Sv. Beda postavi današnji praznik v časovni okvir: »Sedemdeset tednov po oznanilu angela Gabrijela Zahariju o Janezovem rojstvu in štirideset dni po svojem rojstvu, je Jezus prišel v svoj tempelj, da bi še drugič izpolnil Postavo. Prišel je namreč od svojega obrezovanja na oltar, kakor tudi mi po svojem krstu pristopimo k zakramentu njegovega telesa in njegove krvi.« Origen pa pravi: »Jožef in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.« 

Sv. Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse človeštvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje, ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« 

Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.« 

Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom iz jeruzaleskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, kot »luč« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.

Skladno s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu. Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.

Berilo iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro poveže razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje in nam ponuja namige za razmišljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namreč pravi Bog in pravi človek ter zato v resnici pripada tako božjemu kot človeškemu svetu.

V resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega in dokončnega Srednika, ima posvečeno življenje v Cerkvi pravi smisel, življenje posvečeno Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resnično srednik med Bogom in nami, drugače bi šlo samo za neko obliko preusmeritve človeških teženj ali za beg. Če Kristus ne bi bil resnično Bog in če ne bi bil istočasno v polnosti človek, ne bi bilo prave osnove za krščansko življenje, še posebej pa ne bi bilo osnove za kakršno koli posvetitev.

Posvečeno življenje namreč pričuje in izraža na še posebej močan način ravno to medsebojno iskanje Boga in človeka ter medsebojno privlačno ljubezen. Posvečena oseba je namreč že za to, ker je posvečena, kot 'most' k Bogu za vse tiste, ki jo srečujejo, kot klic in napotitev. Vse to pa v moči sredništva Jezusa Kristusa, Maziljenega od Očeta. Temelj je On! On, ki je z nami delil našo slabotnost, da bi mi bili lahko deležni njegove božje narave.

Praznik Jezusovega darovanja v templju se imenuje tudi praznik srečanja. Na začetku bogoslužja je rečeno, da se bo Jezus srečal s svojim ljudstvom. To je srečanje med Jezusom in njegovim ljudstvom. Ko sta namreč Marija in Jožef prinesla svojega otroka v jeruzalemski tempelj, je prišlo do prvega srečanja med Jezusom in njegovim ljudstvom, ki sta ga predstavljala Simeon in Ana. To je bilo hkrati srečanje znotraj zgodovine ljudstva, srečanje med mladimi in ostarelimi. Marija in Jožef s svojim novorojenčkom sta bila mlada, medtem ko sta bila ostarela Simeon in Ana, dve osebi, ki sta vedno obiskovala tempelj.

O Mariji in sv. Jožefu ponovi štirikrat, da sta hotela storiti tako, kakor je zapovedano po Gospodovi postavi (prim. Lk 2,22.23.24.27). Takoj razumemo in kar začutimo, kako Jezusova starša z veseljem spolnjujeta Božje predpise, da, to veselje, hoditi v Gospodovi postavi. Mladoporočenca sta, pravkar sta dobila otroka in oba vodi želja, da spolnita to, kar je predpisano. To ni le zunanje dejanje, tudi ne zaradi občutka, da je vse v redu. V njima je močna, globoka želja, polna veselja. Je namreč to, kar pravi psalm: 'Pot tvojih naukov je moje veselje... Tvoja postava je moje veselje...' (Ps 119, 14.77).

Kaj pa pravi sveti Luka o ostarelima osebama? Več kot enkrat poudari, da ju je vodil Sveti Duh. O Simeonu pravi, da je bil pravičen ter pobožen in je pričakoval Izraelovo tolažbo, in tudi, da je 'bil Sveti Duh z njim' (Lk 2,25), nadalje pravi, 'da mu je bilo razodeto od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca' (v. 26), ter tudi, da je 'v Duhu prišel v tempelj' (v. 27). O Ani Luka pravi, da je bila 'prerokinja' (v. 36), to je od Boga navdihnjena in da je 'bila vedno v templju ter je s posti in molitvami služila Bogu' (v. 37). Skratka, ti dve ostareli osebi sta polni življenja! Polna sta življenja zato, ker ju poživlja Sveti Duh in sta dojemljiva za njegovo delovanje, dovzetna za njegove napotke...

