Sveti Janez Krizostom pravi, da je »kraj skušnjav Jezusu, kakor je bil za Evo, puščava, z vso svojo samoto in ranljivostjo«. Sv. Gregor Veliki pa pravi: »Takšen pa je razvoj skušnjave: najprej je namig, zatem uživanje v tem namigu in zatem popolna privolitev.« Sveti Leon Veliki razlaga, da je »Gospod hotel prestati napad skušnjavca, da bi nas s svojo pomočjo branil ter s svojim zgledom poučil.«

Danes je prva postna nedelja. Evangelij nas s treznim in zgoščenim stilom sv. Marka uvede v vzdušje tega bogoslužnega časa: »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr, 1,12-13). V Sveti deželi, zahodno od reke Jordan ter oaze Jeriha, je judejska puščava, ki se po kamnitih dolinah, z nadmorsko razliko čez tisoč metrov, razteza vse do Jeruzalema. Potem ko je prijel od Janeza krst, je Jezus vstopil v to samoto, voden od Svetega Duha, ki je prišel nadenj, ga posvetil ter razodel kot Božjega Sina. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja Izraelskega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve, grško kenosi, ki je slekel Božjo podobo (prim. Flp 2,6-7). On, ki nima greha in ne more grešiti, se je podvrgel preizkušnji, da bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi (prim. Heb 4,15). Pustil je, da ga je skušal sovražnik Satan, ki se od vsega začetka upira Božjemu načrtu zveličati ljudi.

V čem nas lahko pouči ta dogodek? Kakor beremo v knjigi Hoja za Kristusom, »človek dokler živi, ni nikoli brez kakšne skušnjave... toda s potrpežljivostjo ter resnično ponižnostjo bomo postali močnejši od vsakega sovražnika«. S potrpežljivostjo in ponižnostjo v vsakodnevni hoji za Gospodom, se naučimo graditi naše življenje ne več zunaj njega ali kot če ga ne bi bilo, temveč v Njem in z Njim, saj je izvir resničnega življenja. Skušnjava odstraniti Boga ter spraviti v red sami sebe in svet, računajoč le na lastne moči, je od nekdaj navzoča v človeški zgodovini.

V hoji za svojim Učiteljem in Gospodom, kristjani skupaj z Njim duhovno vstopijo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla. Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. Druga Mojzesova knjiga pripoveduje izkušnjo Izraela, ki je potem, ko je izšel iz Egipta, romal štirideset let po Sinajski puščavi, preden je končno prišel v obljubljeno deželo. Med tem dolgim potovanjem so judje okušali vso moč in vztrajnost skušnjavca, ki jih je spodbujal, da bi izgubili zaupanje v Gospoda ter se vrnili nazaj. Hkrati pa so se po Mojzesovi zaslugi naučili poslušati Božji glas, ki jih je klical, naj postanejo njegovo sveto ljudstvo. Ko premišljujemo to svetopisemsko stran, doumemo, da je za polno uresničitev življenja v svobodi potrebno premagati preizkušnjo, ki jo prinaša svoboda sama, to je skušnjavo. Samo, ko je osvobojena od suženjstva laži in greha, lahko človeška oseba, v poslušnosti vere, ki ji odpre vrata resnice, najde poln smisel svojega bivanja ter doseže mir, ljubezen in veselje.

