Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, povzpeti se z Njim na 'goro' molitve, da bi na njegovem človeškem obličju zrli veličastno Božjo svetlobo. Dogodek Kristusovega spremenjenja soglasno potrjujejo trije evangelisti: Matej, Marko in Luka. Dva elementa sta pri tem bistvena. Jezus se je povzpel z učenci Petrom, Jakobom in Janezom na visoko goro in se tam 'vpričo njih spremenil'(Mr 9,2). Njegovo obličje ter njegova oblačila so se svetila, medtem ko sta se ob njem pojavila Mojzes in Elija. Nadalje pa je vrh gore obsenčil oblak, iz katerega se je zaslišal glas, ki je rekel: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!' (Mr 9,7). Torej luč in glas. Božja luč, ki je zasvetila na Jezusovem obličju ter glas nebeškega Očeta, ki pričeval zanj in jim ukazal naj ga poslušajo.

Skrivnosti spremenjenja pa ne smemo ločiti od Jezusove poti, po kateri je hodil. On se je namreč odločno namenil hoditi v smeri izpolnitve svojega poslanstva, čeprav je dobro vedel, da bo do vstajenja moral iti preko trpljenja in smrti na križu. O tem je učencem odkrito govoril. Vendar pa ga niso razumeli, še več, zavrgli so takšen pogled, saj niso mislili po Božje, temveč po človeško (prim. Mt 16,23). Zaradi tega je Jezus vzel s seboj na goro tri izmed njih ter jim razodel božansko slavo, veličastvo Resnice in Ljubezni. Jezus je namreč hotel, da bi ta luč razsvetljevala njihova srca v neprehodni temini njegovega trpljenja in smrti, ko bo za njih pohujšanje križa neznosno. Bog je luč in Jezus želi podariti svojim najožjim prijateljem izkušnjo te luči, ki v njem prebiva. Tako bo On po tem dogodku v njih notranja luč, ki jih bo sposobna varovati pred napadi teme. Tudi v najtemnejši noči je Jezus svetilka, ki nikoli ne ugasne. Sv. Avguštin je povzel to skrivnost s čudovitim izrazom: 'To, kar je sonce za telesne oči, da vidimo, je za oči srca Kristus.'

Dragi bratje in sestre, vsi mi potrebujemo notranjo luč, da bomo lahko premagali preizkušnje življenja. Ta luč prihaja od Boga. Kristus nam jo je prišel podarit. On, v katerem prebiva vsa polnost božanstva (prim Kol 2,9). Povzpnimo se z Jezusom na goro molitve ter zrimo njegovo obličje, ki je polno ljubezni in resnice. Dovolimo, da nas njegova luč notranje napolni. Prosimo Devico Marijo, našo voditeljico na poti vere, naj nam pomaga živeti v tem postnem času to izkušnjo, da bomo vsak dan našli nekaj trenutkov za tiho molitev ter poslušanje Božje Besede.

Duhovne vaje lahko primerjamo s tem, kar se je zgodilo Petru, Jakobu in Janezu, ko jih je Jezus same zase povedel s seboj na visoko goro. Medtem ko je molil, se je 'spremenil'. Njegovo obličje ter njegova oseba je postalo svetlo, čudovito (prim. Mr 9,2-10). Jezus je namreč hotel, da bi njegovi učenci, še posebej tisti, ki bodo v porajajoči se Cerkvi imeli vodilno odgovornost, imeli neposredno izkušnjo njegove božje slave, da bi se lažje soočili s pohujšanjem križa. Dejansko, ko bo prišla ura izdaje ter se bo Jezus umaknil v vrt Getsemani, da bi molil, bo vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza ter jih prosil naj čujejo in molijo z Njim (prim. Mt 26,38). Oni to sicer ne bodo zmogli, toda Kristusova milost jih bo podpirala ter jim pomagala, da bodo verjeli v vstajenje.

