Iz okrožnice Benedikta XVI. Bog je ljubezen
Spomnimo se najprej na mnogovrstni pomen besede »ljubezen«. Govorimo o ljubezni do domovine, o ljubezni do poklica, o ljubezni med prijatelji, o ljubezni do dela, o ljubezni med starši in njihovimi otroki, med brati in sestrami ter sorodniki, o ljubezni do bližnjega in o ljubezni do Boga.

Ljubezen med možem in ženo, ki ne izhaja iz mišljenja in hotenja, ampak človeka tako rekoč presega, so stari Grki imenovali eros. Omenimo, da Stara zaveza besedo eros uporablja le dvakrat, medtem ko je Nova zaveza sploh ne uporablja. Od treh grških besed za ljubezen – eros, philia (prijateljska ljubezen) in agape – so novozavezni spisi dajali prednost zadnji, medtem ko je bila v grški jezikovni rabi ta potisnjena čisto ob stran. Pojem prijateljske ljubezni (philia) se v Janezovem evangeliju uveljavi in v svojem pomenu poglobi, da izrazi odnos med Jezusom in njegovimi apostoli. To jezikovno zapostavljanje erosa in novo gledanje na ljubezen, ki se izraža v besedi agape, kaže v krščanstvu nedvomno na nekaj bistveno novega glede razumevanja ljubezni.

Tako postane ljubezen do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj. Gledam preko zunanjega videza na njegovo notranje pričakovanje znamenja ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne, in ga ne sprejemam morda kot politično nujnost. Gledam s Kristusovimi očmi in dam lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.

Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog, saj nas je prvi vzljubil. To ni več od zunaj dana »zapoved«, ki nam predpisuje nekaj nemogočega, ampak od znotraj podarjena izkušnja ljubezni, ki se po svojem bistvu mora dalje razdajati drugim. Ljubezen je »božja«, ker prihaja od Boga in nas združuje z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v Mi, kar presega naše ločitve in nam omogoča, da postanemo eno, tako da bo končno »Bog vse v vsem« (prim. 1 Kor 15,28).

Sv. Janez Krizostom pravi, da »srečanje med Kornelijem in Petrom kaže na prepričljivo Kornelijevo velikodušnost in dobroto.« Beda Častitljivi zato pravi: »Kornelijev izraz spoštovanja Petru kaže na ponižnost srca, medtem ko Petrova zapoved naj vstane, napoveduje enakost vseh v veri«, »še posebej tistih, ki jih je svet odrinil na rob«, pa dodaja Neznani pisec iz Aleksandrije. Sv. Janez Krizostom, sv. Beda Častitljivi ter sv. Irenej Lyonski so si enotni, da je »Sveti Duh tisti, ki da pobudo, naj se sprejema v Cerkev tudi pogane tako, da je Petra, ki je bil za njihov sprejem, pripeljal na področje pokorščine, sklicujoč se nanjo, se bo tudi lahko zagovarjal.« Origen o dogodku v Kornelijevi hiši pravi: »Navidezna posebnost tega delovanja jasno kaže, da je takšen božji poseg povezan s pridiganjem evangelija.« Sv. Sever Antiohijski dodaja: »Iz tega dogodka vidimo, kako so lahko naše 'pregrade' ovira pri širjenju evangelija in kako jih Bog dramatično podre, če je potrebno.« Sv. Janez Krizostom ter sv. Ciril Aleksandrijski sta opazila, da »Petrovo delovanje kaže na to, da ostaja neka skrivnostna nujnost krščevanja z vodo.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij, Janez, 15. poglavje, nas povede v dvorano zadnje večerje, kjer slišimo novo Jezusovo zapoved, tako pravi: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (v. 12). In z mislijo na bližajočo se žrtev na križu, doda: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam« (v. 13-14). Te besede izgovorjene med zadnjo večerjo, povzamejo vso Jezusovo sporočilo, še več, povzamejo vse to, kar je On storil. Jezus je dal življenje za svoje prijatelje. Prijatelji, ki ga niso razumeli in so ga v ključnem trenutku zapustili, izdali in zatajili. To nam pove, da nas ljubi, čeprav si ne zaslužimo njegove ljubezni. Tako nas ljubi Jezus.

