Na drugo postno nedeljo je pri bogoslužju v ospredju dogodek spremenjenja, ki je v Lukovem evangeliju neposredno po Učiteljevem povabilu: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj!' (Lk 9,23). Ta izjemen dogodek je spodbuda pri hoji za Jezusom.

Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izkušnja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev doseže svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje luči, ko človekov duh pritrdi Božjemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje Očetovega načrta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odreši človeštvo. Ob Jezusu sta se prikazala Elija in Mojzes in s tem ponazorila, da je Sveto pismo skladno pri naznanilu skrivnosti njegove velike noči, torej tega, da bo Kristus moral trpeti ter umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46).

Luka ne govori o spremenjenju, pač pa opiše to, kar se je zgodilo, preko dveh pojavov: Jezusovo obličje, ki se je spremenilo in njegova obleka, ki je belo sijala ob navzočnosti Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke. Tri učence, ki bili navzoči pri dogodku, je zajel spanec; to je drža tistega, ki čeprav zre božja čuda, jih ne razume. Samo boj proti otrplosti je omogočil Petru, Jakobu in Janezu videti Jezusovo slavo. Tedaj se je ritem dogajanja pospešil. Medtem ko sta Mojzes in Elija odhajala od Učitelja, je Peter govoril in med tem ko je govoril, je oblak s svojo senco zakril njega in druga učenca. To je oblak, ki medtem ko zakriva, razodeva Božjo slavo, kakor se je to zgodilo potujočemu ljudstvu v puščavi. Oči niso več mogle videti, ušesa pa so lahko zaslišala glas, ki je prišel iz oblaka: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte' (Lk 9,35).

Po tem učenci niso več bili pred spremenjenim obličjem, ne pred belim oblačilom, niti pred oblakom, ki razodeva božansko navzočnost. Pred njihovimi očmi je bil 'Jezus sam' (v. 36). Jezus je sam pred svojim Očetom, medtem ko moli, a je istočasno 'Jezus sam', vse to, kar je dano učencem in Cerkvi vseh časov in to mora zadostovati za pot. Samo en glas je potrebno poslušati, samo za enim hoditi, njim, ki bo s tem, ko se bo povzpel v Jeruzalem, podaril življene in nekega dne 'preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva' (Flp 3,21).

'Učenik, dobro je, da smo tukaj' (Lk 9,33), je izraz Petrove zamaknjenosti, ki je pogosto podobna naši želji med Gospodovimi tolažbami. Toda spremenitev nas spominja, da veselja, ki jih Bog seje v našem življenju, niso cilji, ampak so luči, ki nam jih On podarja na zemeljskem romanju, da bo 'Jezus sam' naša Postava in njegova Beseda merilo, ki vodi naše bivanje.

V tem postnem času vas vse vabim, da vztrajno premišljujete evangelij. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo intenzivno živeli naše trenutke srečanja z Gospodom in z veseljem vsak dan hodili za njim.

Zadnji opoldanski nagovor Benedikta XVI., nedelja, 24. februar 2013
Benedikt XVI. je v nagovoru romarjem, ki so v lepem in sončnem vremenu popolnoma napolnili trg sv. Petra, kakor tudi dobršen del ulice Sprave, dejal:

»Hvala za vašo ljubezen. Na drugo postno nedeljo imamo še posebej lep evangelij, tisti o Gospodovem spremenjenju. Evangelist Luka, še posebej poudari, da se je Jezus spremenil, medtem ko je molil. To je globoka izkušnja odnosa z Očetom med neke vrste duhovnimi vajami, ki jih Jezus preživlja na visoki gori skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, torej tremi učenci, ki so vedno navzoči v trenutkih Učiteljevega božanskega razodevanja (Lk 5,10; 8,51; 9,28). Gospod, ki je malo pred tem napovedal svojo smrt in vstajenje (9,22), je dal svojim učencem vnaprej okušati svojo slavo. Tudi med spremenjenem, kakor med krstom, se je zaslišal glas nebeškega Očeta: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!' (9,35). Pomenljiva je tudi navzočnost Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke Stare zaveze, saj je vsa zgodovina Zaveze usmerjena Vanj, v Kristusa, ki bo dopolnil novi'izhod' (9,31) in sicer ne proti obljubljeni deželi, kakor je to ob svojem času storil Mojzes, temveč proti nebesom. Petrov poseg: 'Učenik, dobro je, da smo tukaj', predstavlja nemogoč poskus zadržati to mistično izkušnjo. Sveti Avguštin razlaga: 'Peter je imel na gori Kristusa, kot hrano za dušo. Zakaj bi se moral spustiti nazaj v trud in bolečine, ko pa je tu zgoraj poln občutij svete ljubezni do Boga in ki so mu zato navdihovala sveto obnašanje?' (Govor 78,3).