Želel bi poudariti, da je bilo Jezusovo spremenjenje predvsem izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj višek in postane izvir notranje luči takrat, ko človekov duh soglaša z Božjim in njuni volji, kot da bi postali eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v konteplacijo Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da bi rešil človeštvo. Ob Jezusu sta se pojavila Elija in Mojzes, kar je pomenilo, da Sveto pismo soglaša z naznanilom velikonočne skrivnosti, torej s tem, da bo Kristus moral trpeti in umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46). V tistem trenutku je Jezus videl pred sabo, kako se izrisuje križ, skrajna žrtev, potrebna za našo osvoboditev od nadvlade greha in smrti. V svojem srcu je ponovno ponovil svoj 'amen'. Izrekel je 'da', tukaj sem, naj se zgodi Oče, tvoja volja ljubezni. Kakor se je zgodilo po krstu v Jordanu, sta iz nebes prišli znamenji, ki sta izrazili zadovoljstvo Boga Očeta. Svetloba, ki je 'spremenila' Kristusa ter glas, ki ga je razglasil za 'ljubljenega Sina' (Mr 9,7).

Skupaj s postom in deli usmiljenja predstavlja molitev temelje našega duhovnega življenja. Dragi bratje in sestre, spodbujam vas, da najdete v tem postnem času daljše trenutke tišine, če je mogoče, se udeležite duhovne obnove, da bi pregledali svoje življenje v luči načrta ljubezni nebeškega Očeta. Pustite se v tem pozornem poslušanju Boga voditi Devici Mariji, učiteljici in zgledu molitve. Ona namreč tudi v neprehodni temi Kristusovega trpljenja ni izgubila temveč je ohranila v svoji duši svetlobo božanskega Sina. Zato jo kličemo kot Mati zaupanja in upanja.

Sv. Beda Častitljivi pravi: »Spremenjenje simbolično kaže na to, kar je onkraj pragu človeškega in vodi vse do dokončnega vstajenja, ko bodo oblačila vernikov, očiščena v nebesih, postala bela kakor sneg.« Efrem Sirski nadaljuje: »Božanska slava se v tej spremenitvi očitno prilagodi sposobnosti učencev, sprejeti jo.« Cerkveni očetje svojo razlago besedila povezujejo s svetlobo, ki očiščuje. Origen zato ob tem tako razmišlja: »Jezusov sijaj se ni razodel samo kot zemeljska svetloba, temveč kot Luč pravičnosti za otroke luči.« Tudi sv. Janez Krizostom se navezuje na svetlobo: »Sijaj sonca ter svež, neomadeževan sneg sta zelo približna primerjava Zveličarjeve slave in njegove čistosti.« Sv. Ambrož pa o Jezusovi identiteti pravi, »da se kot ljubljeni Sin razodene v osrednjih trenutkih evangeljske pripovedi, ki v tem dogodku pridejo do izpolnitve.« Sv. Janez Krizostom in sv. Janez Damaščan pa pravita, da »ti trije Jezusovi ljubljeni učenci, navzoči med spremenjenjem, pričujejo ljudem o tej Gospodovi slavi.« Sv. Hieronim ter Origen pa o treh šotorih pravita: »Mojzes in Elija sta bila namreč Gospodova služabnika, medtem ko se iz treh šotorov napačno sklepa in razlaga enakost med Mojzesom, Elijo in Kristusom.« Psevdo-Dionizij Areopagit pa pravi: »S sveto kontemplacijo (zrenjem) lahko pridemo do združitve s spremenjenim Gospodom.« Origen k temu dodaja: »Jezusovo božanstvo zrejo tisti, ki so nad svetom. S tem se pripravljajo na sprejem duhovnega spoznanja.«

 

 

 

Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo nam je bogoslužje predstavilo Jezusa, ki ga je v puščavi satan skušal, a je skušnjave premagal. V luči tega evangelija smo se ponovno zavedali, da smo kot grešniki pogojeni, a tudi zmage nad zlom podarjene tistim, ki se podajo na pot spreobrnjenja in ki kot Jezus hočejo izpolnjevati Očetovo voljo. Na to drugo postno nedeljo pa nam Cerkev pokaže cilj te poti spreobrnjenja, to je udeležbo pri Kristusovi slavi, sijoči na obličju pokornega služabnika, ki je za nas umrl in vstal.

