O odlomku Adam in Kristus iz petega poglavja pisma Rimljanom cerkveni očetje pravijo: »Drugi del petega poglavja je v celoti sestavljen iz veličastne antiteze med Adamom in Kristusom: kakor je prvi s tem, ko je grešil, uvedel v svet smrt za vse ljudi, saj iz njega izvirajo, tako je drugi s tem, ko je dopolnil svoje delo, nazaj prinesel vsem ljudem opravičenje in življenje. Toda simetričnost je samo delna, saj je ena odločilna tako kvalitativna kot kvantitativna razlika med obema dogodkoma, kajti Kristusovo dejanje izbriše ne samo Adamov greh, vir vseh drugih grehov, temveč tudi vse grehe, ki so jih storili ljudje, tudi od tistih, ki so bili pred Kristusovim prihodom. Za Pavla je odrešenje, ki ga je prinesel Kristus resnično vesoljno, saj se razširja na vse vseh časov, zaradi tega označuje začetek nove postave, ki se jo je potrebno držati, in ki je izbrisala vsako sled prejšnje postave, tiste Mojzesove.

Sveti Hilarij iz Poitiersa pravi, da »se ni potrebno bati niti groženj, ne spletk ali moči preganjalcev, saj bo dan sodbe razkril neosnovanost in jalovost teh reči.« Neznani avtor pa pravi: »Čeprav je bila skrivnost stoletja zakrita, se je sedaj razodela v vsej svoji veličini.« Zato sv. Janez Krizostom pravi: »Drugače od Jezusa, ki je govoril po tihem, bodo imeli nekega dne apostoli popolno svobodo oznanjati Gospodovo besedo vsem.« Neznani avtor nadaljuje to misel: »Kar je Jezus oznanjal v prilikah, sedaj apostoli odprto oznanjajo.« Evzebij iz Emese k temu dodaja: »Jezus je čakal na primerno priložnost, da je odprto razodel svojo besedo.« Sveti Teodor iz Mopsuestije ter sv. Avguštin pravita: »Greha se je treba bati, ne smrti.« Avguštin to misel nadaljuje: »Telo je brez duše mrtvo, duša pa je mrtva brez Boga.

Hilarij iz Poitiersa glede vrabcev pravi: »Tisti, ki prodajajo dva vrabca za en novčič, prodajajo namreč grehu dušo in telo, Kristus pa nas je odkupil iz greha in je odrešenik duše in telesa.« Sveti Janez Krizostom je jasen: »Če Bog ve za vse, kar se zgodi, in če vas ljubi z večjo nežnostjo, kot oče ljubi svoje otroke, da ima celo preštete vaše lase, se nimate torej ničesar bati.«

Angelovo češčenje, Trg sv. Petra, 22. junij 2008
Dragi bratje in sestre, v evangeliju današnje nedelje sta dve Jezusovi povabili: po eni strani »ne bojte se ljudi«, po drugi pa »bojte« se Boga (prim. Mt 10,26.28). Tako smo spodbujeni razmišljati o razliki, ki je med človeškimi bojaznimi in strahom Božjim. Strah je naravna razsežnost življenja. Od malega smo doživljali oblike strahu, ki so se izkazale namišljene ter so izginile. Nadalje se pojavljajo druge, ki pa imajo konkreten izvor v resničnosti. S temi se je potrebno soočiti in jih prerasti tako z lastnim prizadevanjem kakor z zaupanjem v Boga. Je pa tudi, predvsem dandanes, globlja oblika strahu, bivanjska, ki včasih preide v tesnobo. Porodi se iz občutka praznine, ki izhaja iz kulture, prežete z razširjenim teoretičnim in praktičnim nihilizmom.

