Misli za današnjo nedeljo so vzete iz posinodalne apostolske spodbude papeža Benedikta XVI. z naslovom Evharistija zakrament ljubezni.

 »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29)

Evharistična vera Cerkve
»Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi besedami, ki jih duhovnik spregovori pri maši neposredno po posvetilnih besedah, oznanja skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje  čudenje ob spremenjenju bistva kruha in vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako človeško razumsko predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«;je »skupek in bistvo naše vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharistična vera, ki se na poseben način hrani z evharistične mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujoča se vidika cerkvenega življenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Božje besede, se hrani in raste v srečanju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresničuje v zakramentih: »Vera se izraža v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni zakrament vedno v središču življenja Cerkve.»Zaradi evharistije se Cerkev vedno znova poraja!« Kolikor bolj je živa evharistična vera v Božjem ljudstvu, toliko globlja je njegova deležnost življenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepričanja, ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pričuje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka resnična prenova je na neki način povezana z vnovičnim odkritjem vere v Gospodovo evharistično navzočnost sredi njegovega ljudstva.

Temu dejanju darovanja je Jezus pri zadnji večerji dodal trajno prisotnost s postavitvijo evharistije. Anticipiral je svojo smrt in svoje vstajenje s tem, da je že v tisti uri daroval svojim učencem samega sebe v kruhu in vinu, svoje telo in kri kot novo mano (prim Jn 6, 31–33). Če je antični svet sanjal, da je končno prava človekova hrana – to, od česar on kot človek živi – logos, ki je čisti razum, je zdaj ta Logos res postal hrana za nas kot ljubezen. Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja. Ne sprejemamo torej samo statično učlovečenega Logosa, ampak nas zajame dinamika njegovega darovanja. Podoba zakonske zveze med Bogom in Izraelom postane resničnost na poprej nedoumljiv način: iz tega, kar je bilo nasprotno Bogu, postane po udeležbi pri Jezusovi daritvi udeležba pri njegovem telesu in krvi, postane združitev.

Kruh, ki je prišel iz nebes
Prva stvarnost evharistične vere je skrivnost samega Boga, ljubezni Svete Trojice. V Jezusovem pogovoru z Nikodemom je izražena beseda, ki pojasnjuje to resnico: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,16–17). Te besede kažejo na prvenstveni razlog Božjega daru. V evharistiji Jezus ne daje »nekaj«, marveč samega sebe; daje nam svoje telo in preliva svojo kri. Tako podarja celovitost svojega bivanja in razodeva izvir te ljubezni. On je večni Božji Sin, ki nam ga daruje Oče. V evangeliju ponovno poslušamo Jezusove besede, potem ko je množico nasitil s pomnožitvijo hlebov in ribic, kako poslušalcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi: »Moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes; Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje« (Jn 6,32–33).

Opoldanska molitev, nedelja, 5. avgust 2012
»V besednem bogoslužju današnje nedelje se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija. Smo v shodnici v Kafarnaumu, kjer ima Jezus svoj znani govor potem, ko je pomnožil kruh. Ljudje so ga iskali, da bi ga postavili za kralja, toda Jezus se je umaknil, najprej na goro z Bogom, z Očetom, nato pa v Kafarnaum. Ko ga niso več videli, so ga začeli iskati. Vstopili so v čolne ter odpluli na drugo stran jezera, kjer so ga končno našli. Toda Jezus je dobro vedel, zakaj so s tolikšnim navdušenjem šli za njim in jim je jasno rekel: 'Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (Jn 6,26). Jezus želi ljudem pomagati, da bi šli onkraj neposredne zadovoljitve lastnih materialnih potreb, četudi pomembnih. Želi odpreti obzorje bivanja, ki ni preprosto samo vsakodnevna skrb za hrano, obleko ter kariero. Jezus govori o hrani, ki ne mine in to hrano je pomembno iskati ter jo sprejeti. Trdi: 'Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov' (v. 27).

