Sv. Beda postavi današnji praznik v časovni okvir: »Sedemdeset tednov po oznanilu angela Gabrijela Zahariju o Janezovem rojstvu in štirideset dni po svojem rojstvu, je Jezus prišel v svoj tempelj, da bi še drugič izpolnil Postavo. Prišel je namreč od svojega obrezovanja na oltar, kakor tudi mi po svojem krstu pristopimo k zakramentu njegovega telesa in njegove krvi.« Origen pa pravi: »Jožef in Marija sta živela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja uboštvo, preprostost in čistost.« 

Sv. Avguštin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti način ga vidi vsak od nas, ko ga doume z očmi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovništvo kot preroštvo in da daje Jezusu ključe duhovniške in preroške službe za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse človeštvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveličanje, ker Jezus je zveličanje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je luč za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razloži: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo človeškim pričakovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« 

Sv. Beda in sv. Ambrož pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in število njenih let je sveto.« 

Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaključi s premikom iz jeruzaleskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po človeški naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda Častitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega življenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je staršem nalagal naj štirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno očisti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jožef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. Če beremo globje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami starčka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namreč Jezusa razglasil za »zveličanje« človeštva, kot »luč« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik srečanja, saj Simeon in Ana, ki se v templju srečata z Jezusom ter v njem prepoznata težko pričakovanega Mesija, predstavljata človeštvo, ki se v Cerkvi sreča s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik razširil tudi na zahod, pa je v ospredje prišel simbol luči in s tem procesija s svečkami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: Svečnica. To vidno znamenje želi nakazati, da Cerkev v veri sreča Njega, ki je »luč ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »luč« z vso zavzetostjo ponese svetu.

Skladno s tem liturgičnim praznikom je častitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 želel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posvečenega življenja, saj je darovanje Božjega Sina model za vsakega moškega ali žensko, ki posveti svoje življenje Gospodu. Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajati čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posvečene osebe, vam izražam svojo bližino in priznanje za dobro, ki ga s svojim služenjem opravljate Božjemu ljudstvu.

Berilo iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro poveže razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje in nam ponuja namige za razmišljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namreč pravi Bog in pravi človek ter zato v resnici pripada tako božjemu kot človeškemu svetu.

V resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega in dokončnega Srednika, ima posvečeno življenje v Cerkvi pravi smisel, življenje posvečeno Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resnično srednik med Bogom in nami, drugače bi šlo samo za neko obliko preusmeritve človeških teženj ali za beg. Če Kristus ne bi bil resnično Bog in če ne bi bil istočasno v polnosti človek, ne bi bilo prave osnove za krščansko življenje, še posebej pa ne bi bilo osnove za kakršno koli posvetitev.

Posvečeno življenje namreč pričuje in izraža na še posebej močan način ravno to medsebojno iskanje Boga in človeka ter medsebojno privlačno ljubezen. Posvečena oseba je namreč že za to, ker je posvečena, kot 'most' k Bogu za vse tiste, ki jo srečujejo, kot klic in napotitev. Vse to pa v moči sredništva Jezusa Kristusa, Maziljenega od Očeta. Temelj je On! On, ki je z nami delil našo slabotnost, da bi mi bili lahko deležni njegove božje narave.

Praznik Jezusovega darovanja v templju se imenuje tudi praznik srečanja. Na začetku bogoslužja je rečeno, da se bo Jezus srečal s svojim ljudstvom. To je srečanje med Jezusom in njegovim ljudstvom. Ko sta namreč Marija in Jožef prinesla svojega otroka v jeruzalemski tempelj, je prišlo do prvega srečanja med Jezusom in njegovim ljudstvom, ki sta ga predstavljala Simeon in Ana. To je bilo hkrati srečanje znotraj zgodovine ljudstva, srečanje med mladimi in ostarelimi. Marija in Jožef s svojim novorojenčkom sta bila mlada, medtem ko sta bila ostarela Simeon in Ana, dve osebi, ki sta vedno obiskovala tempelj.

O Mariji in sv. Jožefu ponovi štirikrat, da sta hotela storiti tako, kakor je zapovedano po Gospodovi postavi (prim. Lk 2,22.23.24.27). Takoj razumemo in kar začutimo, kako Jezusova starša z veseljem spolnjujeta Božje predpise, da, to veselje, hoditi v Gospodovi postavi. Mladoporočenca sta, pravkar sta dobila otroka in oba vodi želja, da spolnita to, kar je predpisano. To ni le zunanje dejanje, tudi ne zaradi občutka, da je vse v redu. V njima je močna, globoka želja, polna veselja. Je namreč to, kar pravi psalm: 'Pot tvojih naukov je moje veselje... Tvoja postava je moje veselje...' (Ps 119, 14.77).