In tu je srečanje med Sveto družino ter tema dvema predstavnikoma svetega Božjega ljudstva. V središču je Jezus. On je tisti, ki vse premika, ki privablja ene in druge v tempelj, v hišo svojega Očeta.

To je srečanje med mladima, ki sta polna veselja v spolnjevanju Gospodove postave in ostarelima, ki sta polna veselja zaradi delovanja Svetega Duha. Gre za edinstveno srečanje med spoštovanjem predpisov in preroštvom, kjer mlada spoštujeta predpise in ostarela sta preroka! Toda zdi se, da je ravno obratno. V resnici, če dobro premislimo, tudi spoštovanje Postave poživlja isti Duh, in preroštvo gre po poti, ki jo zarisuje Postava. Kdo je bolj od Marije poln Svetega Duha? Kdo je bolj od nje vodljiv njegovemu delovanju?

V luči tega evangeljskega prizora glejmo na 'posvečeno življenje', kot na srečanje s Kristusom. Njega k nam prineseta Marija in Jožef, in mi gremo k Njemu vodeni od Svetega Duha. Toda v središču je On. On vse premika. On vse privlači v svetišče, v Cerkev, kjer ga lahko srečamo, prepoznamo, sprejmemo in objamemo.

Jezus nam pride naproti v Cerkvi po temeljni karizmi posamezne Ustanove. Lepo je tako misliti na našo poklicanost! Naše srečanje s Kristusom je dobilo v obliko v Cerkvi po karizmi Njegovega pričevalca, Njegove pričevalke. Ob tem ostrmimo in smo hvaležni.

Tudi v posvečenem življenju živimo srečanje med mladimi in ostarelimi, med spoštovanjem predpisov in preroštvom. Ne glejmo nanju, kot na dve nasprotujoči si resničnosti. Raje pustimo, da obe poživlja Sveti Duh. In znamenje tega je veselje, veselje v spoštovanju in hoji po pravilu življenja; in veselje, da nas vodi Sveti Duh, vendar nikoli togi, nikoli zaprti, temveč vedno odprti za Božji glas, ki govori, ki odprira, ki vodi, ki nas vabi, naj gremo obzorju naproti.

Za ostarele je dobro, da mladim posredujejo modrost, in za mlade je dobro, da sprejmejo to dediščino izkušnje in modrosti ter jo prenašajo naprej in ne da jo hranijo v muzeju. Ne, ne, ne! Da jo prenašajo naprej med izzivi, ki jih prinaša življenje. Prenašati naprej v dobro dotične redovne družine in v dobro vse Cerkve.

Milost te skrivnosti, skrivnosti srečanja, naj nas razsvetli in spodbuja na naši poti. Amen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. februar 2014

Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja v templju. Na ta datum pa je tudi Dan posvečenega življenja, ki pokaže na to, kako so za Cerkev pomembni tisti, ki so sprejeli klic hoditi za Jezusom bolj od blizu po poti evangeljskih svetov. Današnji evangelij pripoveduje, da sta štirideset dni po rojstvu Jezusa, Marija in Jožef prinesla Otroka v tempelj, da bi ga darovala in posvetila Bogu, po predpisih Judovske postave. Ta evangeljski dogodek predstavlja ikono (podobo) darovanja lastnega življenja za tiste, ki po Božjem daru, sprejmejo značilne Jezusove poteze, ki je deviški, ubog in pokoren.

To darovanje samega sebe Bogu se tiče vsakega kristjana, saj smo vsi po krstu Njemu posvečeni. Vsi smo poklicani, da se z Jezusom in se, kakor Jezus, darujemo Bogu, da bo naše življenje postalo velikodušen dar tako v družini, na delu, v službi Cerkvi, v delih usmiljenja. Vendar pa živijo na poseben način to posvetitev redovniki, menihi in posvečeni laiki, ki z zaobljubami pripadajo v polnosti in samo Bogu. Ta pripadnost Gospodu omogoča tistim, ki jo resnično živijo, da še posebej pričujejo za evangelij in Božje kraljestvo. Popolnoma posvečeni Bogu so popolnoma izročeni bratom in sestram, da prinašajo Kristusovo luč tja, kjer je najbolj gosta tema in širijo njegovo upanje obupanim srcem.

