Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre pismouke in farizeje, čeprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribiče, nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta, ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker je sodeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč je milost, ki nas podpira.«

Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina' (Hvalospev za Vse svete). Danes pa še vedno obrnjeni k tem poslednjim rečem, obhajamo spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami odšli v večnost z znamenjem vere in počivajo v miru' (Prva evharistična molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani živimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v luči razodetja. Že apostol Pavel piše prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim' (1Tes 4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resničnosti smrti in večnega življenja, ki sta še posebej podvrženi vraževerju in sinkretizmu, da krščanska resnica ne bo pomešana z različnimi mitološkimi predstavami.

V svoji okrožnici o krščanskem upanju, sem se spraševal o skrivnosti večnega življenja (prim. Rešeni v upanju, 10-12). Kaj je večno življenje? Vseeno se moramo vprašati povsem izrecno: ali je krščanska vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi naše življenje? V iskanju odgovora bi rad izhajal iz klasične oblike dialoga, s katerim je krstni obred začel sprejem novorojenega v občestvo verujočih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povprašal starše, kakšno ime so izbrali otroku in nato vprašal: kaj hočeš od Cerkve? Odgovor: vero. In kaj ti daje vera? Večno življenje. Po tem pogovoru so starši prosili za otroka dostop k veri, ker so v veri videli ključ za »večno življenje«. Dejansko gre – danes kakor nekoč – za to pri krstu, ko postaneš kristjan: ne gre za dejanje podružabljanja v občestvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak starši pričakujejo za krščenca več: da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari življenje – večno življenje. Vera je substanca upanja. A tu se pojavi vprašanje: ali pravzaprav to sploh hočemo – večno živeti?

Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato ne marajo, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. Saj sploh nočejo večnega življenja, marveč to sedanje življenje, in vera v večno življenje se dozdeva pri tem prej kot ovira. Večno – neskončno – živeti se dozdeva prej prekletstvo kakor dar. Gotovo, smrt bi radi odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in brez konca – more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno. Natanko to pove na primer Cerkveni oče Ambrož pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od začetka predvidel, marveč jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je človekovo življenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo končati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je življenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, če ne bi posijala milost.« Že prej je Ambrož dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveličanja...«.

Radi bi nekakšno življenje samo, dejansko življenje, ki se ga nato ne dotakne niti smrt. A hkrati ne poznamo tega, k čemur nas žene. Ne moremo nehati iztegovati se po tem in vendar vemo, da vse, kar moremo izkusiti in uresničiti, ni tisto, po čemer hrepenimo. Tako to izraža Jezus pri Janezu: »Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22). V tej smeri moramo misliti, če hočemo razumeti, kam meri krščansko upanje; razumeti tisto, kar pričakujemo od vere, od naše zedinjenosti s Kristusom.

Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje. Priklicati v spomin. Spominjati se.

Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se čutijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam: k mojim koreninam, h koreninam mojega ljudstva.

Danes je tudi dan upanja. Drugo berilo je govorilo o tem, kar nas čaka: »Novo nebo, nova zemlja in sveto mesto Jeruzalem, novi, lep … da bi mogli razumeti, kaj nas čaka, smo slišali naslednje besede: "Videl sem ga, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina." Čaka nas lepota. … Spomin in upanje. Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.«

Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? Kateri je navigator, ki nam ga je dal Bog sam, da ne bi zgrešili poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju. Ti blagri – krotkost, uboštvo v duhu, pravičnost, usmiljenje, čistost srca – so luči, ki nas spremljajo, da ne bi zgrešili poti: to je naša sedanjost.

Na tem pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni.

Job je bil poražen, še več konec je bilo z njim. Njegovo bivanje med to svojo boleznijo, s kožo, ki se je skoraj odluščila, je bilo že na točki, da bo umrl, skoraj brez mesa, ima Job gotovost in pravi: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ in se bo poslednji vzdignil nad prah«. V trenutku, ko je Job dol, dol, dol, ga objame svetloba in toplota, ki mu zagotovi: »Videl bom svojega Rešenika. S temi očmi ga bom videl. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. Takšna gotovost v trenutku, ko je vsega konec, skoraj konec življenja, je krščansko upanje. To upanje je dar. Ne moremo ga posedovati, saj je dar, za katerega moramo prositi: »Gospod, daj mi upanje«. Toliko slabih stvari je, ki nas pripeljejo do obupavanja, do misli, da bo vse končno poraženo, da po smrti ni več nič. A Jobov glas se vrača, vrača: »Vem, da je moj Rešenik živ in se bo kot poslednji dvignil nad prah in jaz ga bom videl, jaz sam, s temi očmi«.

