Cerkveni očetje pravijo, da je Petrov govor namenjen najprej ljudstvu in zatem njihovim starešinam. Tema govora je o moči vstalega Kristusa, ki se je razodela v ozdravitvi hromega. Sv. Janez Krizostom pravi, da je »Jezus že v naprej pripravil apostole, če jim bodo morda vlačili pred oblast.« Ciril Aleksandrijski pa pravi, da je Kristus »s svojim vstajenjem vzpostavil svoj tempelj«, saj vogelni kamen združuje dva zidova, torej Staro in Novo zavezo« pa dodaja sv. Beda Častitljivi.« Sveti Avguštin zato pravi, da je bil, ne samo Izraelu ampak celotnemu človeštvu tako podarjen edini Srednik«. Sv. Beda še dodaja: »Vernike Stare zaveze je rešilo učlovečenje in trpljenje istega Zveličarja.«

Bogoslužje 4. velikonočne nedelje nam predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa: podobo Dobrega Pastirja. Janezov evangelij nam v desetem poglavju opiše poseben način ravnanja Kristusa Pastirja do svoje črede. To je tako močan odnos, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja. Istočasno pa je držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja evangelist opisal z dvema značilnima glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

Benedikt XVI. je v homiliji, ki jo je imel ob začetku papeške službe, razložil priliko o dobrem pastirju in ovcah z besedami: »Na starodavnem Jutrovem je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti, cinična podoba: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, se postavil na stran jagnjet, tistih, ki jih potolčejo in pobijejo. Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: 'Jaz sem dobri pastir... Svoje življenje dam za ovce,' pravi Jezus o sebi (Jn 10,14 sl. ). Ne odrešuje nas oblast, ampak ljubezen. Kolikokrat bi si mi želeli, da bi se Bog pokazal kot močnejši. Da bi ostro udaril, premagal zlo in ustvaril boljši svet. Vse oblastne ideologije se tako upravičujejo, upravičujejo razdejanje tega, kar bi se lahko uprlo napredku in osvoboditvi človeštva. Mi trpimo, ker je Bog potrpežljiv. In nič manj ne potrebujemo mi vsi njegove potrpežljivosti. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne tisti, ki križajo. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. 'Pasi moje ovce,' reče Kristus Petru in v tem trenutku tudi meni. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano božje resnice, božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu.

Dragi prijatelji, ta hip lahko rečem samo: molite zame, da bi se vedno bolj naučil ljubiti Gospoda. Molite zame, molite, da bi se vedno bolj naučil ljubiti njegovo čredo – vas, sveto Cerkev, vsakega od vas posebej in vse vas skupaj. Molite zame, da iz strahu pred volkovi ne pobegnem. Molimo drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.

Na današnjo nedeljo čisto spontano priporočamo Bogu pastirje Cerkve in tiste, ki se pripravljajo, da bodo postali pastirji. Prosim vas za posebno molitev za škofe, tudi za rimskega škofa, za župnike ter za vse tiste, ki so prijeli odgovornost za vodenje Kristusove črede, da bi bili zvesti in razumni pri izvrševanju njihovega služenja. Še posebej pa na današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice prosimo za duhovniške poklice, da ne bi primanjkovalo vrednih delavcev na Gospodovi žetvi.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Četrta velikonočna nedelja, imenovana tudi nedelja Dobrega Pastirja, nas vsako leto vabi z vedno novim čudenjem odkriti to opredelitev, ki jo je Jezus sam izrekel o sebi in jo brati v luči njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). Te besede so se v polnosti uresničile, ko se je Kristus, ki je bil svobodno pokoren Očetovi volji, pustil zaklati na križu. S tem postane popolnoma jasno, kaj pomeni, da je On »dobri pastir«, daje življenje, saj je daroval svoje življenje v žrtev za nas, zate, zate, za vse. Zaradi tega je »dobri pastir«.

