Origen pravi: »Jezus je šel v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Božji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem začenja odbdobje mesijanskega zveličanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in človek«. Sv. Ambrož pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija kažejo na trinitarični zveličavni načrt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka Izaija kot 'dobre novice' za uboge pomeni, da je od sedaj on navzoč na svetu za osvoboditev jetnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje pravi, da se »'leto, ki je ljubo Gospodu', nanaša na njegove čudeže, s katerimi je osvobodil stvarstvo vezi, ter na križanje, ko je ta osvoboditev postala vsevesoljna resničnost.«

V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način 'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.

Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«

To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.

Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.

Ko so naši ljudje maziljeni z oljem veselja, se to opazi; na primer, ko gredo od maše z obrazom tistega, ki je prejel veselo novico. Ljudje namreč z veseljem sprejemajo evangelij, ki ga duhovniki oznanjajo, ko ta doseže njihovo vsakdanje življenje, ko pride do obrobij realnosti, ko razsvetli mejne razmere, 'periferije', kjer je verno ljudstvo bolj izpostavljeno vdorom tistih, ki ga hočejo oropati njegove vere. Ljudje se nam zahvaljujejo, ker čutijo, da smo molili z realnostjo njihovega vsakdanjega življenja, njihove bolečine in veselja, stiske in upanja. In ko čutijo, da prijetni vonj Maziljenca, Kristusa, prihaja preko nas, so spodbujeni, da nam zaupajo vse tisto, kar želijo, da pride do Gospoda. Prošnje vernikov za molitev ali za blagoslov so po papeževih besedah znamenje, da je maziljenje prispelo na periferije, kajti spremenilo se je v prošnje. »Ko smo v takem odnosu z Bogom in njegovim ljudstvom in milost prihaja po nas, takrat smo duhovniki, posredniki med Bogom in ljudmi. Vedno moramo poživljati milost in v vsaki prošnji, včasih tudi neprimerni, včasih zgolj materialni ali celo banalni – kar pa je le na videz –, slutiti željo naših ljudi, da bi bili maziljeni z dišavnim oljem, saj vedo, da ga mi imamo. Slutiti in čutiti, kot je Gospod čutil bridkost, polno upanja žene, ki je krvavela, ko se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku Jezus, sredi množice, ki ga obdaja z vseh strani, uteleša vso lepoto Aronove duhovniške obleke, z oljem, ki teče po njej. To je bila skrita lepota, ki pa je svetila le za oči, polne vere, te žene, ki je trpela. Učenci, bodoči duhovniki, ne vidijo, ne dojamejo: v 'življenjski periferiji' vidijo samo površinskost množice, ki pritiska na Jezusa. Gospod pa, nasprotno, čuti moč božjega maziljenja, ki prihaja do roba njegovega plašča.

Tako morajo tudi duhovniki izstopiti in doživeti svoje maziljenje, njegovo moč in odrešenjsko učinkovitost: »stopiti v 'periferije', kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki želi videti, kjer so ujetniki mnogih zlobnih vladarjev. Gospoda ne srečamo v samodoživljanju in samoopazovanju: tečaji samopomoči so lahko koristni, vendar pa živeti duhovniško življenje od enega do drugega tečaja, od ene do druge metode, vodi v to, da postanemo pelagijanci, zmanjšamo moč milosti, ki deluje in raste v tisti meri, v kateri z vero stopimo iz sebe, damo sebe in damo evangelij drugim, damo to malo maziljenja, ki ga imamo, tistim, ki nimajo nič od ničesar.

Ob duhovniku, ki malo stopa iz sebe, ki malo mazili, se izgublja najboljše od našega ljudstva, tisto, kar lahko spodbudi najgloblji del njegovega duhovniškega srca. Kdor ne stopi iz sebe, namesto da bi bil posrednik, počasi postaja upravitelj. Slednji 'je že prejel svoje plačilo' in ker ne daje svojega srca, ne dobi ljubeče zahvale, ki izvira iz srca. Od tukaj prihaja nezadovoljstvo nekaterih, ki postanejo žalostni duhovniki in neke vrste zbiratelji starin ali pa novosti, namesto da bi bili pastirji z 'vonjem po ovcah', pastirji sredi svoje črede, ribiči ljudi. To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'. Res je, da nas vse ogroža tako imenovana kriza duhovniške identitete, je nadaljeval papež. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo na odprto in v Gospodovem imenu vržemo mreže. Prav je, da nas sama realnost vodi tja, kjer se to, kar smo po milosti, jasno pokaže kot čista milost; na tem morji sedanjega sveta, kjer nam koristi samo maziljenje in kjer so mreže polne samo, ko se jih vrže v imenu Njega, ki smo se mu izročili: Jezusa.