Kaj pa pravi sveti Luka o ostarelima osebama? Več kot enkrat poudari, da ju je vodil Sveti Duh. O Simeonu pravi, da je bil pravičen ter pobožen in je pričakoval Izraelovo tolažbo, in tudi, da je 'bil Sveti Duh z njim' (Lk 2,25), nadalje pravi, 'da mu je bilo razodeto od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca' (v. 26), ter tudi, da je 'v Duhu prišel v tempelj' (v. 27). O Ani Luka pravi, da je bila 'prerokinja' (v. 36), to je od Boga navdihnjena in da je 'bila vedno v templju ter je s posti in molitvami služila Bogu' (v. 37). Skratka, ti dve ostareli osebi sta polni življenja! Polna sta življenja zato, ker ju poživlja Sveti Duh in sta dojemljiva za njegovo delovanje, dovzetna za njegove napotke...

In tu je srečanje med Sveto družino ter tema dvema predstavnikoma svetega Božjega ljudstva. V središču je Jezus. On je tisti, ki vse premika, ki privablja ene in druge v tempelj, v hišo svojega Očeta.

To je srečanje med mladima, ki sta polna veselja v spolnjevanju Gospodove postave in ostarelima, ki sta polna veselja zaradi delovanja Svetega Duha. Gre za edinstveno srečanje med spoštovanjem predpisov in preroštvom, kjer mlada spoštujeta predpise in ostarela sta preroka! Toda zdi se, da je ravno obratno. V resnici, če dobro premislimo, tudi spoštovanje Postave poživlja isti Duh, in preroštvo gre po poti, ki jo zarisuje Postava. Kdo je bolj od Marije poln Svetega Duha? Kdo je bolj od nje vodljiv njegovemu delovanju?

V luči tega evangeljskega prizora glejmo na 'posvečeno življenje', kot na srečanje s Kristusom. Njega k nam prineseta Marija in Jožef, in mi gremo k Njemu vodeni od Svetega Duha. Toda v središču je On. On vse premika. On vse privlači v svetišče, v Cerkev, kjer ga lahko srečamo, prepoznamo, sprejmemo in objamemo.

Jezus nam pride naproti v Cerkvi po temeljni karizmi posamezne Ustanove. Lepo je tako misliti na našo poklicanost! Naše srečanje s Kristusom je dobilo v obliko v Cerkvi po karizmi Njegovega pričevalca, Njegove pričevalke. Ob tem ostrmimo in smo hvaležni.

Tudi v posvečenem življenju živimo srečanje med mladimi in ostarelimi, med spoštovanjem predpisov in preroštvom. Ne glejmo nanju, kot na dve nasprotujoči si resničnosti. Raje pustimo, da obe poživlja Sveti Duh. In znamenje tega je veselje, veselje v spoštovanju in hoji po pravilu življenja; in veselje, da nas vodi Sveti Duh, vendar nikoli togi, nikoli zaprti, temveč vedno odprti za Božji glas, ki govori, ki odprira, ki vodi, ki nas vabi, naj gremo obzorju naproti.

Za ostarele je dobro, da mladim posredujejo modrost, in za mlade je dobro, da sprejmejo to dediščino izkušnje in modrosti ter jo prenašajo naprej in ne da jo hranijo v muzeju. Ne, ne, ne! Da jo prenašajo naprej med izzivi, ki jih prinaša življenje. Prenašati naprej v dobro dotične redovne družine in v dobro vse Cerkve.

Milost te skrivnosti, skrivnosti srečanja, naj nas razsvetli in spodbuja na naši poti. Amen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. februar 2014

Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja v templju. Na ta datum pa je tudi Dan posvečenega življenja, ki pokaže na to, kako so za Cerkev pomembni tisti, ki so sprejeli klic hoditi za Jezusom bolj od blizu po poti evangeljskih svetov. Današnji evangelij pripoveduje, da sta štirideset dni po rojstvu Jezusa, Marija in Jožef prinesla Otroka v tempelj, da bi ga darovala in posvetila Bogu, po predpisih Judovske postave. Ta evangeljski dogodek predstavlja ikono (podobo) darovanja lastnega življenja za tiste, ki po Božjem daru, sprejmejo značilne Jezusove poteze, ki je deviški, ubog in pokoren.

To darovanje samega sebe Bogu se tiče vsakega kristjana, saj smo vsi po krstu Njemu posvečeni. Vsi smo poklicani, da se z Jezusom in se, kakor Jezus, darujemo Bogu, da bo naše življenje postalo velikodušen dar tako v družini, na delu, v službi Cerkvi, v delih usmiljenja. Vendar pa živijo na poseben način to posvetitev redovniki, menihi in posvečeni laiki, ki z zaobljubami pripadajo v polnosti in samo Bogu. Ta pripadnost Gospodu omogoča tistim, ki jo resnično živijo, da še posebej pričujejo za evangelij in Božje kraljestvo. Popolnoma posvečeni Bogu so popolnoma izročeni bratom in sestram, da prinašajo Kristusovo luč tja, kjer je najbolj gosta tema in širijo njegovo upanje obupanim srcem.