Množica ni razumela, saj je mislila, da Jezus zahteva izpolnjevanje zapovedi in bo s tem tako dosegla, da bo nadaljeval s čudežem, zato ga je vprašala: 'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). Jezusov odgovor je jasen:'Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal' (v. 29). Središče bivanja, to, kar daje smisel in trdno upanje na pogosto težki poti življenja, je vera v Jezusa, srečanje s Kristusom. Tudi mi se sprašujemo, kar naj storimo, da bomo imeli resnično življenje. Jezus pravi 'verujte vame'. Vera je nekaj temeljnega. Saj ne gre za hojo za neko idejo, projektom, temveč gre za srečanje z živo Osebo, gre za to, da se pustimo 'zaplesti' njemu in njegovemu evangeliju. Jezus nas vabi, naj se ne ustavimo pred človeškim obzorjem, ampak se odpremo Božjemu obzorju, obzorju vere. Zahteva eno samo delo in to je sprejetje Božjega načrta, torej 'verjeti tistemu, ki ga je on poslal' (v. 29). Mojzes je Izraelu dal mano, kruh iz nebes, s katerim je Bog sam hranil svoje ljudstvo. Jezus pa ne podarja 'nekaj', podarja sebe samega. On je 'resnični kruh, ki prihaja iz nebes'. On je živa Očetova Beseda. V srečanju z Njim, se srečamo z živim Bogom.

'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). ga sprašuje množica, ki bi rada storila vse, da bi se čudež nadaljeval. Toda Jezusa, resnični kruh življenja, ki nasiti našo lakoto po smislu, po resnici, ne moremo 'prislužiti' s človeškim delom. K nam pride samo kot dar Božje ljubezni, kot Božje delo, za katerega naj prosimo in ga sprejmemo.

Dragi prijatelji, med z delom in težavami zapolnjenimi dnevi, pa tudi med dnevi počitka in sprostitve, nas Gospod vabi, naj ne pozabimo, četudi je potrebno skrbeti za materialni kruh ter obnoviti moči, da je še bolj osnovno rasti v odnosu z Njim, okrepiti našo vero Vanj, ki je 'kruh življenja' in ki nasiti našo željo po resnici in ljubezni. Naj nas Devica Marija na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike, podpira na poti naše vere.

Sveti Ciprijan pravi: »Prosimo pa, naj nam daje ta kruh vsak dan, da bi se mi, ki smo v Kristusu in vsak dan prejemamo evharistijo in zveličavno hrano, zaradi kakega večjega greha ne ločili od Kristusovega telesa, ko bi bili izobčeni in nam bi bilo prepovedano uživati nebeški kruh. On sam oznanja in pravi: jaz sem kruh življenja, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od mojega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.

 

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na današnjo nedeljo nadaljujemo z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Po pomnožitvi kruha je množica začela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu končno našla. On je zelo dobro razumel vzrok tolikšnega navdušenja, da so šli za njim in ga je tudi jasno povedal: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26). V resnici so te osebe šle za njim zaradi materialnega kruha, ki jim je dan prej potešil njihovo lakoto, ko je Jezus pomnožil kruh. Niso namreč razumeli, da je tisti kruh, razlomljen za tolike, za mnoge, izraz ljubezni Jezusa samega. Večji pomen so dali temu kruhu, kakor njemu, ki jim ga je dal. Ob tej duhovni slepoti jim Jezus nakaže, da je potrebno iti onkraj daru in odkriti, spoznati darovalca. Bog je dar in on sam je tudi darovalec. In iz tega kruha, iz tega dejanja, lahko množica najde tistega, ki ga daje, Boga. Povabi jih, naj se odprejo pogledu, ki ni samo usmerjen na vsakodnevno zaskrbljenost po hrani, obleki, uspehu in karieri. Jezus govori o drugi hrani, ki se ne pokvari in ki jo je dobro iskati ter sprejeti. Takole spodbuja: »Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov« (v.27). To je, delajte in iščite zveličanje, srečanje z Bogom.

