Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre pismouke in farizeje, čeprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribiče, nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta, ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker je sodeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč je milost, ki nas podpira.«

Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina' (Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim' (1Tes 4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resničnosti smrti in večnega življenja, ki sta še posebej podvrženi vraževerju in sinkretizmu, da krščanska resnica ne bo pomešana z različnimi mitološkimi predstavami.

V svoji okrožnici o krščanskem upanju, sem se spraševal o skrivnosti večnega življenja (prim. Rešeni v upanju, 10-12). Kaj je večno življenje? Vseeno se moramo vprašati povsem izrecno: ali je krščanska vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi naše življenje? V iskanju odgovora bi rad izhajal iz klasične oblike dialoga, s katerim je krstni obred začel sprejem novorojenega v občestvo verujočih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povprašal starše, kakšno ime so izbrali otroku in nato vprašal: kaj hočeš od Cerkve? Odgovor: vero. In kaj ti daje vera? Večno življenje. Po tem pogovoru so starši prosili za otroka dostop k veri, ker so v veri videli ključ za »večno življenje«. Dejansko gre – danes kakor nekoč – za to pri krstu, ko postaneš kristjan: ne gre za dejanje podružabljanja v občestvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak starši pričakujejo za krščenca več: da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari življenje – večno življenje. Vera je substanca upanja. A tu se pojavi vprašanje: ali pravzaprav to sploh hočemo – večno živeti?

Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato ne marajo, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. Saj sploh nočejo večnega življenja, marveč to sedanje življenje, in vera v večno življenje se dozdeva pri tem prej kot ovira. Večno – neskončno – živeti se dozdeva prej prekletstvo kakor dar. Gotovo, smrt bi radi odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in brez konca – more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno. Natanko to pove na primer Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Radi bi nekakšno življenje samo, dejansko življenje, ki se ga nato ne dotakne niti smrt. A hkrati ne poznamo tega, k čemur nas žene. Ne moremo nehati iztegovati se po tem in vendar vemo, da vse, kar moremo izkusiti in uresničiti, ni tisto, po čemer hrepenimo. Tako to izraža Jezus pri Janezu: »Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22). V tej smeri moramo misliti, če hočemo razumeti, kam meri krščansko upanje; razumeti tisto, kar pričakujemo od vere, od naše zedinjenosti s Kristusom.

Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje. Priklicati v spomin. Spominjati se.

Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se čutijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam: k mojim koreninam, h koreninam mojega ljudstva.

Danes je tudi dan upanja. Drugo berilo je govorilo o tem, kar nas čaka: »Novo nebo, nova zemlja in sveto mesto Jeruzalem, novi, lep … da bi mogli razumeti, kaj nas čaka, smo slišali naslednje besede: "Videl sem ga, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina." Čaka nas lepota. … Spomin in upanje. Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.«

Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? Kateri je navigator, ki nam ga je dal Bog sam, da ne bi zgrešili poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju. Ti blagri – krotkost, uboštvo v duhu, pravičnost, usmiljenje, čistost srca – so luči, ki nas spremljajo, da ne bi zgrešili poti: to je naša sedanjost.

Na tem pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni.

Job je bil poražen, še več konec je bilo z njim. Njegovo bivanje med to svojo boleznijo, s kožo, ki se je skoraj odluščila, je bilo že na točki, da bo umrl, skoraj brez mesa, ima Job gotovost in pravi: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ in se bo poslednji vzdignil nad prah«. V trenutku, ko je Job dol, dol, dol, ga objame svetloba in toplota, ki mu zagotovi: »Videl bom svojega Rešenika. S temi očmi ga bom videl. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. Takšna gotovost v trenutku, ko je vsega konec, skoraj konec življenja, je krščansko upanje. To upanje je dar. Ne moremo ga posedovati, saj je dar, za katerega moramo prositi: »Gospod, daj mi upanje«. Toliko slabih stvari je, ki nas pripeljejo do obupavanja, do misli, da bo vse končno poraženo, da po smrti ni več nič. A Jobov glas se vrača, vrača: »Vem, da je moj Rešenik živ in se bo kot poslednji dvignil nad prah in jaz ga bom videl, jaz sam, s temi očmi«.