Na ta način nam Jezus kaže pot, po kateri hoditi za njim, pot ljubezni. Njegova zapoved ni preprost predpis, ki bo vedno nekaj zunanjega glede na življenje. Kristusova zapoved je nova, ker jo je on prvi uresničil, jo udejanjil in je zato zapoved ljubezni enkrat za vselej zapisana v človekovo srce (prim. Jer 31,33). In kako je zapisana? Zapisana je z ognjem Svetega Duha. In s tem istim Duhom, ki ga nam Jezus daje, lahko tudi mi hodimo po tej poti!

To je konkretna pot, ki nas vodi k temu, da gremo ven iz samega sebe naproti drugim. Jezus nam je pokazal, da se Božja ljubezen udejanji v ljubezni do bližnjega. Obe gresta skupaj. Evangeljske strani so polne te ljubezni. Odrasli in otroci, izobraženi in neuki, bogati in revni, pravični in grešniki so vsi našli gostoljubje v Kristusovem srcu.

Ta Gospodova beseda nas torej vabi, da se imamo radi med seboj, četudi se včasih ne razumemo ali ne strinjamo…, a se ravno v tem vidi krščanska ljubezen, ki se pokaže, če tudi so razlike v mnenjih, v značaju, toda ljubezen je večja od teh razlik. Takšno ljubezen nas je Jezus učil. To je nova ljubezen, ker je prenovljena od Jezusa in od njegovega Duha. Odrešena ljubezen, osvobojena vsake sebičnosti. Ljubezen, ki podarja našemu srcu veselje, kakor pravi Jezus sam: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (v. 11).

To Kristusovo ljubezen Sveti Duh vsak dan vliva v naša srca, da se vsak dan dogodijo čudeži v Cerkvi in v svetu. Veliko malih in velikih dejanj je, ki izhajajo iz pokorščine Gospodovi zapovedi: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (prim. Jn 15,12). To so vsakodnevna mala dejanja bližine ostarelemu, otroku, bolnemu, osamljenemu, tistemu, ki je v težavah, brez strehe nad glavo, brez dela, migrantu, beguncu… V moči te Kristusove besede je vsak izmed nas lahko bližnji bratu in sestri, ki ju sreča. Dejanja bližine. V teh dejanjih je izražena ljubezen, ki nas jo je Jezus učil.

Naj nam pomaga Sveta Mati, da bosta v vsakdanjem življenju vsakega od nas ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega vedno združeni.

Dragi bratje in sestre, dober dan! V tem velikonočnem času Božja Beseda nadaljuje z nakazovanjem stilov življenja skladnih s tem, da smo skupnost Vstalega. Med njimi, današnji evangelij predstavlja to, kar je Jezus izročil: »Ostanite v moji ljubezni'2 (Jn 15,9). Ostati v Jezusovi ljubezni.

Prebivati v toku Božje ljubezni in se tam ustaliti, je pogoj, da ne bo naša ljubezen med potjo izgubila svoje gorečnosti in drznosti. Tudi mi, kakor Jezus in v Njem, moramo s hvaležnostjo sprejeti ljubezen, ki prihaja od Očeta in ostati v tej ljubezni ter gledati na to, da se ne ločimo od nje s svojo sebičnostjo in z grehom. To je zelo naporen program, a ni nemogoč.

Predvsem pa je potrebno imeti v zavesti, da Kristusova ljubezen ni neko površno čustvo, ne, ampak temeljna drža srca, ki se kaže v takšnem življenju, kot ga On hoče. Jezus namreč zatrjuje: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni« (v. 10). Ljubezen se udejanja vsakodnevnem življenju po držah in dejanjih, če ne, je le nekaj varljivega. So le besede, besede, besede… To ni ljubezen, ljubezen je konkretna. Jezus od nas zahteva, da spolnjujemo njegove zapovedi, ki so povzete v sledečem: »Da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (v. 12).

