Sv. Gregor iz Nise pravi, da »smo prišli do zveličanja po Krisusovem učlovečenju v katerem je premagal greh in smrt in po njegovem križanju, smrti ter vstajenju. Pri vsem tem smo soudeleženi po veri v Kristusa«. Teodoret Cirski ter Sever iz Antiohije dodajata, da »ta vera izhaja iz raznih potrditev samega Kristusa apostolom« in »o kateri pričujejo vsi preroki«, pa dodaja Didim Slepi.

Sv. Janez Krizostom in Severin pravita: »Pavlov namen je opisati novo življenje tistih, ki so bili krščeni. Živeti moramo pod Kristusovim gospostvom in za Kristusa, kot edinim namenom vsakega našega prizadevanja, pričevati za novo življenje, ki nam je bilo dano in biti pozorni v ljubezni na nebeške stvari.«

Sv. Avguštin pravi: »Prvi dan tedna je to, kar kristjani imenujemo Gospodov dan.«

»In resurrectione tua, Christe, caeli et terra laetentur – V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja«.

Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta!
Velikonočno jutro nam je znova prineslo staro in vedno novo sporočilo:»Kristus je vstal!« Odmev tega dogodka, ki se je sprožil v Jeruzalemu pred dvajsetimi stoletji, še vedno odmeva v Cerkvi, ki nosi v srcu živo in drhtečo vero Marije, Jezusove matere, vero Magdalene in drugih žena, ki so prve videle prazen grob, vero Petra in drugih apostolov.

Vse do danes – tudi v naši dobi ultratehnoloških komunikacij – vera kristjanov temelji na tem oznanilu, na oznanilu teh sester in teh bratov, ki so videli najprej prevrnjeno skalo in prazen grob, potem skrivnostne glasnike, ki so trdili, da je Jezus, Križani, vstal; nato se je on sam, Učitelj in Gospod, živ in otipljiv, prikazal Mariji iz Magdale, učencema iz Emavsa, slednjič vsem enajsterim, zbranim v dvorani zadnje večerje (prim. Mr 16,9-14).

Kristusovo vstajenje ni sad neke spekulacije, mističnega izkustva; je dogodek, ki gotovo presega zgodovino, ki pa se je zgodil v točno določenem trenutku zgodovine in pušča v njej neizbrisno sled. Luč, ki je zaslepila stražarje, postavljene, da bdijo nad Jezusovim grobom, je posegla skozi čas in prostor. Prav ta drugačna luč, božanska luč je zdrobila temo smrti in prinesla na svet božji sijaj, sijaj Resnice in Dobrega.

Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico.

“V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja.” Na to vabilo k hvalnici, ki se danes dviga iz srca Cerkve, se “nebesa” v polnosti odzivajo: množice angelov, svetnikov in blaženih se enodušno pridružujejo našemu radovanju. V nebesih je vse mir in veselje. Žal pa ni tako na zemlji! Tukaj, v tem našem svetu velikonočna aleluja doživlja nasprotje v tožbah in krikih, ki prihajajo iz tolikih bolečih okoliščin: iz bede, lakote, bolezni, vojn, nasilja. In vendar je prav zato Kristus umrl in vstal! Umrl je tudi zaradi naših grehov danes in je vstal tudi za odrešenje naše zgodovine danes. Zato hoče moje sporočilo doseči vse in kot preroška napoved zlasti ljudstva in skupnosti, ki preživljajo uro trpljenja, da bi jim Kristus odprl pot svobode, pravičnosti in miru.

Naj se veselita nebo in zemlja zaradi pričevanja tolikih, ki trpijo nasprotovanja ali celo preganjanja zaradi svoje vere v Gospoda Jezusa. Oznanilo njegovega zmagovitega vstajenja naj jim vlije pogum in zaupanje!

Dragi bratje in sestre! Vstali Kristus hodi pred nami proti novim nebesom in novi zemlji (prim. Raz 21,1), kjer bomo končno vsi živeli kot ena sama družina, otroci istega Očeta. On je z nami do konca sveta. Hodimo za njim v tem ranjenem svetu in pojmo aleluja. V našem srcu je veselje in bolečina, na naših obrazih nasmeh in solze. Taka je naša zemeljska resničnost. Kristus pa je vstal, je živ in hodi z nami. Zato pojmo in hodimo, zvesti svojim dolžnostim na tem svetu in s pogledom uprtim v nebo.

Blagoslovljeno veliko noč vsem!

