Več cerkvenih očetov pravi, da je angel Jožefu pokazal na vse, kar je bilo v njegovem razumu, kar je čutil, česa se je bal in tudi, kaj se je odločil storiti, da bi ga lahko vodila krepost in bi bil potolažen. Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Angel je podelil Jožefu čast, da da Zveličarju ime in da skrbi za Očetovega Sina. Skrivnost rojstva je lažje razumljiva, če jo povežemo z napredovanjem zveličanja in njenim preroškim pričakovanjem, ki jo je Gospod naznanil po besedah preroka Izaija.«Neznani pisec pravi: »Devica je v svojem telesu nosila to, kar ni mogel ves svet. Kakor je Kristus pozneje izročil Marijo svojim učencem, tako jo sedaj izroča Jožefu«. Sv. Janez Krizostom pa ponovno poudarja: »Angel je podelil Jožefu čast, da se je lahko imel za očeta in mu dal pravico dati Božjemu Sinu ime.«

Bog vas ima rad, ne bo vas pozabil in sveti Jožef naj vas varuje. Kako lahko vstopimo v posebno milost tega dne? Pred zaključkom svete maše, nam bo bogoslužje v prošnji po obhajilu razkrilo višek našega premišljevanja z besedami: »O Bog, naš Oče, ob slovesnem praznovanju svetega Jožefa si nas nasitil s hrano s tega oltarja. Ohrani v nas svoje darove in nas vedno brani in varuj, ker smo tvoja družina«. Vidite, mi prosimo Gospoda, naj vedno ohranja Cerkev pod svojim varstvom, in to On res dela!, natančno tako, kakor je Jožef varoval svojo družino in bdel nad otrokom Jezusom.

Prebrani evangelij nas je pravkar spomnil na to. Angel mu je namreč rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene« (Mt 1,20) in on je naredil natančno to: »storil je, kakor mu je naročil Gospodov angel« (Mt 1,24). Zakaj je sveti Matej hotel omeniti to zvestobo besedam Božjega poslanca, če ne zato, da bi nas povabil posnemati to zvestobo polno ljubezni?

Prvo berilo ne govori izrecno o sv. Jožefu, kljub temu pa nam pove dosti o njem. Prerok Natan je po Gospodovem ukazu rekel Davidu: »Jaz bom povzdignil tvojega potomca« (2Sam 7,12). David je moral sprejeti, da bo umrl, ne da bi videl izpolnitev te obljube, ki se bo uresničila, ko se mu dopolnijo dnevi in bo legel k svojim očetom. Tu vidimo, da želja, ki je človeku najbolj pri srcu, da bi videl rodovitnost svojih dejanj, ni vedno od Boga uslišana. Mislim na vse tiste med vami, ki ste družinski očetje in matere in imate povsem upravičeno željo, dati svojim otrokom najboljše, kar premorete, z namenom da bi v življenju uspeli. Kljub vsemu pa se ne smemo varati glede tega uspeha, saj to, kar Bog zahteva od Davida je, da Mu zaupa. David marveč ne bo videl svojega naslednika, njega, ki bo »na utrjenem prestolu na veke« (2Sam 7,16), saj bo ta njegov naslednik, ki ga je napovedala prerokba, Jezus. Enako je Jožef zaupal Bogu, ko je slišal njegovega poslanca, angela, ki mu je rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha« (Mt 1,20). Sveti Jožef je človek, ki je v vsej zgodovini Bogu izkazal največje zaupanje, saj je bilo to sporočilo zelo neverjetno.

Samo Bog je lahko dal Jožefu moč, da je verjel angelu. Samo Bog vam bo dal, dragi bratje in sestre, ki ste poročeni, moč, da boste lahko vzgajali vaše družine tako, kot On želi. Prosite Ga za to. Bog ima rad, da se ga prosi tisto, kar on hoče podariti. Prosite Ga za milost resnične in vedno bolj zveste ljubezni, upodobljene po Njegovi ljubezni. Psalm čudovito pravi: »Njegova ljubezen je utrjena za vedno,  njegova zvestoba je trdnejša od nebes« (prim. 88,3).