Skoraj mimogrede se v tej kratki pripovedi nasproti temni in mračni podobi, ki si drzne skušati Gospoda, pojavijo angeli, svetle in skrivnostne podobe. Angeli so, kot pravi evangelij, 'stregli' Jezusu (Mr 1,13). So popolno nasprotje Satanu. 'Angel' pomeni 'poslani'. V vsej Stari zavezi najdemo te podobe, ki v Božjem imenu pomagajo ljudem ter jih vodijo. Spomnimo se Tobijeve knjige, v kateri se pojavi podoba angela Rafaela, ki pomaga glavni osebi pri njegovih pripetljajih. Varujoča prisotnost Gospodovega angela spremlja Izraelsko ljudstvo tako v dobrih kot v težkih dogodkih. Na pragu Nove zaveze je Gabrijel poslan oznaniti Zahariju in Mariji vesela dogodka, ki sta na začetku našega zveličanja. Angel, katerega ime ni omenjeno, pa je obvestil Jožefa ter ga prav usmeril ravno v trenutku negotovosti. Zbor angelov je oznanil pastirjem veselo novico o rojstvu Zveličarja. Prav tako so angeli oznanili ženam radostno novico o Gospodovem vstajenju. Ob koncu časov bodo angeli spremljali Jezusa med njegovim prihodom v slavi (prim. Mt 25,31). Angeli so torej stregli Jezusu, ki je prav gotovo višji od njih. To njegovo dostojanstvo je tu v evangeliju oznanjeno jasno, čeprav zelo nevsiljivo. Saj tudi v tem stanju izrednega uboštva in ponižnosti, ko je skušan od Satana, ostane Božji Sin, Mesija in Gospod.

Jezus razglaša, da »se je čas dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15) ter oznanja, da se po Njem dogaja nekaj novega. Bog se je namreč na nepričakovan način obrnil na človeka ter mu tako na edinstven, konkreten način, poln ljubezni, postal bližnji. Bog se je učlovečil ter vstopil v človekov svet z namenom, da bi nase vzel greh, premagal zlo ter pripeljal človeka v svet Boga. Toda oznanilo spremlja zahteva po odgovoru na ta tako velik dar. Jezus namreč dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To je povabilo k veri v Boga ter k vsakodnevnemu spreobračanju našega življenja po njegovi volji, da tako usmerimo k dobremu vsako naše delovanje in misel. Postni čas je ugoden čas za obnovitev ter utrditev našega odnosa z Bogom po vsakodnevni molitvi, spokornih delih ter dejanjih bratske ljubezni

Goreče prosimo Sveto Marijo, da s svojim varstvom spremlja našo postno pot ter nam pomaga vtisniti v naše srce ter naše življenje besede Jezusa Kristusa, da se spreobrnemo k Njemu.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V sredo smo z obredom pepeljenja začeli postni čas in danes je prva nedelja tega bogoslužnega časa, navezujočega se na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi, potem ko je bil krščen v Jordanu. V današnjem evangeliju sv. Marko piše: »Duh ga je odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr 1,12-13). S temi skopimi besedami je evangelist opisal preizkušnjo, s katero se je Jezus hote soočil, preden je začel svoje mesijansko poslanstvo. Iz te preizkušnje, ki ga je pripravila na oznanjevanje evangelija Božjega kraljestva, pride zmagovit. On se je med temi štiridesetimi dnevi samote »s telesa do telesa« soočil s Satanom, razkrinkal vse njegove skušnjave ter jih premagal. V njem smo zmagali vsi. Na nas pa je, da skozi vsakdan ohranimo to zmago.

Cerkev nas na to skrivnost spomni na začetku postnega časa, da nam ta da perspektivo in smisel tega časa, ki je čas boja. Med postnim časom se je potrebno bojevati, je čas duhovnega boja proti duhu zla. Medtem ko hodimo skozi puščavo postnega časa, je naš pogled usmerjen na veliko noč, ki je Jezusova dokončna zmaga nad Hudičem, nad grehom in smrtjo. Pomen prve postne nedelje je torej v tem, da odločno stopimo na Jezusovo pot, na pot, ki vodi v življenje. Gledati, kaj je storil On in hoditi z Njim.

Ta pot gre skozi puščavo. Puščava je kraj, kjer je mogoče poslušati Božji glas in glas skušnjavca. V hrupu in zmešnjavi tega ne moremo početi, saj slišimo le površinske glasove. Medtem ko se v puščavi postnega časa lahko spustimo v globino, kjer je dejansko v igri naša usoda: življenje ali smrt. In kako slišimo glas Boga? Slišimo ga po njegovi Besedi. Zaradi tega je pomembno poznati Sveto pismo, saj drugače ne bomo znali odgovoriti na hudičeve pasti. Tu se želim vrniti na svoj nasvet, da vsak dan beremo evangelij. Vsak dan brati evangelij, ga premišljevati, vsaj malo, deset minut… Vedno ga nositi s seboj, v žepu v torbici... Vedno imeti evangelij na dosego roke. Puščava postnega časa nam pomaga reči ne posvetnosti, malikom, pomaga nam pri pogumnih izbirah, ki so skladne z evangelijem ter pomaga okrepiti solidarnost do bratov.

