Duh. Če ne se vse skrči na skrbi in vznemirjanja za mnoge stvari, na neploden aktivizem.

Bratje in sestre, izkoristimo ta čas počitnic tako, da se ustavimo in se postavimo v držo poslušanja Jezusa. Dandanes je zelo težko najdi proste trenutke za meditacijo. Za številne osebe je ritem dela divji in utrujajoč. Zato je poletni čas lahko dragocen tudi, da se odpre evangelij in se ga počasi brez naglice bere. Odlomek, kratek odlomek evangelija vsak dan, bo pomagal vstopiti v to Jezusovo dinamiko. Pustimo, da nam te strani postavljajo vprašanja in se vprašajmo, kako gre življenje, moje življenje in če je v skladu s tem, kar pravi Jezus, ali pa ne povsem. Še zlasti se vprašajmo, ko začenjamo dan: se vržem in zaženem v stvari, ki jih moram storiti, ali pa najprej iščem navdih v Božji Besedi? Včasih začnemo delo dneva povsem avtomatično kot kokoši. Ne, dan moramo začeti tako, da najprej pogledamo Gospoda, vzamemo kratko njegovo besedo, da bo to navdih dneva. Če bomo zjutraj šli od doma s shranjeno Jezusovo besedo v mislih, bo dan prav gotovo dobil ton, ki daje ta beseda, saj ima moč usmerjati naša dejanja glede na to, kar hoče Gospod.

Devica Marija naj nas uči, da bomo izbrali boljši del, ki nam ne bo nikoli vzet.

V Brindisiju se je leta 1559 rodil slavni cerkveni učitelj, sv. Lovrenc Brindiški; to ime si je privzel Giulio Cesare Rossi, ko je vstopil v kapucinski red. Že od otroštva ga je privlačila družina sv. Frančiška Asiškega. Ko mu je pri sedmih letih umrl oče, ga je mati zaupala v oskrbo bratom minoritom v domačem mestu. Nekaj let kasneje se je z materjo preselil v Benetke in tam spoznal kapucine, ki so prav tedaj začeli veliko duhovno prenovo, ki jo je sprožil tridentinski koncil. Leta 1575 je Lovrenc z redovnimi zaobljubami postal kapucinski brat, leta 1582 pa je bil posvečen v duhovnika. Že med teološkim študijem je pokazal izjemne intelektualne sposobnosti. Zlahka se je naučil starih jezikov, grščine, hebrejščine in sirščine, pa tudi modernih, nemščine in francoščine, poleg italijanščine in latinščine, ki so jo tedaj še tekoče govorili vsi ljudje v cerkvenih in kulturnih krogih.

Kot učinkovit pridigar ni samo do globin poznal Svetega pisma, ampak tudi rabinsko literaturo, da so ga občudovali sami rabini. Kot teolog je znal predstaviti katoliški nauk tudi kristjanom, ki so pristopili k reformaciji. S svojo jasno in mirno razlago je pokazal na biblične in patristične temelje vseh členov vere, ki jim je oporekal Martin Luter. Med njimi primat Petra in njegovih naslednikov, božji izvor škofovstva, opravičenje kot človekova notranja preobrazba, nujnost dobrih del za odrešenje. Lovrenčev uspeh nam pomaga razumeti, da je tudi danes, ko s tolikšnim upanjem gradimo ekumenski dialog, soočenje s Svetim pismom, branim v izročilu Cerkve, temeljnega pomena, kakor sem omenil v apostolski spodbudi Verbum Domini.

Tudi preprosti verniki brez posebne izobrazbe so bili deležni dobrin Lovrenčeve prepričljive besede. Tudi danes nova evangelizacija potrebuje dobro usposobljene, goreče in pogumne apostole, da bosta luč in lepota evangelija premagali etični relativizem in versko brezbrižnost ter preobrazili miselnost in delovanje v pristen krščanski humanizem.