Angelus, 3. postna nedelja, 19. marec 2006
Dragi bratje in sestre! Danes, 19. marca, s 3. postno nedeljo sovpada praznik sv. Jožefa, ki ga bomo liturgično (obhajali jutri). Vsekakor pa nas marijanski kontekst Angelovega češčenja vabi, da se danes s čaščenjem ustavimo ob liku ženina Blažene Device Marije, ki je tudi zavetnik vesoljne Cerkve. Zelo rad omenjam, da je gojil veliko pobožnost do sv. Jožefa tudi ljubljeni Janez Pavel II., ki mu je posvetil apostolsko spodbudo Redemptoris Custos – Odrešenikov varuh. Prav gotovo je čutil njegovo podporo ob uri svoje smrti.

Lik tega velikega Svetnika, čeprav je še vedno ostal bolj skrit, dobi skozi zgodovino zveličanja temeljen pomen. Najprej zato, ker je pripadal Judovemu rodu, je povezal Jezusa z davidovim potomstvom, tako da z uresničitvijo obljub o Mesiju, lahko Sin Device Marije v resnici o sebi pravi, da je 'Davidov sin'. Matejev evangelij še na poseben način izpostavi mesijanske prerokbe, ki so se izpolnile preko vloge, ki jo je imel Jožef: Jezusovo rojstvo v Betlehemu (Mt 2,1-6); njegov prehod preko Egipta, kamor se je Sveta družina zatekla (Mt 2,13-15); nadimenk 'Nazaréjec' (Mt 2,22-23). V vsem tem se je izkazal, kakor tudi njegova nevesta Marija, za pristnega dediča Abrahamove vere, torej vere v Boga, ki vodi dogodke zgodovine preko svojega skrivnostnega zveličavnega načrta. Njegova veličina, prav tako kot Marijina, pride toliko bolj do izraza, ker se je njegovo poslanstvo odvijalo v ponižnosti in skritosti nazareškega doma. Sicer pa je Bog sam v osebi svojega učlovečenega Sina izbral to pot in ta način med svojim bivanjem na zemlji, torej ponižnost in skritost.

Zgled sv. Jožefa nas vse močno vabi, da z zvestobo, preprostostjo in skromnostjo izpolnjujemo nalogo, ki nam jo je Previdnost dodelila. Mislim predvsem na družinske očete in matere, in molim, da bodo vedno znali ceniti lepoto preprostega in marljivega življenja, ter skrbno gojili medsebojne zakonske odnose in tako z navdušenjem izpolnjevali ne vedno lahko vzgojno poslanstvo. Duhovnikom, ki izvajajo svoje očetovstvo do krščanskih skupnosti, naj sv. Jožef izprosi, da bodo z vsem srcem ter s popolno posvetitvijo ljubili Cerkev. Naj podpira posvečene osebe pri njihovem veselem in zvestem izpolnjevanju evangeljskih svetov uboštva, čistosti in pokorščine. Varuje naj delavce z vsega sveta, da bodo lahko z njihovimi različnimi poklici prispevali k večjemu napredku vsega človeštva. In naj pomaga vsakemu kristjanu, da bo z zaupanjem in ljubeznijo uresničeval Božjo voljo ter tako sodeloval pri izpolnitvi dela zveličanja.

Danes, 19. marca, obhajamo slovesen praznik sv. Jožefa, Marijinega ženina in zavetnika vesoljne Cerkve. Posvetimo torej to katehezo njemu, ki si zasluži vso našo hvaležnost in pobožnost, saj je znal varovati Sveto Devico in Sina Jezusa. Biti varuh, je Jožefova značilnost, je njegovo veliko poslanstvo.

Danes hočem nadaljevati s tematiko varovanja, vendar s posebnega vidika, vzgojnega vidika. Glejmo Jožefa, kot zgled vzgojitelja, ki varuje in spremlja Jezusa na njegovi poti napredovanja v modrosti, starosti in milosti«, kot pravi Lukov evangelij (Prim. Lk 2,52). On ni bil Jezusov oče, oče je bil Bog, a je očetovsko skrbel za Jezusa, da bi rastel v modrosti, starosti in milosti. In v čem mu je omogočil, da je rasel? V modrosti, starosti in milosti.