Ne bojmo se torej vstopiti v puščavo, saj nismo sami. Smo namreč z Jezusom, z Očetom in s Svetim Duhom. Še več, kakor Jezusa, tako Sveti Duh tudi nas vodi po poti postnega časa, ta isti Duh, ki se je spustil na Jezusa in ki nam je bil dan pri krstu. Postni čas je torej ugoden čas, ki naj bi nas vedno bolj vodil k temu, da se zavemo, kaj vse je Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri krstu, storil in lahko v nas še stori. In na koncu te postne poti, med velikonočno vigilijo, bomo lahko z večjo zavestjo obnovili krsto zavezo in obveznosti, ki iz tega izhajajo.

Sveta Devica, zgled učljivosti Svetemu Duhu, naj nam pomaga, da se bomo pustili voditi Njemu, ki hoče iz vsakega od nas napraviti »novo stvaritev«.

Angel Gospodov, nedelja, 18. februar 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to prvo postno nedeljo evangelij prikliče tematiko o skušnjavi, spreobrnjenju in o dobri novici. Ti tematike: skušnjava, spreobrnjenje in dobra novica.

Evangelist Marko piše: »Duh je odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je ostal štirideset dni in Satan ga je skušal« (Mr 1,12-13). Jezus gre v puščavo, da bi se pripravil na svoje poslanstvo na svetu. Ne potrebuje spreobrnjenja, vendar pa kot človek mora iti skozi to preizkušnjo, bodisi zase, da bi bil pokoren Očetovi volji, bodisi za nas, da bi nam dal milost za premagovanje skušnjav. Ta priprava je namreč boj proti duhu zla, proti Hudiču. Tudi za nas je postni čas, čas duhovne »borbenosti«, saj smo poklicani soočiti se s Hudičem z molitvijo, da bomo sposobni z Božjo pomočjo premagati ga v našem vsakdanjem življenju. Zlo je žal na delu tako v našem bivanju kot okoli nas tam, kjer se pokaže nasilje, zavračanje drugega, zaprtost, vojne, nepravičnosti. Vse to je Hudičevo delo.

Takoj po skušnjavah v puščavi je začel Jezus oznanjati evangelij, torej dobro novico, druga beseda, ki pa od človeka zahteva spreobrnjenje, tretja beseda, in vero. Takole naznanja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo«, in zatem opominja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (v. 15), verujte torej dobri novici, da je Božje kraljestvo blizu. V svojem življenju vedno potrebujemo spreobrnjenje, vse dni in Cerkev nas napotuje, da molimo za to. Ker dejansko nismo nikoli dovolj dobro usmerjeni proti Bogu, moramo zato nenehno usmerjati svoj razum ter svoje srce k Njemu. Da pa lahko to storimo, je potrebno zavrniti vse tisto, kar nas spelje s poti, torej lažne vrednote, ki nas prevarajo tako, da na sleparski način pritegnejo našo sebičnost. Nasprotno pa moramo zaupati Gospodu, njegovi dobroti ter njegovemu načrtu ljubezni za vsakega od nas. Postni čas je čas pokore, pa vendar ni žalosten! Na to moramo biti pozorni, ni žalosten čas, ni čas žalovanja. Je namreč veselo in resno prizadevanje, da slečemo svojo sebičnost, svojega starega človeka in se prenovimo z močjo milosti našega krsta.

Samo Bog nam lahko podari resnično srečo, zato je nekoristno zapravljati svoj čas za njeno iskanje drugje, v bogastvu, v užitkih, v oblasti, v karieri… Božje kraljestvo je namreč uresničitev naših najglobljih in najpristnejših hrepenenj, saj je istočasno zveličanje človeka in slava Boga. Na to prvo postno nedeljo smo torej povabljeni pozorno prisluhniti in sprejeti Jezusov poziv, da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. Spodbujeni smo začeti s prizadevanjem na poti proti veliki noči, da bomo vedno bolj sprejemali milost Boga, ki hoče spremeniti svet v kraljestvo pravičnosti, miru in bratstva.

