Sveti Hieronim pravi: »Ko je Jezus izvedel za Janezovo smrt, se je umaknil v samotni kraj in sicer ne zato, ker bi se bal smrti, temveč, da bi svojim sovražnikom preprečil še en umor in pa da bi se njegova smrt zgodila na Veliko noč.« K temu sv. Janez Krizostom dodaja: »Jezus se je umaknil tudi zato, ker ni hotel, da bi se že razkrilo, kdor v resnici je.«Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi, da je pet hlebov in dve ribi »pet knjig Postave ter Preroki in Janez«. Sv. Janez Krizostom o Jezusovih učencih pravi, »da še niso bili prebujeni, ker razmišljajo tako, kot da bi pred sabo imeli navadnega človeka.« Evzebij iz Emese pa pravi, da je »ta, ki je tukaj, tudi v samotnem kraju pripravljen nasititi svet.« Sveti Hieronim nadaljuje: »Jezus se je ozrl v nebo, da bi jih poučil, naj bo v ta kraj zazrt njihov pogled. Zatem je razlomil kruh. Če ne bi bil kruh razlomljen, ne bi bili sposobni nasititi velike množice mož, žena in otrok.« Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je Božja Beseda 'imela za vredno, iz ljubezni do nas, postati meso, izhajati iz nas in biti kot mi, razen v grehu, ter nas poučevati z nam primernimi besedami in zgledi' (Ambiguum 33: PG 91, 1285 C).

Evangelij današnje nedelje opisuje čudež pomnožitve kruha, ki ga je Jezus storil za veliko množico, ki je hodila za njim, da bi ga poslušala ter da bi jih ozdravil različnih bolezni (prim. Mt 14,14). Ko se je zvečerilo so učenci predlagali Jezusu, naj odpusti množico, da se bodo šli okrepčat. Toda Gospod je imel v mislih nekaj drugega: 'Vi jim dajte jesti!'(Mt 14,16). Toda oni so imeli samo 'pet hlebov in dve ribi'. Tedaj je Jezus storil dejanje, ki je podobno zakramentu evharistije: 'se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam' (Mt 14,19). Čudež je namreč v bratski razdelitvi teh nekaj hlebov, ki jih po Božji moči ni samo dovolj za vse, temveč jih celo ostane za dvanajst košar. Gospod je spodbudil učence, da so oni razdelili kruh med množico. Na ta način jih je poučeval in pripravljal na bodoče apostolsko poslanstvo, saj bodo morali ponesti vsem hrano Božje Besede in zakramentov.

V tem čudežnem znamenju se je prepletalo Božje učlovečenje in zveličavno delovanje. Jezus je namreč stopil 'dol' iz čolna, da bi se srečal z ljudmi (prim Mt 14,14). Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je Božja Beseda 'imela za vredno, iz ljubezni do nas, postati meso, izhajati iz nas in biti kot mi, razen v grehu, ter nas poučevati z nam primernimi besedami in zgledi' (Ambiguum 33: PG 91, 1285 C). V tem dogodku nam je Gospod zgovorno pokazal svoje sočutje do ljudi. Ob tem nam pridejo na misel toliki bratje in sestre, ki v teh dneh na Afriškem rogu trpijo dramatične posledice hudega pomanjkanja hrane, ki ga še povečuje vojna ter odsotnost trdnih institucij. Kristus je pozoren na materialno potrebo, vendar nam želi darovati še več, saj ima človek vedno lakoto po več, potrebuje še več. V Kristusovem kruhu je navzoča Božja ljubezen. V srečanju z Njim se nasitimo, če tako rečemo, z istim živim Bogom. V resnici jemo 'kruh iz nebes'.

Dragi prijatelji, 'v evharistiji nas Jezus nareja za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega' (CD 115,88) . O tem je pričeval tudi sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, katerega god danes obhaja Cerkev. Ignacij je namreč izbral, da bo živel v 'iskanju Boga v vse stvareh ter Ga ljubil v vseh stvareh'. Zaupajmo našo molitev Devici Mariji, naj odpre naše srce za sočutje do bližnjega in za bratsko razdelitev dobrin.