Ko premišljujemo ta evangeljski odlomek, lahko iz njega potegnemo zelo pomemben nauk. Predvsem prvenstvo molitve, brez katere se vsako apostolsko in karitativno prizadevanje skrči na aktivizem. Med postnim časom se učimo posvetiti pravšen čas molitvi, tako osebni kot skupni, ki daje dih našemu duhovnemu življenju. Poleg tega, molitev ni umik od sveta in njegovih nasprotij, kakor je želel Peter na Taboru, temveč molitev vodi nazaj na pot, v dejavnost. 'Krščansko življenje je', kot sem zapisal v poslanici za ta postni čas,'v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi srečali Boga in bi se potem spuščali navzdol, prinašajoč ljubezen in moč, izhajajočo iz njega, tako da bi našim bratom in sestram služili s to isto Božjo ljubeznijo'.

Dragi bratje in sestre, čutim, da je ta Božja Beseda, v tem trenutku mojega življenja še posebej namenjena meni«. Aplavz. »Hvala. Gospod me kliče, da se'povzpnem na goro' in se še bolj posvetim molitvi ter premišljevanju. Vendar pa to ne pomeni zapustiti Cerkev, nikakor, če Bog zahteva od mene prav to«, aplavz, »je to zato, da bom lahko nadaljeval s služenjem njej, z isto predanostjo ter isto ljubeznijo, s katero sem to počel do sedaj, vendar za mojo starost in moje moči primeren način. Prosimo za priprošnjo Devico Marijo, naj nam pomaga v molitvi in dejavni ljubezni vedno hoditi za Gospodom Jezusom«.

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezusov izhod, ki naj bi ga dopolnil v Jeruzalemu, nakazuje na njegovo smrt, vstajenje in vnebohod. Temu Jezusu, Sinu in služabniku, morajo prisluhniti vsi. Sv. Ambrož razlaga simboliko: »Osmi dan, med katerim se je zgodilo spremenjenje, naznanja vstajenje, ki se je prav tako zgodilo osmi dan. Peter, Jakob in Janez so sinovi, ki so se z njim povzpeli na goro, so sinovi Cerkve, saj bodo zaradi čistosti svoje vere gledali Božje zmagoslavje na križu in slavo vstajenja.« Ciril Jeruzalemski pravi: »Mojzes in Elija se na gori prikažeta Jezusu in apostolom, kot stebra kot dve priči z gore Sinaj.« Efrem Sirski nadaljuje: »Predstavljata Postavo in Preroke in Jezus, Božja Beseda se prikaže v sredi med njima, da se razodene kot Gospod prerokov.« Sv. Beda Častitljivi pa dodaja, da je »samo Luka prinaša vsebino njihovega pogovora, torej o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.« Sv. Ambrož pravi: »Čeprav učenci sprašujejo, vendarle so sposobni zaznati Božjo slavo. Peter je v veliki pobožnosti do Jezusa. Mojzesa in Elija želel postaviti tri šotore, saj zaradi nevednosti svoje človeškosti, ni razumel, da človek ne more postaviti šotor Bogu.« Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Za Petra, ki je videl Jezusovo, Mojzesovo in Elijevo slavo, je Božje kraljestvo že prišlo.« Sv. Ambrož pojasni: »Oblak, ki jih je zagrnil, jih ni pokril z svojo vlažnostjo, temveč z vero, da bi verovali, da je Jezus Božji Sin.« Sv. Beda trdi: »Očetov glas jim je pred Jezusovo napotitvijo proti svojemu trpljenju v Jeruzalemu zagotovil, da je Oče zadovoljen s Sinom.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to drugo postno nedeljo nam liturgija daje v zrenje dogodek spremenjenja, v katerem je Jezus svojim učencem Petru, Jakobu in Janezu podelil, da so v naprej okusili slavo vstajenja, torej košček nebes na zemlji.

Evangelist Luka (prim. Lk 9,28-36) nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je njegovo obličje, Jezusovo obličje spremenilo (prim. v. 29). Navajeni ga vsak dan videti v preprosti podobi njegove človeškosti, so osupli pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o »izhodu«, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja. To je predokus velike noči. Tedaj je Peter vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj« (v. 33). Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več končal!