Posvečene osebe so Božje znamenje v različnih okoljih življenja, so kvas za rast bolj pravične in bratske družbe; so preroštvo za delitev dobrin z majhnimi in revnimi. Tako razumljeno in živeto posvečeno življenje se pokaže ravno takšno, kot tudi v resnici je: dar Boga! Dar Boga Cerkvi, dar Boga svojemu ljudstvu! Vsaka posvečena oseba je dar potujočemu Božjemu ljudstvu. Velika je potreba po takšni navzočnosti, ki krepi ter obnavlja prizadevanje za širjenje evangelija, za krščansko vzgojo, za karitativno ljubezen do najbolj potrebnih, za kontemplativno molitev, za prizadevanje za človeško in duhovno formacijo mladih, družin, prizadevanje za pravičnost in mir človeške družine. Malo pomislimo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo redovnic: sester v bolnišnicah, sester po misijonih, sester po šolah? Pomislite na Cerkev brez redovnic... Tega si ne moremo zamisliti... One so ta dar, ta kvas, ki pelje naprej Božje ljudstvo. Resnična veličina je v teh ženah, ki posvetijo svoje življenje in posredujejo naprej Jezusovo sporočilo.

Cerkev in svet potrebujeta takšno pričevanje ljubezni in Božjega usmiljenja. Posvečeni, redovniki in redovnice ravno pričujejo za to, da je Bog dober, da je Bog usmiljen. Zato je potrebno s hvaležnostjo ovrednotiti izkušnje posvečenega življenja in poglobiti poznavanje različnih karizem in duhovnosti. Potrebno je moliti, da bodo številni mladi odgovorili z 'da' Gospodu, ki jih kliče, da se popolnoma posvetijo Njemu v brezpogojni službi bratom in sestram. Posvetiti življenje v službo Bogu in bratom.

Zato bo zaradi vseh teh razlogov, kakor je bilo že naznanjeno, prihodnje leto na poseben način namenjeno posvečenemu življenju. Od sedaj naprej izročimo to pobudo v priprošnjo Devici Mariji in sv. Jožefu, ki sta bila kot Jezusova starša, prva od Njega posvečena in sta Njemu posvetila svoje življenje.

Simeon – piše sv. Luka – je »pričakoval Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, v naročje sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna luč, ki je prišla, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mož, ki je s potrpežljivostjo pričakoval izpolnitev Gospodovih obljub.

Simeonova potrpežljivost. Poglejmo pobliže Simeonovo potrpežljivost. Vse življenje je bil v pričakovanju in je udejanjal potrpežljivost srca. V molitvi se je naučil, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoličnosti naših dni, v včasih utrujajočem ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in ponižno nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpežljivo in ni dopustil, da bi ga čas, ki je mineval, izčrpal. Je mož, obtežen z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu še vedno gori; v svojem dolgem življenju je bil včasih ranjen in razočaran, a ni izgubil upanja; s potrpežljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga izčrpala zagrenjenost zaradi časa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodušnosti, ki se pojavi ob zatonu življenja. Upanje pričakovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpežljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal čuječ, vse dokler njegove oči niso končno videle zveličanja (prim. Lk 2,30).

Kje se je Simeon naučil te potrpežljivosti? Prejel jo je preko molitve in življenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); Očeta, ki se ne naveliča niti pred zavračanjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsakič priložnost za spreobrnjenje.

Simeonova potrpežljivost je torej ogledalo potrpežljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon naučil, da je Bog potrpežljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpežljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpežljivost je način, s katerim Bog odgovarja na našo šibkost, da bi nam podaril čas, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naročje, nam razodeva potrpežljivost Boga; Očeta, ki je usmiljen z nami in nas kliče vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove možnosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki skuša znotraj nas narediti špranjo tudi takrat, kadar je naše srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog našega upanja: Bog nas čaka, ne da bi se kadarkoli naveličal. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas čaka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici naših človeških preračunavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno začeli.

Naša potrpežljivost. Poglejmo na potrpežljivost Boga in Simeona za naše posvečeno življenje. In se vprašajmo: kaj je potrpežljivost? Ni preprosto toleriranje težav ali sprijaznjeno prenašanje nasprotovanj. Potrpežljivost ni znamenje šibkosti: je moč duha, ki nas usposablja, da nosimo težo osebnih težav in težav skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti različnost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveličanost in lenobna otopelost. Želim nakazati tri »področja«, kjer se udejanja potrpežljivost.