Posvečene osebe so Božje znamenje v različnih okoljih življenja, so kvas za rast bolj pravične in bratske družbe; so preroštvo za delitev dobrin z majhnimi in revnimi. Tako razumljeno in živeto posvečeno življenje se pokaže ravno takšno, kot tudi v resnici je: dar Boga! Dar Boga Cerkvi, dar Boga svojemu ljudstvu! Vsaka posvečena oseba je dar potujočemu Božjemu ljudstvu. Velika je potreba po takšni navzočnosti, ki krepi ter obnavlja prizadevanje za širjenje evangelija, za krščansko vzgojo, za karitativno ljubezen do najbolj potrebnih, za kontemplativno molitev, za prizadevanje za človeško in duhovno formacijo mladih, družin, prizadevanje za pravičnost in mir človeške družine. Malo pomislimo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo redovnic: sester v bolnišnicah, sester po misijonih, sester po šolah? Pomislite na Cerkev brez redovnic... Tega si ne moremo zamisliti... One so ta dar, ta kvas, ki pelje naprej Božje ljudstvo. Resnična veličina je v teh ženah, ki posvetijo svoje življenje in posredujejo naprej Jezusovo sporočilo.

Cerkev in svet potrebujeta takšno pričevanje ljubezni in Božjega usmiljenja. Posvečeni, redovniki in redovnice ravno pričujejo za to, da je Bog dober, da je Bog usmiljen. Zato je potrebno s hvaležnostjo ovrednotiti izkušnje posvečenega življenja in poglobiti poznavanje različnih karizem in duhovnosti. Potrebno je moliti, da bodo številni mladi odgovorili z 'da' Gospodu, ki jih kliče, da se popolnoma posvetijo Njemu v brezpogojni službi bratom in sestram. Posvetiti življenje v službo Bogu in bratom.

Zato bo zaradi vseh teh razlogov, kakor je bilo že naznanjeno, prihodnje leto na poseben način namenjeno posvečenemu življenju. Od sedaj naprej izročimo to pobudo v priprošnjo Devici Mariji in sv. Jožefu, ki sta bila kot Jezusova starša, prva od Njega posvečena in sta Njemu posvetila svoje življenje.

Simeon – piše sv. Luka – je »pričakoval Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, v naročje sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna luč, ki je prišla, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mož, ki je s potrpežljivostjo pričakoval izpolnitev Gospodovih obljub.

Simeonova potrpežljivost. Poglejmo pobliže Simeonovo potrpežljivost. Vse življenje je bil v pričakovanju in je udejanjal potrpežljivost srca. V molitvi se je naučil, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoličnosti naših dni, v včasih utrujajočem ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in ponižno nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpežljivo in ni dopustil, da bi ga čas, ki je mineval, izčrpal. Je mož, obtežen z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu še vedno gori; v svojem dolgem življenju je bil včasih ranjen in razočaran, a ni izgubil upanja; s potrpežljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga izčrpala zagrenjenost zaradi časa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodušnosti, ki se pojavi ob zatonu življenja. Upanje pričakovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpežljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal čuječ, vse dokler njegove oči niso končno videle zveličanja (prim. Lk 2,30).

Kje se je Simeon naučil te potrpežljivosti? Prejel jo je preko molitve in življenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); Očeta, ki se ne naveliča niti pred zavračanjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsakič priložnost za spreobrnjenje.

Simeonova potrpežljivost je torej ogledalo potrpežljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon naučil, da je Bog potrpežljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpežljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpežljivost je način, s katerim Bog odgovarja na našo šibkost, da bi nam podaril čas, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naročje, nam razodeva potrpežljivost Boga; Očeta, ki je usmiljen z nami in nas kliče vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove možnosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki skuša znotraj nas narediti špranjo tudi takrat, kadar je naše srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog našega upanja: Bog nas čaka, ne da bi se kadarkoli naveličal. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas čaka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici naših človeških preračunavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno začeli.