Upanje ne osramoti, nam je rekel Pavel. Upanje nas privlači in nam da smisel življenja. Jaz ne vidim onkraj. A upanje je Božji dar, ki nas privlači v življenje, v večno veselje. Upanje je sidro, ki ga imamo na drugi strani. Mi se oklepajoč te vrvi podpiramo, kajti vem, da je moj Rešenik živ in da ga bom videl. To je dobro ponavljati v trenutkih veselja in v težkih trenutkih, v trenutkih smrtne nevarnosti.

Ta gotovost je Božji dar, saj mi ne bomo nikoli mogli imeti upanja s svojimi močmi. Prositi moramo zanj. Upanje je zastonjski dar, ki ga ne bomo nikoli bili vredni. Nam pa je dan, podarjen, je milost.

To je potrdil tudi Gospod. To je upanje, ki ne razočara: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni.« To je cilj upanja, iti k Jezusu. »In kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. Gospod nas bo sprejel tam, kjer je sidro. Življenje v upanju je takšno, da se močno oprijemamo z vrvjo v roki vedoč, da je sidro tam zgoraj. To sidro pa ne razočara, ne razočara.

Danes ob misli na tolike brate in sestre, ki so odšli, nam bo dobro delo gledati pokopališče in zreti navzgor ter ponavljati kot Job: »Jaz vem, da je moj Rešenik živ. To vidim sam, moje oči ga bodo zrle in nihče drug«. In to je moč, ki nam jo da upanje, torej ta zastonjski dar, ki je krepost upanja. Naj vsem nam ga da Gospod.

Homilija papeža Frančiška, četrtek, 2. november 2023
Obhajanje dneva, kot je današnji, nas pripelje do dveh misli: spomina in upanja. Spomin na tiste pred nami, ki so živeli svoja življenja, ki so končali svoja življenja. Spomin na toliko ljudi, ki so nam delali dobro, v družini, med prijatelji. In tudi spomin na tiste, ki niso uspeli narediti veliko dobrega, a so bili sprejeti v Božji spomin, v Božje Usmiljenje. Obstaja skrivnost tega velikega Gospodovega Usmiljenja.

In potem upanje. To je takšen spomin, s katerim gledamo naprej, da pogledamo na našo pot, na svojo pot. Hodimo naproti srečanju z vsemi, z Gospodom. In prositi moramo Gospoda za to milost upanja. Upanje, ki nikoli ne razočara. Nikoli! Upanje, ki je tista vsakdanja vrlina, ki nas pelje naprej, nam pomaga reševati probleme in iskati izhode iz mnogih težav. Ampak vedno naprej, naprej. To rodovitno upanje, ta teološka krepost vsakega dne, vseh trenutkov. Rekel bi, teološka krepost kuhanja, ki je pri roki in nam vedno pomaga. Upanje, ki ne razočara. In med spominom in upanjem je ta napetost ...

Osredotočil bi se na nekaj, kar se mi je zgodilo ob vstopu. Pogledal sem starost teh padlih. Večina med 20 in 30. Prekinjena življenja, življenja brez prihodnosti, tukaj. In pomislil sem na starše, na matere, ki so prejele tisto pismo: »Gospa, v čast mi je povedati, da imate sina heroja« - »Ja, heroja, ampak so mi ga vzeli«. Toliko solz v teh prekinjenih življenjih. In nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na današnje vojne. Enako se dogaja tudi danes z veliko mladimi in starimi ljudmi. V vojnah sveta, tudi tistih, ki so nam najbližje, v Evropi ali zunaj ... Koliko mrtvih. Življenje je uničeno, ne da bi se tega zavedali.

Danes ob misli na pokojne, ob spominu na pokojne in v upanju prosimo Gospoda za mir, da se ljudje ne bi več pobijali v vojnah. Veliko nedolžnih mrtvih, veliko vojakov, ki tam pustijo svoja življenja. In zakaj je temu tako? Vojne so vedno poraz. Vedno. Ni popolne zmage, ne. Vedno – ja, eden premaga drugega, ampak ... – za tem je poraz cene, ki jo je potrebno plačati.