Prvo je naše osebno življenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodušnostjo. Na poti smo skupaj s tolažbami prejeli tudi razočaranja in nezadovoljstva. Včasih želeni rezultat ne ustreza našemu navdušenemu delu, zdi se, da naša setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gorečnost oslabi in nismo več odporni na duhovno sušo. V našem življenju posvečenih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razočaranih pričakovanj. Biti moramo potrpežljivi s samimi seboj in zaupno čakati Božje čase in načine: On je zvest svojim obljubam. Če se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo žalost in nezaupanje.

Drugo področje, kjer se udejanja potrpežljivost, je življenje v skupnosti. Človeški odnosi, posebej kadar gre za podelitev življenjskega načrta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. Včasih nastanejo spori in se ne more zahtevati takojšnje rešitve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, počakati na boljši čas za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V naših skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpežljivost: prenašati, to je nositi na lastnih ramah življenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kliče, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je včasih neuglašen, vendar pa mora vedno poskušati peti skupaj.

Nazadnje, tretje »področje«, potrpežljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, čeprav odlaša z uresničenjem in počasi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne pritožujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpežljivo pričakujeta luč v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpežljivost, da ne bi ostali sužnji pritoževanja: »Svet nas ne posluša več,« »nimamo več poklicev,« »živimo v težkih časih« … včasih se zgodi, da se mi potrpežljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in našega srca, zoperstavljamo z nepotrpežljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

Potrpežljivost nam pomaga gledati sebe, naše skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vprašamo: ali sprejemamo potrpežljivost Duha v našem življenju? Ali v naših skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in kažemo veselje bratskega življenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim služenjem v potrpežljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za naše posvečeno življenje: ne moremo ostati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost, da bi tudi naše oči mogle videti luč zveličanja in jo ponesti vsemu svetu.

Angel Gospodov, nedelja, 2. februar 2025
Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim. Danes nam evangelij bogoslužja (Lk 2,22-40) spregovori o Mariji in Jožefu, ki sta prinesla otroka Jezusa v jeruzalemski tempelj. Po postavi ga prineseta v Božje bivališče kot osvežitev spomina, da življenje prihaja od Gospoda. In medtem ko Sveta družina izpolnjuje nekaj, kar je Izraelsko ljudstvo počelo od nekdaj, iz generacije v generacijo, se zgodi nekaj, kar se ni še nikoli zgodilo.

Dva starčka, Simeon in Ana, prerokujeta glede Jezusa. Hvalita Boga in govorita o otroku »vsem, ki so pričakovali zveličanje Jeruzalema« (v. 38). Njuna ganjena glasova odmevata med starodavnimi kamni templja in oznanjata dopolnitev Izraelovega pričakovanja. Bog je zares prisoten sredi svojega ljudstva, in sicer ne zato, ker bi bival med štirimi zidovi, temveč, ker živi kot človek med ljudmi. To je Jezusova novost. V starosti Simeona in Ane se zgodi novost, ki spremeni zgodovino sveta.

Ob njima sta se Marija in Jožef čudila temu, kar sta slišala. Ko Simeon sprejme otroka v naročje, ga imenuje na tri čudovite načine, ki zaslužijo razmislek. Trije načini, tri poimenovanja. Jezus je zveličanje, Jezus je luč, Jezus je znamenje, ki se mu nasprotuje.

Najprej, Jezus je zveličanje. Tako pravi Simeon, ko moli Boga: »Zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev« (v. 30-31). To nas vedno pusti začudene, da je vsesplošno zveličanje osredotočeno v samo enem! Da, ker v Jezusu prebiva vsa polnost Boga (prim. Kol 2,9).

Drugi vidik: »Jezus je luč v razsvetljenje poganov« (v. 32). Kakor sonce, ki vzhaja nad svet, tako ga bo ta otrok rešil temin zla, bolečine in smrti. O, kako tudi danes potrebujemo to luč!

In končno, otrok, ki ga je objel Simeon, je znamenje nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (v. 35). Jezus razodeva kriterij za presojanje vse zgodovine in njene drame ter tudi življenja vsakega od nas. In kateri je ta kriterij? Ljubezen. Kdor ljubi živi, kdor sovraži umre. Torej Jezus je zveličanje, Jezus je luč, Jezus je znamenje, ki se mu nasprotuje.

Razsvetljeni s tem srečanjem z Jezusom, se lahko vprašamo: Kaj jaz, ti, ti, jaz, pričakujem v svojem življenju? Kaj je moje veliko upanje? Moje srce želi videti Jezusovo obličje? Pričakujem razodetje njegovega načrta zveličanja za vse človeštvo?

Molimo skupaj z Marijo, najčistejšo Materjo, da nas spremlja skozi svetlobo in senco zgodovine proti srečanju z Gospodom.