Naša potrpežljivost. Poglejmo na potrpežljivost Boga in Simeona za naše posvečeno življenje. In se vprašajmo: kaj je potrpežljivost? Ni preprosto toleriranje težav ali sprijaznjeno prenašanje nasprotovanj. Potrpežljivost ni znamenje šibkosti: je moč duha, ki nas usposablja, da nosimo težo osebnih težav in težav skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti različnost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveličanost in lenobna otopelost. Želim nakazati tri »področja«, kjer se udejanja potrpežljivost.

Prvo je naše osebno življenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodušnostjo. Na poti smo skupaj s tolažbami prejeli tudi razočaranja in nezadovoljstva. Včasih želeni rezultat ne ustreza našemu navdušenemu delu, zdi se, da naša setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gorečnost oslabi in nismo več odporni na duhovno sušo. V našem življenju posvečenih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razočaranih pričakovanj. Biti moramo potrpežljivi s samimi seboj in zaupno čakati Božje čase in načine: On je zvest svojim obljubam. Če se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo žalost in nezaupanje.

Drugo področje, kjer se udejanja potrpežljivost, je življenje v skupnosti. Človeški odnosi, posebej kadar gre za podelitev življenjskega načrta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. Včasih nastanejo spori in se ne more zahtevati takojšnje rešitve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, počakati na boljši čas za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V naših skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpežljivost: prenašati, to je nositi na lastnih ramah življenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kliče, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je včasih neuglašen, vendar pa mora vedno poskušati peti skupaj.

Nazadnje, tretje »področje«, potrpežljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, čeprav odlaša z uresničenjem in počasi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne pritožujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpežljivo pričakujeta luč v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpežljivost, da ne bi ostali sužnji pritoževanja: »Svet nas ne posluša več,« »nimamo več poklicev,« »živimo v težkih časih« … včasih se zgodi, da se mi potrpežljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in našega srca, zoperstavljamo z nepotrpežljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

Potrpežljivost nam pomaga gledati sebe, naše skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vprašamo: ali sprejemamo potrpežljivost Duha v našem življenju? Ali v naših skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in kažemo veselje bratskega življenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim služenjem v potrpežljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za naše posvečeno življenje: ne moremo ostati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost, da bi tudi naše oči mogle videti luč zveličanja in jo ponesti vsemu svetu.

Angel Gospodov, nedelja, 2. februar 2025
Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim. Danes nam evangelij bogoslužja (Lk 2,22-40) spregovori o Mariji in Jožefu, ki sta prinesla otroka Jezusa v jeruzalemski tempelj. Po postavi ga prineseta v Božje bivališče kot osvežitev spomina, da življenje prihaja od Gospoda. In medtem ko Sveta družina izpolnjuje nekaj, kar je Izraelsko ljudstvo počelo od nekdaj, iz generacije v generacijo, se zgodi nekaj, kar se ni še nikoli zgodilo.

Dva starčka, Simeon in Ana, prerokujeta glede Jezusa. Hvalita Boga in govorita o otroku »vsem, ki so pričakovali zveličanje Jeruzalema« (v. 38). Njuna ganjena glasova odmevata med starodavnimi kamni templja in oznanjata dopolnitev Izraelovega pričakovanja. Bog je zares prisoten sredi svojega ljudstva, in sicer ne zato, ker bi bival med štirimi zidovi, temveč, ker živi kot človek med ljudmi. To je Jezusova novost. V starosti Simeona in Ane se zgodi novost, ki spremeni zgodovino sveta.

Ob njima sta se Marija in Jožef čudila temu, kar sta slišala. Ko Simeon sprejme otroka v naročje, ga imenuje na tri čudovite načine, ki zaslužijo razmislek. Trije načini, tri poimenovanja. Jezus je zveličanje, Jezus je luč, Jezus je znamenje, ki se mu nasprotuje.

Najprej, Jezus je zveličanje. Tako pravi Simeon, ko moli Boga: »Zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev« (v. 30-31). To nas vedno pusti začudene, da je vsesplošno zveličanje osredotočeno v samo enem! Da, ker v Jezusu prebiva vsa polnost Boga (prim. Kol 2,9).