Naj nam Sveta Marija pomaga živeti ta postni čas v zvestobi Božji Besedi in v nenehni molitvi, kakor je to v puščavi storil Jezus. Ni nemogoče! Gre za to, da preživljamo dneve v goreči želji po sprejemanju ljubezni, ki prihaja od Boga in hoče preoblikovati naše življenje in ves svet.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V sredo smo s spokornim obredom pepeljenja začeli pot postnega časa. Danes, na prvo nedeljo tega bogoslužnega časa, nam Božja Beseda kaže pot, da bi na rodoviten način živeli štirideset dni, ki nas vodijo do vsakoletnega obhajanja velike noči. To je pot, ki jo je prehodil Jezus, ki jo evangelij z Markovim stilom bistvenega povzame rekoč, da se je On pred začetkom svojega pridiganja umaknil za štirideset dni v puščavo, kjer ga je Satan skušal (prim. Mr 1,12-15). Evangelist poudarja, da ga je »Duh (Sveti Duh) odvedel v puščavo« (v. 12). Sveti Duh, ki se je spustil nadenj takoj, ko je prejel krst od Janeza v reki Jordan, je isti Duh, ki ga sedaj vodi v puščavo, da bi se soočil s Skušnjavcem, da bi se bojeval proti Hudiču. Vse Jezusovo bivanje je v znamenju Božjega Duha, ki ga poživlja, navdihuje in vodi.

Razmislimo sedaj o puščavi. Ustavimo se za trenutek pri tem okolju, naravnem in simboličnem, ki je tako zelo pomemben za Sveto pismo. Puščava je kraj, kjer Bog govori človeku na srce in kjer začne v molitvi izvirati odgovor. Torej puščava samote, ko se je srce ločilo od drugih stvari. Samo v tej samoti se (srce) odpre Božji Besedi. Je pa tudi kraj preizkušnje in skušnjave, kjer Skušnjavec, izrabljajoč človeško krhkost in njegove potrebe, podtika svoj lažnivi glas kot alternativo Bogu, ki ti kaže drugo pot, drugo lažno pot. Skušnjavec zapeljuje. Dejansko se je med štiridesetimi dnevi, ki jih je Jezus preživel v puščavi začel dvoboj med Jezusom in Hudičem, ki se je sklenil s trpljenjem in križem. Vse Jezusovo javno delovanje je boj proti Zlobcu, ki se je razodeval na različne načine: ozdravitev od bolezni, eksorcizmi nad obsedenci, odpuščanje grehov. Gre torej za boj. Po prvem obdobju, v katerem je Jezus pokazal, da govori in deluje z Božjo močjo, se zdi, da gre Hudiču bolje, ko so začeli Božjega Sina zavračati, ga zapuščati in ga končno ujeli ter obsodili na smrt. Zdi se, da je zmagal Hudič. Zdi se torej, da je on zmagovalec. V resnici je bila ravno smrt zadnja puščava, ki jo je bilo potrebno prečkati, da se porazi Satana in se vse nas osvobodi njegove oblasti. Tako je Jezus zmagal v puščavi smrti in dokončno zmagal v vstajenju.