Začnimo s starostjo, ki je najbolj naravna razsežnost osebe in pomeni njeno fizično in psihično rast. Jožef je skupaj z Marijo skrbel za Jezusa predvsem iz tega zornega kota; to pomeni, da ga je »redil«, skrbel, da mu ne bi manjkalo potrebno za zdrav razvoj. Pozorna skrb za otrokovo življenje je privedla do bega v Egipt, težke življenjske izkušnje kot beguncev, da bi se rešili pred Herodovimi grožnjami. Ko so se nato vrnili v domovino in se nastanili v Nazaretu, se začne dolgo obdobje Jezusovega življenja v njegovi družini. V tistih letih je Jožef učil Jezusa tudi svoje tesarske obrti.

Preidimo k drugi razsežnosti vzgoje, to je v modrosti. Jožef je bil za Jezusa vzor in učitelj te modrosti, ki se hrani z Božjo besedo. Lahko si predstavljamo, kako je Jožef vzgajal malega Jezusa za poslušanje svetih spisov, predvsem ko ga je ob sobotah spremljal v sinagogo v Nazaret. Jožef je Jezusa spremljal, da bi v sinagogi poslušal Božjo besedo.

In še razsežnost milosti. Luka za Jezusa pravi: »Božja milost je bila z njim« (Lk 2,40). Tukaj je Jožefova vloga zagotovo bolj omejena v primerjavi s področjem starosti in modrosti. A bila bi velika napaka misliti, da oče in mati ne moreta narediti ničesar glede vzgoje otrok, da bi rasli v Božji milosti. Rasti v starosti, rasti v modrosti in rasti v milosti: to je delo, ki ga je Jožef opravil za Jezusa, mu pomagal rasti v teh treh razsežnostih, mu pomagal napredovati.

Dragi bratje in sestre, poslanstvo sv. Jožefa je zagotovo enkratno in neponovljivo, ker je absolutno enkraten Jezus. In vendarle je v svojem varovanju Jezusa, vzgoji za rast v starosti, modrosti in milosti, vzor za vsakega vzgojitelja, predvsem za vsakega očeta. Sv. Jožef je vzor vzgojitelja in očeta. Izročam torej v njegovo varstvo vse starše, duhovnike – ki so očetje – in tiste, ki imajo vzgojno nalogo v Cerkvi in družbi. Na poseben način hočem pozdraviti danes, ko je dan očetov, vse starše, vse očete. Iz srca jih pozdravljam!

Za vas prosim milosti, da bi vedno bili blizu vašim otrokom in jih pustili rasti. Potrebujejo vas, vašo prisotnost, vašo bližino, vašo ljubezen. Bodite zanje kot sv. Jožef: varuhi njihove rasti v starosti, modrosti in milosti. Naj vas sv. Jožef blagoslovi in vas spremlja.

Patris corde
3. Oče v poslušnosti
Podobno kot je Bog storil z Marijo, ko ji je pokazal svoj načrt odrešenja, je tudi Jožefu razkril svoje načrte; to je storil skozi sanje, ki jih je Sveto pismo kot vsa starodavna ljudstva imelo za eno od sredstev, po katerih Bog kaže svojo voljo.

Jožef je v hudi stiski zaradi nerazumljive Marijine nosečnosti: noče je »javno osramotiti«, ampak se odloči, da jo bo »skrivaj odslovil« (Mt 1,19). V prvih sanjah mu angel pomaga razrešiti njegovo težko zagato: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20-21). Njegov odgovor je bil takojšen: »Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel« (Mt 1,24). S poslušnostjo je premagal svojo dramo in rešil Marijo.

 

Prim. 1 Mz 20,3; 28,12; 31,11.24; 40,8; 41,1-32; 5 Mz 12,6; 1 Sam 3,3-10; Dan 2; 4; Job 33,15. ↩︎

V teh primerih je bilo predvideno tudi kamnanje (prim. 5 Mz 22,20-21). ↩︎

Ozej je zelo stvaren človek. Ljudem pokaže, da so njihove obljube, da bodo prišli h Gospodu, kot jutranji oblak ali rosa, ki se posuši. Vse ostane pri besedah, Gospodova zvestoba pa je trajna in učinkovita. Trudil se bom uresničiti obljube, ki sem jih dal Gospodu. Gospod, hvala za tvojo besedo, ki kakor spomladanski dež zaliva mojo zemljo. Pomagaj mi, da jo bom z vsem srcem tudi izpolnil.