Drugi vidik: »Jezus je luč v razsvetljenje poganov« (v. 32). Kakor sonce, ki vzhaja nad svet, tako ga bo ta otrok rešil temin zla, bolečine in smrti. O, kako tudi danes potrebujemo to luč!

In končno, otrok, ki ga je objel Simeon, je znamenje nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (v. 35). Jezus razodeva kriterij za presojanje vse zgodovine in njene drame ter tudi življenja vsakega od nas. In kateri je ta kriterij? Ljubezen. Kdor ljubi živi, kdor sovraži umre. Torej Jezus je zveličanje, Jezus je luč, Jezus je znamenje, ki se mu nasprotuje.

Razsvetljeni s tem srečanjem z Jezusom, se lahko vprašamo: Kaj jaz, ti, ti, jaz, pričakujem v svojem življenju? Kaj je moje veliko upanje? Moje srce želi videti Jezusovo obličje? Pričakujem razodetje njegovega načrta zveličanja za vse človeštvo?

Molimo skupaj z Marijo, najčistejšo Materjo, da nas spremlja skozi svetlobo in senco zgodovine proti srečanju z Gospodom.

Homilija, večernice, 1. februar 2025
»Glej, prihajam

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Leto Gospodove milosti se nanaša na njegove čudeže s katerimi osvobaja stvarstvo vezi in na njegovo križanje, ko bo ta osvoboditev postala kozmična.« Origen dodaja: »Potem ko je končal z branjem Izaije, so bile oči vseh usmerjene v Jezusa, Besedo, ki je postala meso.« Sv. Evzebij Cezarejski pa dodaja: »Jezus je naznanil, da se je v njem uresničilo zveličanje po prerokbah Svetega pisma.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Ljudstvo je ob Jezusovem sporočilu prešlo iz neke zmedenosti do togote.« Sv. Ambrož pa pravi, da so ga zaradi »zavisti zavrnili.« Ponovno pravi sv. Ciril Aleksandrijski, da »Jezusov prvi govor preroško naznanja njegov nauk, njegove čudeže in tudi zavrnitev prebivalcev iz Nazareta. Ravno oni so s tem, ko so ga zavrnili, izpolnili to prerokbo.« K temu sv. Ambrož doda, da je »Jezus čudežno ušel njihovim ubijalskim rokam, ker še ni prišla njegova ura.«

»Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal:'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je 'danes', ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta 'zveličavni danes' v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem 'danes', tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom 'zveličar' (sōtēr).

Prizadevanje za pravičnost, spravo in mir temelji in se dopolni v ljubezni, ki nam jo je razodel Kristus. Ob poslušanju sinodalnih pričevanj smo se bolj osredotočili na zvezo med pozornim poslušanjem Božje Besede in nesebično službo bratom; vsi kristajni naj razumejo, da je treba besede, ki so jih poslušali, 'prevesti' v dejanje ljubezni, kajti le tako postane evangeljsko oznanilo verodostojno, kljub človeškim slabostim, ki zaznamujejo ljudi. Jezus je hodil po svetu in delal dobro (prim. Apd 10,38). Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo 'velikodušna ljubezen' – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi... Kdor se hoče znebiti ljubezni, je pripravljen znebiti se človeka kot človeka. Zato spodbujam vernike, naj pogosto premišljujejo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel in dovolijo, da jih navdihne: 'Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine' (1Kor 13,1-8).

Benedikt XVI. je med svojim apostolskim obiskom v Sveti deželi blagoslovil temeljna kamna cerkva latincev in grko melkitov. V homiliji pred blagoslovom je dejal:
»Z apostolom Pavlom vas opominjam, da rastete v celi vrsti plemenitih drž, ki jih vsebuje blagoslovljeno ime agape, torej krščanska ljubezen (prim. 1Kor 13,1-13). V civilni družbi pospešujte dialog in medsebojno razumevanje, še posebej ko se potegujete za vaše upravičene pravice. Na Bližnjem vzhodu, tako zelo zaznamovanim s tragičnim trpljenjem, so kristjani poklicani prispevati svoj delež, navdihujoč se ob Jezusovem zgledu, za spravo in mir preko odpuščanja in velikodušnosti.«