Preseneča nas, da je sv. Lovrenc Brindiški mogel neutrudno pridigati doma in na tujem, čeprav je opravljal še druge odgovorne službe. V kapucinskem redu je bil profesor teologije, magister novincev, večkrat provincialni minister in generalni definitor, slednjič pa od leta 1602 do 1605 tudi generalni minister.

Sredi tolikega dela je Lovrenc gojil izjemno goreče duhovno življenje, veliko časa posvečal molitvi in obhajanju svete maše, ki jo je pogosto podaljšal na cele ure, ko ga je prevzel spomin na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje. V šoli svetnikov se lahko vsak duhovnik izogne nevarnosti aktivizma, samo če poskrbi za lastno notranje življenje. V duhovnikovem življenju je najpomembnejši prav trenutek molitve; v njem še bolj učinkovito deluje božja milost, ki daje rodovitnost njegovemu služenju. Molitev je prva usluga, ki jo mora duhovnik ponuditi skupnosti. In zato morajo imeti trenutki molitve v našem življenju resnično prednost. Če nismo notranje v občestvu z Bogom, tudi drugim ne moremo dati ničesar. Vedno si moramo pridržati čas, ki je potreben, da smo v občestvu z našim Gospodom.

Lovrenc vse, ne samo duhovnike, spodbuja, naj gojijo molitveno življenje: »O, če bi se zamislili v to resničnost! Da je Bog resnično navzoč pred nami, ko se v molitvi pogovarjamo z njim; da zares posluša našo molitev, čeprav molimo samo s srcem in v duhu. In da ni samo navzoč in nas posluša, ampak more in rade volje in z največjim zadovoljstvom želi uslišati naše prošnje.«

Njegovo delo zaznamuje tudi prizadevanje za mir. Tako papeži kot katoliški vladarji so mu zaupali pomembne diplomatske misije, da bi presegli spore in pospeševali slogo med evropskimi državami, ki jih je v tistem času ogrožalo Otomansko cesarstvo. Prav na eni takih diplomatskih misij je sv. Lovrenc dokončal svoje zemeljsko življenje, leta 1619 v Lizboni, kamor je šel na srečanje s španskim kraljem Filipom III.

Za svetnika je bil razglašen leta 1881, bl. papež Janez XXIII. pa mu je dal leta 1959, ob 400. obletnici rojstva, naziv »doctor apostolicus«, apostolski učitelj. Poleg tega je bil zelo upoštevan mariolog, avtor zbirke govorov o Mariji z naslovom »Mariale«, kjer jasno potrjuje brezmadežno spočetje in sodelovanje pri Kristusovem delu odrešenja. S pretanjeno teološko občutljivostjo je Lovrenc Brindiški poudaril tudi delovanje Svetega Duha, ki s svojimi darovi razsvetljuje in podpira naše napore. »Sveti Duh osladi jarem božje postave in olajša njegovo težo, da bi se z lahkoto in celo z užitkom držali božjih zapovedi.«

To kratko predstavitev življenja in nauka sv. Lovrenca Brindiškega bi rad sklenil s poudarkom, da je vse njegovo delovanje navdihovala velika ljubezen do Svetega pisma, ki ga je znal v veliki meri na pamet. »Božja beseda je svetilka za um in ogenj za voljo, da bi človek mogel spoznati in ljubiti Boga. Za notranjega človeka, ki po milosti živi od božjega duha, je to kruh in voda, a kruh, slajši od medu, in voda, boljša od vina in mleka … Je kladivo za srce, ki je trmasto zakrknjeno v zlobi. Je meč proti mesu, svetu in hudemu duhu, da razseka sleherni greh.« Sv. Lovrenc Brindiški nas uči, kako ljubiti Sveto pismo, kako rasti v domačnosti z njim, gojiti vsak dan prijateljstvo z Gospodom v molitvi. To je vir, iz katerega naj zajemamo, da bo naše krščansko pričevanje sposobno privesti ljudi našega časa Bogu.

Prevedel br. Miran Špelič