Pred obširnim in različnim seznamom človeških strahov je Božja Beseda jasna: kdor se 'boji' Boga, ga ni strah. Strah Božji, ki ga ima Sveto pismo za počelo resnične modrosti, sovpada z vero Vanj, ter s svetim spoštovanjem njegove oblasti nad življenjem in svetom. Biti 'brez strahu Božjega' je isto, kot postaviti se na Njegovo mesto, čutiti se gospodarji dobrega in zla, življenja in smrti. Medtem ko tisti, ki se Boga boji, opazi v sebi gotovost, kot jo ima otrok v naročju svoje matere (prim. Ps 130,2). Kdor se Boga boji, je miren tudi sredi neviht, saj je Bog, kakor nam je Jezus razodel, Oče, poln usmiljenja in dobrote. Kdor ga ljubi, se ne boji: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni« (1 Jn 4,18). Vernik se pred ničemer ne prestraši, saj ve, da je v Božjih rokah in tudi, da zlo in iracionalno nimata zadnje besede, kajti edini Gospod sveta in življenja je Kristus, učlovečena Beseda Boga, ki nas je ljubil vse do darovanja samega sebe tako, da je umrl na križu za naše zveličanje.

Bolj ko rastemo v tej intimnosti z Bogom, prežeti z ljubeznijo, lažje premagamo kakršno koli obliko strahu. V današnjem evangeljskem odlomku Jezus večkrat ponovi poziv, naj se ne bojimo. To nam zagotavlja, kakor je to storil apostolom, kakor je to storil sv. Pavlu, ki se mu je v nočnem videnju prikazal med še posebej težavnim trenutkom njegovega pridiganja: »Ne boj se – mu je rekel – saj sem s teboj« (Apd 18,9). Močan zaradi Kristusove prisotnosti in okrepljen z njegovo ljubeznijo, se apostol narodov ni bal niti mučeništva. Naj izprosi v nas obnovljeno zaupanje v Jezusa Kristusa, ki nas kliče oznanjati njegov evangelij, ne da bi se karkoli bali.

Angel Gospodov, nedelja, 25. junij 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 10,26-33) Gospod Jezus potem, ko je poklical in poslal v misijone svoje učence, jih poučuje in pripravlja, kako se soočiti s preizkušnjami in preganjanji, na katere bodo morali naleteti. Iti v misijone, ni turizem in Jezus svari svoje. Naleteli boste na preganjanje.

Takole jih spodbuja: »Ne bojte se ljudi, kajti nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo… Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu… Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (vv. 26-28). Teh, ki lahko ubijejo telo, ne morejo pa duše, se ne bojte. To, da jih Jezus pošlje v misijone, učencem še ne zagotavlja uspeh, kakor jih tudi ne varuje pred polomom in trpljenjem. Računati morajo bodisi na zavrnitev, bodisi na preganjanje. To malo prestraši, a je resnica.

Učenec je poklican oblikovati svoje življenje po Kristusu, ki so ga ljudje preganjali, poznal je zavrnitev, zapuščenost in smrt na križu. Ni krščanskega misijona v znamenju mirnosti, ni krščanskega misijona v znamenju mirnosti, saj so težave in preganjanja del evangelizatorskega dela, mi pa smo poklicani, da v njih najdemo priložnost za preverbo pristnosti naše vere in našega odnosa z Jezusom. Te težave moramo imeti za možnost, da smo še bolj misijonarji in da rastemo v tistem zaupanju do Boga, našega Očeta, ki ne zapusti svojih otrok med hudo uro. V težavah med krščanskim pričevanjem v svetu nismo nikoli pozabljeni, saj nam vedno pomaga Očetova nagla spodbuda. Zato Jezus v današnjem evangeliju trikrat pomiri učence, ko jim reče: »Ne bojte se! Ne bojte se!«

Tudi danes, bratje in sestre, obstaja preganjanje kristjanov. Molimo za naše brate in sestre, ki so preganjani in hvalimo Boga, da kljub temu pogumno in v zvestobi nadaljujejo s pričevanjem svoje vere. Njihov zgled naj nam pomaga, da se ne bomo obotavljali zavzeti stališče v prid Kristusu in tako vsak dan pogumno pričevali zanj, četudi na videz mirnih okoljih. Saj je ena oblika preizkušnje tudi odsotnost sovraštva in preganjanj. Ob tem, da nas Gospod pošilja kot 'ovce med volkove', nas danes tudi pošilja kot stražnike ljudstvu, ki ne želi, da ga zbudimo iz posvetne otrplosti, ki prezira besede resnice evangelija in si ustvarja minljive resnice. Če gremo tja, izgovarjamo za njih nadležne besede evangelija, nas ne bodo lepo gledali.