Upanje ne osramoti, nam je rekel Pavel. Upanje nas privlači in nam da smisel življenja. Jaz ne vidim onkraj. A upanje je Božji dar, ki nas privlači v življenje, v večno veselje. Upanje je sidro, ki ga imamo na drugi strani. Mi se oklepajoč te vrvi podpiramo, kajti vem, da je moj Rešenik živ in da ga bom videl. To je dobro ponavljati v trenutkih veselja in v težkih trenutkih, v trenutkih smrtne nevarnosti.

Ta gotovost je Božji dar, saj mi ne bomo nikoli mogli imeti upanja s svojimi močmi. Prositi moramo zanj. Upanje je zastonjski dar, ki ga ne bomo nikoli bili vredni. Nam pa je dan, podarjen, je milost.

To je potrdil tudi Gospod. To je upanje, ki ne razočara: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni.« To je cilj upanja, iti k Jezusu. »In kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. Gospod nas bo sprejel tam, kjer je sidro. Življenje v upanju je takšno, da se močno oprijemamo z vrvjo v roki vedoč, da je sidro tam zgoraj. To sidro pa ne razočara, ne razočara.

Danes ob misli na tolike brate in sestre, ki so odšli, nam bo dobro delo gledati pokopališče in zreti navzgor ter ponavljati kot Job: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. In to je moč, ki nam jo da upanje, torej ta zastonjski dar, ki je krepost upanja. Naj vsem nam ga da Gospod.

Homilija papeža Frančiška, četrtek, 2. november 2023
Obhajanje dneva, kot je današnji, nas pripelje do dveh misli: spomina in upanja. Spomin na tiste pred nami, ki so živeli svoja življenja, ki so končali svoja življenja. Spomin na toliko ljudi, ki so nam delali dobro, v družini, med prijatelji. In tudi spomin na tiste, ki niso uspeli narediti veliko dobrega, a so bili sprejeti v Božji spomin, v Božje Usmiljenje. Obstaja skrivnost tega velikega Gospodovega Usmiljenja.

In potem upanje. To je takšen spomin, s katerim gledamo naprej, da pogledamo na našo pot, na svojo pot. Hodimo naproti srečanju z vsemi, z Gospodom. In prositi moramo Gospoda za to milost upanja. Upanje, ki nikoli ne razočara. Nikoli! Upanje, ki je tista vsakdanja vrlina, ki nas pelje naprej, nam pomaga reševati probleme in iskati izhode iz mnogih težav. Ampak vedno naprej, naprej. To rodovitno upanje, ta teološka krepost vsakega dne, vseh trenutkov. Rekel bi, teološka krepost kuhanja, ki je pri roki in nam vedno pomaga. Upanje, ki ne razočara. In med spominom in upanjem je ta napetost ...

Osredotočil bi se na nekaj, kar se mi je zgodilo ob vstopu. Pogledal sem starost teh padlih. Večina med 20 in 30. Prekinjena življenja, življenja brez prihodnosti, tukaj. In pomislil sem na starše, na matere, ki so prejele tisto pismo: »Gospa, v čast mi je povedati, da imate sina heroja« - »Ja, heroja, ampak so mi ga vzeli«. Toliko solz v teh prekinjenih življenjih. In nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na današnje vojne. Enako se dogaja tudi danes z veliko mladimi in starimi ljudmi. V vojnah sveta, tudi tistih, ki so nam najbližje, v Evropi ali zunaj ... Koliko mrtvih. Življenje je uničeno, ne da bi se tega zavedali.

Danes ob misli na pokojne, ob spominu na pokojne in v upanju prosimo Gospoda za mir, da se ljudje ne bi več pobijali v vojnah. Veliko nedolžnih mrtvih, veliko vojakov, ki tam pustijo svoja življenja. In zakaj je temu tako? Vojne so vedno poraz. Vedno. Ni popolne zmage, ne. Vedno – ja, eden premaga drugega, ampak ... – za tem je poraz cene, ki jo je potrebno plačati.