Kako torej storiti, da bomo podeliti z drugimi to ljubezen, ki nam jo vstali Gospod podarja? Jezus je večkrat nakazal, kdo je ta drugi, ki ga je potrebno ljubiti z dejanji in ne z besedami. Je tisti, ki ga srečam na svoji poti in ki me s svojim obličjem in s svojo zgodovino nagovori; je tisti, ki me s svojo navzočnostjo priganja, da zapustim svoje interese in svoje gotovosti; je tisti, ki pričakuje mojo pripravljenost prisluhniti mu in z njim narediti košček poti. Pripravljenost do vsakega brata in sestre, pa naj bo kdorkoli in v kakršnem koli stanju se nahaja, začenši s tistimi, ki so ob meni v družini, v skupnosti, na delu, v šoli… Na ta način, če ostanem povezan z Jezusom, njegova ljubezen lahko doseže drugega in ga pritegne k sebi, v njegovo prijateljstvo.

Ta ljubezen do drugih pa nikakor ni samo za posebne trenutke, ampak mora v našem bivanju postati stalnica. Vidite, zakaj smo poklicani z ljubeznijo varovati ostarele kot dragocen zaklad, četudi nam povzročajo ekonomske težave in nevšečnosti. Vidite, zakaj moramo bolnikom, četudi so v zadnjem stadiju življenja, dati vso možno oskrbo. Vidite, zakaj je potrebno otroke, ki se bodo rodili, vedno sprejeti. Vidite torej, zakaj je vedno potrebno varovati in ljubiti življenje od spočetja do njegovega naravnega zatona. To je ljubezen.

Ljubljeni smo torej od Boga po Jezusu Kristusu, ki od nas zahteva, da se ljubimo, kakor nas on ljubi. Tega pa ne moremo storiti, če nimamo v sebi njegovega Srca. Evharistija, katere smo poklicani udeležiti se vsako nedeljo, ima namen oblikovati v nas Kristusovo Srce, da bodo vse naše življenje vodile njegove velikodušne drže. Naj nam Devica Marija pomaga ostati v Jezusovi ljubezni ter rasti v ljubezni do vseh, še posebej do najbolj slabotnih, da bomo v polnosti odgovorili na našo krščansko poklicanost.

Dragi bratje in sestre dober dan! V evangeliju te nedelje (Jn 15,9-17) Jezus, potem ko je samega sebe primerjal s trto in nas z mladikami, razloži, kaj je sad, katerega prinašajo tisti, ki so ostali povezani z Njim. Ta sad je ljubezen. Ponovno uporabi ključni glagol 'ostati'. Vabi nas naj ostanemo v njegovi ljubezni, da bo njegovo veselje v nas in bo naše veselje dopolnjeno (vv. 9-11). Ostati v Jezusovi ljubezni.

Vprašamo se, katera je ta ljubezen, za katero pravi Jezus, naj ostanemo v njej, da bomo imeli njegovo veselje, katera je ta ljubezen? To je ljubezen, ki ima svoj vir v Očetu, kajti »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8). Izvira kakor reka v Sinu Jezusu in preko Njega pride do nas njegovih stvaritev. On namreč pravi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil« (Jn 15,9). Ljubezen, ki nam jo Jezus podarja, je ista, s katero Oče ljubi Njega, torej čista, brezpogojna in zastonjska ljubezen. Ni je mogoče kupiti, zastonj je. S tem, ko jo da nam, nas ima Jezus za prijatelje, saj nam je dal spoznati Očeta in nas tako vključi v svoje poslanstvo za življenje sveta.

Lahko si torej zastavimo vprašanje: »Kako ostati v tej ljubezni?« Jezus pravi: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (v. 10). Svoje zapovedi je Jezus povzel v eno samo, v tole: »Da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (v. 12). Ljubiti, kako ljubi Kristus pomeni, dati se vedno v službo, v službo bratom tako, kot je storil on, ko je učencem umil noge. Pomeni iti ven iz samega sebe, odtrgati se od svojih človeških gotovosti, udobnosti ter se odpreti drugih, še posebej najbolj pomoči potrebnim. Pomeni, dati se na razpolago s tem, kar smo in s tem, kar imamo. To torej pomeni ljubiti ne z besedami temveč z dejanji.