V vsem tem pa nam Gospod še naprej govori, kakor je rekel učencem takrat: »Ne bojte se!« Ne pozabite te besede, vedno ko imamo kakšno stisko, preganjanje, nekaj zaradi česa trpimo, prisluhnimo Gospodovemu glasu v srcu: »Ne bojte se! Ne boj se! Pojdi naprej! Jaz sem s teboj!« Ne bojte se tistega, ki se vam posmehuje ali slabo z vami ravna. Prav tako se ne bojte tistega, ki vas prezira ali pa vas 'odprto' hvali, za hrbtom pa je proti evangelij. Jezus nas ne pušča samih, saj smo zanj dragoceni.

Devica Marija, zgled ponižne in pogumne pripadnosti Božji Besedi, naj nam pomaga razumeti, da v pričevanju vere ne štejejo uspehi, temveč zvestoba Kristusu, in priznati v kateri koli okoliščini, tudi v najbolj problematični, neprecenljiv dar, da smo njegovi učenci – misijonarji.

Angel Gospodov, nedelja, 21. junij 2020
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju te nedelje (prim. Mt 10,26-33) odmeva povabilo, ki ga Jezus nameni svojim učencem, da naj se ne bojijo, ampak naj bodo močni in naj zaupajo med izzivi življenja ter jih opozori na nasprotovanja, ki jih čakajo.

Današnji odlomek je del misijonarskega govora, s katerim Učitelj pripravlja apostole na prvo izkušnjo oznanjanja Božjega kraljestva. Jezus jih vztrajno spodbuja naj se ne bojijo. Strah je eden od največjih sovražnikov krščanskega življenja, zato Jezus spodbuja: »Ne bojte se«. Jezus jim predstavi tri konkretne situacije, s katerimi se bodo morali soočiti.

Najprej je sovražnost tistih, ki bi hoteli utišati Božjo Besedo tako, da bi jo osladili, razvodeneli ali pa utišali tistega, ki jo oznanja. V tem primeru Jezus spodbuja apostole, da razširjajo tisto sporočilo zveličanja, ki jim ga je on zaupal. Do sedaj jim ga je posredoval s previdnostjo, skoraj na skrivnem, v majhni skupini učencev. Toda oni ga bodo morali izreči pri belem dnevu, torej odkrito in oznanjati s »streh«, tako pravi Jezus, torej javno, njegov evangelij.

Druga težava na katero bodo naleteli Kristusovi misijonarji, je njim namenjena fizična grožnja, torej neposredno preganjanje njih samih, vse do uboja. Ta Jezusova prerokba se je uresničila v vseh obdobjih. To je boleča stvarnost, ki potrjuje zvestobo pričevalcev. Koliko kristjanov je še tudi danes preganjanih po vsem svetu! Trpijo za evangelij z ljubeznijo. So mučenci našega časa. Lahko z gotovostjo rečemo, da jih je več kot mučencev iz prvih časov. Toliko mučencev samo zato, ker so kristjani. Tem učencem v preteklosti in dandanes, ki trpijo preganjanje, Jezus priporoča: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bolj se bojte tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« (v. 28). Ni se potrebno pustiti prestrašiti tistim, ki skušajo ugasniti evangelizacijsko moč z oholostjo in nasiljem. Nič ne morejo proti duši, to je proti občestvu z Bogom. Tega učencem ne more nihče odvzeti, saj je Božji dar. Edini strah, ki ga učenec lahko ima je, da zapravi ta božanski dar, to bližino, prijateljstvo z Bogom tako, da se odpove življenju po evangeliju in si s tem povzroči moralno smrt, ki je posledica greha.

Tretjo obliko preizkušenj s katerimi se bodo morali apostoli soočiti, Jezus nakaže z občutkom, ki bi ga lahko nekateri imeli, da jih je Bog sam zapustil, ostal tako daleč in neodziven. Tudi tukaj spodbuja, da ne smejo imeti strahu. Kljub temu če gredo skozi takšne ali drugačne napade, je življenje učencev trdno v Božjih rokah, ki nas ljubi in nas varuje.