Kristus je pravi pastir, ki je uresničil najvišji možni zgled ljubezni do svoje črede, saj svobodno razpolaga s svojim življenjem, nihče mu ga ne jemlje (prim v. 18), pač pa ga da za svoje ovce (v. 17). V povsem jasnem nasprotju z lačnimi pastirji, se Jezus predstavi kot pravi in edini pastir ljudstva. Hudobni pastir misli namreč le nase in izkorišča ovce, dobri pastir pa misli na ovce in podarja samega sebe. Za razliko od najemnika je Kristus Pastir skrben vodnik, ki je udeležen pri življenju svoje črede, ni mu mar za kaj drugega in nima nobene druge ambicije, kot je ta, da vodi, hrani in varuje svoje ovce. In vse to tudi za najvišjo ceno, da žrtvuje svoje lastno življenje.

V podobi Jezusa, dobrega pastirja, zremo Božjo previdnost, njegovo očetovsko vnemo za vsakega od nas, ne pušča nas samih. Iz tega zrenja Jezusa, pravega in dobrega Pastirja, prihaja ganjen vzklik začudenja, ki ga lahko najdemo v današnjem drugem berilu: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče« (1Jn 3,1). To je resnično presenetljiva in skrivnostna ljubezen, saj je s podaritvijo Jezusa kot Pastirja, ki daje življenje za nas, nam Oče dal vse, tisto največje in najdragocenejše, kar nam je mogel dati. Resnično je najvišja in najčistejša ljubezen, saj ni v ozadju nobene potrebe, preračunljivosti ali kakršne koli želje po izmenjavi. Pred to Božjo ljubeznijo okušamo neskončno veselje in se odpremo hvaležnosti za vse to, kar smo zastonj prejeli.

Toda ni dovolj le zreti in zahvaljevati se. Potrebno je tudi iti za Dobrim Pastirjem. Še posebej pa so tisti, ki imajo v Cerkvi poslanstvo voditeljev, duhovniki, škofi, papeži, poklicani prevzeti nikakor ne miselnost »menedžerjev«, temveč služabnikov, s posnemanjem Jezusa, ki nas je s tem, da se je »slekel samega sebe«, rešil s svojim usmiljenjem. K temu načinu življenja so poklicani tudi novi duhovniki rimske škofije, ki sem jih z veseljem posvetil danes dopoldne v baziliki sv. Petra. Dva med njimi se bosta pojavila, da se vam zahvalita za molitve in vas pozdravita.

Sveta Marija naj izprosi zame, za škofe in duhovnike vsega sveta milost, da bi služili svetemu Božjemu ljudstvu z veselim pridiganjem evangelija, z občutenim obhajanjem zakramentov in s potrpežljivim in krotkim pastoralnim vodstvom.

Raduj se, Kraljica nebeška, nedelja, 22. april 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje današnje četrte velikonočne nedelje nadaljuje z namenom pomagati nam ponovno odkriti našo identiteto učencev vstalega Gospoda. V Apostolskih delih je Peter odkrito izjavil, da se je ozdravitev hromega, ki jo je on storil ter o čemer govori ves Jeruzalem, zgodila v Jezusovem imenu, kajti »v nikomer drugem ni zveličanja« (4,12). V tem ozdravljenem človeku je vsakdo od nas, on je naša podoba, vsi smo v njem, so naše skupnosti, kajti vsakdo lahko ozdravi od tolikih oblik duhovnih bolezni – častihlepnosti, lenobe, ošabnosti – če le sprejme, da bo položil svoje bivanje v roke vstalega Gospoda. »V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana«, trdi Peter, »stoji ta človek zdrav pred vami« (v. 10). Toda, kdo je Kristus, ki ozdravlja? V čem je to, da smo od njega ozdravljeni? Česa nas ozdravlja? Preko katerih drž?