Homilija, večernice, 1. februar 2025
»Glej, prihajam

Jezus pravi:  »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani (prim. Mt 5,3-10). Pravzaprav je samo On, Jezus, resnično blažen,. On je pravzaprav resnično ubog v duhu, žalosten, krotak, lačen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu, delavec za mir; On je preganjan zaradi pravičnosti. Blagri nam predstavijo Jezusovo duhovno podobo in tako izrazijo njegovo skrivnost, skrivnost smrti in vstajenja, trpljenja in veselje vstajenja. Ta skrivnost, ki je resnična skrivnost blaženosti, nas vabi k hoji za Jezusom in skupaj z njim naproti tej skrivnosti. Če sprejmemo njegov predlog in gremo za njim, vsak v svojih okoliščinah, postanemo deležni njegove blaženosti. Z njim nemogoče postane mogoče tako, da celo kamela gre lahko skozi šivankino uho (prim. Mr 10,25). Z njegovo pomočjo in samo z njegovo pomočjo lahko postanemo popolni, kakor je popoln nebeški Oče (prim. Mt 5,48) (Benedikt XVI., homilija, 1. november 2006).

V središču poslanstva Jezusa Kristusa in s tem tudi nas kristjanov, je oznanjevanje Božjega kraljestva. To oznanjevanje v Kristusovem imenu pa pomeni za Cerkev, duhovnike, redovnike, redovnice, kakor tudi vse krščene, da se je potrebno zavzeti biti v svetu njegove priče. Božje kraljestvo je pravzaprav  Bog sam, ki postane med nami navzoč in po nas kraljuje. Božje kraljestvo se ustvarja takrat, ko Bog živi v nas in ko mi Boga prinašamo v svet.

Sveti Matej nam v svoji verziji blagrov razloži, da materialna revščina sama po sebi še ne zagotavlja, da je nekdo blizu Bogu, saj je lahko srce zakrknjeno in polno poželenja po bogastvu. Nam pa Matej, kakor tudi vse Sveto pismo, da razumeti, da je Bog v vsakem primeru na poseben način blizu revežem. Tako postane jasno: kristjan vidi v revežu Kristusa, ki ga pričakuje in čaka, da se mu kristjan posveti. Kdor hoče korenito hoditi za Kristusom, se mora odpovedati materialnim dobrinam. Živeti to uboštvo pa pomeni izhajajoč iz Kristusa postati notranje svoboden za bližnjega. Za vse kristjane, predvsem pa za nas duhovnike, redovnike in redovnice, tako za posameznike kakor za skupnosti, mora biti vprašanje uboštva in revežev vedno znova predmet resnega spraševanja vesti. Ravno za naše razmere, ko nam ni nič hudega, ko nam nič ne manjka, menim, da moramo še posebej razmisliti, kako iskreno živeti to poklicanost.

Angelus, 30. januar 2011
Dragi bratje in sestre,
na četrto nedeljo med letom nam evangelij predstavi Gospodov veliki govor množici na čudovitih gričih okoli galilejskega jezera. Evangelist Matej je zapisal: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil« (Mt 5,1-2). »Jezus, novi Mojzes, se usede na katedro 'gore' (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88) in naznani: »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor usmiljenim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti,  blagor čistim v srcu, blagor preganjanim« (prim. Mt 5,3-10). Ne gre za novo ideologijo, temveč za nauk od zgoraj, ki se dotakne človeške pogojenosti. Tiste pogojenosti, ki jo je Gospod s tem, da se je učlovečil, želel prevzeti, da bi jo odrešil. Zato »je govor na gori naravnan v prostranost sveta, sedanjost in prihodnost... in ga je mogoče razumeti in živeti samo v hoji za Kristusom, v hoji skupaj z Njim« (Jezus iz Nazareta, str. 91). Blagri so nov program življenja, ki nas osvobaja lažnih vrednot sveta in nas odpira k resničnim sedanjim in prihodnjim dobrinam. Ko Bog nasiti lačne pravičnosti, obriše solze žalostnim to pomeni, da poleg povračila na viden način, tudi odpre Nebeško kraljestvo. Blagri so prenos križa in vstajenja v bivanje učenca« (ibid. 95). Odsevajo življenje Božjega Sina, ki se pusti preganjati, zaničevati vse do obsodbe na smrt, da bi ljudem podaril odrešenje.

Starodavni puščavnik zatrjuje: »Blagri so Božji darovi, zato se mu moramo hvaležni zanje zahvaljevati, kakor tudi za povračila, ki iz njih izhajajo, torej za Nebeško kraljestvo v prihodnjem veku, za tolažbo že tukaj, za polnost vsega dobrega in Božje usmiljenje... ko smo končno postali Kristusova podoba na zemlji« (Peter Damaščan, Filokalija, 3. zvezek, Torino, str. 79). Zgodovina Cerkve je tista, ki razlaga Evangelij blagrov, to je zgodovina krščanske svetosti, saj, kakor piše sveti Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče« (1Kor 1,27-28). Zaradi tega se Cerkev ne boji uboštva, zaničevanja, preganjanja v družbi, ki jo pogosto potegne vase blagostanje in svetna moč. Sveti Avguštin nas spominja, »da nimamo nobenih zaslug, če trpimo zaradi teh nadlog, ampak samo, če jih prenašamo zaradi Jezusovega imena, ne le z vedrino v srcu temveč z veseljem (De sermone Domini in monte, I, 5,13: CCL 35, 13).