So kot tri skušnjave: osladiti, razvodeniti evangelij; druga preganjanje in tretja občutek, da nas je Bog pustil same. Tudi Jezus je trpel za to preizkušnjo v vrtu oljk in na križu: »Oče, zakaj si me zapustil?« Včasih čutimo to duhovno suhoto, vendar se je ne smemo prestrašiti. Oče skrbi za nas, saj je naša vrednost v njegovih očeh velika. To, kar velja, pa je odkritosrčnost in pogum pričevanja vere. »Priznati Jezusa pred ljudmi« in iti naprej tako, da delamo dobro.

Sveta Marija, zgled zaupanja in izročitve Bogu v uri nasprotovanja in nevarnosti, naj nam pomaga, da ne bomo nikoli popustili brezupu, ampak vedno zaupali Njemu in njegovi milosti, saj je Božja milost močnejša od zla.

Angel Gospodov, nedelja, 25. junij 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju Jezus svojim učencem kar trikrat ponovi: »Ne bojte se« (Mt 10,26.28.31). Ne bojte se. Malo pred tem jim je govoril o preganjanjih, ki jih bodo morali trpeti zaradi evangelija. Gre ga stvarnost, ki je še danes aktualna: Cerkev je namreč že od samega začetka poleg številnih radosti poznala tudi številna preganjanja. Zdi se protislovno: oznanjevanje Božjega kraljestva je sporočilo miru in pravičnosti, utemeljeno na bratski ljubezni in odpuščanju, a kljub temu naleti na nasprotovanja, nasilje in preganjanja. Vendar pa Jezus pravi, naj se ne bojimo: ne zato, ker bo na svetu vse dobro; ne zato, ampak zato, ker smo za Očeta dragoceni in nič, kar je dobro, ne bo izgubljeno. Pravi nam torej, naj ne dopustimo, da nas strah ustavi, ampak naj se bojimo nečesa drugega, samo ene stvari. Vendar pa, katera je stvar, za katero Jezus pravi, da se je moramo bati?

To lahko odkrijemo s pomočjo podobe, ki jo Jezus uporabi danes: to je podoba »pekla« (Géena, prim. v. 28). Peklenska dolina (dolina Géene) je bil kraj, ki so ga prebivalci Jeruzalema dobro poznali: to je bilo veliko mestno smetišče. Jezus govori o njem, da bi povedal, da se moramo resnično bati tega, da bi vrgli stran svoje življenje. Kot da bi hotel reči: ni se treba toliko bati, da bi doživeli nerazumevanja in kritike, da bi izgubili ugled in ekonomske koristi, če bi ostali zvesti evangeliju, ampak da bi zapravili svoj obstoj v hlastanju za nepomembnimi stvarmi, ki življenja ne napolnjujejo s smislom.

In to je za nas pomembno. Tudi danes smo lahko zasmehovani ali diskriminirani, če ne sledimo določenim vzorcem, ki so v modi in ki pogosto v središče postavljajo drugorazredne resničnosti: na primer stvari namesto ljudi, dosežke namesto odnosov. Poglejmo nekaj primerov. Mislim na starše, ki morajo delati, da vzdržujejo družino, vendar pa ne morejo živeti samo za delo. Potrebujejo čas, da so z otroki. Mislim tudi na duhovnika ali redovnico: biti morata predana svoji službi, vendar pa ne smeta pozabiti nameniti časa za to, da sta z Jezusom, sicer zapadeta v duhovno posvetnost in izgubita občutek, kdo sta. Prav tako mislim na mladega fanta ali dekle, ki imata tisoč obveznosti in zanimanj: šola, šport, različni hobiji, mobilni telefoni in družabna omrežja, vendar pa se morata srečevati z ljudmi in uresničevati velike sanje, ne da bi izgubljala čas s stvarmi, ki minejo in ne pustijo sledi.