Benedikt XVI. je med obiskom svetega groba v Jeruzalemu 25. maja 2009 dejal: »Hvalnica, ki smo jo pravkar zapeli, nas je povezala z angelskimi zbori ter s Cerkvijo vseh časov in krajev, veličastnim zborom apostolov, odlično družbo prerokov in sijajno množico mučencev. Peli smo slavo Bogu za njegovo delo našega odrešenja, ki se je izpolnilo po trpljenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Pred tem svetim grobom, v katerem je Gospod premagal želo smrti in odprl nebeško kraljestvo vsakemu verniku, vas z velikonočnim veseljem vse pozdravljam.

Evangelij sv. Janeza nam je posredoval sugestivno pripoved obiska praznega groba Petra in ljubljenega učenca na velikonočno jutro. Danes se, po dvajsetih stoletjih, Petrov naslednik in rimski škof, nahaja pred istim grobom in zre skrivnost vstajenja. Kot je to storil Apostol, želim tudi jaz oznaniti možem in ženam današnjega časa trdno vero Cerkve, da je bil Jezus Kristus križan, da je umrl, bil v grob položen in da je tretji dan vstal od mrtvih. Povzdignjen na Očetovo desnico, nam je v odpuščanje grehov poslal Svetega Duha. V nikomer drugem kot v Njem, ki ga je Bog postavil za Gospoda in Kristusa, »pod nebom ni dano ljudem nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).

Misli Benedikta XVI. o odlomku iz Janezovega evangelija
Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta! 'Surrexit Christus, spes mea' – Vstal je Kristus, upanje moje (Velikonočna slednica).

Vse vas naj doseže radostni glas Cerkve z besedami, ki jih starodavna himna postavlja na ustnice Marije Magdalene, ki je prva srečala vstalega Jezusa na velikonočno jutro. Tekla je k drugim apostolom in jim brez sape oznanila: 'Gospoda sem videla!' (Jn 20,18). Tudi mi, ki smo prehodili puščavo posta in boleče dneve trpljenja, dajmo danes prostor zmagovitemu vzkliku: 'Vstal je! Resnično je vstal!'

Vsak kristjan podoživlja izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje: srečanje z enkratnim človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost Boga, ki nas osvobaja od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito, ozdravlja nas povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa 'moje upanje': ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje, osvobojeno zla. 'Kristus, upanje moje' pomeni, da vsako moje hrepenenje po dobrem najde v njem resnično možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro, polno in večno, ker je Bog sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.

Toda Marija iz Magdale je – kot drugi učenci – morala videti Jezusa zavrženega od voditeljev ljudstva, ujetega, bičanega, obsojenega na smrt in križanega. Neznosno mora biti videti poosebljeno Dobroto, kako je podvržena človeški zlobi, kako Resnico zasmehuje laž, kako Usmiljenje zmerja maščevalnost. Z Jezusovo smrtjo je navidez propadlo upanje vseh tistih, ki so mu zaupali. Toda ta vera ni nikoli povsem ugasnila; zlasti v srcu Device Marije, Jezusove matere, je plamenček ostal živo prižgan tudi v temi noči. Upanje ne more, da na tem svetu ne bi računalo s trdoto zla. Ni samo zid smrti, ki se zoperstavlja upanju, še bolj se vanj upirajo ošiljene konice zavisti in napuha, laži in nasilja. Jezus je šel skozi to smrtonosno zasedo, da bi nam odprl prehod v Kraljestvo življenja. V nekem trenutku je bilo videti, kot da je Jezus premagan: tema je vdrla na zemljo, božji molk je bil povsod, upanje pa se je zdelo prazna beseda.

In glej, ob zarji dneva po soboti so našli prazen grob. Potem se Jezus prikaže Magdaleni, drugim ženam, učencem. Vera se znova rodi še bolj živa in močnejša kot kdajkoli, zdaj je nepremagljiva, ker temelji na odločilnem izkustvu:
'Smrt in življenje sta se borila
v prečudnem dvoboju.
Gospod življenja je umrl
zdaj kraljuje živ.'

Znamenja vstajenja potrjujejo zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom,usmiljenja nad maščevalnostjo:
'Grob Kristusa živega
in slavo sem videla Kristusa vstalega
angelske priče
prtič in povoje.'