Ljubiti kot Kristus, pomeni, reči ne drugim »ljubeznim«, ki nam jih ponuja svet: ljubezni do denarja, kajti kdor ljubi denar, ne ljubi kot Jezus, ljubezni do uspeha, nečimrnosti, oblasti… Te varljive poti »ljubezni« nas oddaljijo od Gospodove ljubezni ter nas pripeljejo do tega, da postanemo vedno bolj sebični, samovšečni in objestni. Objestnost pa vodi v propad ljubezni, v zlorabo drugih ter povzročanje bolečine ljubljeni osebi. Mislim na bolno ljubezen, ki se spremeni v nasilje. Koliko žensk je vsak dan žrtev nasilja. To ni ljubezen. Ljubiti, kakor nas ljubi Gospod pomeni, ceniti osebo, ki nam je ob strani ter spoštovati njeno svobodo, ljubiti jo takšno kot je, ne takšno, kot naj bi bila, ljubiti jo zastonjsko, takšno kot je. Skratka, Jezus od nas zahteva, da ostanemo, da prebivamo v njegovi ljubezni, ne v svojih idejah, ne v čaščenju nas samih. Kdor prebiva v čaščenju samega sebe, prebiva v ogledalu. Jezus zahteva od nas, da se oddaljimo od zahteve, da nadzorujemo in upravljamo z drugimi, ne jih nadzorovati, temveč jim služiti in da odpremo srce drugim in se podarjamo drugim.

Dragi bratje in sestre, do kam pripelje to ostati v Jezusovi ljubezni, do kam nas pripelje? To nam je rekel Jezus: »da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (v. 11). To veselje, ki ga ima Gospod, ker je v popolnem občestvu z Očetom, hoče, da je tudi v nas, če smo povezani z Njim. Veselje, ker vemo, da nas Bog ljubi navkljub našim nezvestobam, nam omogoča, da se z vero soočimo preizkušenj življenja in nam pomaga prebroditi krizo, da iz nje pridemo boljši. V tem ko živimo to veselje, je bistvo, da smo resnični pričevalci, saj veselje je prepoznavno znamenje resničnega kristjana. Pravi kristjan ni žalosten. Tudi v težkih trenutkih ima v sebi notranje veselje.

Naj nam Devica Marija pomaga ostati v Jezusovi ljubezni ter, da bomo rasli v ljubezni do vseh in pričevali veselje vstalega Gospoda.

Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo svoje obiske pri velikih učiteljih antične Cerkve, želimo svojo pozornost danes usmeriti k sv. Atanaziju Aleksandrijskem. Tega pristnega bojevnika za krščanska izročila je že nekaj let po smrti veliki teolog in carigrajski škof Gregorij Nazianški slavil kot »steber Cerkve« (Govori 21,26). Vedno so ga imeli za zgled pravovernosti, tako na Vzhodu kot na Zahodu. Ni torej naključje, da je Gian Lorenzo Bernini njegov kip postavil kot enega štirih svetih cerkvenih učiteljev vzhodne in zahodne Cerkve – skupaj z Ambrozijem, Janezom Krizostomom in Avguštinom –, ki v čudoviti apsidi vatikanske bazilike obdajajo sedež svetega Petra.

Atanazij je nedvomno eden najpomembnejših in najbolj čaščenih očetov antične Cerkve. Predvsem pa je ta veliki svetnik strasten teolog učlovečenja Logosa, Božje Besede, ki je – kakor pravi prolog četrtega evangelija – »meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Prav zaradi tega je bil Atanazij tudi najpomembnejši in najvztrajnejši nasprotnik arijanske krive vere, ki je tedaj ogrožala vero v Kristusa, ko ga je zmanjšala na »srednjo« ustvarjenino med Bogom in človekom, pač v skladu s ponavljajočo se težnjo v zgodovini, ki jo vidimo na razne načine dejavno tudi danes.