Molimo h Gospodu za naše pokojne, za vse, za vse. Naj jih Gospod vse sprejme. In tudi naj se nas Gospod usmili in nam da upanje. Upanje, da gremo naprej in da jih bomo našli vse skupaj z Njim, ko nas pokliče. Tako naj bo.

 

Evangelist Luka posveča posebno pozornost temi o Jezusovem usmiljenju, saj med njegovim pripovedovanjem najdemo odlomke, ki še posebej poudarijo usmiljeno ljubezen Boga in Kristusa, ki zatrjuje, da ni prišel klicat k spreobrnjenju pravičnih, ampak grešnike (Lk 5,32). Ena od značilnih Lukovih pripovedi je ta o spreobrnjenju Zaheja, ki smo jo danes brali pri bogoslužju. Zahej je cestninar, še več, je višji cestninar v Jerihi, pomembnem mestu ob reki Jordan. Cestninarji so pobirali prispevke, ki so jih Judje morali plačevati rimskemu cesarju in so jih zaradi tega Judje imeli za javne grešnike. Poleg tega pa so cestninarji pogosto izkoriščali svoj položaj, da so vzeli ljudem več, kot je bilo predpisano. Zaradi tega je bil Zahej zelo bogat, vendar zaničevan od svojih sonarodnjakov. Ko se je Jezus, potem ko je šel skozi Jeriho, ustavil v Zahejevi hiši, je povzročil splošno pohujšanje. Toda Gospod je dobro vedel, kaj počne. On je hotel, če lahko tako rečemo, tvegati in je dobil stavo; saj se je Zahej globoko pretresen zaradi Jezusovega obiska odločil spremeniti življenje in je obljubil, da bo povrnil četverno, če je koga prevaral. »Danes je v to hišo prišlo zveličanje«, je rekel Jezus in dodal: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno«.

Dejansko se pri srečanju z Jezusom vedno rodi veliko notranje veselje. Jezus je Zaheju rekel: »Danes moram ostati v tvoji hiši«. In Zahej »ga je z veseljem sprejel«, kot poroča evangelist Luka (Lk 19,5–6). To je veselje nad srečanjem z Gospodom; čuti Božjo ljubezen, ki lahko preobrazi celotno življenje in prinese odrešenje. In Zahej se odloči, da bo spremenil življenje in dal polovico svojega imetja ubogim.

Bog ne zavrže nikogar, niti ubogega niti bogatega. Bog se ne pusti pogojevati z našimi človeškimi predsodki, ampak vidi v vsakem dušo, ki jo je potrebno rešiti. Posebno ga pritegnejo tiste duše, ki jih imajo drugi pa tudi one same za pogubljene. Jezus Kristus, učlovečenje Boga, je pokazal neizmerno usmiljenje, ki pa s tem ne odvzame nič teži greha, ampak želi rešiti grešnika, mu ponuditi možnost, da se odkupi in začne znova, da se spreobrne. V nekem drugem evangeljskem odlomku Jezus pravi, da bo bogataš težko prišel v nebeško kraljestvo (Mt, 19,23). V Zahejevem primeru se to, kar se zdi nemogoče, uresniči. »On«, kot razlaga sv. Hieronim, »je razdal svoje bogastvo in ga je takoj zamenjal za bogastvo nebeškega kraljestva« (Homilija o psalmu 83,3). Maksim Torinski dodaja: »Neumnemu bogastvo hrani krivičnost, razumnemu pa je v pomoč za krepostno življenje; temu nudi možnost za zveličanje, prvemu pa je v spotiko in pogubo« (Pridige, 95).