Papež Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Evharistija zakrament ljubezni takole razložil pomen Jezusovih besed 'Dajte jim vi jesti': 'Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta' (Jn 6,51). S temi besedami je Gospod pojasnil resnični pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govori nam tudi o notranjem sočutju, ki ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov (prim. Mt 20,34; mr 6,34; Lk 19,41). Na zelo človeški način je Jezus izražal božji odrešenjski načrt za vsakega človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Tako prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje življenje in jim tako 'izkazal ljubezen do konca' (Jn 13,1). Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane 'razlomljen kruh' za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet. Ko se spominjamo čudežne pomnožitve hlebov in rib, moramo prepoznavati, da Kristus tudi danes še vedno spodbuja svoje učence, naj si tudi osebno prizadevajo za uresničitev besed: 'Dajte jim vi jesti!' (Mt 14,16). Resnično je poklicanost vsakega izmed nas v tem, da smo skupaj z Jezusom razlomljen kruh za življenje sveta.

Angel Gospodov, nedelja, 3. avgust 2014
Dragi bratje in sestre, dober dan. Na današnjo nedeljo nam evangelij predstavi čudežno pomnožitev hlebov in rib (Mt 14,13-21). Jezus jo je storil ob Galilejskem jezeru, na samotnem kraju, kamor se je s svojimi učenci umaknil potem, ko je zvedel za smrt Janeza Krstnika. Toda veliko ljudi je šlo za njim in ga dohitelo. In Jezus, ko jih je videl, so se mu zasmilili in je vse do večera ozdravljal bolnike. Tedaj so mu učenci, zaskrbljeni zaradi pozne ure, svetovali naj odpusti množice, da bodo lahko šli v vasi in si kupili za jesti. Toda Jezus jim je mirno odgovoril: »Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16). Ko so mu prinesli pet hlebov in dve ribi, jih je blagoslovil, jih začel razlomiti in jih dajal učencem, ki so jih razdelili med množico. Vsi so se nasitili in še je ostalo!

Sočutje
Iz tega dogodka lahko razberemo tri sporočila. Prvo je sočutje. Na množico, ki je šla za njim in ga, če tako rečemo, »ni pustila pri miru«, se Jezus ne razburi. Ne reče: »Ti ljudje so pa res zoprni«. Ne! Ne! Ampak ima do nje sočutje, saj ve, da ga ne iščejo iz radovednosti, ampak ker ga potrebujejo. Toda, bodimo pozorni, saj sočutje, tisto, ki ga ima Jezus, ni preprosto, da se ti nekdo smili, je več. Pomeni prizanesljivost, da se poistovetimo s trpljenjem drugega do te mere, da ga sprejmemo nase. Jezus je takšen, saj trpi skupaj z nami. Znamenja tega sočutja so številna ozdravljenja, ki jih je storil. Jezus nas uči, da postavimo potrebe revnih pred naše. Naše, čeprav upravičene, nikoli niso tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje. Mi pogosto govorimo o revežih. Toda ko govorimo o revežih, čutimo da tisti moški, tista ženska, tisti otroci nimajo potrebnega za življenje, da nimajo za jesti, za obleči se, da nimajo za zdravila, tudi do tistih otrok, ki nimajo možnosti iti v šolo? In zaradi tega naše potrebe, čeprav upravičene, ne bodo nikoli tako nujne, kot so potrebe revežev, ki nimajo najpotrebnejšega za življenje.