Rodil se je verjetno v Aleksandriji v Egiptu okrog leta 300. Preden je postal diakon in tajnik škofa egiptovske prestolnice Aleksandra, je prejel dobro izobrazbo. Kot tesen sodelavec svojega škofa se je mladi cerkvenjak skupaj z njim udeležil nicejskega koncila, prvega, ki je bil ekumenskega značaja in ga je sklical cesar Konstantin maja 325, da bi zagotovil edinost Cerkve. Nicejski očetje so se lahko tako spoprijeli z raznimi vprašanji, še posebej s težkim vprašanjem, ki se je porodilo nekaj let pred tem ob pridiganju aleksandrijskega duhovnika Arija.

Ta je s svojo teorijo ogrožal pristno vero v Kristusa, ko je izjavljal, da Logos ni pravi Bog, ampak ustvarjeni Bog, »srednje« bitje med Bogom in človekom, in nam tako pravi Bog vedno ostaja nedostopen. V Niceji zbrani škofje so v odgovor odločili in določili »símbol vere«, ki je s kasnejšo dopolnitvijo prvega carigrajskega koncila ostal v izročilu raznih krščanskih Cerkva in v bogoslužju kot nicejsko-carigrajska veroizpoved. V tem temeljnem besedilu – ki izraža vero še nedeljene Cerkve in ga molimo še dandanes vsako nedeljo pri evharistični daritvi – se pojavi grški izraz homooúsios, latinsko consubstantialis: hoče pokazati, da je Sin, Logos, »istega bistva« kakor Oče, da je Bog od Boga, da je božjega bistva; tako je izraženo polno Sinovo božanstvo, ki so ga arijanci zanikali.

Ko je škof Aleksander umrl, ga je Atanazij leta 328 nasledil kot novi aleksandrijski škof in se je tako pokazal, da je odločen zavrniti sleherni kompromis z arijanskimi teorijami, ki jih je nicejski koncil obsodil. Njegova vztrajna in včasih tudi trda, čeprav potrebna nepopustljivost proti tistim, ki so se upirali njegovi izvolitvi za škofa, in zlasti proti nasprotnikom nicejskega símbola, mu je prinesla nepomirljivo sovraštvo arijancev in njihovih simpatizerjev. Kljub neovrgljivemu rezultatu koncila, ki je jasno potrdil, da je Sin enega bistva z Očetom, so se kmalu zatem te ideje zmagovito vrnile – v teh okoliščinah je bil Arij rehabilitiran – in jih je iz političnih razlogov podprl celo cesar Konstantin in potem njegov sin Konstans II. Slednji, ki se ni toliko zavzemal za teološko resnico kakor za enotnost cesarstva in za reševanje svojih političnih težav, je hotel vero spolitizirati in jo – po njegovem mnenju – narediti dostopnejšo vsem podložnikom v cesarstvu.

Arijanska kriza, ki so jo na videz rešili v Niceji, se je tako nadaljevala še desetletja s težavnimi preobrati in bolečimi delitvami Cerkve. Kar petkrat je bil – v treh desetletjih, od leta 336 do 366 – Atanazij prisiljen zapustiti svoje mesto in preživeti sedemnajst let v izgnanstvu, ko je trpel za pravo vero. Med prisiljenimi odsotnostmi iz Aleksandrije je škof imel priložnost, da najprej v Trierju, potem pa v Rimu podpira in širi nicejsko vero in meniške ideale, ki se jih je v Egiptu oklenil veliki puščavnik Anton z življenjsko odločitvijo, ki je bila Atanaziju vedno blizu. Sveti Anton je bil s svojo duhovno močjo najpomembnejši človek, ki je podpiral vero svetega Atanazija. Ko se je aleksandrijski škof dokončno vrnil na svoj sedež, se je lahko posvetil verski pomiritvi in reorganizaciji krščanskih skupnosti. Umrl je 2. maja 373 in na ta dan se ga tudi spominjamo v bogoslužju.