Homilija med krizmeno mašo, četrtek, 14. april 2022
V berilu iz preroka Izaija, ki smo ga poslušali, Gospod daje obljubo, ki je polna upanja, ki se nas zelo dotika: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli.

Jezus je postavil sveto evharistijo, da je nadomestila spomin rešitve iz suženjstva. Tisto noč je razlomil svoje življenje "za nas" in se ves izročil v novo zavezo. Z uživanjem evharistije me Jezus osvobaja od zla. Tako spoznavam, da dajanje ni izguba, ampak pridobitev novega življenja. Hvala, Gospod, za evharistično telo in kri, ki me krepita in delata živ spomin na tvojo ljubezen do kraja.

Jezus umije učencem noge, ker je služenje najvišja oblika ljubezni. Učence spodbudi, da bi spremenili odnose, poglede in pričakovanja. Trudil se bom pomagati ljudem, še posebej odrinjenim in ubogim, obenem pa bom sprejemal njihovo ljubezen. Gospod, ti mi umivaš noge. Okrepi mojo ljubezen, da ne bo le v besedah, ampak v stvarnih dejanjih služenja.

Origen pravi: »Jezus je šel v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Božji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem začenja odbdobje mesijanskega zveličanja.«Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in človek«. Sv Ambrož pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija kažejo na trinitarični zveličavni načrt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka Izaija kot 'dobre novice' za uboge pomeni, da je od sedaj on navzoč na svetu za osvoboditev jetnikov.«Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje pravi, da se »'leto, ki je ljubo Gospodu', nanaša na njegove čudeže, s katerimi je osvobodil stvarstvo vezi, ter na križanje, ko je ta osvoboditev postala vsevesoljna resničnost.«

V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakrementi so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občesto s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakrementi so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občesto s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.

Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«

To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.

Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.

Odlomki iz homilije na veliki četrtek, 21. april 2011
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15). Jezus si je želel in pričakoval ta trenutek, v katerem je samega sebe podaril v podobi kruha in vina. V njegovi želji lahko prepoznamo željo Boga samega, Njegovo ljubezen do človeka in do stvarstva. Ta ljubezen čaka trenutek združitve. Človeka želi pritegniti k sebi, vendar pa je vprašanje, če si tudi človek resnično želi srečati Boga in postati eno z Njim. Ali pa je morda ravnodušen, raztresen in poln drugega? V evangeljski priliki slišimo, da je Jezus vedel, zakaj na svatbi ostanejo prazna mesta. Poznan mu je človekov negativni odgovor, nezanimanje za Njegovo bližino. Ve tudi, zakaj nekateri sicer pridejo, vendar brez svatovske obleke. Pridejo le iz navade, brez veselja. Sv. Gregor Veliki je o tistih, ki pridejo brez svatovske obleke dejal, da sicer imajo vero. Le vera jim namreč lahko odpre vrata na svatbo. Manjka pa jim ljubezen, ki je svatovska obleka. Kdor ne živi vere kot ljubezni, ni pripravljen na svatbo in je vržen ven. Evharistični obed zahteva vero, toda vera zahteva ljubezen, sicer je mrtva tudi kot vera.