Spremenjenje se je zgodilo v točno določenem trenutku Jezusovega poslanstva, torej potem, ko je učencem zaupal, da bo moral »veliko pretrpeti…, biti umorjen in tretji dan vstati« (v. 21). Jezus ve, da oni ne sprejemajo te resničnosti, resničnosti križa, resničnosti Jezusove smrti in jih zato hoče pripraviti za prenašanje pohujšanja trpljenja in smrti na križu, da bodo vedeli, da je to pot, preko katere bo nebeški Oče dal prispeti svojemu Sinu v slavo, ko ga bo obudil od mrtvih. To pa bo tudi pot učencev, saj nihče ne prispe v večno življenje, če ne v hoji za Jezusom tako, da v zemeljskem življenju nosi svoj križ. Vsakdo od nas ima svoj križ in Gospod nam kaže cilj te poti, na kateri nosimo svoj križ, ki je vstajenje, lepota.

Kristusovo spremenjenje nam torej kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje ni sadomazohizem, ampak potreben in začasen prehod. Točka prihoda, h kateri smo poklicani, je svetla, kakor je Kristusovo spremenjeno obličje. V Njem je brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premagane v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca, molitvijo..., a vedno iščoč Gospoda. Ostanimo nekaj trenutkov zbrani, vsak dan malo, zazrti z notranjim pogledom na Njegovem obličju in pustimo, da nas prešine njegova luč ter se razžari v našem življenju.

Dejansko evangelist Luka vztraja pri dejstvu, da se je Jezus spremenil, »medtem ko je molil« (v. 29). Potopil se je v zaupen pogovor z Očetom, v katerem sta bila navzoča tudi Postava in Preroki, torej Mojzes in Elija, in medtem ko je z vsem, kar je, sprejel Očetovo zveličavno voljo, vključno s križem, ga je prežela Božja slava, ki se je izražala tudi na zunaj. Tako je namreč bratje in sestre, da molitev v Kristusu in v Svetem Duhu spreminja osebo od znotraj in lahko razsvetli tudi druge in svet okoli nje. Kolikokrat smo srečali osebe, ki osvetljujejo, ki jim sije svetloba iz oči, ki imajo svetal pogled in molijo. Molitev stori to, osvetli nas namreč z lučjo Svetega Duha. Z veseljem nadaljujmo našo postno pot. Dajmo prostor molitvi in Božji Besedi, ki nam jo v teh dneh bogoslužje v obilju predlaga.

Devica Marija naj nas uči, da bomo ostali z Jezusom tudi, ko ga ne bomo razumeli in ga dojeli. Kajti samo, če bomo ostali z Njim, bomo videli Njegovo slavo.

Angel Gospodov, nedelja, 13. marec 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja te druge postne nedelje pripoveduje o Jezusovem spremenjenju (prim. Lk 9,28-36). On je, medtem ko je molil na visoki gori, spremenil obličje. Njegovo oblačilo je postalo belo ter bleščeče in v svetlobi njegove slave sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta se z Njim pogovarjala o veliki noči, ki ga čaka v Jeruzalemu to je o trpljenju, smrti in njegovemu vstajenju.

Priče tega izjemnega dogodka so bili apostoli Peter, Janez in Jakob, ki so se z Jezusom povzpeli na goro. Predstavljamo si jih, da so imeli med tem edinstvenim prizorom na široko odprte oči. Prav gotovo bi bilo tako. Toda evangelist Luka omenja, da je Petra in njegova tovariša premagal spanec in ko so se predramili, so videli Jezusovo slavo (prim. v. 32). Spanec teh treh učencev se zdi kot neuglašena nota. Isti apostoli so potem prav tako zaspali v Getsemaniju med Jezusovo tesnobno molitvijo, čeprav jih je prosil naj bedijo (prim. Mr 14,37-41). Preseneča ta zaspanost med tako zelo pomembnimi trenutki.

Če pa beremo s pozornostjo, vidimo Petra, Janeza in Jakoba, da so zadremali preden se je začelo spremenjenje, ravno takrat, ko je Jezus molil, enako v Getsemaniju. Očitno je šlo za molitev, ki se je v tišini in zbranosti zelo podaljšala. Lahko si mislimo, da so na začetku tudi oni molili do trenutka, ko jih je premagal spanec, utrujenost.