Dragi bratje in sestre! Če je Kristus vstal, v tem primeru – in samo v tem primeru se je zgodilo nekaj resnično novega, kar spreminja položaj človeka in sveta. V tem primeru je on, Jezus, nekdo, v katerega lahko povsem zaupamo, ne samo zaupamo v njegovo sporočilo, ampak prav vanj, ker Vstali ne pripada preteklosti, ampak je navzoč danes, živ. Kristus je upanje in tolažba na poseben način za krščanske skupnosti, ki so zaradi vere še bolj preizkušane zaradi zapostavljanja in preganjanja. In navzoč je kot moč upanja po svoji Cerkvi, blizu je, kadarkoli se človek znajde v trpljenju in krivici.

 

 

 

Potem ko smo poslušali Božjo besedo, ta evangeljski odlomek, bi rad rekel tri stvari. Najprej oznanilo. V tem je oznanilo. Gospod je vstal. To oznanilo se je v prvih časih krščanstva prenašalo od ust do ust, saj je bilo pozdrav: »Gospod je vstal«.

 

 

Žene so šle mazilit Gospodovo telo in so se znašle pred presenečenjem. Presenečenje. Božja oznanila so vedno presenečenja, saj je naš Bog, Bog presenečenj. Tako je od začetka zgodovine zveličanja, od našega očeta Abrahama. Ga preseneti: »Pojdi…, pusti, pojdi…, zapusti svojo zemljo in pojdi.« Vedno je presenečenje za presenečenjem. Bog ne zna oznaniti, ne da bi nas presenetil. Presenečenje te gani v srcu, se te dotakne ravno tja, kjer ti ne pričakuješ. Če rečem z jezikom mladih, je presenečenje nizki udarec, ki ga nisi pričakoval. On gre in te gane. Prvo oznanilo je storjeno s presenečenjem.

 

 

Druga je naglica. Žene so tekle reči: »Tam smo našle tole.« Božja presenečenja nas takoj spravijo na pot, ne da bi čakali. Tekle so torej, da bi videle. Tudi Peter in Janez tečeta. Pastirji so v božični noči tekli: »Gremo v Betlehem pogledat to, kar so nam rekli angeli.« In Samarijanka teče, da bi povedala svojim ljudem: »To je novost, saj sem našla človeka, ki mi je povedal to, kar sem storila.« Ljudje so vedeli, kaj je ona storila. In tisti ljudje tečejo, pustijo vse kar so počeli, tudi gospodinja pusti krompir v loncu - našla ga bo sicer zažganega – a pomembno je iti, teči, da bi videli tisto presenečenje, tisto oznanilo. Tudi danes se to dogaja. Po naših četrtih, po naših vaseh ljudje, ko se kaj zgodi tečejo, da bi videli. Iti torej v naglici. Andrej ni zgubljal časa, saj je v naglici šel do Petra, da bi mu rekel: »Našli smo Mesija.« Presenečenja, dobre novice se prenašajo vedno tako, torej v naglici. V evangeliju je eden, ki si želi vzeti čas, saj ne želi tvegati. Toda Gospod je dober in ga z ljubeznijo čaka. Tomaž. »Veroval bom, ko bom videl rane.« Toda Gospod ima tudi potrpežljivost s tistimi, ki ne gredo takoj, v naglici.

 

 

Oznanilo, presenečenje, odgovor v naglici in tretje, kar vam želim danes reči je vprašanje: »In jaz, kaj? Imam odprto srce za Božja presenečenja, sem sposoben iti v naglici ali vedno z isto pesmijo: »Bom jutri videl, jutri… Kaj mi pravi presenečenje? Janez in Peter sta tekla h grobu. O Janezu pravi evangelij, da je veroval. Tudi Peter, a na svoj način, z vero pomešano z očitkom vesti, da je zatajil Gospoda. Presenetljivo oznanilo, iti v naglici, ter vprašanje: »In jaz danes, na to veliko noč 2018, jaz kaj? Ti, kaj? Jaz, kaj?«

Urbi et Orbi, 27. marec 2016

Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč! Jezus Kristus, učlovečenje Božjega usmiljenja, je iz ljubezni umrl na križu in je iz ljubezni vstal. Zato danes oznanjamo: Jezus je Gospod!

Njegovo vstajenje v polnosti udejanja prerokbo iz psalma: Božje usmiljenje traja vekomaj, njegova ljubezen je večna, nikoli ne umre. Popolnoma mu lahko zaupamo in se mu zahvaljujemo, ker je za nas sestopil v brezno vse do dna.