Jezus je med zadnjo večerjo predvsem molil. Njegova molitev je v evangelijih opisana z besedama zahvaljevanje in blagoslavljanje. Svoje trpljenje spremeni v molitev in jo daruje Očetu za ljudi. Tako se trpljenje spremeni v ljubezen, ki ima moč spremeniti tudi darove, v katerih On sedaj samega sebe podari ljudem, da bi preoblikoval nas in svet. Pravi in končni namen evharistične spremenitve je naše preoblikovanje. Evharistija ima za cilj novega človeka in novi svet. Jezus je med zadnjo večerjo Očeta tudi prosil. Molil je za enost, in sicer ne le med prisotnimi učenci, ampak med vsemi, ki verjamejo Vanj: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi (...), da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Ta enost mora postati vidna in dejanska. Znamenje tega so besede, ko sta papež in škof med mašo omenjena s konkretnimi imeni.

Apostol Peter je bil tisti, ki je želel Jezusa odvrniti od trpljenja, ki ni hotel, da mu le-ta umije noge. Vse to se ni skladalo z njegovo podobo Boga. Šele po srečanju z Jezusovim pogledom lahko sprejme svojo nezadostnost, grešnost in potrebo po spreobrnjenju. Vsi mi se moramo vedno znova učiti in sprejemati Boga in Jezusa Kristusa takega, kot je, in ne kot bi ga želeli mi. Ni naključje, da je Jezus Petru njegovo poslanstvo zaupal prav med zadnjo večerjo. Zame, ki nadaljujem Petrovo poslanstvo, je tolažilno vedeti, da verniki med vsako sveto mašo molijo zame. Le tako, zahvaljujoč molitvi, namreč papež lahko izpolnjuje svoje poslanstvo, katerega je Jezus zaupal Petru: potrjevati brate in pasti njegovo čredo.

Odlomki iz knjige Jezus iz Nazareta. Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja
Poročila o postavitvi evharistije se v vseh štirih besedilih začenjajo z dvema trditvama o Jezusovem dejanju, ki je v Cerkvi dobilo bistveni pomen za sprejetje celote. Povedano nam je, da je Jezus vzel kruh, izgovoril molitev blagoslova in zahvale in nato razlomil kruh. Apostol Pavel in evangelist Luka uporabljata besedo evharistija, medtem ko evangelista Marko in Matej uporabljata besedo evlogija. Oba pojma kažeta na beraka, na veliko zahvalno in blagoslovno molitev judovskega izročila, ki je sestavni del pashalnega kakor tudi drugih judovskih obedov. Se ne je, ne da bi se Bogu zahvalilo za dar, ki ga podarja: za kruh, saj omogoča, da žito vzklije in raste iz zemlje, kakor tudi za sad vinske trte.

Ti dve različni besedi kažeta na dve različni smeri, ki sta vsebovani v tej molitvi: to sta zahvaljevanje za Božji dar in hvalnica Božjega daru. Ta hvalnica pa se kot blagoslov vrača na dar, kakor je rečeno v 1Tim 4,4: »Saj je vsaka Božja stvaritev dobra in nič se ne sme zavračati, kar se z zahvalo (eucharistia) sprejema; posvečeno je namreč po Božji besedi in molitvi. Jezus je sprejel to izročilo tako pri zadnji večerji, kot pri pomnožitvi kruha (Jn 6,11). Besede postavitve spadajo v ta molitveni okvir. V njih zahvala postaja blagoslov in spremenjenje.

Kot drugo je rečeno, da je Jezus 'razlomil kruh'. Lomljenje kruha za vse, je prvenstveno opravilo družinskega očeta, ki s tem nekako zastopa Boga Očeta, ki nam vsem po rodovitnosti zemlje dodeljuje, kar potrebujemo za življenje. To pa je tudi dejanje gostoljubnosti, s katerim dajemo tujcu delež pri svojem, ga sprejmemo v skupnost k mizi. Lomljenje in razdelitev, ravno to, da si razdelimo med sabo ustvarja občestvo. To prvinsko človeško dejanje dajanja, podeljevanja in zedinjenja dobi pri Jezusovi zadnji večerji popolnoma novo globino. Jezus daruje samega sebe. Božja dobrota, ki se izraža v razdelitvi, postane popolna v trenutku, ko Sin v kruhu podeli in razdeli samega sebe.