Bratje in sestre, ta spanec v neprimernem trenutku ni morda podoben tolikšnim našim spancem, ki nastopijo med trenutki za katere vemo, da so pomembni? Morda zvečer, ko hočemo moliti, biti malo z Jezusom, po dnevu, ki je minil med tisočimi dirkami in obveznostmi. Ali ko pride trenutek za podelitev besed v družini in ni več moči za to. Radi bi bili bolj čuječi, pozorni, udeleženi, da ne bi izgubili dragocenih priložnosti, a ne uspemo ali uspemo tako tako, bolj malo.

Močan čas posta je priložnost v tej smeri. Gre za obdobje v katerem nas Bog hoče zbuditi iz notranjega spanca. Zbuditi nas iz notranjega spanca, saj ta zaspanost ne pusti, da bi se Duh izrazil. Kajti, to si dobro zapomnimo, imeti budno srce, ni odvisno samo od nas, ampak od milosti, za katero pa moramo prositi. To dokažejo trije učenci iz evangelija. Bili so dobri možje. Šli so za Jezusom na goro, a s svojimi močni niso uspeli biti budni. To se zgodi tudi nam. So pa se zbudili ravno med spremenjenjem. Lahko si predstavljamo, da jih je zbudila Jezusova luč. Kakor oni tudi mi potrebujemo Božjo luč, s katero vidimo stvari na drugačen način, saj nas privlači, nas zbudi, ponovno prižge željo in moč, da molimo, se zazremo v svojo notranjost in da posvetimo čas drugim. Utrujenost telesa lahko prebrodimo s močjo Božjega Duha. Ko nam ne uspe premagati tega, recimo Svetemu Duhu: »Pomagaj nam. Pridi, pridi Sveti Duh. Pomagaj mi. Hočem srečati Jezusa, hočem biti pozoren, buden«. Prosimo Svetega Duha, da potegne iz nas to zaspanost, ki nas ovira, da bi molili.

V tem postnem času nam bo po vsakodnevnem naporu dobro delo, da ne ugasnemo prej sobne luči, dokler se ne postavimo v Božjo luč. Vsaj malo molimo, preden gremo spat. Dajmo Gospodu priložnost, da nas preseneti in razvname srce. To lahko storimo na primer, da odpremo evangelij in se pustimo čuditi Božji Besedi, da bo Sveto pismo razsvetljevalo naše korake in napravilo naše srce goreče. Lahko pa gledamo na Križanega in se čudimo nad noro Božjo ljubeznijo, ki se nas ne naveliča in ima moč spremeniti naše dneve, jim dati nov smisel, drugačno in nepričakovano luč.

Devica Marija naj nam pomaga ohranjati čuječe srce, da bi sprejeli ta čas milosti, ki nam ga Bog ponuja.

Dragi bratje in sestre! Na katehezah ob sredah obravnavam nekatere velike like iz življenja Cerkve od začetkov. Danes bi se želel ustaviti pri eni najbolj pomenljivih osebnosti iz 11. stoletja, pri sv. Petru Damianiju, menihu, ljubitelju samote in obenem neustrašnemu človeku Cerkve, ki se je v prvi osebi zavzel za reformo, ki so jo sprožili papeži tistega časa. Rodil se je v Raveni leta 1007 v plemeniti, a revni družini. Ostal je sirota ob smrti obeh staršev in je preživel otroštvo, ki mu ni bilo neznano niti pomanjkanje niti trpljenje, čeprav se je sestra Rozelinda trudila, da bi nadomestila mamo, starejši brat Damijan pa ga je posvojil kot sina. Prav zato so ga potem imenovali Peter od Damijana oziroma Peter Damiani. Najprej se je izobraževal v Faenzi, potem v Parmi, kjer ga že pri 25 najdemo zaposlenega s poučevanjem. Poleg dobre usposobljenosti na področju prava si je pridobil izvrstno umetelnost v pisanju – ars scribendi – in je po zaslugi svojega poznavanja velikih latinskih klasikov postal “eden najboljših latinistov svojega časa, eden največjih pisateljev latinskega srednjega veka” (J. Leclercq, Pierre Damien, ermite et homme d’Église, Rome 1960, str. 172).