Odgovor na vsa ta vprašanja najdemo v današnjem evangeliju, kjer Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir; dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). To Jezusovo samopredstavitev ne moremo skrčiti le na čustveno spodbudo brez kakršnega koli konkretnega učinka. Jezus ozdravlja preko tega, da je pastir, ki da življenje. S tem, ko daje svoje življenje za nas, Jezus vsakemu pravi: »Tvoje življenje ima zame tolikšno vrednost, da za njegovo rešitev dam sebe vsega«. Ravno to darovanje svojega življenja ga napravlja najodličnejšega dobrega Pastirja, Njega, ki ozdravlja, Njega, ki nam omogoča, da bomo lahko živeli lepo in rodovitno življenje.

Drugi del istega evangeljskega odlomka nam pove, pod kakšnimi pogoji nas Jezus lahko ozdravi in napravi naše življenje veselo in rodovitno: »Jaz sem dobri pastir«, pravi Jezus »in poznam svoje ovce in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta« (vv. 14-15). Jezus ne govori o razumskem spoznanju, ne, temveč o osebnem odnosu, posebni ljubezni, o medsebojni nežnosti, ki je odsev iste intimne ljubezni med Njim in Očetom. To je torej ta drža, preko katere se uresničuje živ odnos z Jezusom, torej pustiti se spoznati Njemu. Ne se zapreti vase, ampak odpreti se Gospodu, da nas bo spoznal. On je pozoren na vsakega od nas, do vseh globin pozna naše srce, pozna naše odlike in tudi naše hibe, načrte, ki smo jih uresničili in upanja, ki so se razblinila. Toda sprejema nas takšne kot smo, tudi z našimi grehi, da bi nas ozdravil, jih odpustil in nas vodi z ljubeznijo, da lahko hodimo tudi po neprehodnih poteh, ne da bi se izgubili. On nas spremlja.

Prav tako smo pa tudi mi poklicani poznati Jezusa. To vključuje srečanje z Njim, srečanje, ki prebuja željo, da bi hodili za njim, zapustili nase sklicujoče se drže ter se napotili na nove poti, ki nam jih kaže Kristus sam in se odpirajo v širna obzorja. Ko se v naših skupnostih ohladi želja, da bi živeli odnos z Jezusom, poslušali njegov glas in hodili zvesto za njim, je neizogibno, da bodo prevladali drugi načini razmišljanja in življenja, ki niso skladni z evangelijem. Marija, naša Mati naj nam pomaga, da bomo zoreli v vedno močnejšem odnosu z Jezusom. Odpri nas za Jezusa, da bo vstopil v nas, za močnejši odnos, kajti On je vstali. Tako bomo lahko vse življenje hodili za njim. Naj na ta svetovni dan molitve za poklice Marija posreduje, da jih bo veliko z velikodušnostjo in vztrajnostjo odgovorilo Gospodu, ki kliče, da vse zapustimo zaradi njegovega Kraljestva.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to 4. velikonočno nedeljo, imenovano nedelja Dobrega pastirja, evangelij predstavi Jezusa, kot resničnega pastirja, ki brani, pozna in ljubi svoje ovce. Njemu, Dobremu pastirju je nasproten »najemnik«, ki mu za ovce ni mar, saj niso njegove. Ta poklic počne samo zaradi plačila in zato se ne zavzame, da bi jih branil, saj ko pride volk zbeži in jih zapusti (prim. vv. 12-13). Jezus pa nasprotno kot pravi pastir nas brani in nas rešuje iz številnih težkih in nevarnih situacij z lučjo svoje besede ter z močjo svoje navzočnosti, ki jo občutimo vedno in jo želimo čutiti vse dni.

Drugi vidik je ta, da Jezus, dobri pastir, pozna, prvi je brani, drugi je pozna svoje ovce in ovce poznajo Njega (v. 14). Kako lepo in tolažeče je vedeti, da nas Jezus pozna vsakega posebej, da zanj nismo anonimni, saj mu je naše ime znano! Zanj nismo »masa«, »množica«, ne. Smo enkratne osebe, vsaka s svojo zgodovino, vsako pozna z njegovo zgodovino, vsaka s svojo enkratno vrednostjo tako kot stvaritev kot odrešena v Kristusu. Vsakdo od nas lahko reče: Jezus me pozna! Res je in tako je, da nas On pozna kot nihče drug. Samo On ve, kaj je v našem srcu: naši nameni, naša najbolj skrita čutenja. Jezus pozna naše odlike ter naše pomanjkljivosti in je vedno pripravljen poskrbeti za nas, ozdraviti rane naših napak z obiljem svoje milosti. V Njem se v polnosti uresniči podoba pastirja Božjega ljudstva, kot so jo orisali preroki: Jezus skrbi za svoje ovce, jih zbira, obvezuje ranjeno, poskrbi za bolno… (prim. Ezk 34,11-16). To lahko preberemo v knjigi preroka Ezekijela.