Molimo h Gospodu za naše pokojne, za vse, za vse. Naj jih Gospod vse sprejme. In tudi naj se nas Gospod usmili in nam da upanje. Upanje, da gremo naprej in da jih bomo našli vse skupaj z Njim, ko nas pokliče. Tako naj bo.

Benedikt XVI. je v pismu Petru Hansu Kolvenbachu ob začetku 35. generalne kongregacije Družbe Jezusove spregovoril o Pavlovih besedah Tesaloničanom iz nedeljskega drugega berila.
»Apostol piše vernikom v Tesaloniko, da so jim oznanili Božji evangelij tako, da so 'opominjali, spodbujali in' - Pavel podrobno označi – 'rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo' (I Tes 2,11), ter dodaja: 'Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete' (1Tes 2,13). Božja beseda je torej najprej 'prejeta', se pravi slišana, potem pa, ko vstopi v srce, postane 'sprejeta' in tisti, ki jo sprejme, spozna, da Bog govori po tistem, ki je bil poslan: na ta način beseda deluje v vernikih. Kakor takrat, tudi danes evangelizacija terja popolno in zvesto sprejetje Božje besede: predvsem sprejetje Kristusa in pozorno poslušanje Duha, ki vodi Cerkev, z učljivo pokorščino pastirjem, ki jih je Bog postavil za voditelje svojega ljudstva, ter preudaren in odkrit dialog z družbinimi, kulturnimi in verskimi izzivi našega časa. Vse to predpostavlja, kakor vemo, tesno povezanost z Njim, ki nas kliče, da smo njegovi prijatelji in učenci, občestvo življenja in delovanja, ki se hrani s poslušanjem njegove besede, s kontemplacijo in molitvijo, z ločenostjo od miselnosti sveta in z nenehnim spreobračanjem k njegovi ljubezni, da bi On, Kristus, živel in deloval v vsakem od nas. V tem je skrivnost pristnega uspeha apostolskega in misijonskega napora vsakega kristjana, še bolj pa teh, ki so poklicani k bolj neposredni službi evangeliju.«

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem v Kamerunu marca 2009 pri večernicah spregovoril o tematiki evangelija 31. navadne nedelje najprej duhovnikom, nato pa še osebam, ki so se odločile za posvečeno življenje.

»Množici in svojim učencem je Jezus razodel: 'Kajti eden je vaš Oče' (Mt 23,9). Resnično ni drugega očetovstva kot je očetovstvo Boga Očeta, edinega Stvarnika 'vidnega in nevidnega sveta'. Vendar je tudi človek, ustvarjen po Božji podobi, postal deležen tega edinega Božjega očetovstva (prim. Ef 3,15).

Dragi bratje duhovniki, to očetovstvo ste poklicani živeti pri vašem vsakodnevnem služenju. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentiumpravi: duhovniki 'naj skrbijo kakor očetje  v Kristusu za vernike, ki so jih s krstom in poučevanjem duhovno rodili' (C 28).  Čemu se torej ne bi stalno vračali h korenini našega duhovništva, Gospodu Jezusu Kristusu? Odnos z njim, kot osebo, je osnova za to, kar hočemo živeti, torej odnos z Njim, ki nas je imenoval za svoje prijatelje, ker nam je razodel vse, kar je slišal od Očeta (prim. Jn 15,15). Če boste živeli to globoko prijateljstvo z Kristusom, boste našli v svojem srcu resnično svobodo in veselje. Službeno duhovništvo pa vključuje tudi globoko povezanost z Kristusom, ki se nam je daroval v evharistiji. Če je evharistija središče vašega duhovniškega življenja, bo tudi središče vašega cerkvenega poslanstva. Dejansko nas je Kristus za vse življenje poklical k deležnosti pri njegovem poslanstvu in k pričevanju, da bo lahko njegova Beseda oznanjena vsem. Ko duhovnik obhaja v Gospodovem imenu in v njegovi osebi, ni duhovnik tisti, ki je v ospredju, temveč kot služabnik, kot preprosto orodje ki kaže na Kristusa, saj se Kristus sam daruje za zveličanje sveta. 'Voditelj naj bo kakor strežnik', pravi Jezus.«