Karitas (dobrodelnost), skrb za drugega, ni neko drugo področje krščanstva poleg bogočastja, ampak je zasidrana v bogočastju samem in je njen sestavni del. Vodoravna in navpična razsežnost sta v evharistiji, v lomljenju kruha neločljivo povezani. V dvojni trditvi o zahvali in razdelitvi v začetku poročila o postavitvi evharistije postane očitno bistvo novega bogočastja, ki ga je Kristus postavil pri zadnji večerji, na križu in v vstajenju. S tem je tempeljsko bogočastje odpravljeno in hkrati dopolnjeno.

Jezus je bil pri večerji, z njimi (učenci) pri zadnji večerji, pravi evangelij. Vedel je, da je prišla njegova ura, ko pojde od tega sveta k Očetu. Vedel je, da je bil izdan, in da ga bo Juda to isto noč izročil. »In ker je ljubil svoje, ki so bili na tem svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.«

Da Bog tako ljubi! Do konca. In da življenje za vsakega od nas, in se s tem hvali ter hoče to, saj On ima ljubezen: 'Ljubiti do konca.' To pa ni lahko, saj smo vsi mi grešniki, vsi imamo meje, hibe, mnogo stvari in tudi, vsi znamo ljubiti, vendar pa nismo kakor Bog, ki ljubi, ne da bi gledal na posledice, vse do konca. In dal je zgled, da bi to pokazal On, ki je bil 'šef', ki je bil Bog, s tem, da je svojim učencem umil noge. To, umivati noge, je bila takrat navada, ki so jo opravili malo pred kosilom ali večerjo, saj so ljudje…, takrat ni bilo asfalta, hodili po prahu. Zato je bilo eno od dejanj sprejema osebe v hišo in tudi dati jesti, umivanje nog. Toda to so počeli sužnji, tisti, ki so bili zasužnjeni. Jezus pa to obrne na glavo in to stori On. Toda Simon ni hotel, da bi mu to storil. Toda Jezus mu je razložil, da je tako, da je On prišel na svet, da bi služil, da bi nam služil, da bi postal suženj za nas in je dal življenje za nas ter tako ljubil vse do konca.

Danes na poti, ko sem prihajal, so bili ljudje, ki so pozdravljali: 'Papež prihaja, šef. Šef Cerkve…'Šef Cerkve je Jezus, ne 'hecajmo' se s tem! Jezusova podoba je papež, zato hočem storiti isto, kar je storil On. Med tem obredom župnik umiva noge vernikom. Tukaj je obrnjeno na glavo. Tisti, ki se zdi, da je največji, mora opraviti delo sužnja, toda z namenom, da seje ljubezen. Da bi sejali ljubezen med nami, vam danes ne rečem, da greste in umijete noge drug drugemu, bila bi šala. To je namreč simbol, podoba, zato vam pravim, če lahko pomagate ali opravite kakšno uslugo tukaj v zaporu sojetniku ali sojetnici, storite to. Kajti to je ljubezen, to je kot umiti noge in biti služabniki drugih. Nekoč so se namreč učenci prepirali, kdo med njimi je največji, najbolj pomemben. In Jezus jim je rekel: 'Tisti, ki želi biti pomemben, mora postati majhen in služabnik vseh.' In to, kar je storil On, počne Bog z nami. Streže nam, je služabnik. Vsem nam, vsem nam revežem. On je velik, On je dober. On nas ima rad take kot smo. Zaradi tega med tem obredom mislimo na Boga, na Jezusa. To ni folklorističen obred, je gesta, ki nas spomni na to, kar nam je dal Jezus. Po tem je vzel kruh in nam dal Svoje telo; vzel je vino in nam dal Svojo kri. In tako je ljubezen od Boga. Danes mislimo samo na Božjo ljubezen.

Papež Frančišek je na letošnji veliki četrtek zaradi pandemije koronavirusa daroval sveto mašo Gospodove večerje na oltarju katedre v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Med homilijo je spregovoril o evharistiji, služenju in maziljenju.

Evharistija, služenje, maziljenje. To je resničnost, ki jo danes doživljamo pri tem bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji in mi vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti, da, vsem. Ampak Gospod s to izmenjavo besed, ki jo je imel s Petrom, mu da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustimo, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

In še duhovništvo. Danes bi želel biti blizu duhovnikom, vsem duhovnikom, od nedavno posvečenega pa vse do papeža. Vsi smo duhovniki. Škofje, vsi.. Gospod nas je mazil, da bi ponavzočali evharistijo, maziljeni za služenje.