Pred duhovnimi in moralnimi prepadi človeštva, pred prazninami, ki se odpirajo v srcih in povzroča sovraštvo in smrt, nam lahko samo neskončno usmiljenje prinese resnično zveličanje. Samo Bog lahko s svojo ljubeznijo zapolni to praznino, ta brezna in nam omogoči, da ne zabredemo, ampak da skupaj hodimo dalje proti deželi svobode in življenja.

Veselo oznanilo velike noči: Jezusa, križanega, ni tu, vstal je (prim. Mt 28,5-6), nam nudi tolažilno gotovost, da je prepad smrti premoščen in da so z njim premagani žalovanje, vpitje in bolečina (prim. Raz 21,4). Gospod, ki je prestal, da so ga zapustili njegovi učenci, da so mu naložili krivično obsodbo, da so ga osramotili z nečastno smrtjo, nam zdaj podarja, da smo lahko deležni njegovega nesmrtnega življenja. Namenja svoj nežen in sočuten pogled nam, lačnim in žejnim, tujcem in zaprtim, odrinjenim in izvrženim, žrtvam zlorab in nasilja. Svet je poln ljudi, ki trpijo v duhu in na telesu, medtem ko se dnevne kronike polnijo z novicami o krutih zločinih, ki se neredko godijo med domačimi stenami, in o oboroženih spopadih v velikem merilu, ki cela ljudstva podvržejo neizrekljivim preizkušnjam.

Z našimi brati in sestrami, ki jih preganjajo zaradi vere in zvestobe Kristusovemu imenu, in vpričo zla, za katero je videti, kakor da prevladuje v življenju toliko ljudi, ponovno prisluhnimo tolažilnim besedam Gospoda: »Ne bojte se! Jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). Danes je bleščeči dan te zmage, ker je Kristus poteptal smrt in s svojim vstajenjem dal, da je zasvetilo življenje in nesmrtnost (prim. 2 Tim 1,10). »On nam je dal, da smo prešli iz suženjstva v svobodo, iz žalosti v veselje, iz žalovanja v praznovanje, iz teme v luč, iz suženjstva v odrešenje. Zato recimo pred njim: Aleluja!« (Meliton iz Sarde, Velikonočna homilija).

Vsem, ki so v naši družbi izgubili sleherno upanje in življenjski polet, utrujenim ostarelim, ki čutijo, kako jim v samoti pojemajo moči, mladim, ki čutijo, kot da jim uhaja prihodnost, vsem še enkrat ponavljam besede Vstalega: »Glejte, vse delam novo … Kdor je žejen, mu bom zastonj dal vode iz studenca življenja« (Raz 21,5-6). To pomirjujoče Jezusovo sporočilo naj vsakemu od nas pomaga, da se bo še pogumneje in večjim upanjem lotil gradnje poti sprave z Bogom in z brati. To tako zelo potrebujemo.

Urbi et Orbi, nedelja, 21. april 2019

»Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč!«

Danes Cerkev obnavlja oznanilo prvih učencev: »Jezus je vstal!« In od ust do ust in od srca do srca odmeva povabilo k hvalnici: »Aleluja! … Aleluja!« Na to jutro velike noči, ki je večna mladost Cerkve in celotnega človeštva, bi rad vsakemu od vas poslal začetne besede nedavne apostolske spodbude, posvečene posebej mladim: Kristus živi. On je naše upanje in najlepša mladostnost tega sveta. Vse, česar se on dotakne, postane mlado, postane novo, se napolni z življenjem. Zato so prve besede, s katerimi se želim obrniti na vsakega mladega

Dragi bratje in sestre!
V Rimu je na Aventinskem griču opatija sv. Anzelma. Kot sedež Inštituta za višje študije opata primasa konfederacije benediktincev je to kraj, ki združuje molitev, študij in vodstvo, prav tiste tri dejavnosti, ki so zaznamovale življenje svetnika, ki mu je opatija posvečena: Anzelma iz Aoste (ali Canterburyskega), katerega 900-letnico smrti obhajamo letos (2009). Mnogo pobud, ki jih je ob tej slavni priložnosti sprožila zlasti škofija v Aosti, je jasno pokazalo na zanimanje, ki ga ta srednjeveški mislec še vedno prebuja. Znan je tudi kot Anzelm iz Beca ali Anzelm Canterburyski po mestih, s katerima je bil povezan. Kdo je ta oseba, s katero se čutijo povezani trije tako oddaljeni kraji iz treh različnih dežel – Italije, Francije in Anglije? Menih poglobljenega duhovnega življenja, izvrsten vzgojitelj mladih, teolog z izredno spekulativno sposobnostjo, moder mož v vodenju in neuklonljivi branilec svobode cerkve. Anzelm je ena izjemnih osebnosti srednjega veka, saj je znal med seboj uskladiti te lastnosti po zaslugi globokega mističnega izkustva, kateremu je vedno pustil voditi misel in delovanje.