Vsako leto nas na začetku postnega časa ta evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi spominja, da je krščansko življenje, če gre po Gospodovih stopinjah, boj proti duhu zla. Pokaže nam, da se je Jezus hote soočil s Skušnjavcem in ga premagal. Istočasno pa nas spominja, da je hudiču podeljena možnost delovati nad nami s svojimi skušnjavami. Zavedati se moramo navzočnosti tega zvijačnega sovražnika, ki si želi naše večne obsodbe, našega poloma ter se pripraviti, da se bomo pred njim branili in se z njim bojevali. Božja milost nam zagotavlja skupaj z vero, molitvijo in pokoro, zmago nad sovražnikom. Rad pa bi poudaril eno stvar. V skušnjavah Jezus nikoli ne vstopi v dialog z Hudičem. Nikoli! V svojem življenju Jezus ni nikoli vstopil v dialog z Hudičem. Nikoli! Ali ga je izgnal stran iz obsedencev, ali ga je obsodil in pokazal na njegovo zlobo. Nikoli pa nobenega dialoga. V puščavi se zdi, da je dialog, ko mu Hudič predstavi tri predloge in mu Jezus odgovori. Vendar Jezus ne odgovori s svojimi besedami. Nikoli! Odgovori z Božjo besedo, s tremi odlomki Svetega pisma. To velja za vse nas, ko se približa Zapeljivec in nas začenja zapeljevati, naj mislimo na to ali delamo to, je skušnjava v tem, da bi vstopili v dialog, kakor je to storila Eva. Eva je rekla, da se ne sme…, in je tako vstopila v dialog. Če mi vstopimo v dialog z Hudičem, bomo poraženi. To si položite tako v glavo kot v srce. Z Hudičem se nikoli ne vstopi v dialog. Nikoli dialoga. Nobenega dialoga, samo z Božjo besedo.

V postnem času Sveti Duh vodi tudi nas kakor Jezusa, da vstopimo v puščavo. Ne gre, kot smo videli za fizičen kraj, ampak za bivanjsko razsežnost, v kateri je potrebno utihniti, začeti poslušati Božjo besedo, da bi se v nas »zgodilo spreobrnjenje« (Glavna prošnja za 1. postno nedeljo leto B). Ne bojte se puščave. Iščite več trenutkov molitve, tišine, da bi vstopili vase. Ne bojte se. Poklicani smo hoditi po Božjih poteh, obnoviti krstne obljube ter se odpovedati Satanu, vsem njegovim delom in vsemu njegovemu zapeljevanju. Sovražnik je tam ugnezden. Bodite pozorni. Toda nikoli vstopiti v dialog z njim. Izročimo se materinski priprošnji Device Marije.

Dragi bratje in sestre! Na katehezah ob sredah obravnavam nekatere velike like iz življenja Cerkve od začetkov. Danes bi se želel ustaviti pri eni najbolj pomenljivih osebnosti iz 11. stoletja, pri sv. Petru Damianiju, menihu, ljubitelju samote in obenem neustrašnemu človeku Cerkve, ki se je v prvi osebi zavzel za reformo, ki so jo sprožili papeži tistega časa. Rodil se je v Raveni leta 1007 v plemeniti, a revni družini. Ostal je sirota ob smrti obeh staršev in je preživel otroštvo, ki mu ni bilo neznano niti pomanjkanje niti trpljenje, čeprav se je sestra Rozelinda trudila, da bi nadomestila mamo, starejši brat Damijan pa ga je posvojil kot sina. Prav zato so ga potem imenovali Peter od Damijana oziroma Peter Damiani. Najprej se je izobraževal v Faenzi, potem v Parmi, kjer ga že pri 25 najdemo zaposlenega s poučevanjem. Poleg dobre usposobljenosti na področju prava si je pridobil izvrstno umetelnost v pisanju – ars scribendi – in je po zaslugi svojega poznavanja velikih latinskih klasikov postal “eden najboljših latinistov svojega časa, eden največjih pisateljev latinskega srednjega veka” (J. Leclercq, Pierre Damien, ermite et homme d’Église, Rome 1960, str. 172).

Odlikoval se je v najrazličnejših literarnih vrstah: od pisem do govorov, od življenjepisov svetnikov do molitev, od pesmi do epigramov. Njegov čut za lepo ga je ponesel v pesniško kontemplacijo sveta. Peter Damiani je dojemal svet kot neizčrpno “priliko” in panoramo simbolov, od koder je mogoče razlagati notranje življenje in božansko ter nadnaravno resničnost. V tem pogledu ga je okrog leta 1034 kontemplacija absolutnega v Bogu pritirala do tega, da se je postopoma ločil od sveta in njegovih minljivih reči ter se umaknil v samostan Fonte Avellana, ki je bil ustanovljen nekaj desetletij pred tem, a je bil že slaven po svoji strogosti. Za vzgojo menihov je napisal življenjepis ustanovitelja, sv. Romualda Ravenskega; obenem se je trudil za poglobitev duhovnosti, ko je razložil svoj ideal puščavniškega meništva.