Evangeljski odlomek pripoveduje o dogodku spremenjenja, ki se je zgodil na višku Jezusovega javnega poslanstva. Je namreč na poti proti Jeruzalemu, kjer se bodo izpolnile prerokbe 'Božjega služabnika', in se bo izvršila njegova odrešilna žrtev. Množice tega niso razumele in so ga zaradi takšnega pogleda na Mesija, ki je bilo v nasprotju z njihovimi pričakovanji, zapustile. Oni so mislili, da jih bo Mesija rešil izpod rimske nadoblasti in bo osvoboditelj domovine. Jezusov pogled jim torej ni bil všeč in so ga zato zapustili. Tudi apostoli ne razumejo besed, s katerimi Jezus napoveduje izid njegovega poslanstva v slavnem trpljenju. Ne razumejo. Jezus se je torej odločil, da bo v naprej pokazal Petru, Jakobu in Janezu svojo slavo, tisto, ki jo bo imel po vstajenju, z namenom, da jih potrdi v veri in jih opogumi, da bi hodili za njim po poti preizkušnje, po poti križa. In tako se je na visoki gori potopljen v molitev pred njimi spremenil. Njegovo obličje, on ves, je izžarevalo bleščečo svetlobo. Trije učenci so se prestrašili medtem, ko jih je zajel oblak in se je od zgoraj zaslišal, kakor med krstom v Jordanu, Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mr 9,7). Jezus je Sin, ki je postal služabnik, poslan na svet, da bi preko križa uresničil načrt zveličanja, da bi nas vse rešil. Njegova popolna privolitev Očetovi volji naredi njegovo človeškost prosojno za slavo Boga, ki je Ljubezen.

Jezus se tako razodene kot popolna ikona Očeta, izžarevanje njegove slave. On je izpolnitev razodetja, zato se ob Njem spremenjenim pojavita Mojzes in Elija, ki prestavljata postavo in preroke. To pomeni, da se vse konča in začne v Jezusu, v njegovem trpljenju in v njegovi slavi.

To, kar je apostolom in nam izročeno, je: »Njega poslušajte!« Poslušati Jezusa. On je Zveličar, hodite za njim. Poslušati Kristusa pravzaprav pomeni, prevzeti njegovo logiko velikonočne skrivnosti, podati se z Njim na pot, da bi iz svojega bivanja napravili dar ljubezni za druge in sicer v učljivi pokorščini Božji volji, z držo nenavezanosti na posvetne stvari in z notranjo svobodo. Potrebno je, če rečemo z drugimi besedami, biti pripravljeni 'izgubiti lastno življenje'(prim. Mr 8,35), darovati ga, da bodo vsi ljudje rešeni in se bomo z njimi srečali v večni sreči. Jezusova pot nas vedno pripelje do sreče. Ne pozabite: Jezusova pot nas vedno pripelje do sreče! Med potjo bo tudi križ, preizkušnje, toda vedno nas na koncu pripelje do sreče. Jezus ne vara! Obljubil nam je srečo in nam jo bo dal, če bomo hodili po njegovi poti.

S Petrom, Jakobom in Janezom se tudi mi danes povzpnimo na goro spremenjenja ter se ustavimo ob zrenju Jezusovega obličja, da bi mogli razbrati sporočilo in ga prevedli v naše življenje, saj Ljubezen lahko namreč tudi nas spremeni. V resnici je Ljubezen sposobna spremeniti vse. Verjamete to? Verjamete? Po tem kar slišim, ne verjamete preveč… Verjamete, da Ljubezen spremni vse? Naj nas podpira na tej poti Devica Marija, ki jo bomo sedaj prosili z molitvijo Angelovega češčenja.

Angel Gospodov, nedelja, 25. februar 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje druge postne nedelje nas vabi k zrenju Jezusovega spremenjenja (prim. Mr 9,2-10). Ta dogodek je povezan s tem, kar se je zgodilo šest dni prej, ko je Jezus razkril svojim učencem, da bo moral »v Jeruzalemu veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal« (Mr 8,31). Zaradi tega oznanila je Petra in druge učence zagrabila kriza in so začeli zavračali idejo, da bodo starešine Jezusa zavrgli in potem ubili. Pričakovali so namreč močnega in gospodovalnega Mesija. Jezus pa se je predstavil kot ponižen in krotak služabnik Boga, služabnik ljudi, ki bo moral po poti preganjanja, trpljenja in smrti žrtvovati svoje življenje. Kako je mogoče iti za Učiteljem in Mesijo, katerega zemeljsko življenje se bo končalo na takšen način? Tako so oni mislili. Odgovor je ravno v spremenjenju. Kaj je Jezusovo spremenjenje? Je vnaprejšnje vstajenjsko prikazanje.