Jezus, Dobri pastir, torej brani, pozna in predvsem ljubi svoje ovce. Zaradi tega da življenje za ovce (prim. Jn 10,15). Ljubezen do svojih ovac, torej do vsakega od nas, ga pripelje do tega, da umre na križu, saj Očetova volja je, da se nihče ne bi pogubil. Jezusova ljubezen ni selektivna, objame vse. Na to nas spomni On sam v današnjem evangeliju, ko pravi: »Imam še druge ovce, ki niso iz te staje; tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16). Te besede potrjujejo njegovo vesoljno skrb za vse. Jezus namreč hoče, da bi vsi lahko prejeli Očetovo ljubezen in srečali Boga.

Cerkev je poklicana, da nadaljuje s tem Kristusovim poslanstvom. Poleg tistih, ki redno obiskujejo naše skupnosti, so številne osebe, ki to storijo samo v posebnih primerih ali pa nikoli. Toda zaradi tega ni, da niso Božji otroci, ki jih Oče izroča Kristusu, dobrem Pastirju. Za vse je dal življenje.

Bratje in sestre, Jezus brani, pozna in ljubi nas, vse. Sveta Marija naj nam pomaga, da bomo mi prvi sprejeli in hodili za Dobrim pastirjem, da bi z veseljem sodelovali pri njegovem poslanstvu.

Dragi bratje in sestre!
V Rimu je na Aventinskem griču opatija sv. Anzelma. Kot sedež Inštituta za višje študije opata primasa konfederacije benediktincev je to kraj, ki združuje molitev, študij in vodstvo, prav tiste tri dejavnosti, ki so zaznamovale življenje svetnika, ki mu je opatija posvečena: Anzelma iz Aoste (ali Canterburyskega), katerega 900-letnico smrti obhajamo letos (2009). Mnogo pobud, ki jih je ob tej slavni priložnosti sprožila zlasti škofija v Aosti, je jasno pokazalo na zanimanje, ki ga ta srednjeveški mislec še vedno prebuja. Znan je tudi kot Anzelm iz Beca ali Anzelm Canterburyski po mestih, s katerima je bil povezan. Kdo je ta oseba, s katero se čutijo povezani trije tako oddaljeni kraji iz treh različnih dežel – Italije, Francije in Anglije? Menih poglobljenega duhovnega življenja, izvrsten vzgojitelj mladih, teolog z izredno spekulativno sposobnostjo, moder mož v vodenju in neuklonljivi branilec svobode cerkve. Anzelm je ena izjemnih osebnosti srednjega veka, saj je znal med seboj uskladiti te lastnosti po zaslugi globokega mističnega izkustva, kateremu je vedno pustil voditi misel in delovanje.