S temi besedami, nam je hotel razložiti, da ima človek v sebi poleg fizične lakote tudi drugo lakoto, vsi nosimo v sebi to lakoto, še pomembnejšo lakoto. Ta pa ne more biti potešena z običajno hrano. Gre za lakoto po življenju, lakoto po večnosti, ki jo lahko samo On poteši, saj je »kruh življenja« (v. 35). Jezus ne odpravi zaskrbljenosti in iskanja vsakodnevnega kruha, ne odpravi iskanje vsega, kar je potrebno za napredovanje v življenju. Jezus nas spominja, da je resničen smisel našega zemeljskega bivanja na koncu, v večnosti, v srečanju z Njim, ki je Dar in Darovalec. Spominja nas tudi, da je potrebno na človeško zgodovino z vsem njenim trpljenjem in veseljem gledati »z obzorjem večnosti«, v obzorju dokončnega srečanja z Njim. To srečanje namreč osvetljuje vse dni našega življenja. Če mislimo na to srečanje, na ta velik dar, bodo majhni darovi v življenju, tudi trpljenje, skrbi osvetljene z upanjem na to srečanje.

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (v. 35). Navezuje se na evharistijo, največji dar, ki nasiti dušo in telo. Srečati in sprejeti v nas Jezusa, »kruh življenja«, daje smisel in upanje na naši pogosto vijugasti poti življenja. Ta 'kruh življenja' pa nam je bil dan z nalogo, da lahko tudi mi potešimo duhovno in fizično lakoto bratov in sester tako, da povsod oznanjamo evangelij. S pričevanjem naše bratske in solidarne drže do bližnjega, ponavzočujemo med ljudmi Kristusa in njegovo ljubezen.

Naj nas Sveta Devica podpira pri iskanju in hoji za svojim Sinom Jezusom, »resničnim kruhom«, »živim kruhom«, ki ne propade in ostane za večno življenje.

Angel Gospodov, nedelja, 5. avgust 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! V teh zadnjih nedeljah nam je bogoslužje predstavilo podobo, polno Jezusove nežnosti, ki gre naproti množicam in njihovim potrebam. V današnji evangeljski pripovedi (prim Jn 6,24-25) pa se perspektiva zamenja, saj ga množica, ki jo je Jezus nasitil, začne ponovno iskati.

Za Jezusa pa ni dovolj, da ga ljudje iščejo. Hoče namreč, da ga ljudje poznajo, saj hoče, da iskanje Njega in srečanje z Njim gre onkraj neposredne zadovoljitve materialnih potreb. Jezus je prišel, da nam prinese nekaj več, torej odpreti naše bivanje za obzorje, ki je veliko večje, kot je vsakodnevna skrb za hrano, obleko, kariero in tako naprej. Zato je obrnjen k množici vzkliknil: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). S tem spodbuja ljudi, da naredijo korak naprej ter se vprašajo o pomenu čudeža in ne, da se z njim samo okoristijo, saj je pomnožitev hlebov in rib znamenje velikega daru, ki ga je Oče pripravil človeštvu in ki je Jezus sam!