Takoj je treba poudariti neko podrobnost: samotišče Fonte Avellana je bilo posvečeno sv. Križu in Križ je tista krščanska skrivnost, ki je bolj kot katerakoli druga prevzela Petra Damianija. “Ne ljubi Kristusa, kdor ne ljubi njegovega križa,” pravi (Sermo XVIII, 11, p. 117) in se označi kot: “Petrus crucis Christi servorum famulus – Peter, služabnik služabnikov Kristusovega križa” (Ep. 9, 1). Križu nameni Peter Damiani najlepše molitve, v katerih razodeva gledanje na to skrivnost, ki ima kozmične razsežnosti, ker objema celotno zgodovino odrešenja: “O blaženi križ,” vzklika, “tebe častijo, tebe oznanjajo in ti dajejo čast vera očakov, napovedi prerokov, sodni zbor apostolov, zmagovita vojska mučencev in množice vseh svetnikov” (Sermo XLVIII, 14, str. 304). Dragi bratje in sestre, zgled sv. Petra Damianija naj tudi nas nagne k temu, da bomo vedno gledali na križ kot na najvišje dejanje božje ljubezni do človeka, saj nam je podaril odrešenje.

Za samotarsko življenje je ta veliki menih sestavil Vodilo, v katerem močno poudarja “strogost puščave”: v tihoti samostana je menih poklican, da prebije življenje v molitvi, dnevni in nočni, s podaljšanimi in strogimi posti; vaditi se mora v velikodušni bratski ljubezni in v vedno hitri in razpoložljivi pokorščini do priorja. V študiju in vsakdanjem premišljevanju Svetega pisma Peter Damiani odkriva skrivnostne pomene božje besede, tako da v njej najde hrano za svoje duhovno življenje. V tem smislu puščavniško celico označi kot “govorilnico, kjer se Bog pogovarja z ljudmi.” Puščavniško življenje je zanj vrh krščanskega življenja, je “na višku življenjskih stanov”, ker menih, ki je zdaj svoboden od vezi sveta in od lastnega jaza, prejema “predujem Svetega Duha in se njegova duša srečna združuje z nebeškim ženinom” (Ep. 18, 17; prim. Ep. 28, 43 sl.). To se pokaže kot pomembno tudi za nas danes, čeprav nismo menihi: znati ustvariti tišino v sebi, da bi prisluhnili božjemu glasu, iskati tako rekoč “govorilnico”, kjer Bog govori z nami; naučiti se božje besede v molitvi in v premišljevanju, to je pot življenja.

Sv. Peter Damiani, ki je v bistvu človek molitve, premišljevanja, kontemplacije, je bil tudi izvrsten teolog. Njegova refleksija o raznih temah nauka ga je ponesla do sklepov, pomembnih za življenje. Tako, na primer, jasno in živo razlaga nauk o Trojici in pri tem uporablja – po vzoru svetopisemskih in patrističnih besedil – tri temeljne izraze, ki so postali kasneje odločilni tudi za zahodno filozofijo: processio, relatio in persona (prim. Opusc. XXXVIII: PL CXLV, 633-642; in Opusc. II in III: prav tam, 41 sl. in 58 sl.). In vendar, ker ga teološka analiza skrivnosti privede do kontemplacije notranjega življenja v Bogu in neizrekljivega ljubezenskega dialoga med tremi božjimi osebami, on potegne asketske sklepe za življenje v skupnosti in za same odnose med latinskimi in grškimi kristjani, ki so glede tega vprašanja razdeljeni. Tudi razmišljanje o podobi Kristusa ima praktične pomene, saj je vse Sveto pismo osredinjeno nanj. Sámo “judovsko ljudstvo,” opaža sv. Peter Damiani, “je na straneh Svetega pisma nosilo Kristusa kakor na svojih ramenih” (Sermo XLVI, 15). Kristus mora biti na vsak način v središču menihovega življenja: “Kristusa naj slišijo z našega jezika, Kristusa naj vidijo v našem življenju, naj ga zaznajo v našem srcu” (Sermo VIII, 5). Tesna povezava s Kristusom ni stvar samo menihov, ampak vseh krščenih. Tu najdemo močno spodbudo tudi zase, da se ne bi pustili povsem posrkati dejavnostim, problemom in skrbem vsakdanjika, ob tem pa bi pozabili, da mora biti Jezus zares v središču našega življenja.