»Za življenje Cerkve je zelo pomemben in nepogrešljiv tudi duhovni prispevek posvečenih oseb. Poklicanost v hojo za Kristusom je dar za vse Božje ljudstvo. K tej poklicanosti hoditi za Kristusom čistim, ubogim in pokornim, ki se je popolnoma posvetil delovanju v slavo svojega Očeta ter ljubezni do bratov in sester, pa pripada tudi poslanstvo biti priče v svetu za prvenstvo Boga in obljubo prihodnjih dobrin. Z brezpogojno zvestobo pri vaših prizadevanjih ste v Cerkvi kot klica življenja, ki raste v službi Božjega kraljestva. Posvečeno življenje je radikalno posnemanje Kristusa.«

Angelus, 30. oktober 2011
Med bogoslužjem današnje nedelje nas apostol Pavel povabi, da se približamo evangeliju »ne kot človeški besedi, ampak, kar resnično je, kot Božji besedi«(1Tes 2,13). S tem lahko v veri sprejmemo opomine, s katerimi se Jezus obrača na našo vest, da bi naše ravnanje preoblikovali po teh opominih. V današnjem odlomku Jezus graja pismouke in farizeje, ki so imeli v skupnosti vlogo učiteljev, saj je bilo njihovo obnašanje v očitnem nasprotju z naukom, ki so ga z doslednostjo nalagali drugim. Jezus je poudaril da »govorijo, pa ne delajo« (Mt 23,3). Še več: »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti« (Mt 23,4). Dober nauk je vredno sprejeti, vendar pa ga lahko neskladno ravnanje razvrednoti. Zato Jezus pravi: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte« (Mt 23,3). Jezusovo ravnanje pa je popolnoma nasprotno. On prvi udejanja zapoved ljubezni, ki jo uči, ob tem pa tudi pravi, da je njeno breme lahko in prijetno, saj nam ga On sam pomaga nositi (prim. Mt 11,29-30).

Sveti Bonaventura z mislijo na učitelje, ki zatirajo svobodo drugega v imenu lastne avtoritete, nakaže, kdo je resnični učitelj, z besedami: »Nihče ne more učiti, še manj pa delovati, niti doseči spoznanih resnic, ne da bi bil pri tem navzoč Božji Sin« (Sermo I de Tempore, Dom. XXII post Pentecosten, Opera omnia, IX, Quaracchi, 1901, 442). Jezus sedi na 'stolici', kot večji Mojzes, saj razširja Zavezo na vsa ljudstva (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88). On je naš pravi in edini Učitelj. Zato smo poklicani, da hodimo za Božjim Sinom, učlovečeno Besedo, ki izraža resnico svojega nauka v zvestobi Očetovi volji tako, da podarja samega sebe. Blaženi Anton Rosmini piše: »Prvi Učitelj vzgaja ostale učitelje, prav tako, kot tudi učence, saj (tako prvi kot drugi) obstajajo samo v moči prvega, sicer skrivnega, pa vendar vsemogočnega učiteljstva ((Idea della Sapienza, 82, v: Introduzione alla filosofia, vol. II, Rim 1934, 143). Jezus prav tako odločno obsoja samopoveličevanje ter pravi,  da opravljanje del zato, da bi jih ljudje videli, vodi v nemilost človeškega odobravanja, kar pa ogroža vrednote, ki utemeljujejo pristnost osebe.

Dragi prijatelji, Gospod Jezus se je predstavil svetu kot služabnik s tem, da je popolnoma izpraznil sebe ter se tako ponižal, da je dal na križu najbolj zgovoren nauk ponižnosti in ljubezni. Iz njegovega zgleda izhaja predlog za življenje: 'Največji med vami bodi vaš strežnik' (Mt 23,11). Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo ter še posebej prosimo za vse tiste, ki so v krščanskih skupnostih poklicani za službo poučevanja, da bodo lahko vedno z dejanji pričevali za resnice, ki jih posredujejo z besedami.