On, resnični »kruh življenja« (v. 35) hoče nasititi ne samo teles, ampak tudi duše s tem, da da duhovno hrano, ki lahko poteši najglobljo lakoto. Zato povabi množico naj si preskrbi, ne hrano, ki ne traja, ampak tisto, ki ostane za večno življenje (prim. v. 27). Gre za hrano, ki nam jo Jezus podarja vsak dan, torej svojo Besedo, svoje Telo in svojo Kri. Množica je slišala Gospodovo povabilo, vendar ni razumela pomena, kakor se mnogokrat zgodi tudi nam, in ga je vprašala: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (v. 28). Jezusovi poslušalci so mislili, da On od njih zahteva spolnjevanje predpisov, da bodo dobili od njega še druge čudeže, kakor je bil tisti s pomnožitvijo kruha. To je zelo razširjena skušnjava, da se skrči religijo samo na spolnjevanje zakonov in se tako prenese na naš odnos z Bogom podobo odnosa med služabniki in njihovim gospodarjem. Služabniki morajo namreč izpolniti naloge, ki jim jih je gospodar dal, da bi imeli njegovo naklonjenost. To vemo vsi, zato želi množica od Jezusa zvedeti, katera dejanja mora izpolnjevati, da bi zadovoljila Boga. Toda Jezus jim da nepričakovan odgovor: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je On poslal« (v. 29). Te besede so danes namenjene tudi nam, saj Božje delo ni toliko v »opravljanju« stvari, temveč, da se »veruje« v Njega, ki ga je On poslal. To pomeni, da nam vera v Jezusa omogoča opravljati Božja dela. Če se bomo pustili vplesti v ta odnos ljubezni in zaupanja z Jezusom, bomo sposobni opravljati dobra dela, ki dišijo po evangeliju, za dobro in za potrebe bratov.

Gospod nas vabi, da ne pozabimo, kako je sicer pomembno skrbeti za fizični kruh, a da je pomembneje gojiti odnos z Njim, utrditi našo vero Vanj, v »kruh življenja«, ki je prišel, da bi nasitil našo lakoto po resnici, pravičnosti in ljubezni.

Devica Marija naj nas na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike v Rimu, Salus Popoli Romani (Rešiteljica rimskega ljudstva) podpira na naši poti vere in nam pomaga z veseljem prepustiti se Božjemu načrtu za naše življenje.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Začetni prizor iz evangelija današnjega bogoslužja (prim. 6,24-35) nam prestavlja nekatere čolne na poti v Kafarnáum. Množica gre namreč tja, da bi poiskala Jezusa.

Lahko bi si mislili, da je to nekaj zelo dobrega, pa vendar nas evangelij uči, da ni zadosti iskati Boga. Potrebno se je namreč tudi vprašati po motivu, zakaj se ga išče. Jezus je namreč zatrdil: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). Ljudje so bili namreč navzoči pri čudežu pomnožitve kruha, niso pa izluščili pomena tega dejanja. Ustavili so se pri zunanjosti čudeža in pri fizičnem kruhu. Samo tam, ne da bi šli naprej k pomenu tega.

Poglejte, tukaj je prvo vprašanje, ki si ga lahko vsi zastavimo: »Čemu iščemo Jezusa? Čemu jaz iščem Gospoda? Kakšni so motivi moje vere, naše vere?« To je potrebno razločevati, kajti med številnimi skušnjavami, ki jih imamo v življenju, je ena, ki jo lahko poimenujemo skušnjava malikovanja. Ta nas spodbuja, da iščemo Boga za lastno uporabo in porabo, za reševanje problemov, da imamo po Njegovi zaslugi to, kar sami ne uspemo doseči. Vendar pa na ta način vera ostaja površinska in si bom dovolil besedo, vera ostane utopistična. Boga iščemo, da bi se nasitili, potem pa ko smo siti pozabimo Nanj. V središču te nezrele vere ni Bog, temveč so naše potrebe, interesi, mnoge stvari. Prav je, da Božjemu srcu predstavimo svoje potrebe, toda Gospod, ki deluje onkraj naših pričakovanj, želi z nami živeti predvsem odnos ljubezni. Prava ljubezen je nesebična, je zastonjska. Ne more se ljubiti nekoga, da bi v zameno prijeli kakšno uslugo. To je interes in večkrat v življenju smo zainteresirani.