Skušam začutiti cestninarja, ki v svoji grešnosti stoji od daleč in je skesan pred Bogom. Farizej pa se samozavestno postavlja v molitvi in ne vidi svoje duhovne revščine. Ali znam priti pred Gospoda tak, kakršen sem? Trudil se bom, da se bom zahvaljeval za darove, ki mi jih daje v svoji dobroti. Gospod, hvala za tvoje usmiljenje in zvestobo, ko me dvigaš iz moje revščine, da morem zopet prihajati k tebi in k ljudem.

Dragi bratje in sestre! Naša pozornost je danes namenjena sv. Cirilu Jeruzalemskemu. Njegovo življenje nam kaže preplet dveh razsežnosti: po eni strani pastoralne skrbi in po drugi vpletenost – proti njegov volji – v razvnete spore, ki so tedaj pretresali vzhodno Cerkev. Ciril se je rodil okrog leta 313 v Jeruzalemu ali okolici in prejel kar najboljšo književno izobrazbo; ta je bila temelj njegove cerkvene kulture, ki je bila osredinjena okrog študija Svetega pisma. V duhovnika ga je posvetil škof Maksim; ko je ta umrl ali bil odstavljen, ga je leta 348 v škofa posvetil Akacij, vplivni metropolit Palestinske Cezareje, naklonjen arianizmu, v prepričanju, da bo v njem imel zaveznika. Zato so Cirila sumili, da je dosegel škofovsko imenovanje s popuščanjem arijanstvu.

V resnici pa je Ciril hitro prišel v spor z Akacijem ne le na področju nauka, ampak tudi zakonodaje, ker je Ciril zahteval avtonomijo lastnega sedeža v odnosu do metropolitanskega v Cezareji. V teku dvajsetih let je Ciril kar trikrat doživel izgnanstvo: prvo leta 357 po predhodni odstavitvi na jeruzalemski sinodi, sledilo mu je drugo leta 360 zaradi Akacija in končno tretje, najdaljše – trajalo je enajst let – leta 367 na pobudo arijancem naklonjenega cesarja Valensa. Šele leta 378, po cesarjevi smrti, je lahko Ciril dokončno spet prevzel v posest svoj sedež in med vernike prinesel nazaj edinost in mir.

V prid njegovi pravovernosti, ki so jo postavili pod vprašaj nekateri sočasni viri, govorijo drugi, prav tako starodavni viri. Med njimi je najzanesljivejše pismo s sinode leta 382 po drugem ekumenskem koncilu, ki je bil v Carigadu (381), kjer je Ciril odločno sodeloval. V tem pismu, poslanem papežu, vzhodni škofje uradno priznavajo Cirilu najbolj absolutno pravovernost, legitimnost njegovega škofovskega posvečenja in zasluge njegove pastirske službe, ki jo je kasneje sklenila smrt leta 387.

Ohranjeno je 24 njegovih slavnih katehez, ki jih je imel kot škof okrog leta 350. Uvaja jih Predkateheza za sprejem, sledi 18 katehez, namenjenih katehumenom oziroma tistim, ki bodo razsvetljeni (photizomenoi). Povedal jih je v baziliki Božjega groba. Prvih pet (1–5) obravnava po vrsti pripravo na krst, spreobrnjenje od poganskih navad, zakrament krsta, deset dogmatičnih resnic v veroizpovedi ali símbolu vere. Naslednje (6–18) so “nadaljevalna kateheza” o jeruzalemskem símbolu v protiarijanskem ključu. Od zadnjih petih (19–23), ki so poimenovane “mistagoške”, pa prvi dve razvijata razlago krstnih obredov, zadnje tri pa se sučejo okrog birme, o Kristusovem telesu in krvi in o evharističnem bogoslužju. Vstavljena je tudi razlaga očenaša: ta utemelji pot uvajanja v molitev, ki se razvija vzporedno z uvajanjem v zakramente krsta, birme in evharistije.