Benedikt XVI. v okrožnici Rešeni v upanju piše:
»Zato kličemo k njej: Sveta Marija, ti si spadala k tistim ponižnim in velikim dušam v Izraelu, ki so – kakor Simeon – 'pričakovali Izraelovo tolažbo' (Lk 2,25), kakor Ana 'upali na odrešenje Jeruzalema' (Lk 2,38). Stari Simeon je govoril o meču, ki bo presunil tvojo dušo (prim. Lk 2,35), o znamenju nasprotovanja, ki bo tvoj Sin na tem svetu. Ko se je potem začelo Jezusovo javno delovanje, si se morala umakniti, da je mogla rasti nova družina, ki jo je on prišel osnovat in ki naj bi rasla iz tistih, ki njegovo besedo poslušajo in izpolnjujejo (prim. Lk 11,27s). Pri vsej veličini in veselju prvega razcveta Jezusovega delovanja si morala vendar že v nazareški shodnici izkusiti resnico besede o 'znamenju nasprotovanja' (prim. Lk 4,28sl). Tako si doživljala naraščajočo silo sovražnosti in zavrnitve, ki se je vedno bolj gostila okrog Jezusa vse do ure križa, ko si morala videti Odrešenika sveta, Davidovega sina, Sina Božjega umirati med hudodelcema kot neuspelega, v posmeh izpostavljenega. V tisti uri si v svoji notranjosti gotovo znova poslušala angelovo besedo, s katero je odgovoril na tvojo prestrašenost v trenutku obljube: 'Ne boj se, Marija!' (Lk 1,30). Kolikokrat je Gospod, tvoj Sin, isto izrekel svojim učencem: Ne bojte se! Jezusovo 'kraljestvo' je bilo drugačno, kakor so si ga ljudje mogli zamišljati. Začelo se je v tisti uri, in to 'kraljestvo' ne bo imelo konca. Tako ti ostajaš sredi učencev kot njihova mati, kot mati upanja. Sveta Marija, mati Božja, naša mati, uči nas s teboj verovati, upati in ljubiti. Pokaži nam pot v njegovo kraljestvo.

Angel Gospodov, nedelja, 3. februar 2013
Današnji evangelij, vzet iz četrtega poglavja Lukovega evangelija, je nadaljevanje tistega iz prejšnje nedelje. Spet smo v shodnici v Nazaretu, v kraju, kjer je Jezus odraščal in kjer so vsi poznali njega in njegovo družino. Sedaj se je, potem ko je bil nekaj časa odsoten, vrnil na neki nov način. Med sobotnim bogoslužjem je bral Izaijevo prerokbo o Mesiju ter naznanil njeno izpolnitev tako, da so lahko razumeli, da se ta beseda nanaša nanj in da je Izaija govoril o Njem. To dejstvo je med Nazarečani prebudilo osuplost. Po eni strani 'so mu vsi pritrjevali in se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust' (Lk 4,22). Sveti Marko poroča, da so mnogi dejali: 'Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana?' (Mr 6,2). Po drugi strani pa so ga rojaki zelo dobro poznali: 'Je eden od nas. Le kaj si domišlja, da je!' (Jezusovo otroštvo, 11). 'Ali ni to Jožefov sin?' (Lk 4,22), kot bi hoteli reči: po čem pa se lahko steguje en mizar iz Nazareta?