Sveti Anzelm se je rodil leta 1033 (ali v začetku 1034) v Aosti kot prvorojenec v plemeniti družini. Oče je bil grob človek, predan užitkom življenja in razsipen s svojim imetjem; mati pa je bila, nasprotno, gospa plemenitih navad in globoko verna (prim. Eadmer, Vita s. Anselmi, PL 159, 49). Ona je poskrbela za prvo človeško in versko vzgojo sina, ki ga je potem zaupala benediktincem iz nekega priorata v Aosti. Anzelm, ki si je kot otrok – tako poroča njegov življenjepisec – predstavljal, da Bog biva med visokimi in zasneženimi vršaci Alp, je neke noči sanjal, da ga je sam Bog povabil v to sijajno palačo, se potem z njim na dolgo prijazno pogovarjal, slednjič pa mu v jed ponudil “silno sladek kruh” (prav tam, 51). Te sanje so ga utrdile v prepričanju, da je poklican, da opravi neko pomembno poslanstvo. Pri petnajstih letih je zaprosil za sprejem v benediktinski red, vendar se je oče uprl z vso svojo oblastjo in ni popustil niti tedaj, ko je bil sin hudo bolan in je kazalo, da bo umrl. Tedaj je moledoval za redovno obleko kot za poslednjo tolažbo. Potem ko je ozdravel in mu je prezgodaj umrla mati, je Anzelm preživljal obdobje moralne razpuščenosti: opustil je študij, prevzele so ga posvetne strasti, oglušel je za božje klice. Odšel je zdoma in začel pohajati po Franciji iščoč nova izkustva. Ko je po treh letih dospel v Normandijo, se je oglasil v opatiji Bec, kamor ga je privabil ugled tamkajšnjega priorja Lanfranka iz Pavije. To je bilo zanj previdnostno in za vse življenje odločilno srečanje. Pod vodstvom Lanfranka se je Anzelm znova z vso močjo lotil študija in v kratkem času postal ne le najljubši učiteljev učenec, ampak tudi njegov zaupnik. Njegov meniški poklic se je znova prebudil; tako je po pozornem pretehtanju pri 27 letih vstopil v meniški red in bil posvečen v duhovnika. Askeza in študij sta mu odprla nova obzorja, tako da je našel še v višji meri tisto domačnost z Bogom, ki jo je imel kot otrok.

Ko je leta 1063 Lanfrank postal opat v Caenu, so po komaj treh letih meniškega življenja Anzelma imenovali za priorja samostana v Becu in učitelja samostanske shole, pri čemer je pokazal svojo pretanjeno vzgojiteljsko nadarjenost. Niso mu bile všeč avtoritarne metode; mlade je primerjal z rastlinicami, ki se bolje razvijajo, če niso zaprte v ogrado, in jim je dopuščal “zdravo” svobodo. Zelo je bil zahteven do sebe in do drugih pri spolnjevanju meniškega vodila; vendar si je namesto izvajanja disciplinskih ukrepov raje s prepričevanjem prizadeval, da bi ga spolnjevali. Ob smrti opata Erluina, ustanovitelja opatije v Becu, je bil Anzelm enoglasno izvoljen za njegovega naslednika; bilo je februarja 1079. Tedaj so poklicali precej menihov v Canterbury, da bi bratom onkraj Rokavskega preliva ponesli prenovo, ki se je dogajala na celini. Njihovo delovanje je bilo lepo sprejeto, tako da je Lanfrank iz Pavije, opat v Caenu, postal novi canterburyski nadškof in je zaprosil Anzelma, naj nekaj časa prebije pri njem, da bo učil menihe in mu pomagal v težkem položaju, v katerem se je znašla njegova cerkvena skupnost po vpadu Normanov. Anzelmovo bivanje se je izkazalo kot zelo plodno; pridobil si je naklonjenost in ugled, tako da je bil ob Lanfrankovi smrti izbran za njegovega naslednika na nadškofovskem sedežu v Canterburyju. Slovesno škofovsko posvečenje je prejel decembra 1093.