Občestvo z Jezusom ustvarja edinost ljubezni med kristjani. V Pismu 28, ki je genialna razprava o ekleziologiji, razvija Peter Damiani globoko teologijo Cerkve kot občestva. “Kristusovo Cerkev,” piše, “zedinja silna vez ljubezni. Kakor je Cerkev ena v mnogih udih, tako je tudi mistično vsa in celovita v vsakem posameznem udu. Zato se celotna vesoljna Cerkev upravičeno imenuje edina Kristusova nevesta v ednini; obenem pa imamo vsako izbrano dušo po zakramentalni skrivnosti v polnosti za Cerkev.” To je pomembno: ne samo, da je zedinjena celotna vesoljna Cerkev, ampak mora biti v vsakem od nas navzoča Cerkev v svoji celovitosti. Takó služenje posameznika postaja “izraz vesoljnosti” (Ep. 28, 9-23). Vendar pa idealna podoba “svete Cerkve”, ki jo prikazuje Peter Damiani, ne ustreza – to je dobro vedel – resničnosti njegovega časa. Zato se ni bal razkrinkavati pokvarjenosti, ki je bila po samostanih in med duhovščino, zlasti zaradi prakse podeljevanja in umeščanja v cerkvene službe s strani laiških oblasti. Razni škofje in opati so se vedli bolj kot vladarji svojih podložnikov kakor pa kot pastirji duš. Neredko je njihovo moralno življenje kazalo precej pomanjkljivosti. Zato je Peter Damiani leta 1057 z veliko bolečino in žalostjo zapustil samostan in sprejel, sicer stežka, imenovanje za kardinala ostijskega škofa in tako polno vstopil v sodelovanje s papeži v nelahkem podvigu cerkvene reforme. Videl je, da ni dovolj kontemplirati, in se je moral odreči lepoti kontemplacije, da bi ponudil svojo pomoč delu za prenovo Cerkve. Tako se je odpovedal lepoti puščave in se pogumno lotil številnih potovanj in poslanstev.

Zaradi njegove ljubezni do meniškega življenja je deset let kasneje, leta 1067, dobil dovoljenje, da se vrne v Fonte Avellano in se odpove ostijski škofiji. Zaželeni mir pa ni trajal dolgo; že dve leti zatem so ga poslali v Frankfurt, da bi poskusil preprečiti ločitev med Henrikom IV. in ženo Berto; dve leti kasneje, leta 1071, gre potem na Montecassino za posvetitev opatijske cerkve, v začetku 1072 pa prispe v Raveno, da obnovi mir med krajevnim nadškofom, ki je podprl protipapeža in s tem izzval interdikt nad mestom. Med vračanjem v svoje samotišče ga je nepričakovana bolezen prisilila, da se je ustavil v Faenzi v benediktinskem samostanu Santa Maria Vecchia fuori porta, in tam je umrl v noči med 22. in 23. februarjem 1072.

Dragi bratje in sestre, velika milost je to, da je Gospod v življenju Cerkve obudil tako plodno, bogato in mnogostransko osebnost, kakršen je bil sv. Peter Damiani; in ni običajno, da se najdejo tako ostroumna in živa teološka in duhovna dela, kakor so tista, ki jih je napisal puščavnik iz Fonte Avellane. Z vsem svojim bitjem je bil menih, držal se je strogosti, ki bi se danes zdele pretirane. Na ta način pa je iz meniškega življenja naredil zgovorno pričevanje o božjem prvenstvu in spodbudo vsem, da se napotijo proti svetosti, potem ko se znebijo vsakega kompromisa z zlom. S sijajno doslednostjo in veliko strogostjo se je použil za obnovo Cerkve svojega časa. Vse svoje duhovne in telesne moči je podaril Kristusu in Cerkvi; sam pa je ostal, kakor se je rad predstavljal, Petrus ultimus monachorum servus, Peter, zadnji služabnik menihov.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.