Jezus je vzel s seboj tri učence, Petra, Jakoba in Janeza in »jih peljal na visoko goro« (Mr 9,2). Tam je za trenutek pokazal svojo slavo, slavo Božjega Sina. Ta dogodek spremenjenja bo omogočil učencem, da se bodo na pozitiven način soočili z Jezusovim trpljenjem, ne da bi jih to pogubilo. Videli so ga, kako bo po trpljenju, v slavi. S temi jih Jezus pripravlja na preizkušnjo. Spremenjenje učencem pomaga, pa tudi nam, razumeti, da je Jezusovo trpljenje skrivnost bolečine, predvsem pa je dar Jezusove brezmejne ljubezni. Po dogodku Jezusove spremenitve na gori tudi bolje razumemo njegovo vstajenje. Za razumevanje skrivnosti križa je potrebno vnaprej vedeti, da ta, ki trpi in je poveličan, ni samo človek, ampak je Božji Sin, ki nas je s svojo zvesto ljubeznijo vse do smrti odrešil. Oče je tako obnovil svojo mesijansko izjavo o Sinu, ki jo je že izrekel ob reki Jordan po krstu in spodbudil: »Poslušajte ga!« (v. 7). Učenci so poklicani z zaupanjem in upanjem hoditi za Učiteljem, kljub njegovi smrti, saj se mora Jezusovo božanstvo razodeti na križu, preko njegove smrti ravno na ta način, da je evangelist Marko v stotnikove ustnice položil izpoved vere: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (15,39).

Obrnimo se sedaj v molitvi na Devico Marijo, človeško stvaritev, ki je bila s Kristusovo milostjo notranje spremenjena. Z zaupanjem se izročimo v njeno materinsko pomoč, da bomo z vero in velikodušnostjo nadaljevali pot postnega časa.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Ta druga postna nedelja nas vabi k zrenju Jezusovega spremenjenja na gori pred tremi svojimi učenci (prim. Mr 9,2-10). Malo pred tem je Jezus naznanil, da bo v Jeruzalemu veliko trpel, da ga bodo zavrgli in umorili. Lahko si predstavljamo, kaj se je tedaj zgodilo v srcu teh svojih najožjih prijateljev, učencev. Podoba močnega iz zmagovitega Mesija se je znašla v krizi, njihove sanje so se razblinile in napadla jih je stiska ob misli, da bo Učitelj, v katerega so verovali, umorjen, kot najhujši zločinec. In ravno v takšnem trenutku, s stisko v duši, Jezus pokliče Petra, Jakoba in Janeza in jih pelje na goro.

Evangelij pravi: »Peljal jih je na visoko goro« (v. 2). V Svetem pismu ima gora poseben pomen, saj je povzdignjen kraj, kjer se nebo in zemlja dotikana, kjer so Mojzes in preroki doživeli izredno izkušnjo srečanja z Bogom. Povzpeti se na goro, je vsaj malo približati se Bogu. Jezus se je povzpel v višave skupaj s tremi učenci in se ustavil na vrhu gore. Tukaj se je pred njimi spremenil. Njegovo bleščeče obličje ter njegova svetleča oblačila, ki je vnaprejšnja podoba Vstalega, so ponudili tem prestrašenim možem luč, luč upanja, luč za iti skozi temino, kajti smrt ne bo konec vsega, saj se bo odprla v slavo vstajenja. Jezus jim naznani svojo smrt, jih popelje na goro in jim da videti, kaj se bo zgodilo potem. Vstajenje.

Kakor je vzkliknil apostol Peter (prim. v. 5), je lepo biti z Gospodom na gori, živeti to »vnaprejšnjost« luči sredi postnega časa. Gre za povabilo, da se spomnimo še zlasti, ko gremo skozi težko preizkušnjo in mnogi med vami veste, kaj pomeni iti skozi težko preizkušnjo, spomniti se torej, da je Gospod Vstali in da ne dopusti temini imeti zadnjo besedo.