Razdelitev
Drugo sporočilo je razdelitev. Prvo je sočutje, Jezusovo sočutje. Koristno je soočiti odziv učencev pred utrujenimi in lačnimi ljudmi z Jezusovim odzivom. Drugačna sta. Učenci mislijo, da je bolje, da jih odslovi, da bodo lahko šli in si preskrbeli hrano. Jezus pa reče: »Vi jim dajte jesti«. Dva različna odziva, ki odsevata dve nasprotujoči si logiki. Učenci se odzovejo kot svet, po katerem mora vsak misliti zase. Razmišljajo, kot bi rekli: »Sami se pobrigajte«. Jezus pa razmišlja z Božjo logiko, torej z medsebojno razdelitvijo. Kolikokrat se mi obrnemo drugam, da ne bi videli pomoči potrebnih bratov! In to, obrniti se drugam, je pač na vzgojen način reči, torej v belih rokavicah, »sami se pobrigajte!« Toda to ni od Jezusa, to je sebičnost. Če bi odslovil množice, bi veliko oseb ostalo brez hrane. Medtem pa je bilo tistih nekaj hlebov in ribi, razdeljenih in od Boga blagoslovljenih, dovolj za vse. Pozor, to ni čarovnija temveč znamenje! Znamenje, ki vabi k veri v Boga, previdnostnega Očeta, ki nam vedno daje, da ne zmanjka »našega vsakdanjega kruha«, če si ga le znamo podeliti kot bratje!

Evharistija
Sočutje, razdelitev. In še tretje sporočilo: čudež z hlebi naznanja Evharistijo. To vidimo iz Jezusove kretnje, s katero je »izrekel blagoslov« (v. 19), preden je razlomil hlebe in jih razdelil ljudem. Isto kretnjo bo Jezus storil med zadnjo večerjo, ko bo postavil večen spomin svoje odrešilne žrtve. V evharistiji Jezus ne podarja nekega kruha, temveč kruh večnega življenja, podarja samega sebe in se daruje Očetu zaradi ljubezni do nas. Mi moramo iti k evharistiji z Jezusovimi občutji, torej s sočutjem in z Jezusovo voljo po razdelitvi. Kdor gre k evharistiji brez sočutja do pomoči potrebnih in da si z njimi razdeli, ni v dobrem odnosu z Jezusom…

Sočutje, razdelitev, evharistija. To je pot, ki nam jo Jezus kaže v današnjem evangeliju. Ta pot nas vodi, da se bratsko soočimo s potrebami sveta, vodi pa nas tudi onkraj tega sveta, saj se začne pri Bogu Očetu in se vrača k Njemu. Naj nas Devica Marija, Mati Božje previdnosti, spremlja na tej poti.

Dragi bratje in sestre!
Danes vas povabim, da premišljujemo o sv. Evzebiju iz Vercellija, prvem severnoitalijanskem škofu, o katerem imamo zanesljive podatke. Rodil se je na Sardiniji v začetku 4. stoletja in se še v otroških letih z družino preselil v Rim. Kasneje je bil postavljen za lektorja; tako je vstopil med duhovščino rimskega mesta v času, ko je bila Cerkev preizkušana zaradi arijanske krive vere. Velik ugled, ki je obdajal Evzebija, nam pojasni, zakaj je bil leta 345 izvoljen na škofijski sedež v Vercelliju. Novi škof je takoj začel zavzeto delo evangelizacije na ozemlju, ki je bilo še v veliki meri pogansko, zlasti na podeželju. Navdihoval se je pri sv. Atanaziju – ki je napisal Žitje sv. Antona, začetnika meništva na Vzhodu – in v Vercelliju ustanovil duhovniško skupnost, podobno meniški skupnosti. Ta samostan je dal severnoitalijanski duhovščini pomenljiv pečat apostolske svetosti in je vzgojil vrsto pomembnih škofov, kot so Limenij in Honorat, Evzebijeva naslednika v Vercelliju, Gavdencij iz Novare, Eksuperancij iz Tortone, Evstazij iz Aoste, Evlogij iz Ivree in Maksim Turinski, ki jih Cerkev vse časti kot svetnike.