 Dragi bratje in sestre, prosimo Devico Marijo, najodličnejšo Blaženo, za moč, da bomo iskali Gospoda (prim. Sof 2,3) in vedno z veseljem hodili za njim po poti Blagrov.

Ambroziaster pravi: »Svet ni dojel, da je Zveličarjevo trpljenje postalo vir moči, saj je to trpljenje uničilo smrt.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je s samim sebe zadostil za nas tako, da nas je s svojim življenjem odkupil od smrti.« Origen in sv. Avguštin pravita, naj se nihče ne poveličuje s človeškimi deli.« Teodoret iz Cira pojasni: »Če bi bili izbrani samo najbolj zgovorni za pridiganje, bi ti začeli slaviti lastno izkušenost ter spretnost in bi zaradi tega nastala škoda.«

Kromacij Oglejski se sprašuje: »Zakaj se je Gospod povzpel na goro, da bi oznanil svoj nauk?« Najprej Kromacij sam odgovarja na to vprašanje: »Da bi lahko dal svojim učencem božanske zapovedi, s katerimi bi se izogibali zemeljskih reči, iskali pa nebeške.« Sv. Hieronim na isto vprašanje odgovarja: »da bi lahko vodil svoje ljudstvo naproti višjemu življenju.« Sv. Avguštin pa: »da bi bil znan vzvišen Očetov ter Sinov nauk.« Neznani pisec pa na vprašanje, zakaj se je Gospod povzpel na goro, poda jasen odgovor: »S tem je (Gospod) pokazal, da se mora vsak, ki uči in sprejme pot Božje pravičnosti, dvigniti do najvišjih duhovnih kreposti. Prav tako se mora danes vsak, ki hoče poučevati skrivnosti Resnice, povzpeti na goro Cerkve.« Sveti Janez Krizostom pa pravi, »da jih je Jezus poučeval glede na njihove zmožnosti poslušanja tako s tišino kakor z besedo.« Kromacij Oglejski zaključi: »Na začetku je bila na gori samo Mojzesu dana resnost postave, ljudstvu pa ni bilo dovoljeno približati se. Sedaj pa so vsi poklicani, približati se Jezusu, da bi od Njega prejeli dar evangelija.«

Neznani pisec pravi: »Ubog v duhu je tisti, ki se je pokesal ter je postal ponižen kot otrok.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Ko so preroki napovedovali božjo izvoljenost ponižnega ljudstva, ki bi spoštoval Božje besede, so že v naprej predstavili glavni blagor: ponižnost duha.« Sv. Kromacij Oglejski dodaja: »Zares blaženi so tisti, ki so se odpovedali bogastvu sveta ter so postali bogati v Bogu.« Sv. Hieronim pravi: »Zares so blaženi tisti, ki so svobodno izbrali uboštvo.«

Neznani pisec pravi, da »bo žalostnim odvzeta njihova bolečina.« Sv. Hieronim in sv. Janez Krizostom pojasnjujeta: »Jokanje v tem primeru ne pomeni jokati zaradi smrti, temveč zaradi grehov.« Sv. Kromacij Oglejski in Neznani pisec soglašata: »Kdor se žalosti za grehe sveta je najbolj blažen.«

Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Krotki, obogateni z evangeljskimi počeli, posnemajo Božjo dobroto.« Neznani pisec trdi: »Krotki so tisti, ki raje sprejmejo žalitev, kot pa da koga užalijo.« Sv. Avguštin in sv. Janez Krizostom razlagata, da »'blagor krotkim' nikakor ni izražen v prispodobi ampak dejansko, saj bo krotek človek blažen že na tem svetu in pa tudi v prihodnjem svetu.«

Neznani pisec pravi: »Imeti lakoto in žejo po pravičnosti pomeni želeti si samo Božjo pravičnost«, k temu Kromacij Oglejski doda: »in ne misliti na nič drugega, kot le iskati resnično pravičnost.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Nagrada, ki jo dobimo od Boga za naša krepostna dejanja, je veliko večja kakor katera koli človeška nagrada.«

Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Čisti v srcu so tisti, ki so premagali greh, ki so očistili sebe vsake sprijenosti mesa in so Gospodu všeč zaradi del, ki so se porodila iz vere in udejanjanja pravičnosti.« Neznani pisec k temu dodaja: »Kdor koli deluje pravično in se steguje po dobrem, lahko vidi Boga.« Sv. Avguštin pravi: »Če tvoje srce ni čisto, ti ne bo omogočeno videti to, kar lahko vidi samo čisto srce.«