Temeljno poučevanje o krščanski veri je bilo namenjeno tudi polemiki proti poganom, judovskim kristjanom in manihejcem. Argumentiranje je bilo utemeljeno na starozaveznih obljubah, v jeziku, bogatem s podobami. Kateheza je bila pomemben trenutek, vpet v širši kontekst celotnega življenja krščanske skupnosti, še posebej liturgičnega, saj je prav v materinskem naročju te skupnosti tekla nosečnost bodočega vernika ob molitvenem spremljanju in pričevanju bratov. V svoji celovitosti predstavljajo Cirilove homilije sistematično katehezo o prerajanju kristjana prek krsta. Katehumenu govori: “Padel si v mreže Cerkve (prim. Mt 13,47). Pusti se ujeti živ; ne beži, saj te je ujel Jezus na svoj trnek, ne da bi ti zadal smrt, ampak vstajenje po smrti. Moraš namreč umreti in potem vstati (prim. Rim 6,11.14) … Umri grehu in živi za pravičnost že od danes naprej” (Predkateheza 5).

S stališča nauka Ciril razlaga jeruzalemski símbol in se pri tem sklicuje na svetopisemsko predpodobo v “sozvočju” med dvema zavezama in pristane pri Kristusu, središču vesoljstva. To predpodobo je kasneje dokončno izpisal Avguštin Hiponski: “Stara zaveza je zagrinjalo za Novo; in v Novi zavezi se razodeva Stara” (O poučevanju neukih 4,8). Kar pa zadeva moralno katehezo, je zasidrana v globoki edinosti s katehezo o nauku: dogma se postopno spušča v duše, ki jih tako vabi k preobrazbi poganskega vedenja zaradi novega življenja v Kristusu, ki je dar krsta. “Mistagoška” kateheza slednjič označuje vrh poučevanja, ki ga je Ciril delil ne več katehumenom, ampak novokrščenim ali neofitom v velikonočnem tednu. Ta jih je uvajala v odkrivanje skrivnosti, skritih v krstnih obredih velikonočne vigilije, ki jim dotlej še niso bile razkrite. Razsvetljeni z lučjo poglobljene vere v moči krsta so jih bili novokrščenci zdaj končno sposobni bolje razmeti, ko so že enkrat obhajali te obrede.

Ciril se je še posebej z novokrščenci grškega porekla opiral na njim prirojeno sposobnost opazovanja. Šlo je za prehod od obreda k skrivnosti, ki je ovrednotil psihološki učinek presenečenja in izkustva, doživetega v velikonočni noči. Tu je besedilo, ki razlaga skrivnost krsta: “Trikrat ste bili potopljeni v vodo in vseh trikrat ste se dvignili iz nje, da ste v podobi izrazili tri dneve Kristusovega pokopa in tako s tem obredom posnemali našega Odrešenika, ki je prebil tri dni in tri noči v objemu zemlje (prim. Mt 12,40). S prvim dvigom iz vode ste obhajali spomin na prvi dan, ki ga je Kristus prebil v grobu, kakor ste s prvo potopitvijo vanjo priznali prvo noč, ki jo je prebil v grobu; kakor tisti, ki je v noči, ne vidi, kdor pa je v dnevu, uživa luč, tako tudi vi. Medtem ko ste bili prej potopljeni v noč in niste ničesar videli, pa ste se, ko ste se dvignili, znašli sredi belega dne. To je skrivnost smrti in rojstva: ta rešilna voda je bila za vas grob in mati … Za vas … se je čas smrti pokrival s časom rojstva; eden in isti čas je udejanjil oba dogodka” (Mistagoška kateheza 2,4).

Skrivnost, ki jo je treba dojeti, je Božji načrt, ki se uresničuje po odrešenjskih dejanjih Kristusa v Cerkvi. Mistagoško razsežnost pa spremlja razsežnost simbolov: ti spremljajo duhovno življenje, ki ga tako rekoč privedejo do izbruha. Tako se Cirilova kateheza na osnovi treh opisanih sestavin – nauka, morale in slednjič mistagogije –, pokaže kot vseobsežna kateheza v Duhu. Mistagoška razsežnost izvaja sintezo prvih dveh in ju usmerja k obhajanju zakramenta, v katerem se uresničuje odrešenje vsega človeka. V bistvu gre za celovito katehezo, ki zajema telo, dušo in duha in ostaja emblematična tudi za katehetsko formacijo kristjanov danes.