Sveti Anzelm se je rodil leta 1033 (ali v začetku 1034) v Aosti kot prvorojenec v plemeniti družini. Oče je bil grob človek, predan užitkom življenja in razsipen s svojim imetjem; mati pa je bila, nasprotno, gospa plemenitih navad in globoko verna (prim. Eadmer, Vita s. Anselmi, PL 159, 49). Ona je poskrbela za prvo človeško in versko vzgojo sina, ki ga je potem zaupala benediktincem iz nekega priorata v Aosti. Anzelm, ki si je kot otrok – tako poroča njegov življenjepisec – predstavljal, da Bog biva med visokimi in zasneženimi vršaci Alp, je neke noči sanjal, da ga je sam Bog povabil v to sijajno palačo, se potem z njim na dolgo prijazno pogovarjal, slednjič pa mu v jed ponudil “silno sladek kruh” (prav tam, 51). Te sanje so ga utrdile v prepričanju, da je poklican, da opravi neko pomembno poslanstvo. Pri petnajstih letih je zaprosil za sprejem v benediktinski red, vendar se je oče uprl z vso svojo oblastjo in ni popustil niti tedaj, ko je bil sin hudo bolan in je kazalo, da bo umrl. Tedaj je moledoval za redovno obleko kot za poslednjo tolažbo. Potem ko je ozdravel in mu je prezgodaj umrla mati, je Anzelm preživljal obdobje moralne razpuščenosti: opustil je študij, prevzele so ga posvetne strasti, oglušel je za božje klice. Odšel je zdoma in začel pohajati po Franciji iščoč nova izkustva. Ko je po treh letih dospel v Normandijo, se je oglasil v opatiji Bec, kamor ga je privabil ugled tamkajšnjega priorja Lanfranka iz Pavije. To je bilo zanj previdnostno in za vse življenje odločilno srečanje. Pod vodstvom Lanfranka se je Anzelm znova z vso močjo lotil študija in v kratkem času postal ne le najljubši učiteljev učenec, ampak tudi njegov zaupnik. Njegov meniški poklic se je znova prebudil; tako je po pozornem pretehtanju pri 27 letih vstopil v meniški red in bil posvečen v duhovnika. Askeza in študij sta mu odprla nova obzorja, tako da je našel še v višji meri tisto domačnost z Bogom, ki jo je imel kot otrok.

Ko je leta 1063 Lanfrank postal opat v Caenu, so po komaj treh letih meniškega življenja Anzelma imenovali za priorja samostana v Becu in učitelja samostanske shole, pri čemer je pokazal svojo pretanjeno vzgojiteljsko nadarjenost. Niso mu bile všeč avtoritarne metode; mlade je primerjal z rastlinicami, ki se bolje razvijajo, če niso zaprte v ogrado, in jim je dopuščal “zdravo” svobodo. Zelo je bil zahteven do sebe in do drugih pri spolnjevanju meniškega vodila; vendar si je namesto izvajanja disciplinskih ukrepov raje s prepričevanjem prizadeval, da bi ga spolnjevali. Ob smrti opata Erluina, ustanovitelja opatije v Becu, je bil Anzelm enoglasno izvoljen za njegovega naslednika; bilo je februarja 1079. Tedaj so poklicali precej menihov v Canterbury, da bi bratom onkraj Rokavskega preliva ponesli prenovo, ki se je dogajala na celini. Njihovo delovanje je bilo lepo sprejeto, tako da je Lanfrank iz Pavije, opat v Caenu, postal novi canterburyski nadškof in je zaprosil Anzelma, naj nekaj časa prebije pri njem, da bo učil menihe in mu pomagal v težkem položaju, v katerem se je znašla njegova cerkvena skupnost po vpadu Normanov. Anzelmovo bivanje se je izkazalo kot zelo plodno; pridobil si je naklonjenost in ugled, tako da je bil ob Lanfrankovi smrti izbran za njegovega naslednika na nadškofovskem sedežu v Canterburyju. Slovesno škofovsko posvečenje je prejel decembra 1093.