Zgodi se, da gremo skozi trenutke temine v svojem osebnem, družinskem ali družbenem življenju in se bojimo, da ne bo nobenega izhoda. Čutimo se prestrašene pred velikimi ugankami življenja, kot je bolezen, trpljenje nedolžnega ali skrivnost smrti. Na isti poti vere se pogosto spotaknemo, ko naletimo na pohujšanje križa ali na zahteve evangelija, ki od nas zahteva, da potrošimo svoje življenje v služenju in ga izgubimo zaradi ljubezni, namesto, da bi ga ohranjali zase in ga branili. Potrebujemo torej drugačen pogled. Luč, ki bo posvetila v globino  skrivnosti življenja in nam bo pomagala iti onkraj shem in kriterijev tega sveta. Tudi mi smo poklicani povzpeti se na goro; zreti lepoto Vstalega, ki razplamti brlenje luči v vsakem delčku našega življenja ter nam pomaga izhajajoč iz njegove velikonočne zmage razlagati zgodovino.

Bodimo pa pozorni, da ta Petrov občutek, da je »lepo za nas, da smo tukaj«, ne sme postati duhovna lenoba. Ne moremo namreč ostati na gori in uživati sami blaženost tega srečanja. Jezus sam nas povede nazaj v dolino med naše brate in sestre ter v vsakdanje življenje. Paziti se moramo duhovne lenobe. Dobro nam je z našimi molitvami in bogoslužjem in to nam zadošča. Ne! Povzpeti se na goro, ne pomeni pozabiti resničnosti. Moliti ni nikoli bežati pred napori življenja. Luč vere ne moremo uporabiti za lepe duhovne užitke. To ni Jezusovo sporočilo. Poklicani smo izkusiti srečanje z Kristusom, da ga bomo, razsvetljeni z njegovo lučjo, lahko ponesli in omogočili razsvetlitev povsod. Prižigati majhne luči v srcih oseb, biti majhne svetilke evangelija, ki prinašajo vsaj malo ljubezni in upanja, je poslanstvo kristjana.

Sveto Marijo prosimo, naj nam pomaga z začudenjem sprejeti Kristusovo luč, jo ohranjati in podeliti z drugimi.

Dragi bratje in sestre! Na katehezah ob sredah obravnavam nekatere velike like iz življenja Cerkve od začetkov. Danes bi se želel ustaviti pri eni najbolj pomenljivih osebnosti iz 11. stoletja, pri sv. Petru Damianiju, menihu, ljubitelju samote in obenem neustrašnemu človeku Cerkve, ki se je v prvi osebi zavzel za reformo, ki so jo sprožili papeži tistega časa. Rodil se je v Raveni leta 1007 v plemeniti, a revni družini. Ostal je sirota ob smrti obeh staršev in je preživel otroštvo, ki mu ni bilo neznano niti pomanjkanje niti trpljenje, čeprav se je sestra Rozelinda trudila, da bi nadomestila mamo, starejši brat Damijan pa ga je posvojil kot sina. Prav zato so ga potem imenovali Peter od Damijana oziroma Peter Damiani. Najprej se je izobraževal v Faenzi, potem v Parmi, kjer ga že pri 25 najdemo zaposlenega s poučevanjem. Poleg dobre usposobljenosti na področju prava si je pridobil izvrstno umetelnost v pisanju – ars scribendi – in je po zaslugi svojega poznavanja velikih latinskih klasikov postal “eden najboljših latinistov svojega časa, eden največjih pisateljev latinskega srednjega veka” (J. Leclercq, Pierre Damien, ermite et homme d’Église, Rome 1960, str. 172).

Odlikoval se je v najrazličnejših literarnih vrstah: od pisem do govorov, od življenjepisov svetnikov do molitev, od pesmi do epigramov. Njegov čut za lepo ga je ponesel v pesniško kontemplacijo sveta. Peter Damiani je dojemal svet kot neizčrpno “priliko” in panoramo simbolov, od koder je mogoče razlagati notranje življenje in božansko ter nadnaravno resničnost. V tem pogledu ga je okrog leta 1034 kontemplacija absolutnega v Bogu pritirala do tega, da se je postopoma ločil od sveta in njegovih minljivih reči ter se umaknil v samostan Fonte Avellana, ki je bil ustanovljen nekaj desetletij pred tem, a je bil že slaven po svoji strogosti. Za vzgojo menihov je napisal življenjepis ustanovitelja, sv. Romualda Ravenskega; obenem se je trudil za poglobitev duhovnosti, ko je razložil svoj ideal puščavniškega meništva.