Najpomembnejše doktrinalno delo svetega aleksandrijskega škofa je razprava O učlovečenju Besede, božanskega Logosa, ki je za naše odrešenje postal meso in eden izmed nas. V tem delu Atanazij s trditvijo, ki je upravičeno postala znamenita, izjavlja, da se je Božja Beseda »učlovečila, da bi mi postali božji; on je postal viden v telesu, da bi mi dobili pojem o nevidnem Očetu; in on sam je prenesel nasilje od ljudi, da bi mi podedovali nerazpadljivost« (54,3). Gospod je dejansko s svojim vstajenjem pregnal smrt, kakor da bi bila »slama v ognju« (8,4). Temeljna misel vsega Atanazijevega teološkega boja je prav to, da je Bog dostopen. Kristus ni neki drugotni Bog, ampak je pravi Bog in po našem občestvu s Kristusom se lahko resnično zedinimo z Bogom. On je resnično postal »Bog z nami«.

Med drugimi deli tega velikega cerkvenega očeta – ki ostajajo v veliki meri vezana na arijansko krizo – omenimo še štiri pisma, ki jih je naslovil na prijatelja Serapiona, škofa v Thmuisu, o božanstvu Svetega Duha, ki je odločno potrjeno; in kakih trideset »prazničnih« pisem, naslovljenih ob začetku vsakega leta na Cerkve in samostane v Egiptu, da z njimi napove datum velike noči, predvsem pa da zagotovi povezanost med verniki, ob tem pa še utrdi vero in jih pripravi na te slovesne praznike.

Atanazij je slednjič tudi avtor premišljevalnih besedil o psalmih, ki so bila zelo razširjena; predvsem pa je avtor dela, ki je prava uspešnica zgodnje krščanske književnosti, Antonovega žitja, to je življenjepisa svetega Antona Puščavnika. Napisal ga je kmalu po smrti tega svetnika, ko je kot izgnani aleksandrijski škof bival med menihi egiptovske puščave. Atanazij je bil prijatelj tega velikega puščavnika, tako da je prejel enega od dveh ovčjih kožuhov, ki ju je Anton zapustil v dediščino poleg plašča, ki mu ga je bil podaril sam aleksandrijski škof. Brž se je delo silno razširilo in bilo takoj prevedeno tudi v latinščino, in to kar dvakrat, potem pa še v druge vzhodne jezike. Ta vzorčni življenjepis, ki je tako pri srcu krščanskemu izročilu, je veliko prispeval razširjenosti meništva na Vzhodu in na Zahodu. Ni naključje, da je branje tega besedila v Trierju v središču ganljive pripovedi o spreobrnjenju dveh cesarskih uradnikov, ki jo Avguštin podaja v svojih Izpovedih (VIII,6,15) kot uvod v poročilo o lastnem spreobrnjenju.

Sicer pa Atanazij sam kaže, da se je jasno zavedal vpliva, ki bi ga lahko imela na krščansko ljudstvo Antonova zgledna osebnost. Takole piše v sklepu tega dela: »Da je bil znan povsod, da so ga vsi občudovali in po njem hrepeneli, tudi tisti, ki ga niso videli, je znamenje njegove kreposti in njegovega prijateljstva z Bogom. Dejansko Anton ni znan po svojih spisih niti po svetni znanosti niti po kaki posebni sposobnosti, ampak samo po svoji bogovdanosti. In nihče ne bi mogel zanikati, da je to božji dar. Kako bi se sicer slišalo govoriti v Hispaniji in v Galiji, v Rimu in v Afriki o tem človeku, ki je živel odmaknjen med hribi, če ga ne bi povsod predstavil Bog sam, kakor to dela s tistimi, ki mu pripadajo, in kakor je naznanil Antonu že od začetka? In tudi če ti delujejo v tajnosti in hočejo ostati skriti, jih Gospod pokaže vsem kot svetilko, da bi tisti, ki slišijo govoriti o njih, vedeli, da je mogoče izpolnjevati zapovedi, in se opogumili za hojo po poti kreposti« (93,5–6).

Da, bratje in sestre! Imamo veliko razlogov, da smo hvaležni svetemu Atanaziju. Njegovo življenje kakor tudi Antonovo in toliko drugih svetnikov nam kaže, da »kdor gre k Bogu, se ne oddalji od ljudi, ampak jim postane resnično blizu« (Deus caritas est, 42).

Trg sv. Petra, sreda, 20. junija 2007.

Prevedel br. Miran Špelič OFM