Neznani pisec pravi: »Kristus sam je naš mir.« Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Delavci za mir so tisti, ki branijo mir Cerkve s tem, ko ohranjajo živo enost apostolskega nauka.« Sv. Avguštin pravi: »Tisti, ki ohranjajo v svoji notranjosti mir, so predstavniki Božjega kraljestva.«

Sv. Avguštin pravi: »Vsem tistim, ki so preganjani zaradi ljubezni do pravičnosti, je podeljena milost, da to brez strahu prenašajo.« Sv. Kromacij Oglejski na zgledu apostolov to bolj podrobno razloži: »Apostoli so jasen zgled tistih, ki so blaženi, saj so pretrpeli mučeništvo in kakor oni tudi pravični, ki so zaradi obrambe pravičnosti Postave, pretrpeli različna preganjanja.«

Sv. Janez Krizostom pravi, da »z vsakim blagrom blaženi prejmejo nebeško kraljestvo.« Sv. Kromacij Oglejski bolj podrobno razloži: »S tem ko imajo vedno v duši  in v razumu obljubo nagrade nebeške slave, ljudje vere ostanejo trdni med prenašanjem kakršnega koli trpljenja, saj je to cena, ki jo morajo plačati, če želijo imeti delež pri slavi prerokov in apostolov.« Neznani pisec povzame: »Kdor si želi nebeško slavo, se ne boji nobene ovire tu na zemlji.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje današnje nedelje nam daje v razmišljanje Blagre (prim. Mt 5,1-12a), s katerimi se začne velik govor, imenovan 'na gori' 'ustava' Nove zaveze. Jezus razodeva voljo Boga, voditi ljudi k sreči. To sporočilo je bilo že navzoče v pridiganju prerokov, da je Bog blizu revnim, zatiranim in jih bo rešil tega trpinčenja.

V tem svojem pridiganju pa Jezus izbere posebno pot, saj začne z besedo 'blagor', to je srečni, nadaljuje z opisom stanja, zaradi katerega so takšni ter zaključi z obljubo. Vzrok za blaženost oziroma srečo, ni v zahtevanem stanju: »ubogi v duhu«, »žalostni«, »lačni pravičnosti«, »preganjani«… temveč v obljubi, ki sledi, ki se jo sprejme z vero kot Božji dar. Začne se s stanjem stiske, se zatem odpre Božjemu daru in se vstopi v novi svet, v 'kraljestvo', ki ga je Jezus oznanjal. To pa ni samodejni mehanizem, temveč življenjska pot hoje za Gospodom, zaradi katere realnost stiske in žalosti vidimo v novi perspektivi in jo okušamo glede na udejanjeno spreobrnjenje. Ni blaženosti, če ni spreobrnjenja, da lahko cenimo in živimo Božje darove.

Ustavil se bom ob prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 4). Ubog v duhu je tisti, ki je sprejel občutja in držo tistih ubogih, ki se kljub temu njihovemu stanju ne upirajo, temveč znajo biti ponižni, poslušni in pripravljeni za Božjo milost. Sreča ubogih v duhu ima dve razsežnosti, in sicer do stvari in do Boga. Do materialnih dobrin uboštvo v duhu pomeni zmernost, saj se jim ni nujno potrebno odpovedati, temveč v okušanju bistvenega, v podelitvi; v sposobnosti, da vsak dan znova občudujemo dobroto stvari, ne da bi se obtežili z neprozornostjo pogoltnosti, več imam, več hočem. To pa ubija človeka. Tisti, ki več ima in več hoče, ni srečen. Do Boga pa je hvala ter priznanje, da je svet blagoslov in da je na začetku njegovega izvora Očetova stvariteljska ljubezen. Je pa tudi odprtost Zanj, dojemljivost za njegovo gospodovanje, saj On je velik, ne jaz, ker imam toliko stvari, On je hotel svet za vse ljudi.

Ubog v duhu je kristjan, ki se ne zanaša na samega sebe, na svoje materialno bogastvo, ne vztraja trdovratno pri svojem mnenju, temveč s spoštovanjem prisluhne ter se voljno pokori odločitvi drugih. Če bi bilo po naših skupnostih več ubogih v duhu, bi bilo manj razdeljenosti, nasprotij in polemik! Ponižnost kot dejavna ljubezen, je bistvena krepost za sobivanje v krščanskih skupnostih. Ubogi v tem evangeljskem smislu so tisti, ki imajo vedno pred sabo za cilj nebeško kraljestvo in tako razodevajo, da je to že v kali navzoče v bratski skupnosti, kjer se daje prednost podelitvi pred posedovanjem. To želim poudariti: dati prednost podelitvi pred posedovanjem. Vedno imeti srce in roke takole (stegnjene v dajanje) in ne tako (stisnjene k sebi). Ko je srce takšno, je stisnjeno srce in ne ve kako ljubiti. Ko pa je srce takšno (odprto v dajanje), hodi po poti ljubezni.