Danes ni bilo krizmene maše. Upam, da jo bomo lahko imeli pred binkošti, če ne, jo bomo morali prestaviti v prihodnje leto. Ne morem, da bi šla ta maša mimo, da se ne bi spomnil duhovnikov, duhovnikov, ki darujejo življenje za Gospoda, duhovnikov, ki so služabniki. V teh dneh je umrlo več kot 60 duhovnikov tukaj v Italiji, ki so imel pozornost do bolnikov po bolnišnicah. Skupaj z zdravniki, bolničarji in medicinskimi sestrami so svetniki sosednih vrat. Duhovniki, ki so med služenjem dali življenje.

Mislim pa tudi na tiste, ki so daleč. Danes sem prejel pismo nekega duhovnika, kaplana v oddaljenem zaporu, ki opisuje, kako živi veliki teden z zaporniki. Frančiškan je. So duhovniki, ki gredo daleč, da bi prinesli evangelij in tam umrjejo. Neki škof je pravil, da je prva stvar, ki jo je storil, ko je prišel v te misijonske kraje, da je šel na pokopališče in na grob duhovnikov, ki so pustili tu življenje zelo mladi, zaradi kuge v tem kraju. Niso bili pripravljeni, niso imeli protiteles. Nihče ne ve za njihova imena.

Neimenovani duhovniki, vaški župniki, ki so tukaj župniki štirih, petih, sedmih krajev po hribih in hodijo od enega do drugega. Oni poznajo ljudi… Nekoč mi je eden rekel, da pozna imena vseh ljudi v teh krajih. »Zares?« sem mu rekel. In on mi je rekel: »Tudi imena psov.« Vedo, kaj je duhovniška bližina, res so v redu ti duhovniki. Danes vas imam v svojem srcu in vas prinašam na oltar.

Potem pa še obrekovani duhovniki. Dandanes se večkrat zgodi, da ne morejo iti po cesti, ker govorijo o njih grde stvari zaradi drame, ki smo jo doživeli z odkritjem duhovnikov, ki so res delali grde stvari. Nekateri so mi rekli, da ne morejo iti iz hiše v duhovniški obleki, ker so jih zmerjali. A oni gredo naprej.

Nadalje duhovniki grešniki, ki skupaj s svojimi škofi in papežem ne pozabijo prositi odpuščanja in se tako učijo odpuščati, saj vedo, da je potrebno prositi odpuščanje in odpuščati. Vsi smo grešniki. Duhovniki, ki preživljajo določene krize, ki ne vedo, kaj početi, saj so v temi…

Danes ste vsi vi duhovniki z menoj na oltarju, vi, posvečeni. Samo še nekaj vam rečem. Ne bodite trmoglavi kot Peter. Pustite si umiti noge. Gospod je vaš služabnik. On vam je blizu in vam da moč, da vam umije noge.

In tako s to zavestjo po nujnosti, da se vas umije, ste tisti, ki odpuščate, s srcem polnim velikodušnosti v odpuščanju. To je mera, s katero se nam bo merilo. Ne bojte se odpuščati. Včasih pridejo dvomi. Glejte Kristusa. V Njem je odpuščanje za vse. Bodite pogumni. Tudi, ko tvegate z odpuščanjem, da bi potolažili. In če v tistem trenutku ne morete dati zakramentalnega odpuščanja, vsaj dajte tolažbo kot brat, ki spremlja in pušča vrata odprta, da se vrne.

Bogu se zahvaljujem za milost duhovništva vseh nas. Bogu se zahvaljujem za vas duhovnike. Jezus vam hoče dobro. Samo prosi pustiti mu, da vam umije noge.