Anzelm se je takoj lotil silovitega boja za svobodo Cerkve in pogumno podpiral neodvisnost duhovne oblasti od svetne. Cerkev je branil pred neupravičenimi posegi političnih oblasti, zlasti pred kraljema Viljemom Rdečim in Henrikom I., pri čemer je bil deležen opogumljanja in podpore strani rimskega papeža, ki mu je Anzelm vedno izkazoval pogumno in prisrčno pripadnost. Ta zvestoba ga je stala tudi grenkobe izgnanstva z njegovega canterburyskega sedeža leta 1103. Šele ko se je leta 1106 Henrik I. odpovedal neupravičeni zahtevi, da on podeljuje cerkvene službe, pobira davke od cerkvenih dobrin in jih celo zasega, se je Anzelm lahko vrnil v Anglijo. Duhovščina in ljudstvo so ga praznično sprejeli. Tako se je uspešno končal dolgotrajen boj, ki ga je bojeval z orožjem vztrajnosti, ponosa in dobrote. Ta sveti nadškof, ki je okrog sebe, kamorkoli je prišel, zbujal toliko občudovanja, je zadnja leta svojega življenja posvetil zlasti moralni vzgoji duhovščine in intelektualnemu raziskovanju raznih teoloških tem. Umrl je 21. aprila 1109; spremljale so ga besede evangelija, ki se je bral tistega dne pri maši: “Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu ...” (Lk 22,28-30). Sanje o tisti skrivnostni gostiji, ki jih je kot otrok imel prav na začetku svoje duhovne poti, so se uresničile. Jezus, ki ga je povabil, naj sede k njegovi mizi, je sprejel svetega Anzelma ob njegovi smrti v večno Očetovo kraljestvo.

“Bog, prosim te, hočem te spoznati, hočem te ljubiti, hočem, da bi te mogel uživati. In če v tem življenju tega nisem sposoben v polni meri, naj morem vsaj vsak dan napredovati, dokler ne dospe polnost” (Proslogion, 14). Ta molitev nam omogoča razumeti mistično dušo tega velikega svetnika iz srednjega veka, utemeljitelja sholastične teologije, ki mu je krščansko izročilo nadelo ime “doctor magnificus” (veličastni učitelj), ker je gojil močno hrepenenje po poglabljanju božanskih skrivnosti; ob tem pa se je dobro zavedal, da se pot iskanja Boga nikoli ne konča, vsaj ne na tej zemlji. Jasnost in logična strogost njegove misli sta imeli vedno za cilj “dvigniti duha do kontemplacije Boga” (prav tam, predgovor). Jasno zatrjuje, da tisti, ki se hoče ukvarjati s teologijo, ne more računati samo na svoj um, ampak mora obenem gojiti tudi globoko versko izkustvo. Teologova dejavnost se po sv. Anzelmu tako razvija v treh stopnjah: vera, zastonjski božji dar, ki ga je treba sprejeti s ponižnostjo; izkustvo, ki je v tem, da utelesimo božjo besedo v svojem vsakdanjem življenju; in slednjič pravo spoznanje, ki ni nikoli sad asketskih razmišljanj, ampak kontemplativnega uvida. Še danes ostajajo glede tega za zdravo teološko raziskovanje in za vsakogar, ki hoče poglobiti verske resnice, še kako koristne njegove slavne besede: “Gospod, ne skušam prodreti v tvojo globino, ker ne morem niti od daleč primerjati z njo svojega uma; hočem pa razumeti vsaj do neke mere tvojo resnico, v katero moje srce veruje in ki jo ljubi. Ne skušam torej razumeti, da bi veroval, ampak verujem, da bi razumel” (prav tam, 1).

Dragi bratje in sestre, ljubezen do resnice in nenehna žeja po Bogu, ki sta zaznamovali vse življenje sv. Anzelma, naj bosta spodbuda za vsakega kristjana, da neutrudno išče vedno globlje zedinjenje s Kristusom, potjo, resnico in življenjem. Poleg tega naj bo poguma polna gorečnost, s katero se je odlikovala njegova pastirska dejavnost in ki mu je včasih nakopičila nerazumevanja, grenkobo in celo izgnanstvo, spodbuda za pastirje, za posvečene osebe in za vse vernike, naj ljubijo Kristusovo Cerkev, molijo, delajo in trpijo zanjo, ne da bi jo kdaj zapustili ali izdali. Naj nam izprosi to milost Devica in Božja Mati, do katere je sv. Anzelm gojil nežno sinovsko predanost. “Marija, tebe hoče ljubiti moje srce,” piše sv. Anzelm, “tebe goreče želi moj jezik hvaliti.”

Prevedel br. Miran Špelič OFM.