Devica Marija zgled in prva med ubogimi v duhu, saj je bila popolnoma poslušna Gospodovi volji, naj nam pomaga izročiti se Bogu, bogatem v usmiljenju, da nas napolni s svojimi darovi, predvsem z obiljem svojega odpuščanja.

Angel Gospodov, nedelja, 29. januar 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem bogoslužju so oznanjeni Blagri, kot so v Matejevem evangeliju (prim. Mt 5,1-12). Prvi in temeljni takole pravi: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 3). Kdo so ubogi v duhu? To so tisti, ki vedo, da niso sami sebi dovolj, da niso samozadostni in živijo kot »Božji berači«. Potrebujejo Boga in priznavajo, da vse dobro prihaja od Njega kot dar, kot milost. Kdor je ubog v duhu, zbira v zaklad tisto, kar prejme. Zaradi tega si želi, da noben dar ne bi bil zapravljen. Danes bi se rad zaustavil pri tem značilnem vidiku ubogih v duhu, ki je »ne zapravljati«. Ubogi v duhu skušajo ne zapraviti nič. Jezus nam pokaže pomembnost »ne zapravljanja« na primer pri pomnožitvi kruha in rib, ko prosi naj poberejo ostalo hrano, da se ne bi nič izgubilo (prim. Jn 6,12). Ne zapravljanje nam omogoča, da cenimo vrednost nas samih, drugih ljudi in stvari. Žal pa je to načelo pogosto napačno razumljeno še zlasti v družbah z večjo blaginjo, v katerih prevladuje kultura zapravljanja in odmetavanja. Obe sta kuga. Hotel bi vam torej predlagati tri izzive proti miselnosti zapravljanja in odmetavanja.

Prvi izziv je, da ne zapravljamo daru nas samih. Vsak od nas je dobrina neglede na darove, ki jih ima. Vsaka ženska, vsak moški je bogat ne samo s talenti, ampak z dostojanstvom, saj ga Bog ljubi, je zanj zelo vreden in dragocen. Jezus nas spominja, da smo blaženi, ne zaradi tega kar imamo, ampak zaradi tega kar smo. Ko se neka oseba začne zanemarjati in se zavrže, tako zapravlja samo sebe. Z Božjo pomočjo se bojujmo proti skušnjavi, da se bomo imeli za neprimerne, zgrešene in bi se jokali zaradi tega.

Zatem je drugi izziv: ne zapravljati darov, ki jih imamo. Prvi je bil, da ne zapravljamo nas samih, sedaj je, da ne zapravljamo darov, ki jih imamo. Znano je, da se vsako leto na svetu zavrže okoli tretjino celotne proizvodnje hrane. In to medtem, ko mnogi umirajo zaradi lakote. Ne smemo tako uporabljati vire stvarstva, temveč jih moramo varovati in podeljevati na način, da nikomur ne bo primanjkovalo potrebno. Ne zapravljajmo tega, kar imamo, temveč širimo ekologijo pravičnosti, dejavne ljubezni in podeljevanja.

In nenazadnje še tretji izziv, ne odmetavati oseb. Ne odmetavati nas samih, ne odmetavati dobrin, ki jih imamo, ne odmetavati oseb. Kultura odmetavanja pravi: uporabljal te bom, dokler mi prideš prav; ko zame nisi več zanimiv ali pa me oviraš, te vržem vstran. Tako ravnajo še zlasti z najbolj ranljivimi, kot so še nerojeni otroci, ostareli, pomoči potrebni in handikapirani. Toda oseb ni moč odvreči, handikapiranih se ne sme vreči stran! Vsakdo je svet in edinstven dar, ne glede na starost in na stanje. Vedno spoštujmo in pospešujmo življenje in ga nikoli ne odvrzimo. Nikoli ga ne zavrzimo.

Dragi bratje in sestre, zastavimo si kakšno vprašanje. Najprej, vsak od nas, kako živim uboštvo v duhu? Znam napraviti prostor Bogu, verujem, da je on moja dobrina, moje resnično in veliko bogastvo? Verujem, da me ljubi, ali pa se z žalostjo zavržem, pozabljajoč pri tem, da sem dar? In še, pazim na to, da ne zapravljam, odgovorno uporabljam stvari, dobrine? Sem pripravljen jih podeliti z drugimi ali pa sem sebičnež? In končno, imam najbolj krhke za dragocen dar, za katerega me Bog prosi, da ga varujem? Se spomnim revežev, torej tistih, ki nimajo nujno potrebnih stvari?

Naj nam pomaga Marija, žena blagrov, pričevati za veselje, da je življenje dar in da je lepo postajati dar.