Homilija, veliki četrtek, 6. april 2023
Pozornost pritegne to, kako Jezus dan preden bo križan, stori to gesto. Umivanje nog je bila navada tistega časa, ker so bile ceste polne prahu in so ljudje prihajali od zunaj in ob vstopu v hišo, so jim pred gostijo, srečanjem umili noge. Kdo pa je umival noge? Sužnji. Torej sužnji, ker je bilo to delo za sužnje. Predstavljajmo si, kako so bili učenci osupli, ko so videli, da je Jezus začel delati to, kar je bilo za sužnje. To je storil, da bi jim dal razumeti sporočilo naslednjega dne, da bo umrl kot suženj in s tem plačal dolg vseh nas. Če bi mi prisluhnili tem Jezusovim stvarem, bi bilo življenje tako lepo, ker bi hiteli pomagati drug drugemu. To je nasprotno kot nas učijo »prebrisanci« okrog prenesti drug drugega, izkoristiti drugega. Tako lepo je pomagati drug drugemu, dati drugemu roko. To so človeške, vse človeške geste, ki se porodijo v plemenitem srcu.

Jezus hoče s tem obhajanjem ravno to, hoče nas učiti plemenitost srca. Vsak od nas lahko reče: »Ampak, če bi papež vedel stvari, ki jih imam v sebi...«. Toda Jezus jih pozna in nas ljubi takšne, kot smo! In on nam umiva noge. Jezus se nikoli ne boji naših slabosti, nikoli se ne boji, ker je že plačal, hoče nas samo spremljati, hoče nas prijeti za roko, da nam življenje ne bo tako težko. Naredil bom isto gesto, da bom umil noge, vendar to ni folklorna stvar, ne. Vsi mislimo, da je to gesta, ki sporoča, kakšni moramo biti drug z drugim. V družbi vidimo, koliko ljudi izkorišča druge, koliko ljudi je stisnjenih v kot in ne morejo ven, je … Koliko krivic, koliko ljudi brez dela, koliko ljudi, ki delajo in jim plačajo polovico, koliko ljudi, ki nimajo denarja za zdravila, koliko uničenih družin, toliko slabega ... In nihče od nas ne more reči: »Jaz, hvala Bogu, nisem, veš, a?« – »Če nisem takšen, je to po božji milosti!« Vsakemu od nas lahko spodrsne, vsakemu od nas. In to zavedanje, ta gotovost, da lahko vsakemu od nas spodrsne, da smo grešniki, je tisto, kar nam daje dostojanstvo. Prisluhnite tej besedi: »dostojanstvo«. In Jezus nas hoče takšne in za to nam je hotel umiti noge in nam rekel: »Prišel sem, da te rešim, da ti služim«. Zdaj bom naredil isto kot spomin na to, kaj nas je Jezus učil, da si pomagamo drug drugemu. Tako bo življenje lepše in ga bo lažje prenašati. Med umivanjem nog - upam, da mi bo uspelo, ker ne morem dobro hoditi - med umivanjem nog vi mislite na to: »Jezus mi je umil noge, Jezus me je rešil, čeprav imam zdaj še to težavo, ampak bo minilo. Gospod je vedno ob tebi, nikoli te ne zapusti, nikoli!«. Ob umivanju mislite na to.

Homilija, veliki četrtek, 28. marec 2024
V tem trenutku zadnje večerje našo pozornost pritegneta dva prizora. Jezusovo umivanje nog. Jezus se poniža, Jezus nam s to gesto da razumeti, kar je rekel: »Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi stregel«. Uči nas pot služenja. Drugi – žalostni – prizor je izdaja Juda, ki ni sposoben nadaljevati v ljubezni in zatem pa ga denar, sebičnost pripeljeta do te grozne stvari. Toda Jezus vse odpušča. Jezus vedno odpušča. Prosi le, da prosimo za odpuščanje. Nekoč sem med ljudmi slišal modro staro gospo, staro babico ... Takole je rekla: »Jezus se nikoli ne naveliča odpuščati: mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja«. Danes prosimo Gospoda za milost, da se ne bi utrudili. Vedno, vsi imamo majhne neuspehe, velike neuspehe – vsak ima svojo zgodbo. Toda Gospod nas vedno pričakuje z odprtimi rokami in se nikoli ne naveliča odpuščati.

Zdaj bomo storili enako kot Jezus: umili noge. Gre za gesto, ki opozarja na poklicanost služenja. Prosimo Gospoda, da bi vsi rasli v poklicanosti služenja. Hvala.