Dragi prijatelji, Zahej je sprejel Jezusa in se spreobrnil, ker je Jezus prvi sprejel njega. Ni ga obsodil, temveč je šel naproti njegovi želji po zveličanju. Molimo k Devici Mariji, popolnemu zgledu občestva z Jezusom, da bi tudi mi lahko okušali veselje, ko nas bo obiskal Božji Sin, nas prenovil s svojo ljubeznijo, da bomo lahko tudi drugim prinašali njegovo usmiljenje.

Angel Gospodov, 3. november 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan. Odlomek iz Lukovega evangelija današnje nedelje nam predstavlja Jezusa, ki je med svojo potjo v Jeruzalem vstopil v mesto Jeriho. Ta zadnji del poti vsebuje ves smisel Jezusovega življenja, posvečenega iskanju in zveličanju izgubljenih ovc Izraelove hiše. Vendar, bolj ko se približuje cilju, bolj se okoli Jezusa oža njemu sovražen krog. A kljub temu se v Jerihi dogodi eden najbolj veselih dogodkov, o katerih pripoveduje sv. Luka, to je Zahejevo spreobrnjenje. Ta človek je izgubljena ovca, zaničevan in izobčen, ker je cestninar, še več, je vodja mestnih cestninarjev, prijatelj osovraženih rimskih osvojevalcev, tat in izkoriščevalec.

Ko mu je bilo onemogočeno približati se Jezusu, verjetno zaradi tega, ker je bil na slabem glasu in ker je bil majhne postave, je Zahej splezal na drevo, da bi lahko videl učitelja, ko bo šel mimo. To zunanje, dokaj smešna gesta, pa izrazi notranje dejanje človeka, ki se trudi biti nad množico, da bi lahko srečal Jezusa. Tudi Zahej sam še ne pozna globokega pomena svojega dejanja, niti ne ve zakaj to počne, ne upa si niti pomisliti, da bo lahko premagana razdalja, ki ga loči od Gospoda. Dovolj mu bo, če ga bo videl iti mimo. Toda Jezus, ko se prebliža k temu drevesu, ga pokliče po imenu: 'Zahej hitro stopi dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši' ( Lk 19,5). Tega moža majhne postave, ki so ga vsi zavračali in ki je bil daleč od Jezusa in ki je bil izgubljen ter pozabljen, je Jezus poklical. To ime Zahej ima namreč lep pomen v jeziku tistega časa, poln smisla. Zahej namreč pomeni, Bog se spominja.

Jezus je tako šel v Zahejevo hišo ter s tem prebudil plaz kritik vseh meščanov Jerihe (tudi v tistem času se je namreč veliko čenčalo), ki so rekli: Kako pa to? Ob vseh dobrih ljudeh, ki so tu v mestu, gre ravno k temu cestninarju? Da, zato, ker je bil izgubljen. Jezus je dejal: 'Danes je tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin' (Lk 19,9). Od tega dne je v Zahejevo hišo vstopilo veselje, mir, zveličanje, vstopil je Jezus.

Ni poklica, ni družbenega sloja, ni ga greha ali zločina, ki bi lahko izbrisal iz spomina Božjega srca enega od njegovih sinov. 'Bog se spominja', vedno, ne pozabi nikogar od tistih, ki jih je ustvaril. On je Oče, ki je vedno budno in ljubeče pričakuje, da bo dočakal v srcu svojega otroka prebuditev želje po vrnitvi domov. In ko prepozna to željo, čeprav komaj opazno in pogosto se je otrok niti ne zaveda. mu je takoj ob strani ter mu s svojim odpuščanjem naredi znosnejšo pot spreobrnjenja in vrnitve.

Danes glejmo Zaheja na drevesu. Njegovo dejanje je sicer smešno, a je zveličavno dejanje. In tebi sedaj pravim: če je obtežena tvoja vest, če te sram stvari, ki si jih storil, se za trenutek ustavi, nikar se ne ustraši. Pomisli, da te nekdo pričakuje, saj se te nikoli ni prenehal spominjati. Ta nekdo je tvoj Oče, je Bog, ki te čaka! Splezaj, kakor je to storil Zahej, povzpni se na drevo hotenja, da ti bo odpuščeno. Zagotavljam ti, da ne boš razočaran. Jezus je usmiljen in se nikoli ne utrudi odpuščati. Jezus je takšen, dobro si to zapomnite.