Trdno zasidran v nicejski veri je Evzebij z vsemi močmi branil polno božanstvo Jezusa Kristusa, ki ga je opredelila nicejska veroizpoved kot “enega bistva” z Očetom. V ta namen je z velikimi očeti 4. stoletja – zlasti s sv. Atanazijem, zastavonošem nicejske prave vere – stopil v zavezništvo proti arijancem naklonjeni cesarjevi politiki. Cesarju se je namreč enostavnejša arijanska vera zdela politično koristnejša za ideologijo cesarstva. Ni mu bilo mar za resnico, ampak za politično primernost; vero je hotel izrabiti za orodje, za povezovalno prvino cesarstva.

Toda ti veliki očetje so se uprli in branili resnico proti politični prevladi. Zato je bil Evzebij obsojen na izgnanstvo kakor toliko drugih škofov na Vzhodu in Zahodu: Atanazij, Hilarij iz Poitiersa – o katerem smo govorili zadnjič – Hozij iz Kordobe. V Skitopolisu v Palestini, kamor so ga izgnali med letoma 355 in 360, je Evzebij napisal čudovite strani svojega življenja. Tudi tam je ustanovil samostan s skupinico učencev in od tam je vzdrževal pisne stike s svojimi verniki v Piemontu, kakor zlasti dokazuje drugo od treh Evzebijevih pisem, ki so priznana kot pristna. Po letu 360 so ga izgnali v Kapadokijo in v Tebaido, kjer je bil podvržen hudemu telesnemu mučenju. Ko je leta 361 umrl cesar Konstancij II. in ga je nasledil Julijan, imenovan Odpadnik, se ni brigal za krščanstvo kot religijo cesarstva, ampak je hotel preprosto obnoviti poganstvo. Ta je preklical izgnanstvo vseh škofov in tako omogočil tudi Evzebiju, da je spet sedel na svoj škofovski sedež. Leta 362 ga je Atanazij povabil na sinodo v Aleksandriji, kjer so sklenili, da odpustijo arijanskim škofom, da se le vrnejo v laiški stan. Evzebij je lahko še kakih deset let, do smrti, opravljal škofovsko službo in s svojim mestom vzpostavil zgleden odnos, ki je zanesljivo navdihoval pastirsko služenje tudi drugim škofom severne Italije, kot sta sv. Ambrozij Milanski in sv. Maksim Turinski, s katerima se bomo ukvarjali v naslednjih katehezah.

Odnos med vercellskim škofom in njegovim mestom osvetljujeta zlasti dve pisemski pričevanji. Prvo je v že omenjenem pismu, ki ga je Evzebij napisal iz izgnanstva v Skitopolisu “preljubim bratom in tako zaželenim duhovnikom, a tudi svetemu vercellskemu, novarskemu, ivrejskemu in tortonskemu ljudstvu, ki stoji trdno v veri” (Pismo 2). Te uvodne besede, ki kažejo ganjenost dobrega pastirja nad njegovo čredo, najdejo odmev ob koncu pisma v toplih pozdravih očeta vsem in vsakemu od njegovih otrok v Vercelliju, in to s prekipevajočimi izrazi naklonjenosti in ljubezni. Predvsem je vreden omembe izrecen odnos, ki povezuje škofa s svetim ljudstvom ne le v Vercelliju (Vercellae) – to je bila prva in še kako leto za tem edina škofija v Piemontu –, ampak tudi v Novari (Novaria), Ivrei (Eporedia) in Tortoni (Dertona), to je v tistih krščanskih skupnostih, ki so znotraj iste škofije že dosegle trdnost in avtonomijo. Nadaljnjo zanimivo prvino ponujajo besede slovesa, s katerimi končuje pismo. Evzebij prosi svoje sinove in hčere, naj pozdravijo “tudi tiste, ki so zunaj Cerkve in so nam naklonjeni: etiam hos, qui foris sunt et nos dignantur diligere.” To je očitno znamenje, da škof ni omejeval svoje ljubezni do mesta na krščansko prebivalstvo, ampak se je raztezala tudi na tiste, ki so – zunaj Cerkve – nekako priznavali njegovo duhovno avtoriteto in so ljubili tega zglednega človeka.