Lahko nam pomaga drugo vprašanje, torej tisto, ki ga je množica zastavila Jezusu: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (v. 28). Kot da bi ljudje, ki jih je izzval Jezus, rekli: »Kaj storiti, da prečistimo svoje iskanje Boga? Kako preiti od magične vere, ki misli samo na lastne potrebe k veri, ki je Bogu všeč?« Jezus nakaže pot, ko odgovori, da je Božje delo sprejeti Njega, ki ga je Oče poslal, torej sprejeti njega samega, Jezusa. Ni potrebno dodajati verskih vaj ali spolnjevati posebne zapovedi, ampak sprejeti Jezusa v življenje, živeti zgodbo ljubezni z Njim. On bo tisti, ki bo očistil našo vero. Sami je nismo sposobni. Gospod namreč želi z nami imeti odnos ljubezni, saj je pred stvarmi, ki jih prejemamo ali delamo, On, ki ga je potrebno ljubiti. Obstaja odnos z Njim, ki gre onkraj logike koristi in interesov.

To velja tako glede Boga, kakor za naše človeške in družbene odnose. Ko predvsem iščemo zadovoljitev lastnih potreb, tvegamo, da pri tem izrabljamo osebe in instrumentaliziramo situacije za naše namene. Kolikokrat smo od koga slišali: »Ta uporabi ljudi in potem jih pozabi«. Uporabiti osebe za lastno korist je zelo grdo. Družba, ki postavlja v središče koristi in ne osebe, je družba, ki ne poraja življenja. Povabilo evangelija je v tem, bolj kot da smo zaskrbljeni za fizični kruh, ki ne nasiti, sprejmimo Jezusa kot kruh življenja in izhajajoč iz našega prijateljstva z njim, se bomo naučili ljubiti se med seboj. Zastonjsko in brez interesov. Zastonjska ljubezen je brez interesov in ne uporablja ljudi. Z zastonjskostjo, s plemenitostjo, z velikodušnostjo.

Prosimo sedaj Sveto Devico, Njo, ki je živela najlepšo zgodbo ljubezni z Bogom, naj nam podari milost, da se bomo odprli srečanju z njenim Sinom.

Dragi bratje in sestre!
Danes vas povabim, da premišljujemo o sv. Evzebiju iz Vercellija, prvem severnoitalijanskem škofu, o katerem imamo zanesljive podatke. Rodil se je na Sardiniji v začetku 4. stoletja in se še v otroških letih z družino preselil v Rim. Kasneje je bil postavljen za lektorja; tako je vstopil med duhovščino rimskega mesta v času, ko je bila Cerkev preizkušana zaradi arijanske krive vere. Velik ugled, ki je obdajal Evzebija, nam pojasni, zakaj je bil leta 345 izvoljen na škofijski sedež v Vercelliju. Novi škof je takoj začel zavzeto delo evangelizacije na ozemlju, ki je bilo še v veliki meri pogansko, zlasti na podeželju. Navdihoval se je pri sv. Atanaziju – ki je napisal Žitje sv. Antona, začetnika meništva na Vzhodu – in v Vercelliju ustanovil duhovniško skupnost, podobno meniški skupnosti. Ta samostan je dal severnoitalijanski duhovščini pomenljiv pečat apostolske svetosti in je vzgojil vrsto pomembnih škofov, kot so Limenij in Honorat, Evzebijeva naslednika v Vercelliju, Gavdencij iz Novare, Eksuperancij iz Tortone, Evstazij iz Aoste, Evlogij iz Ivree in Maksim Turinski, ki jih Cerkev vse časti kot svetnike.

Trdno zasidran v nicejski veri je Evzebij z vsemi močmi branil polno božanstvo Jezusa Kristusa, ki ga je opredelila nicejska veroizpoved kot “enega bistva” z Očetom. V ta namen je z velikimi očeti 4. stoletja – zlasti s sv. Atanazijem, zastavonošem nicejske prave vere – stopil v zavezništvo proti arijancem naklonjeni cesarjevi politiki. Cesarju se je namreč enostavnejša arijanska vera zdela politično koristnejša za ideologijo cesarstva. Ni mu bilo mar za resnico, ampak za politično primernost; vero je hotel izrabiti za orodje, za povezovalno prvino cesarstva.