Angel Gospodov, 30. oktober 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij nam prestavlja dejstvo, ki se je zgodilo v Jerihi, ko je Jezus prišel v mesto in ga je množica sprejela (prim. Lk 19,1-10).« S temi besedami je papež Frančišek začel na 31. nedeljo med letom opoldanski nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra.

V Jerihi je živel Zahej, ki je bil šef cestninarjev, torej pobiralcev davkov. Zahej je bil bogat sodelavec osovraženih rimskih okupatorjev, eden od izkoriščevalcev svojega ljudstva. Tudi on bi rad iz radovednosti videl Jezusa, toda zaradi tega, ker je bil javni grešnik, se ni mogel približati Učitelju, poleg tega pa je bil še majhne postave. Zato se je povzpel na drevo, na smokvo, ki je bila ob poti ob kateri bi moral Jezus iti mimo.

Ko je prišel blizu tega drevesa, je Jezus povzdignil pogled in rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši« (v. 5). Lahko si predstavljamo Zahejevo začudenje! Torej zakaj Jezus pravi: »moram namreč ostati v tvoji hiši«? Za katero dolžnost gre? Vemo, da je njegova največja dolžnost izpolnjevanje Očetovega načrta do človeštva, ki se je dopolnilo v Jeruzalemu z obsodbo na smrt, križanje in tretji dan z vstajenjem. To je načrt zveličanja Očetovega usmiljenja. In v tem načrtu je tudi zveličanje Zaheja, nepoštenega in od vseh zaničevanega človeka, ki pa ravno zato potrebuje spreobrnjenje. Evangelij dejansko pravi, ko ga je Jezus poklical so »vsi godrnjali: 'vstopil je v hišo grešnika'« (v. 7). Ljudje so namreč v njem videli lopova, ki je postal bogat na račun drugih. Če bi Jezus rekel: 'Splezaj dol, ti, izkoriščevalec in izdajalec ljudstva. Pridi, da se pogovoriva in poravnaš račune', bi mu ploskali, tako pa so začeli godrnjati: 'Jezus gre v njegovo hišo', k grešniku, izkoriščevalcu.

Toda Jezus, ki ga je vodilo usmiljenje, je iskal ravno njega. In ko je vstopil v Zahejevo hišo, je rekel: »Danes je tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno« (vv. 9-10). Jezusov pogled gre onkraj grehov in predsodkov, to je pomembno tega se moramo naučiti: Jezusov pogled gre onkraj grehov in predsodkov. Osebo gleda z Božjimi očmi, zato se ne ustavi na preteklem zlu, ampak že vnaprej vidi dobro prihodnost, se ne vda pred zaprtostjo, ampak odpira nove prostore življenja. Ne ustavi se na navideznem, ampak gleda v srce. Tukaj je videl ranjeno srce tega človeka, ranjeno zaradi greha, pohlepa, od toliko grdih stvari, ki jih je storil ta Zahej. Gledal je torej to ranjeno srce in šel tja.

Včasih skušamo popraviti in spreobrniti grešnika tako, da ga grajamo ter mu naštevamo njegove napake in njegovo nepošteno obnašanje. Jezusova drža do Zaheja nam kaže drugačno pot. To, da tistemu, ki je pogrešil pokažemo na njegovo vrednost, tisto vrednost, ki jo Bog navkljub vsemu še naprej vidi. To lahko povzroči pozitivno presenečenje, ki omehča srce in prisili osebo, da iz sebe potegne tisto dobro, ki je v njej. Torej da osebam zaupanje ob katerem začnejo rasti ter se spremenijo. Tako se obnaša Bog do vseh nas. Ne ustavi ga naš greh, temveč gre preko s svojo ljubeznijo, ki nam da zahrepeneti po dobrem. Vsi smo začutili to hrepenenje po dobrem potem ko smo pogrešili. Ne obstaja oseba, ki nima v sebi kaj dobrega. In to gleda Bog, da ga potegne iz zla.