Takoj je treba poudariti neko podrobnost: samotišče Fonte Avellana je bilo posvečeno sv. Križu in Križ je tista krščanska skrivnost, ki je bolj kot katerakoli druga prevzela Petra Damianija. “Ne ljubi Kristusa, kdor ne ljubi njegovega križa,” pravi (Sermo XVIII, 11, p. 117) in se označi kot: “Petrus crucis Christi servorum famulus – Peter, služabnik služabnikov Kristusovega križa” (Ep. 9, 1). Križu nameni Peter Damiani najlepše molitve, v katerih razodeva gledanje na to skrivnost, ki ima kozmične razsežnosti, ker objema celotno zgodovino odrešenja: “O blaženi križ,” vzklika, “tebe častijo, tebe oznanjajo in ti dajejo čast vera očakov, napovedi prerokov, sodni zbor apostolov, zmagovita vojska mučencev in množice vseh svetnikov” (Sermo XLVIII, 14, str. 304). Dragi bratje in sestre, zgled sv. Petra Damianija naj tudi nas nagne k temu, da bomo vedno gledali na križ kot na najvišje dejanje božje ljubezni do človeka, saj nam je podaril odrešenje.

Za samotarsko življenje je ta veliki menih sestavil Vodilo, v katerem močno poudarja “strogost puščave”: v tihoti samostana je menih poklican, da prebije življenje v molitvi, dnevni in nočni, s podaljšanimi in strogimi posti; vaditi se mora v velikodušni bratski ljubezni in v vedno hitri in razpoložljivi pokorščini do priorja. V študiju in vsakdanjem premišljevanju Svetega pisma Peter Damiani odkriva skrivnostne pomene božje besede, tako da v njej najde hrano za svoje duhovno življenje. V tem smislu puščavniško celico označi kot “govorilnico, kjer se Bog pogovarja z ljudmi.” Puščavniško življenje je zanj vrh krščanskega življenja, je “na višku življenjskih stanov”, ker menih, ki je zdaj svoboden od vezi sveta in od lastnega jaza, prejema “predujem Svetega Duha in se njegova duša srečna združuje z nebeškim ženinom” (Ep. 18, 17; prim. Ep. 28, 43 sl.). To se pokaže kot pomembno tudi za nas danes, čeprav nismo menihi: znati ustvariti tišino v sebi, da bi prisluhnili božjemu glasu, iskati tako rekoč “govorilnico”, kjer Bog govori z nami; naučiti se božje besede v molitvi in v premišljevanju, to je pot življenja.

Sv. Peter Damiani, ki je v bistvu človek molitve, premišljevanja, kontemplacije, je bil tudi izvrsten teolog. Njegova refleksija o raznih temah nauka ga je ponesla do sklepov, pomembnih za življenje. Tako, na primer, jasno in živo razlaga nauk o Trojici in pri tem uporablja – po vzoru svetopisemskih in patrističnih besedil – tri temeljne izraze, ki so postali kasneje odločilni tudi za zahodno filozofijo: processio, relatio in persona (prim. Opusc. XXXVIII: PL CXLV, 633-642; in Opusc. II in III: prav tam, 41 sl. in 58 sl.). In vendar, ker ga teološka analiza skrivnosti privede do kontemplacije notranjega življenja v Bogu in neizrekljivega ljubezenskega dialoga med tremi božjimi osebami, on potegne asketske sklepe za življenje v skupnosti in za same odnose med latinskimi in grškimi kristjani, ki so glede tega vprašanja razdeljeni. Tudi razmišljanje o podobi Kristusa ima praktične pomene, saj je vse Sveto pismo osredinjeno nanj. Sámo “judovsko ljudstvo,” opaža sv. Peter Damiani, “je na straneh Svetega pisma nosilo Kristusa kakor na svojih ramenih” (Sermo XLVI, 15). Kristus mora biti na vsak način v središču menihovega življenja: “Kristusa naj slišijo z našega jezika, Kristusa naj vidijo v našem življenju, naj ga zaznajo v našem srcu” (Sermo VIII, 5). Tesna povezava s Kristusom ni stvar samo menihov, ampak vseh krščenih. Tu najdemo močno spodbudo tudi zase, da se ne bi pustili povsem posrkati dejavnostim, problemom in skrbem vsakdanjika, ob tem pa bi pozabili, da mora biti Jezus zares v središču našega življenja.