Origen pravi: »Priznati moramo, da želje biti prvi ni najti samo med pismouki in farizeji, ampak tudi med člani Cerkve.« Neznani pisec k temu dodaja: »Vendar pa je prav, da izkazujemo čast tako dobrim kot tudi slabim duhovnikom, da se ne bi zgodilo, ko bi dober duhovnik bil grajan zaradi slabega, saj je bolje braniti pravičnega skupaj s podležem, kot pa rušiti pravičnega zaradi podleža.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Dober pastir mora biti nezlomljiv sodnik do stvari, ki se tičejo njega, vendar pa mora biti prizanesljiv in usmiljen do tistih, katerim je njegova pastoralna oskrba namenjena.« Neznani pisec nadaljuje: »Laike v zmoti se z lahkoto popravlja, je pa skoraj nemogoče popravljati klerikov, ko postanejo podli. Položaj namreč ne posvečuje človeka, temveč človek posvečuje položaj, zato vsi duhovniki niso svetniki, toda vsi sveti pripadajo duhovnemu duhovništvu.« Tudi sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Judovski duhovniki so skrbeli samo za to, da bi ugajali svojim poslušalcem in sledili vsem nestalnim željam.« Sv. Hieronim, Origen in sv. Janez Krizostom se strinjajo: »Nihče si ne more dati reči učitelj ali oče, razen za Boga Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Jezus, ne samo, da prepoveduje svojim učencem želeti si prvi sedež, ampak jim zapoveduje, da iščejo zadnjega.« Origen in sv. Ciril Aleksandrijski dodajata: »Jezus sam je dal zgled ponižnosti. Čeprav je bil tako velik, je ponižal samega sebe.« Neznani pisec zaključi: »Na mesijanski svatbi bo protokol obreda obrnjen na glavo.«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij iz zadnjih dni Jezusovega življenja se dogaja v Jeruzalemu. To so bili dnevi polni pričakovanja in napetosti. Jezus po eni strani nameni ostre kritike pismoukom in farizejem, po drugi pa zapusti pomembne napotke kristjanom vseh časov, torej tudi nam.

Množici je rekel: »Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, storite in se tega držite.« To pomeni, da imajo oni oblast poučevati, kar je v skladu z Božjo postavo. Kljub temu pa Jezus takoj zatem doda: »Po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo« (vv. 2-3). Bratje in sestre, pogosta hiba tistih, ki imajo oblast je, da od drugih zahtevajo stvari, čeprav upravičene, ki pa jih oni osebno ne udejanjajo. Živijo dvojno življenje. Jezus pravi: »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti« (v. 4). S takšno držo se zelo slabo izvaja oblast, ki bi morala za svojo največjo moč imeti svoj dober zgled, oblast izhaja iz dobrega zgleda in tako pomagati drugim, da izvršujejo to, kar je prav in dolžno ter jih podpirati med preizkušnjami, s katerimi se srečujejo na poti dobrega. Oblast je pomoč, toda če se jo izvaja na slab način, postane neznosna, saj ne omogoča osebam njihovo rast in ustvarja ozračje nezaupanja in nasprotovanja in tudi korupcije.

Jezus odprto razkriva nekatere negativne drže pismoukov in farizejev: »Radi imajo prvo mesto na gostijah in prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih« (vv. 6-7). Ta skušnjava izhaja iz človekove ošabnosti in je ni vedno zlahka premagati. To je drža, s katero živijo samo zato, da bi se pokazali.

Zatem je Jezus dal napotke svojim učencem: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje… Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami bodi vaš strežnik« (vv. 8-11).

Mi, Jezusovi učenci ne smemo hlepeti po častnih naslovih, oblasti ali nadvladi. Mene osebno razžalosti, ko vidim nekatere, ki psihološko živijo tako, da tečejo za nečimrnostjo naslovov in priznanj. Mi, Jezusovi učenci ne smemo početi tega, saj mora biti med nami preprosta in bratska drža. Vsi smo si bratje in zato ne smemo podvreči si drugih, gledati jih moramo kot brate. Tako jih moramo gledati. Vsi smo bratje. Če smo od nebeškega očeta prejeli dobre lastnosti, jih moramo uporabiti za službo bratom in sestram, nikakor pa jih zlorabiti za svojo osebno potešitev. Ne smemo se imeti višjih od drugih, zato je skromnost bistvena za bivanje, ki hoče biti v skladu z naukom Jezusa Kristusa, ki je krotak in iz srca ponižen, ki je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli.

Naj nam Devica Marija, »in kot nihče ponižna in visoka« (Dante, Raj, XXXIII., 2), pomaga s svojo materinsko priprošnjo zbežati stran od napuha in nečimrnosti, da bomo dojemljivi za ljubezen, ki prihaja od Boga, za službo našim bratom in sestram ter za njihovo veselje, ki bo tudi naše.