Devica Marija naj nam pomaga videti dobro v osebah, ki jih vsak dan srečujemo, da bi bili vsi opogumljeni razkriti Božjo podobo vtisnjeno v naše srce. Tako se bomo lahko veseli ob presenečenjih Božjega usmiljenja. Našega Boga, ki je Bog presenečenj.

Angel Gospodov, nedelja, 3. november 2019
V današnjem evangeliju (glej Lk 19,1-10) spremljamo Jezusa, ki se na svoji poti v Jeruzalem zaustavi v Jerihi. Sprejela ga je velika množica, med njo tudi mož, po imenu Zahej, vodja cestninarjev, torej tistih judov, ki so v imenu rimskega imperija pobirali davke. Ni bil bogat zaradi poštenega zaslužka, ampak ker je zahteval »delež«, in to je pri ljudeh povečevalo zaničevanje. Zahej je želel videti Jezusa, kdo je. Ni ga želel srečati, a bil je radoveden: hotel je videti tega človeka, o katerem je slišal izredne stvari. Bil je radoveden. In ker je bil nizke postave, je splezal na drevo, »da bi ga lahko videl«. Ko se Jezus približa, dvigne pogled in ga pogleda.

Prvi pogled ni Zahejev, ampak Jezusov, ki med mnogimi obrazi, ki so ga obdajali v množici, išče ravno njegovega. Usmiljen pogled Gospoda nas doseže preden se mi sami zavemo, da ga potrebujemo za rešitev. In s tem pogledom nebeškega Učitelja se začne čudež spreobrnjenja grešnika iz Jerihe. Jezus ga namreč pokliče in pokliče ga po imenu: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« Ne graja ga, ne pridiga mu; pravi mu, da mora iti k njemu: »mora«, kajti to je Očetova volja. Kljub mrmranju ljudi, se Jezus odloči ostati v hiši tega grešnika.

Tudi mi bi se pohujševali nad tem Jezusovim obnašanjem. A prezir in zaprtost pred grešnikom ne povzročita drugega kot da ga izolirata in utrdita v hudem, ki ga dela proti sebi in proti skupnosti. Bog pa obsoja greh in poskuša rešiti grešnika, gre ga iskat, da bi ga privedel na pravo pot. Kdor nikoli ni občutil, da ga išče Božje usmiljenje, bo s težavo razumel izjemno veličino dejanj in besed, s katerimi Jezus pristopi k Zaheju.

Jezusovo sprejemanje in pozornost tega človeka privedeta do jasne spremembe miselnosti: v enem trenutku se zave, kako bedno je življenje, ki je v celoti usmerjeno v denar, na račun ropanja drugih in prejemanja njihovega zaničevanja. Ko ima Gospoda v svoji hiši, pa vse vidi z drugačnimi očmi, tudi z nekoliko nežnosti, s katero ga je gledal Jezus. Prav tako spremeni svoj način gledanja in uporabljanja denarja: namesto grabežljivosti pride drža darovanja. Odloči se namreč, da bo polovico tega, kar ima, dal revnim in povrnil četverno, če je koga prevaral. Zahej z Jezusom odkrije, da je mogoče ljubiti zastonj: do zdaj je bil skop, sedaj postane velikodušen; rad je kopičil, sedaj se veseli, ko razdeljuje. S tem ko je srečal Ljubezen in odkril, da je kljub vsem svojim grehom ljubljen, postane zmožen ljubiti druge ter iz denarja naredi znamenje solidarnosti in občestva.

Devica Marija naj nam izprosi milost, da bomo na sebi vedno čutili usmiljeni Jezusov pogled ter se z usmiljenjem podali v srečanje s tistimi, ki so se zmotili, da bi tudi oni lahko sprejeli Jezusa, ki je prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.