Občestvo z Jezusom ustvarja edinost ljubezni med kristjani. V Pismu 28, ki je genialna razprava o ekleziologiji, razvija Peter Damiani globoko teologijo Cerkve kot občestva. “Kristusovo Cerkev,” piše, “zedinja silna vez ljubezni. Kakor je Cerkev ena v mnogih udih, tako je tudi mistično vsa in celovita v vsakem posameznem udu. Zato se celotna vesoljna Cerkev upravičeno imenuje edina Kristusova nevesta v ednini; obenem pa imamo vsako izbrano dušo po zakramentalni skrivnosti v polnosti za Cerkev.” To je pomembno: ne samo, da je zedinjena celotna vesoljna Cerkev, ampak mora biti v vsakem od nas navzoča Cerkev v svoji celovitosti. Takó služenje posameznika postaja “izraz vesoljnosti” (Ep. 28, 9-23). Vendar pa idealna podoba “svete Cerkve”, ki jo prikazuje Peter Damiani, ne ustreza – to je dobro vedel – resničnosti njegovega časa. Zato se ni bal razkrinkavati pokvarjenosti, ki je bila po samostanih in med duhovščino, zlasti zaradi prakse podeljevanja in umeščanja v cerkvene službe s strani laiških oblasti. Razni škofje in opati so se vedli bolj kot vladarji svojih podložnikov kakor pa kot pastirji duš. Neredko je njihovo moralno življenje kazalo precej pomanjkljivosti. Zato je Peter Damiani leta 1057 z veliko bolečino in žalostjo zapustil samostan in sprejel, sicer stežka, imenovanje za kardinala ostijskega škofa in tako polno vstopil v sodelovanje s papeži v nelahkem podvigu cerkvene reforme. Videl je, da ni dovolj kontemplirati, in se je moral odreči lepoti kontemplacije, da bi ponudil svojo pomoč delu za prenovo Cerkve. Tako se je odpovedal lepoti puščave in se pogumno lotil številnih potovanj in poslanstev.

Zaradi njegove ljubezni do meniškega življenja je deset let kasneje, leta 1067, dobil dovoljenje, da se vrne v Fonte Avellano in se odpove ostijski škofiji. Zaželeni mir pa ni trajal dolgo; že dve leti zatem so ga poslali v Frankfurt, da bi poskusil preprečiti ločitev med Henrikom IV. in ženo Berto; dve leti kasneje, leta 1071, gre potem na Montecassino za posvetitev opatijske cerkve, v začetku 1072 pa prispe v Raveno, da obnovi mir med krajevnim nadškofom, ki je podprl protipapeža in s tem izzval interdikt nad mestom. Med vračanjem v svoje samotišče ga je nepričakovana bolezen prisilila, da se je ustavil v Faenzi v benediktinskem samostanu Santa Maria Vecchia fuori porta, in tam je umrl v noči med 22. in 23. februarjem 1072.

Dragi bratje in sestre, velika milost je to, da je Gospod v življenju Cerkve obudil tako plodno, bogato in mnogostransko osebnost, kakršen je bil sv. Peter Damiani; in ni običajno, da se najdejo tako ostroumna in živa teološka in duhovna dela, kakor so tista, ki jih je napisal puščavnik iz Fonte Avellane. Z vsem svojim bitjem je bil menih, držal se je strogosti, ki bi se danes zdele pretirane. Na ta način pa je iz meniškega življenja naredil zgovorno pričevanje o božjem prvenstvu in spodbudo vsem, da se napotijo proti svetosti, potem ko se znebijo vsakega kompromisa z zlom. S sijajno doslednostjo in veliko strogostjo se je použil za obnovo Cerkve svojega časa. Vse svoje duhovne in telesne moči je podaril Kristusu in Cerkvi; sam pa je ostal, kakor se je rad predstavljal, Petrus ultimus monachorum servus, Peter, zadnji služabnik menihov.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.