Drugo pričevanje enkratnega odnosa škofa z njegovim mestom prihaja iz pisma, ki ga je sv. Ambrozij Milanski napisal prebivalcem Vercellija okrog leta 394, več kot dvajset let po Evzebijevi smrti (Pismo zunaj zbirke 14). Cerkev v Vercelliju je prestajala težke čase: bila je razdeljena in brez pastirja. Ambrozij odkrito izjavlja, da omahuje, ali bi prepoznal v teh Vercellčanih “potomce svetih očetov, ki so potrdili Evzebija, brž ko so ga zagledali, ne da bi ga prej sploh kaj poznali, in ob tem pozabili celo na someščane.” V istem pismu milanski škof zelo jasno potrjuje, kako je cenil Evzebija. Z neomajno odločnostjo piše: “Tako velik človek si je res zaslužil, da ga je izvolila vsa Cerkev.” Ambrozijevo občudovanje Evzebija je temeljilo predvsem na dejstvu, da je vercellski škof vodil škofijo z zgledom svojega življenja: “Svojo Cerkev je vodil tako, da se je strogo postil.” Dejansko je tudi Ambrozija pritegnil – kakor je sam priznal – meniški ideal kontemplacije Boga, ki mu je Evzebij sledil po stopinjah preroka Elija. Kot prvo – opaža Ambrozij – je vercellski škof zbral svojo duhovščino v skupnostnem življenju in jo vzgajal za “spoštovanje meniških vodil, čeprav so živeli sredi mesta.” Škof in njegova duhovščina so morali s someščani deliti težave in to so delali zelo verodostojno, čeprav so obenem držali še eno pripadnost, namreč nebesom (prim. Heb 13,14). In tako so resnično zgradili pravo pripadnost, resnično solidarnost med vercellskimi meščani.

Medtem ko se je Evzebij poistovetil s hrepenenjem svetega vercellskega ljudstva, je živel sredi mesta kot menih in tako odpiral mesto za Boga. Ta poteza torej nič ne odvzame  njegovi zgledni pastoralni dejavnosti. Med drugim je videti, da je v Vercelliju za bolj urejeno in stalno cerkveno služenje ustanovil župnije; in da je za spreobrnjenje poganskih podeželskih množic ustanavljal ter podpiral marijanska svetišča. Ta “meniška poteza” je prej podelila neko posebno razsežnost škofovim odnosom z njegovim mestom. Kakor apostoli, za katere je Jezus molil pri zadnji večerji, so tudi pastirji in verniki Cerkve “v svetu” (Jn 17,11), a niso “od sveta”.  Evzebij opominja, da morajo zato pastirji spodbujati vernike, naj zemeljskega mesta nimajo za stalno prebivališče, ampak naj iščejo prihodnje mesto, dokončni nebeški Jeruzalem. Ta “eshatološka rezerva” bo omogočila pastirjem in vernikom, da bodo ohranili ustrezno vrednostno lestvico, ne da bi se kdaj uklonili modi trenutka in krivičnih zahtevam političnih veljakov na oblasti. Pristna lestvica vrednot – vse Evzebijevo življenje govori o tem – ne prihaja od včerajšnjih ali današnjih cesarjev, ampak od Jezusa Kristusa, ki je popoln človek, enak Očetu v božanstvu in vendar človek kot mi. Ko se Evzebij sklicuje na to vrednostno lestvico, ne neha svojim vernikom “toplo priporočati, naj skrbno varujejo vero, ohranjajo slogo, naj bodo vztrajni v molitvi” (Pismo 2).

Dragi prijatelji! Tudi jaz vam iz vsega srca priporočam te večne vrednote, obenem pa vas pozdravljam in vas blagoslavljam z besedami, s katerimi je sveti škof Evzebij končal svoje drugo pismo: “Obračam se na vse vas, moji bratje in svete sestre, sinovi in hčere, verni obeh spolov in vseh starosti, da bi hoteli … ponesti naš pozdrav še tistim, ki so zunaj Cerkve in ki se jim ne zdi za malo, da do nas gojijo čustva ljubezni” (prav tam).