Odlikoval se je v najrazličnejših literarnih vrstah: od pisem do govorov, od življenjepisov svetnikov do molitev, od pesmi do epigramov. Njegov čut za lepo ga je ponesel v pesniško kontemplacijo sveta. Peter Damiani je dojemal svet kot neizčrpno “priliko” in panoramo simbolov, od koder je mogoče razlagati notranje življenje in božansko ter nadnaravno resničnost. V tem pogledu ga je okrog leta 1034 kontemplacija absolutnega v Bogu pritirala do tega, da se je postopoma ločil od sveta in njegovih minljivih reči ter se umaknil v samostan Fonte Avellana, ki je bil ustanovljen nekaj desetletij pred tem, a je bil že slaven po svoji strogosti. Za vzgojo menihov je napisal življenjepis ustanovitelja, sv. Romualda Ravenskega; obenem se je trudil za poglobitev duhovnosti, ko je razložil svoj ideal puščavniškega meništva.

Takoj je treba poudariti neko podrobnost: samotišče Fonte Avellana je bilo posvečeno sv. Križu in Križ je tista krščanska skrivnost, ki je bolj kot katerakoli druga prevzela Petra Damianija. “Ne ljubi Kristusa, kdor ne ljubi njegovega križa,” pravi (Sermo XVIII, 11, p. 117) in se označi kot: “Petrus crucis Christi servorum famulus – Peter, služabnik služabnikov Kristusovega križa” (Ep. 9, 1). Križu nameni Peter Damiani najlepše molitve, v katerih razodeva gledanje na to skrivnost, ki ima kozmične razsežnosti, ker objema celotno zgodovino odrešenja: “O blaženi križ,” vzklika, “tebe častijo, tebe oznanjajo in ti dajejo čast vera očakov, napovedi prerokov, sodni zbor apostolov, zmagovita vojska mučencev in množice vseh svetnikov” (Sermo XLVIII, 14, str. 304). Dragi bratje in sestre, zgled sv. Petra Damianija naj tudi nas nagne k temu, da bomo vedno gledali na križ kot na najvišje dejanje božje ljubezni do človeka, saj nam je podaril odrešenje.

Za samotarsko življenje je ta veliki menih sestavil Vodilo, v katerem močno poudarja “strogost puščave”: v tihoti samostana je menih poklican, da prebije življenje v molitvi, dnevni in nočni, s podaljšanimi in strogimi posti; vaditi se mora v velikodušni bratski ljubezni in v vedno hitri in razpoložljivi pokorščini do priorja. V študiju in vsakdanjem premišljevanju Svetega pisma Peter Damiani odkriva skrivnostne pomene božje besede, tako da v njej najde hrano za svoje duhovno življenje. V tem smislu puščavniško celico označi kot “govorilnico, kjer se Bog pogovarja z ljudmi.” Puščavniško življenje je zanj vrh krščanskega življenja, je “na višku življenjskih stanov”, ker menih, ki je zdaj svoboden od vezi sveta in od lastnega jaza, prejema “predujem Svetega Duha in se njegova duša srečna združuje z nebeškim ženinom” (Ep. 18, 17; prim. Ep. 28, 43 sl.). To se pokaže kot pomembno tudi za nas danes, čeprav nismo menihi: znati ustvariti tišino v sebi, da bi prisluhnili božjemu glasu, iskati tako rekoč “govorilnico”, kjer Bog govori z nami; naučiti se božje besede v molitvi in v premišljevanju, to je pot življenja.

Sv. Peter Damiani, ki je v bistvu človek molitve, premišljevanja, kontemplacije, je bil tudi izvrsten teolog. Njegova refleksija o raznih temah nauka ga je ponesla do sklepov, pomembnih za življenje. Tako, na primer, jasno in živo razlaga nauk o Trojici in pri tem uporablja – po vzoru svetopisemskih in patrističnih besedil – tri temeljne izraze, ki so postali kasneje odločilni tudi za zahodno filozofijo: processio, relatio in persona (prim. Opusc. XXXVIII: PL CXLV, 633-642; in Opusc. II in III: prav tam, 41 sl. in 58 sl.). In vendar, ker ga teološka analiza skrivnosti privede do kontemplacije notranjega življenja v Bogu in neizrekljivega ljubezenskega dialoga med tremi božjimi osebami, on potegne asketske sklepe za življenje v skupnosti in za same odnose med latinskimi in grškimi kristjani, ki so glede tega vprašanja razdeljeni. Tudi razmišljanje o podobi Kristusa ima praktične pomene, saj je vse Sveto pismo osredinjeno nanj. Sámo “judovsko ljudstvo,” opaža sv. Peter Damiani, “je na straneh Svetega pisma nosilo Kristusa kakor na svojih ramenih” (Sermo XLVI, 15). Kristus mora biti na vsak način v središču menihovega življenja: “Kristusa naj slišijo z našega jezika, Kristusa naj vidijo v našem življenju, naj ga zaznajo v našem srcu” (Sermo VIII, 5). Tesna povezava s Kristusom ni stvar samo menihov, ampak vseh krščenih. Tu najdemo močno spodbudo tudi zase, da se ne bi pustili povsem posrkati dejavnostim, problemom in skrbem vsakdanjika, ob tem pa bi pozabili, da mora biti Jezus zares v središču našega življenja.