Ravno zato, ker je poznal to njihovo zaprtost, ki potrjuje pregovor 'nobenega preroka ne sprejemajo v domačem kraju', se je obrnil na navzoče v njihovi shodnici z besedami, ki zvenijo izzivalno. Navedel je namreč dva čudeža, ki sta ju storila velika preroka Elija in Elizej dvema ne izraelskima osebama, da bi pokazal, da je včasih več vere zunaj Izraela. Ob tem je bil njihov odziv enodušen. Vsi so vstali, ga vrgli ven in celo skušali pahniti v prepad. Toda on je z izjemno mirnostjo šel po sredi med njimi in je odhajal. Ob tem se čisto spontano sprašujemo, kako to, da je Jezus hotel izzvati ta razkol? Na začetku so ga namreč ljudje občudovali in bi lahko pri njih dosegel neko odobravanje... In ravno to je to. Jezus ni hotel iskati odobravanja ljudi, ampak, kakor bo na koncu rekel Pilatu, 'pričevati za resnico' (Jn 18,37). Pravi prerok ne uboga nikogar, razen Boga in je v službi resnice pripravljen osebno plačati za to. Res je, da je Jezus prerok ljubezni, a tudi ljubezen je iz resnice. Še več, ljubezen in resnica sta dve imeni za isto resničnost, dve imeni Boga. V današnjem bogoslužju odzvanjajo tudi te besede svetega Pavla: 'Ljubezen... se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice' (1Kor 13,4-6). Verovati v Boga pomeni, odpovedati se lastnim predsodkom ter sprejeti konkretno obličje, v katerem se je On razodel: človeka Jezusa iz Nazareta. Po tej poti pa pridemo do tega, da ga prepoznamo in mu služimo v drugih.

V tem nas razsvetljuje Marijina drža. Kdo je bil bolj domač z Jezusovo človeškostjo kot ona? Toda nikoli se ni zaradi tega pohujšala, kot so se nazareški rojaki. V svojem srcu je ohranjala skrivnost in jo je vedno bolj in vedno znova znala sprejemati na poti vere, vse do noči križa in polne svetlobe vstajenja. Marija, pomagaj nam v zvestobi in veselju prehoditi to pot.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Tudi današnja evangeljska pripoved nas kakor prejšnjo nedeljo vodi v shodnico v Nazaret, v galilejsko vas, kjer je Jezus odraščal v družini in so ga zato vsi poznali. On, ki je pred kratkim odšel in začel svoje javno delovanje, se je sedaj prvič vrnil ter se predstavil skupnosti, zbrani na sobotni dan v shodnici. Prebral je odlomek preroka Izaija, ki govori o prihodnjem Mesiji in na koncu razglasil: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21).

Jezusovi sovaščani, ki so bili najprej navdušeni in očarani, so začeli pačiti obraze, godrnjati med seboj in govoriti, zakaj ta, ki se ima za Gospodovega maziljenca, ne ponovi tu v svojem kraju čudežev, ki jih je storil, kakor se govori, v Kafarnáumu ter po okoliških vaseh. Tedaj je Jezus zatrdil: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« (v. 24), ter se skliceval na velika preroka preteklosti Elija in Elizeja, ki sta delala čudeže poganom, da bi tako razkrinkala nevernost svojega ljudstva. V tem trenutku so navzoči postali užaljeni, besni vstali, vrgli ven Jezusa ter ga hoteli vreči v prepad. Toda On je z močjo svojega miru »šel sredi med njimi in je odhajal« (v. 30), kajti njegova ura še ni prišla.

Ta odlomek evangelista Luka ni preprosto pripoved o prepiru med vaščani, kakor se včasih zgodi tudi v naših četrtih, zaradi nevoščljivosti in ljubosumnosti, temveč da izpostavi skušnjavo, kateri je veren človek vedno izpostavljen in od katere se je potrebno odločno distancirati. V čem je ta skušnjava? To je skušnjava, da imamo vero kot nekaj, v kar človek vloži in se mora zato posledično pogajati z Bogom za svoje interese. Gre pa ravno nasprotno za to, da sprejmemo razodetje Boga, ki je Oče in ki skrbi za vsako stvaritev, tudi za tisto, ki je v očeh ljudi najmanjša in nepomembna. Jezusova preroška služba pa je ravno v oznanilu, da ni nobena človekova pogojenost vzrok tega, da bi ga Oče izključil iz svojega srca. To je edini privilegij v Božjih očeh, da nimamo privilegijev, da nimamo botrov pri izročitvi se v njegove roke.

»Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21). 'Danes', ki ga je Jezus tisti dan naznanil, velja za vsako obdobje, namenjen je tudi nam na tem trgu, in nas spominja na aktualnost in nujnost zveličanja, ki ga je Jezus prinesel človeštvu. Bog prihaja namreč naproti možem in ženam vseh časov ter krajev in sicer v njihovih konkretnih situacijah v katerih se nahajajo. Prihaja naproti tudi nam. Vedno On stori prvi korak. Prihaja k nam na obisk s svojim usmiljenjem, da bi nas dvignil iz prahu naših grehov. Prihaja, da nas prime za roko in dvigne iz brezna, v katerega smo padli zaradi svoje ošabnosti. Vabi nas, naj sprejmemo tolažečo resnico evangelija ter da hodimo po poteh dobrega. A vedno nas pride On iskat in najti.

Prav gotovo je bila tisti dan v shodnici tudi Mati Marija. Lahko si predstavljamo, kako je to odmevalo v njenem srcu, torej majhen predokus tega pod križem, ko je videla, kako so Jezusa najprej občudovali, zatem izzivali in mu na koncu grozili s smrtjo. Ona je v svojem srcu polnem vere, vse to ohranjala. Naj nam ona pomaga spreobrniti se od boga čudežev k čudežu Boga, ki je Jezus Kristus.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Prejšnjo nedeljo nam je bogoslužje predlagalo dogodek shodnice v Nazaretu, kjer je Jezus bral odlomek iz preroka Izaija in na koncu razodel, da so se te besede »danes« izpolnile v Njem.

Jezus se je predstavil kot tisti, nad katerim se je ustavil Gospodov Duh, Sveti Duh, ki ga je mazilil in poslal, da izpolni poslanstvo zveličanja za človeštvo. Današnji evangelij (prim. Lk 4,21-30) je nadaljevanje te pripovedi in nam predstavlja čudenje rojakov, ko so videli, da si nekdo iz njihovega kraja, »Jožefov sin« (v. 22), domišlja, da je Kristus, poslani od Očeta.

Jezus s svojo sposobnostjo pronicanja v misli in srca takoj razume, kaj mislijo njegovi rojaki, ki so mnenja, da On, ki je eden izmed njih, mora dokazati to svoje čudno domišljanje tako, da stori tam, v Nazaretu čudeže, kakor je to storil v bližnjih krajih (prim. v. 23). Jezus pa noče in ne more sprejeti te logike, saj ni v skladu z Božjim načrtom. Bog namreč hoče vero, oni pa hočejo čudeže, znamenja. Bog hoče zveličati vse, oni pa hočejo Mesijo za svojo korist. Da bi razložil logiko Boga, je Jezus uporabil zgled dveh velikih starodavnih prerokov Elije in Elizeja, ki ju je Bog poslal ozdraviti in rešiti ne judovski osebi, torej izmed drugih ljudstev, a ki sta zaupali njegovi besedi.

Pred tem povabilom, da odprejo svoje srce zastonjskosti in vesoljnosti zveličanja se nazareški meščani uprejo in celo zavzamejo nasilno držo, ki se je izrodila do te mere, »da so vstali, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba…, da bi ga pahnili v prepad« (v. 29). Prvotno občudovanje se je spremenilo v agresivnost, v upor proti Njemu.

Ta evangelij nam pokaže, kako se je Jezusovo javno delovanje začelo z zavrnitvijo in z grožnjo s smrtjo, in to začuda s strani njegovih rojakov. Jezus, da bi živel poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, dobro ve, da se mora soočiti z naporom, z zavrnitvijo, s preganjanjem in s porazom. Trda zavrnitev pa ni vzela Jezusu poguma, niti ni zaustavila njegove poti in rodovitnosti njegovega preroškega delovanja. On gre naprej po svoji poti (prim. v. 30), zaupajoč v Očetovo ljubezen.

Tudi danes je za svet potrebno, da vidi v Gospodovih učencih preroke, torej pogumne in vztrajne osebe, ki odgovorijo na krščansko poklicanost. Osebe, ki sledijo »spodbudi« Svetega Duha, ki jih pošilja oznanjat upanje in zveličanje revnim, izključenim. Osebe, ki sledijo logiki vere in ne utopiji. Osebe, ki se brez kakršnih koli privilegijev ali izključevanj posvečajo služenju vsem. Z nekaj besedami: osebe, ki se odprejo in sprejmejo vase Očetovo voljo in si zvesto prizadevajo pričevati jo drugim.