Anzelm se je takoj lotil silovitega boja za svobodo Cerkve in pogumno podpiral neodvisnost duhovne oblasti od svetne. Cerkev je branil pred neupravičenimi posegi političnih oblasti, zlasti pred kraljema Viljemom Rdečim in Henrikom I., pri čemer je bil deležen opogumljanja in podpore strani rimskega papeža, ki mu je Anzelm vedno izkazoval pogumno in prisrčno pripadnost. Ta zvestoba ga je stala tudi grenkobe izgnanstva z njegovega canterburyskega sedeža leta 1103. Šele ko se je leta 1106 Henrik I. odpovedal neupravičeni zahtevi, da on podeljuje cerkvene službe, pobira davke od cerkvenih dobrin in jih celo zasega, se je Anzelm lahko vrnil v Anglijo. Duhovščina in ljudstvo so ga praznično sprejeli. Tako se je uspešno končal dolgotrajen boj, ki ga je bojeval z orožjem vztrajnosti, ponosa in dobrote. Ta sveti nadškof, ki je okrog sebe, kamorkoli je prišel, zbujal toliko občudovanja, je zadnja leta svojega življenja posvetil zlasti moralni vzgoji duhovščine in intelektualnemu raziskovanju raznih teoloških tem. Umrl je 21. aprila 1109; spremljale so ga besede evangelija, ki se je bral tistega dne pri maši: “Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu ...” (Lk 22,28-30). Sanje o tisti skrivnostni gostiji, ki jih je kot otrok imel prav na začetku svoje duhovne poti, so se uresničile. Jezus, ki ga je povabil, naj sede k njegovi mizi, je sprejel svetega Anzelma ob njegovi smrti v večno Očetovo kraljestvo.

“Bog, prosim te, hočem te spoznati, hočem te ljubiti, hočem, da bi te mogel uživati. In če v tem življenju tega nisem sposoben v polni meri, naj morem vsaj vsak dan napredovati, dokler ne dospe polnost” (Proslogion, 14). Ta molitev nam omogoča razumeti mistično dušo tega velikega svetnika iz srednjega veka, utemeljitelja sholastične teologije, ki mu je krščansko izročilo nadelo ime “doctor magnificus” (veličastni učitelj), ker je gojil močno hrepenenje po poglabljanju božanskih skrivnosti; ob tem pa se je dobro zavedal, da se pot iskanja Boga nikoli ne konča, vsaj ne na tej zemlji. Jasnost in logična strogost njegove misli sta imeli vedno za cilj “dvigniti duha do kontemplacije Boga” (prav tam, predgovor). Jasno zatrjuje, da tisti, ki se hoče ukvarjati s teologijo, ne more računati samo na svoj um, ampak mora obenem gojiti tudi globoko versko izkustvo. Teologova dejavnost se po sv. Anzelmu tako razvija v treh stopnjah: vera, zastonjski božji dar, ki ga je treba sprejeti s ponižnostjo; izkustvo, ki je v tem, da utelesimo božjo besedo v svojem vsakdanjem življenju; in slednjič pravo spoznanje, ki ni nikoli sad asketskih razmišljanj, ampak kontemplativnega uvida. Še danes ostajajo glede tega za zdravo teološko raziskovanje in za vsakogar, ki hoče poglobiti verske resnice, še kako koristne njegove slavne besede: “Gospod, ne skušam prodreti v tvojo globino, ker ne morem niti od daleč primerjati z njo svojega uma; hočem pa razumeti vsaj do neke mere tvojo resnico, v katero moje srce veruje in ki jo ljubi. Ne skušam torej razumeti, da bi veroval, ampak verujem, da bi razumel” (prav tam, 1).

Dragi bratje in sestre, ljubezen do resnice in nenehna žeja po Bogu, ki sta zaznamovali vse življenje sv. Anzelma, naj bosta spodbuda za vsakega kristjana, da neutrudno išče vedno globlje zedinjenje s Kristusom, potjo, resnico in življenjem. Poleg tega naj bo poguma polna gorečnost, s katero se je odlikovala njegova pastirska dejavnost in ki mu je včasih nakopičila nerazumevanja, grenkobo in celo izgnanstvo, spodbuda za pastirje, za posvečene osebe in za vse vernike, naj ljubijo Kristusovo Cerkev, molijo, delajo in trpijo zanjo, ne da bi jo kdaj zapustili ali izdali. Naj nam izprosi to milost Devica in Božja Mati, do katere je sv. Anzelm gojil nežno sinovsko predanost. “Marija, tebe hoče ljubiti moje srce,” piše sv. Anzelm, “tebe goreče želi moj jezik hvaliti.”

Prevedel br. Miran Špelič OFM.