Toda ti veliki očetje so se uprli in branili resnico proti politični prevladi. Zato je bil Evzebij obsojen na izgnanstvo kakor toliko drugih škofov na Vzhodu in Zahodu: Atanazij, Hilarij iz Poitiersa – o katerem smo govorili zadnjič – Hozij iz Kordobe. V Skitopolisu v Palestini, kamor so ga izgnali med letoma 355 in 360, je Evzebij napisal čudovite strani svojega življenja. Tudi tam je ustanovil samostan s skupinico učencev in od tam je vzdrževal pisne stike s svojimi verniki v Piemontu, kakor zlasti dokazuje drugo od treh Evzebijevih pisem, ki so priznana kot pristna. Po letu 360 so ga izgnali v Kapadokijo in v Tebaido, kjer je bil podvržen hudemu telesnemu mučenju. Ko je leta 361 umrl cesar Konstancij II. in ga je nasledil Julijan, imenovan Odpadnik, se ni brigal za krščanstvo kot religijo cesarstva, ampak je hotel preprosto obnoviti poganstvo. Ta je preklical izgnanstvo vseh škofov in tako omogočil tudi Evzebiju, da je spet sedel na svoj škofovski sedež. Leta 362 ga je Atanazij povabil na sinodo v Aleksandriji, kjer so sklenili, da odpustijo arijanskim škofom, da se le vrnejo v laiški stan. Evzebij je lahko še kakih deset let, do smrti, opravljal škofovsko službo in s svojim mestom vzpostavil zgleden odnos, ki je zanesljivo navdihoval pastirsko služenje tudi drugim škofom severne Italije, kot sta sv. Ambrozij Milanski in sv. Maksim Turinski, s katerima se bomo ukvarjali v naslednjih katehezah.

Odnos med vercellskim škofom in njegovim mestom osvetljujeta zlasti dve pisemski pričevanji. Prvo je v že omenjenem pismu, ki ga je Evzebij napisal iz izgnanstva v Skitopolisu “preljubim bratom in tako zaželenim duhovnikom, a tudi svetemu vercellskemu, novarskemu, ivrejskemu in tortonskemu ljudstvu, ki stoji trdno v veri” (Pismo 2). Te uvodne besede, ki kažejo ganjenost dobrega pastirja nad njegovo čredo, najdejo odmev ob koncu pisma v toplih pozdravih očeta vsem in vsakemu od njegovih otrok v Vercelliju, in to s prekipevajočimi izrazi naklonjenosti in ljubezni. Predvsem je vreden omembe izrecen odnos, ki povezuje škofa s svetim ljudstvom ne le v Vercelliju (Vercellae) – to je bila prva in še kako leto za tem edina škofija v Piemontu –, ampak tudi v Novari (Novaria), Ivrei (Eporedia) in Tortoni (Dertona), to je v tistih krščanskih skupnostih, ki so znotraj iste škofije že dosegle trdnost in avtonomijo. Nadaljnjo zanimivo prvino ponujajo besede slovesa, s katerimi končuje pismo. Evzebij prosi svoje sinove in hčere, naj pozdravijo “tudi tiste, ki so zunaj Cerkve in so nam naklonjeni: etiam hos, qui foris sunt et nos dignantur diligere.” To je očitno znamenje, da škof ni omejeval svoje ljubezni do mesta na krščansko prebivalstvo, ampak se je raztezala tudi na tiste, ki so – zunaj Cerkve – nekako priznavali njegovo duhovno avtoriteto in so ljubili tega zglednega človeka.