Za vse to, bratje in sestre, je potrebno tudi nekaj odrekanja spričo malikov učinkovitosti in potrošništva; vendar je to nujno, da se ne bi izgubljali v stvareh, ki se jih potem vrže stran, kot se je to dogajalo tedaj v peklenski dolini. In v današnjih peklenskih dolinah pogosto pristanejo ljudje: pomislimo na poslednje, ki se jih pogosto obravnava kot odpadni material in neželene predmete. Ostati zvest tistemu, kar šteje, stane; stane iti proti toku, stane osvoboditi se pogojenosti prevladujočega mišljenja, stane biti odrinjeni s strani tistih, ki »sledijo toku«. Vendar to ni pomembno; ni pomembno. Jezus pravi: pomembno je, da ne vržemo stran največje dobrine, to je življenja. Samo tega se moramo bati.

Vprašajmo se torej: česa se bojim jaz? Da ne bom imel tistega, kar mi je všeč? Da ne bom dosegel ciljev, ki mi jih nalaga družba? Sodbe drugih? Ali pa tega, da ne bi bil všeč Gospodu in ne bi postavil njegovega evangelija na prvo mesto? Naj nam Marija, vedno Devica, modra Mati, pomaga, da bomo modri in pogumni pri svojih izbirah.

Dragi bratje in sestre, odločimo se za proti toku, kakor je v svojem času naredil sv. Alojzij Gonzaga, ki se ga danes spominjamo. Odločitev za odpoved tolikim stvarem, ki napolnijo življenje a izpraznijo srce. Odločimo se za preprostost kruha, da bomo ponovno odkrili pogum za tišino in za molitev, ki sta kvas resnično človeškega življenja. Odločimo se za ljudi v primerjavi s stvarmi, da bodo vedno bolj kipeli medosebni odnosi, ne pa virtualni. Vrnimo se k ljubezni do naravnega vonja tega, kar nas obdaja. Ko sem bil doma še majhen in je kruh padel z mize, so nas učili, naj ga takoj poberemo in poljubimo. Cenimo to, kar imamo preprostega vsak dan in to varujmo: ne da uporabimo in potem zavržemo, ampak da cenimo in varujemo.

V isti stavbi vaše gimnazije se nahaja tudi veličastna cerkev sv. Ignacija, v kateri počivajo posmrtni ostanki sv. Alojzija Gonzage, zaradi katerega poteka jubilejno leto ob 450-letnici njegovega rojstva. On je kot dijak obiskoval iste prostore, ki jih vi obiskujete. Sv. Alojzij je zavetnik mladine, zato bi rad spomnil na nekatere tematike, ki jih lahko izluščim iz zgodovine tega velikega svetnika in ki se mi zdijo zelo aktualne.

Najprej hočem omeniti, da je bil Alojzij Gonzaga sposoben sprejeti pomembne odločitve za svoje življenje, ne da bi popustil privlačnosti kariere ali boga denarja. Velika potreba je po mladih, ki znajo delovati tako, da postavijo skupno dobro pred osebne interese. Da je pa to možno udejanjiti, je potrebno skrbeti za svojo notranjost s študijem, raziskovanjem, vzgojnim dialogom, molitvijo in poslušanjem svoje vesti. To pa predpostavlja, da si znamo vzeti prostor za tišino. Vzemite si prostor za tišino, ne bojte se tišine, da v tišini na primer pišete svoj dnevnik.

O sv. Alojziju je znano, da je imel sposobnost ljubiti s čistim in svobodnim srcem. Samo tisti, ki ljubi, pride do poznavanja Boga. V čustvenem življenju sta pomembni dve razsežnosti: sramežljivost in zvestoba. Ljubite s sramežljivostjo in ne z nesramnostjo in pa ostanite zvesti v ljubezni. Ljubezen ni igra. Ljubezen je najlepše, kar nam je dal Bog, torej sposobnost ljubiti. Bog je ljubezen in Bog nam je podaril to svojo sposobnost. Sramežljivost daje čuječi vesti čut za obrambo dostojanstva osebe in pristne ljubezni, da ne bi jezik telesa postal plehek. Zvestoba pa je skupaj s spoštovanjem drugega nepogrešljiva razsežnost vsakega pravega odnosa ljubezni, saj se ne smemo igrati s čustvi. Ljubiti pa ni le zavezujoči čustveni izraz nekega para ali močnega, lepega in bratskega prijateljstva. Konkretna oblika ljubezni je tudi v solidarnem prizadevanju za bližnjega posebej za najbolj revnega.