Občestvo z Jezusom ustvarja edinost ljubezni med kristjani. V Pismu 28, ki je genialna razprava o ekleziologiji, razvija Peter Damiani globoko teologijo Cerkve kot občestva. “Kristusovo Cerkev,” piše, “zedinja silna vez ljubezni. Kakor je Cerkev ena v mnogih udih, tako je tudi mistično vsa in celovita v vsakem posameznem udu. Zato se celotna vesoljna Cerkev upravičeno imenuje edina Kristusova nevesta v ednini; obenem pa imamo vsako izbrano dušo po zakramentalni skrivnosti v polnosti za Cerkev.” To je pomembno: ne samo, da je zedinjena celotna vesoljna Cerkev, ampak mora biti v vsakem od nas navzoča Cerkev v svoji celovitosti. Takó služenje posameznika postaja “izraz vesoljnosti” (Ep. 28, 9-23). Vendar pa idealna podoba “svete Cerkve”, ki jo prikazuje Peter Damiani, ne ustreza – to je dobro vedel – resničnosti njegovega časa. Zato se ni bal razkrinkavati pokvarjenosti, ki je bila po samostanih in med duhovščino, zlasti zaradi prakse podeljevanja in umeščanja v cerkvene službe s strani laiških oblasti. Razni škofje in opati so se vedli bolj kot vladarji svojih podložnikov kakor pa kot pastirji duš. Neredko je njihovo moralno življenje kazalo precej pomanjkljivosti. Zato je Peter Damiani leta 1057 z veliko bolečino in žalostjo zapustil samostan in sprejel, sicer stežka, imenovanje za kardinala ostijskega škofa in tako polno vstopil v sodelovanje s papeži v nelahkem podvigu cerkvene reforme. Videl je, da ni dovolj kontemplirati, in se je moral odreči lepoti kontemplacije, da bi ponudil svojo pomoč delu za prenovo Cerkve. Tako se je odpovedal lepoti puščave in se pogumno lotil številnih potovanj in poslanstev.

Zaradi njegove ljubezni do meniškega življenja je deset let kasneje, leta 1067, dobil dovoljenje, da se vrne v Fonte Avellano in se odpove ostijski škofiji. Zaželeni mir pa ni trajal dolgo; že dve leti zatem so ga poslali v Frankfurt, da bi poskusil preprečiti ločitev med Henrikom IV. in ženo Berto; dve leti kasneje, leta 1071, gre potem na Montecassino za posvetitev opatijske cerkve, v začetku 1072 pa prispe v Raveno, da obnovi mir med krajevnim nadškofom, ki je podprl protipapeža in s tem izzval interdikt nad mestom. Med vračanjem v svoje samotišče ga je nepričakovana bolezen prisilila, da se je ustavil v Faenzi v benediktinskem samostanu Santa Maria Vecchia fuori porta, in tam je umrl v noči med 22. in 23. februarjem 1072.

Dragi bratje in sestre, velika milost je to, da je Gospod v življenju Cerkve obudil tako plodno, bogato in mnogostransko osebnost, kakršen je bil sv. Peter Damiani; in ni običajno, da se najdejo tako ostroumna in živa teološka in duhovna dela, kakor so tista, ki jih je napisal puščavnik iz Fonte Avellane. Z vsem svojim bitjem je bil menih, držal se je strogosti, ki bi se danes zdele pretirane. Na ta način pa je iz meniškega življenja naredil zgovorno pričevanje o božjem prvenstvu in spodbudo vsem, da se napotijo proti svetosti, potem ko se znebijo vsakega kompromisa z zlom. S sijajno doslednostjo in veliko strogostjo se je použil za obnovo Cerkve svojega časa. Vse svoje duhovne in telesne moči je podaril Kristusu in Cerkvi; sam pa je ostal, kakor se je rad predstavljal, Petrus ultimus monachorum servus, Peter, zadnji služabnik menihov.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.