Drugo pričevanje enkratnega odnosa škofa z njegovim mestom prihaja iz pisma, ki ga je sv. Ambrozij Milanski napisal prebivalcem Vercellija okrog leta 394, več kot dvajset let po Evzebijevi smrti (Pismo zunaj zbirke 14). Cerkev v Vercelliju je prestajala težke čase: bila je razdeljena in brez pastirja. Ambrozij odkrito izjavlja, da omahuje, ali bi prepoznal v teh Vercellčanih “potomce svetih očetov, ki so potrdili Evzebija, brž ko so ga zagledali, ne da bi ga prej sploh kaj poznali, in ob tem pozabili celo na someščane.” V istem pismu milanski škof zelo jasno potrjuje, kako je cenil Evzebija. Z neomajno odločnostjo piše: “Tako velik človek si je res zaslužil, da ga je izvolila vsa Cerkev.” Ambrozijevo občudovanje Evzebija je temeljilo predvsem na dejstvu, da je vercellski škof vodil škofijo z zgledom svojega življenja: “Svojo Cerkev je vodil tako, da se je strogo postil.” Dejansko je tudi Ambrozija pritegnil – kakor je sam priznal – meniški ideal kontemplacije Boga, ki mu je Evzebij sledil po stopinjah preroka Elija. Kot prvo – opaža Ambrozij – je vercellski škof zbral svojo duhovščino v skupnostnem življenju in jo vzgajal za “spoštovanje meniških vodil, čeprav so živeli sredi mesta.” Škof in njegova duhovščina so morali s someščani deliti težave in to so delali zelo verodostojno, čeprav so obenem držali še eno pripadnost, namreč nebesom (prim. Heb 13,14). In tako so resnično zgradili pravo pripadnost, resnično solidarnost med vercellskimi meščani.

Medtem ko se je Evzebij poistovetil s hrepenenjem svetega vercellskega ljudstva, je živel sredi mesta kot menih in tako odpiral mesto za Boga. Ta poteza torej nič ne odvzame  njegovi zgledni pastoralni dejavnosti. Med drugim je videti, da je v Vercelliju za bolj urejeno in stalno cerkveno služenje ustanovil župnije; in da je za spreobrnjenje poganskih podeželskih množic ustanavljal ter podpiral marijanska svetišča. Ta “meniška poteza” je prej podelila neko posebno razsežnost škofovim odnosom z njegovim mestom. Kakor apostoli, za katere je Jezus molil pri zadnji večerji, so tudi pastirji in verniki Cerkve “v svetu” (Jn 17,11), a niso “od sveta”.  Evzebij opominja, da morajo zato pastirji spodbujati vernike, naj zemeljskega mesta nimajo za stalno prebivališče, ampak naj iščejo prihodnje mesto, dokončni nebeški Jeruzalem. Ta “eshatološka rezerva” bo omogočila pastirjem in vernikom, da bodo ohranili ustrezno vrednostno lestvico, ne da bi se kdaj uklonili modi trenutka in krivičnih zahtevam političnih veljakov na oblasti. Pristna lestvica vrednot – vse Evzebijevo življenje govori o tem – ne prihaja od včerajšnjih ali današnjih cesarjev, ampak od Jezusa Kristusa, ki je popoln človek, enak Očetu v božanstvu in vendar človek kot mi. Ko se Evzebij sklicuje na to vrednostno lestvico, ne neha svojim vernikom “toplo priporočati, naj skrbno varujejo vero, ohranjajo slogo, naj bodo vztrajni v molitvi” (Pismo 2).

Dragi prijatelji! Tudi jaz vam iz vsega srca priporočam te večne vrednote, obenem pa vas pozdravljam in vas blagoslavljam z besedami, s katerimi je sveti škof Evzebij končal svoje drugo pismo: “Obračam se na vse vas, moji bratje in svete sestre, sinovi in hčere, verni obeh spolov in vseh starosti, da bi hoteli … ponesti naš pozdrav še tistim, ki so zunaj Cerkve in ki se jim ne zdi za malo, da do nas gojijo čustva ljubezni” (prav tam).